1. Prvi in glavni praznični dan.
Že v apostolskih časih so kristjani obhajali spomin na Gospoda z evharistično daritvijo ob nedeljah. Te so bile osnovna sestavina nastajajočega cerkvenega leta. Na nedelje so se spominjali smrti in vstajenja našega Gospoda. Nekaj desetletij so praznovali samo nedelje. Šele zatem so posebno slovesno praznovali tisto nedeljo, na katero je Jezus vstal od mrtvih.
Evangelisti govorijo o Jezusovem vstajenju in njegovem prikazovanju na nedeljo. Apostolska dela poročajo, kako so se kristjani »prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (Apd 20,7).
Drugi vatikanski cerkveni zbor se je s praznovanjem nedelje resno ukvarjal in nedeljo posebno poudaril. Koncil je bil pastoralen, praznovanje nedelje pa je danes velik pastoralni problem.
Nedelja je po nauku koncila »prvi in glavni praznični dan« (B 106). Koncil pravi, da na nedeljo Cerkev obhaja velikonočno skrivnost. Torej ne samo Kristusovo vstajenje, kakor smo navajeni misliti in govoriti, ampak celotno velikonočno skrivnost. Koncil to tudi zelo izrečno pove: »Ta dan se morajo verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa« (B 106).
Nedelja je »temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106). Zato je razumljivo naročilo: »Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo« (B 106). V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je določeno, da »se nedelja s svojim obhajanjem umakne samo slovesnim praznikom in Gospodovim praznikom; adventne, postne in velikonočne nedelje pa imajo prednost pred vsemi Gospodovimi prazniki in pred vsemi slovesnimi prazniki. Slovesni prazniki, ki pridejo na te nedelje, se obhajajo naslednji ponedeljek …« (št. 5). Veljajo le štiri izjeme: praznik svete Družine je na nedeljo med božično osmino, praznik Jezusovega krsta je na nedeljo po 6. januarju, slovesni praznik Svete Trojice je na nedeljo po binkoštih, slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, je na zadnjo nedeljo »med letom«.
Po nauku Drugega vatikanskega cerkvenega zbora je nedelja »tudi dan veselja in počitka« (B 106). Seveda je pravo veselje nekaj drugega od veseljačenja. Veselje in počitek sta pomembna, a z ozirom na nedeljo kot dan evharistije imata drugoten pomen. Nedeljski počitek ima pomen za človekovo osebnost, za družinsko in versko življenje.
Nedelja je povezana s Svetim Duhom. Ko se je Jezus na velikonočno nedeljo prikazal učencem, »je dihnil vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’» (Jn 20,22). Na binkoštno nedeljo, na petdeseti dan po veliki noči, so apostoli skupaj z Marijo in drugimi učenci prejeli Svetega Duha (Apd 2,1–32).
Nedelja je dan krščanskega poslanstva učencev, ki je povezano z vso Sveto Trojico. Jezus je na veliko noč rekel učencem: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.” In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: “Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21–23). Prvo poslanstvo, ki je navedeno, je odpuščanje grehov.
Če hočemo, da bo cerkveno leto dobilo pravo vrednost, je treba dati najstarejšemu prazniku Cerkve – nedelji – osrednje mesto. Vsako nedeljo se spominjamo celotnega odrešenja, ki postane na skrivnosten način navzoče. Tako deluje na nas in oblikuje celotno naše življenje in mu daje velikonočni značaj. Nedelja je bogoslužni izraz bistva krščanstva.
Vir
2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje.
Novozavezni izraz za nedeljo je Gospodov dan. Apostol Janez je o svojem doživetju na otoku Patmos zapisal: »Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal mogočen glas kakor glas trobente« (Raz 1,10). Izraz »Gospodov dan« pomeni, da je nedelja dan poveličanega Kristusa, dan njegove zmage nad grehom in smrtjo, praznovanje velike noči.
Dalje je nedelja pričakovanje in vnaprejšnje praznovanje Gospodovega drugega prihoda. V stari zavezi so pogosto govorili o Gospodovem dnevu kot o posebnem Božjem posegu v zgodovino, ki bo nastopil v poslednjih časih. S Kristusovim vstajenjem so se poslednji časi že začeli. Tako je nedelja napoved ponovnega Gospodovega prihoda. Na našem zemeljskem potovanju je Gospodov dan kakor sonce, ki razsvetljuje našo temo.
Nedelja je Gospodov dan tudi zato, ker je za zbrano občestvo in za vsakega posameznika srečanje s poveličanim Gospodom, tistim Gospodom, ki je prek trpljenja in smrti kot zmagovalec prešel v vstajenje. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, se uresničujejo njegove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi« (Mt 18,20).
Nedeljo – tedensko veliko noč – so že zgodaj začeli imenovati dan vstajenja. Svetopisemska poročila govore o srečanju z vstalim Gospodom na nedeljo. Na velikonočno nedeljo se je Jezus prikazal Simonu (prim. Lk 24,34; 1 Kor 15,5), Mariji Magdaleni in drugi Mariji (prim. Jn 20,11–18; Mt 28,9s), apostolom brez Tomaža (prim. Jn 20,19–23) in dvema učencema na poti v Emavs (prim. Mr 16,12; Lk 24,13–35). Na drugo velikonočno nedeljo se je prikazal apostolom skupaj s Tomažem (prim. Jn 20,24–29).
V Novi zavezi je najpogostejši izraz za nedeljo »prvi dan tedna« (Mt 28,1), »prvi dan v tednu« (Mr 16,2; Jn 20,1.19) v zvezi z Jezusovim vstajenjem in njegovimi prikazovanji učencem. Je pa to tudi dan skupnega obhajanja evharistije, »lomljenja kruha« (Apd 20,7). Izraz kaže na povezavo s prvim stvarjenjem, ko je Bog začel ustvarjati svet. Še bolj pa kaže na novost, ki se je začela s Kristusovim vstajenjem: začelo se je novo stvarjenje.
Že zelo zgodaj so raje govorili o nedelji kot osmem dnevu. Tudi Drugi vatikanski cerkveni zbor ima ta izraz. Pravi, da velikonočno skrivnost »obhaja Cerkev vsak osmi dan« (B 106). To je dan za sedmimi dnevi zemeljskega Gospodovega stvarjenja, dan, na katerega se z Gospodovim vstajenjem začenja nov začetek novega stvarjenja, novih nebes in nove zemlje. Sv. Avguštin pravi, da je dan, ki je bil prvi, postal osmi. Nedelja je simbol nebeškega življenja, poslednje dovršitve, vdora večnosti v čas. Zato je povzetek celotnega krščanskega odrešenjskega dogajanja.
p. Anton
Vir