Predgovor
»Vstopi v rane križanega Jezusa« (Pot, 288) To je sveti Jožefmarija Escrivá vedno poudarjal, kadar so ga prosili za nasvet kako poglobiti svoje notranje življenje. S tem jim je dal svojo lastno izkušnjo. Pokazal jim je najkrajšo pot, po kateri je on sam hodil celo življenje in, ki ga je pripeljal do najvišjih vrhov duhovnosti. Pri njem je bila ljubezen do Kristusa vedno realnost, ki je dosegljiva, močna in nežna, otroška in ganljiva.
Ustanovitelj Opus Dei je živo in prepričljivo trdil, da je celo krščansko življenje eno samo sledenje Kristusu; v tem je vsa skrivnost. Ob tem je dodal: Važno mu je slediti od blizu, živeti z Njim kot prva Dvanajsterica; tako blizu, da se poistovetimo z Njim (Božji prijatelji, 299) Zato je priporočal stalno preučevanje Evangelija. Tisti, ki so imeli srečo slišati njegove komentarje o nekaterih prizorih iz Jezusovega življenja, so to doživeli kot nekaj živega in aktualnega, saj so se pri tem tudi sami počutili kot udeleženci teh dogodkov.
Mons. Escrivá se je s posebno pozornostjo in ljubeznijo zadržal pri evangeljskih poročilih o Jezusovi smrti in vstajenju. Pri tem je še posebej preučeval Presveto Kristusovo človeškost: kako se Jezus v želji, da bi bil blizu vsakemu od nas, kaže v vsej svoji človeški nemoči in vsem svojem božanskem sijaju. Zato, je govoril, vedno svetujem branje knjig o trpljenju našega Gospoda. Te knjige, ki so polne iskrene pobožnosti, nam predstavljajo Božjega Sina, Človeka kakor smo mi, ki pa je istočasno tudi pravi Bog in, ki ljubi in trpi v svojem telesu za odkupitev sveta. (Božji prijatelji, 299). Zares: kristjan raste in se krepi, če se nahaja pri križu, kjer sreča Marijo, svojo Mati. Tam v moči Svetega Duha dojame, da je tudi sam poklican, da se pridruži velikemu delu odkupitve, tako, da se v naporih vsakega dne pridružuje Gospodovem trpljenju (Prim. Kol 1,24). Tako beremo tudi v konstituciji Gaudium et Spes: Še več, menimo, da se človek, ko Bogu daruje svoje delo, pridružuje odrešenjskem delu Jezusa Kristusa, ki je v Nazaretu z delom lastnih rok, dal delu visoko dostojanstvo. (št. 67) Vsak človek, ki je poklican, da postane eno s Kristusom na križu, ima po takšni povezanosti delež v milosti skrivnostne Odrešitve, postane soodrešitelj – močan izraz, ki ga je mons. Escrivá rad uporabljal v skladu s Cerkvenim naukom o Odrešenju. Novo življenje v Kristusu tako dobiva nesluteno dimenzijo služenja Bogu in človeku.
Ustanovitelj Opus Dei je ta Križev pot napisal kot plod svoje kontemplacije o prizorih na Golgoti. Želel je, da to besedilo služi kot pomoč za razmišljanje o Kristusovem trpljenju, nikoli pa ga ni želel nikomur vsiliti kot priročnik za to izrazito krščansko pobožnost. Njegova ljubezen do svobode vesti in veliko spoštovanje, ki ga je gojil do notranjega življenja vsake duše, so bili tako globoki, da niti svojo mladino v Opus Dei ni nikoli zavezoval na določene pobožnosti, razen tistih, ki spadajo v v bistvo duhovnosti Opus Dei po Božji volji.
To novo delo mons. Escrivá, ki je objavljeno po njegovi smrti, je, kakor tudi vsa dosedanja dela, pripravljeno z namenom, da pomaga pri molitvi in, da z Božjo milostjo raste duh kesanja -bolečina iz ljubezni- in hvaležnosti do Gospoda, ki nas je odkupil za ceno lastne krvi (Pt 1,18-19). V ta namen so kot spodbuda za razmišljanje dodane besede mons. Escrivá, ki izhajajo iz njegovih pridig ali iz pogovorov, ki potrjujejo njegovo težnjo, da govori samo o Bogu in ničemer drugem razen o Bogu.
Križev pot ni neka žalostna pobožnost. Mons. Escrivá je pogosto poudarjal, da so korenine krščanskega veselja v obliki križa. Kristusovo trpljenje je pot polna bolečine, a istočasno pot upanja in zanesljive zmage. V eni od svojih pridig glede tega pravi: Misli na to, da Bog želi tvoje veselje: kadar ti v svojih prizadevanjih daš vse od sebe, takrat boš srečen, zelo, zelo srečen, pa čeprav ti ne bo nikoli manjkal križ. Toda tedaj ti ta križ ne bo več morišče, marveč prestol s katerega vlada Kristus. Zraven našega Gospoda stoji Marija, njegova Mati, ki je postala tudi naša Mati. Naj ti blažena Devica izprosi moč, ki jo potrebuješ, da bi lahko odločno sledil korakom njenega Sina. (Božji prijatelji, 141)
Álvaro del Portillo
Rim 14. septembra 1980,
na praznik Povišanja svetega križa
Moj Gospod in moj Bog, ob ljubečem pogledu naše Matere,
smo te pripravljeni spremljati na tej poti trpljenja, ki je bilo cena
našega odrešenja. Želimo pretrpeti vse, kar si Ti pretrpel, ti ponuditi naša uboga,
potrta srca, ker si nedolžen, pa greš za nas v smrt,
ki smo edini krivi. Mati moja, Devica bolečin,
pomagaj mi, da preživim tiste grenke ure, ki jih je tvoj Sin želel preživeti na zemlji,
da bi mi, narejeni iz prgišča gline, lahko končno živeli v
libertatem gloriae filiorum Dei, v svobodi in slavi Božjih otrok.
Prva postaja
JEZUSA OBSODIJO NA SMRT
Minilo je deset dopoldne. Proces se končuje. Ni neizpodbitnih dokazov. Sodnik ve, da so mu Jezusa sovražniki izročili iz zavisti in poskuša nesmiselno potezo: izbiro med Barabo, zločincem obtoženim ropa in umora ter Jezusom, ki pravi, da je Kristus. Ljudje izberejo Barabo in Pilat jih vpraša:
Kaj naj torej storim z Jezusom? (Mt 27,22)
Oni mu odgovorijo: Križaj ga!
Sodnik vztraja: Zakaj, kakšno zlo je storil?
Zopet odgovorijo, kričijo: Križaj ga! Križaj ga!
Pilat se ustraši vse bolj razjarjene množice. Zato pošlje po vodo in si pred njimi opere roke, govoreč:
Nedolžen sem pri krvi tega človeka. To je vaša stvar. (Mt 27,24)
In ko je dal Jezusa prebičati, jim ga je izročil, da ga križajo. Besna in obsedena grla so onemela. Kot, da je Bog že premagan.
Jezus je čisto sam. Daleč so dnevi, ko je beseda Človeka-Boga prinašala svetlobo in upanje človeškim srcem, dolge vrste bolnih ljudi, ki jih je ozdravil, zmagoslavno vzklikanje Jeruzalema, ko je prišel Gospod na hrbtu krotkega oslička. Če bi le ljudje hoteli drugače sprejeti Božjo ljubezen! Ko bi vsaj midva, ti in jaz, prepoznala Gospodov dan!
Točke za razmišljanje
1. Jezus moli na Oljski gori: Pater mi (Mt 26,39), Abba, Pater! (Mr 14,36). Bog je moj Oče, tudi tedaj, ko mi pošilja bolečino. Nežno me ljubi tudi, ko me rani. Jezus trpi, da bi izpolnil Očetovo voljo. In jaz, ki si tudi želim izpolniti presveto Božjo voljo, slediti Učiteljevim korakom, se lahko jaz pritožujem, če srečam trpljenje kot svojega popotnega tovariša?
To bo zanesljiv znak mojega sinovstva: Bog ravna z mano tako, kakor je ravnal s svojim Božjim Sinom. Tedaj bom lahko, kot je On, tudi jaz ječal in vzdihoval osamljen v vrtu Getsemani; toda, ko ležim na tleh z obrazom k zemlji in s spoznanjem svoje ničnosti, se iz globine duše dvigne moj zdihljaj k Bogu: Pater mi, Abba, Pater, fiat.
2. Aretacija: venit hora: ecce Filius hominis tradetur in manus peccatorum; ura je prišla: Vidiš Sina človekovega izdanega v roke grešnikov (Mr 14, 41). Torej ima tudi grešen človek svoj trenutek? Da, Bog pa svojo večnost!
Jezus v okovih! O verige, ki vas je Gospod radovoljno vzel na sebe, vežite še mene, da bom trpel z mojim Gospodom, da bo to moje telo smrti ponižano. Ker, ni druge možnosti: ali ga bom izničil do konca, ali pa po telo mene ponižalo. Bolje je biti suženj mojemu Bogu, kot pa suženj svojega mesa.
3. Skozi vso farso sojenja, Jezus molči. Jesus autem tacebat (Mt 26, 63). Pozneje odgovarja na Kajfova in Pilatova vprašanja. Toda Herodu, ki je nenačelen in nečist, niti besede (Prim. Lk 23, 9). Greh nečistosti tako poškoduje človeka, da ne more slišati niti Odrešenikovega glasu.
Če je tako veliko odpora do Resnice na toliko krajih, ti molči in moli, mrtviči se in čakaj. Celo v tistih dušah, ki izgledajo popolnoma izgubljene, ostane, do zadnjega diha, sposobnost, da se vrnejo in ljubijo Boga.
4. Sodba bo vsak čas razglašena. Rogajoč, Pilat reče: ecce rex vester! Poglejte svojega kralja (Jn 19, 14). Razbesnjeno, vodja duhovnikov odgovori: Nimamo kralja razen cesarja! (Jn 19, 15).
Gospod, kje so tvoji prijatelji? Tvoji podložniki, kje so? Zapustili so te. To razsulo traja že dva tisoč let. Mi, vsi mi bežimo pred Križem, pred tvojim svetim Križem.
Kri, tesnoba, samota in neutolažljiva lakota po dušah, to so dvorjani tvojemu kraljevskemu prestolu.
5. Ecce homo! Poglejte, človek! (Jn 19, 5). Naša srca drhtijo, ko zrejo presveto Gospodovo človeškost, spremenjeno v odprto rano.
In vprašali ga bodo: »Kaj so te rane, ki jih nosiš na svojih rokah?« In On jim bo odgovoril: »Dobil sem jih v hiši tistih, ki me ljubijo! (Zah 13, 6).
Poglej na Jezusa. Vsaka odrgnina obtožuje, vsaka sled biča razlog, za bridkost nad tvojimi in mojimi prestopki.
Druga postaja
JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME
Zunaj mesta, na severozahodu Jeruzalema, se dviguje manjša vzpetina, aramejsko imenovana Golgota, latinsko locus Calvariae: prostor lobanj ali Kalvarija.
Brez odpora se Jezus predaja izvršitvi obsodbe. Ničesar mu ni prihranjeno: na njegova ramena pada breme sramotnega križa. Toda z ljubeznijo postane ta križ prestol s katerega bo vladal.
Prebivalci Jeruzalema in tisti iz tujine, ki so v mestu zaradi obhajanja Pashe, so se nagnetli na mestne ulice, da bi za hip ujeli pogled na Jezusa iz Nazareta, judovskega kralja. Velik hrup glasov je občasno prekinjen z molkom, morda v trenutku, ko se Gospodov pogled ustavi na nekom izmed njih.
Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.(Mt 16,24).
S kakšno ljubeznijo objema Jezus les, ki mu bo prinesel smrt!
Ali ni tako, da se počutiš srečnega in, da vse težave, vse telesne in duševne bolečine izginejo, ko se prenehaš bati Križa -tistega, kar ljudje imenujejo križ- in svojo voljo popolnoma zediniš z božansko Voljo?
Kristusov Križ je resnično nežen in vreden ljubezni. Tedaj trpljenje ne šteje, ostane samo radost, ker vemo, da soodrešujemo skupaj z Njim.
Točke za razmišljanje
1. Stražarji, ki ga bodo spremljali so pripravljeni. Jezus, zaničevan in zasmehovan, je tarča posmeha vsem, ki ga obkrožajo. On, ki je hodil po svetu, delal dobro in ozdravljal vse od zla (Prim. Apd 10, 38).
Njega, dobrega Učenika, Jezusa, ki nam je prišel naproti, ko smo bili še daleč, bodo odvedli na morišče.
2. Kot za kakšen velik praznik so pripravili spremstvo, dolg sprevod. Sodniki želijo uživati svojo zmago s počasnim in neusmiljenim mučenjem.
Jezusa ne bo doletela hitra smrt. Imel bo čas, da se bo v bolečini in ljubezni popolnoma zedinil s predrago Očetovo voljo. Ut facerem voluntatem tuam, Deus meus, volui, et legem tuam in medio cordis mei (Ps 40, 9). Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je globoko v mojem srcu.
3. Kolikor bolj boš pripadal Jezusu, tem več milosti boš prejel za svoje delovanje na zemlji in za srečo v večnosti.
Toda moraš se odločiti, da boš hodil po poti predanosti: s Križem na svojih ramenih, s smehljajem na ustnicah in z lučjo v svoji duši.
4. Ta glas, ki ga slišiš ob sebi: »Kako težek je ta jarem, prostovoljno vzet nase!« je hudičev glas; težko breme tvojega ponosa.
Prosi našega Gospoda za ponižnost in tudi ti boš razumel Jezusove besede: iugum enim meum suave est, et onus meum leve (Mt 11, 30), ki ga rad prosto prevajam kot: Moj jarem je svoboda, moj jarem je ljubezen, moj jarem je edinost, moj jarem je življenje, moj jarem je rodovitnost.
5. Okoli sebe opažamo nek strah, strah pred križem, pred Križem našega Gospoda. Dogaja se, da so ljudje začeli vse neprijetnosti življenja označevati za križ in ne vedo, kako jih prenašati kot bi jih Božji otroci morali, z nadnaravnim pogledom. Celo tako daleč gre, da se ob poteh umikajo križi, ki so jih tja postavili naši dedje.!
Z Jezusovim trpljenjem je križ prenehal biti simbol kaznovanja in namesto tega postal znamenje zmage. Križ je Odrešenikov znak: in quo est salus, vita et resurrectio nostra: v njem je naša rešitev, naše življenje in naše vstajenje.
Tretja postaja
JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM
Težki križ se vsekuje in trga ramena našega Gospoda.
Drhal se je stekla v brezštevilno množico in vojaki komaj obvladujejo jezen deroč naval, ki kot narasla voda, ki se razliva iz rečnega korita, teče ulicah in trgih Jeruzalema.
Izmučeno Jezusovo telo se že sedaj opoteka pod pretežkim bremenom križa. Njegovo preljubo srce komaj še lahko razpošlje naslednji dih življenja do njegovih ranjenih udov.
Desno in levo od sebe vidi Gospod to množico, ki blodi kakor čreda brez pastirja. Lahko bi vsakega izmed njih poklical po imenu, tako kot vsakega izmed nas. Tam so tisti, ki so se nasitili ob čudežni pomnožitvi hlebov in rib; tisti, ki so ozdraveli od svojih zdravstvenih težav; tisti, ki jih je On poučeval ob jezeru, na gori in v stebriščih templja.
Ostra bolečina prebode Jezusovo dušo in Gospod se onemogel zgrudi na zemljo.
Ne ni ne jaz ne moreva ničesar reči; sedaj razumeva, zakaj je Jezusov križ tako težak. Jokajmo nad svojimi bednimi padci in zaradi grozne nehvaležnosti človeškega srca. Iz globin naše duše prihaja resnično kesanje, ki nas dvigne iz ponižanja greha. Jezus je padel, da bi se mi lahko dvignili: enkrat in vedno znova.
Točke za razmišljanje
1. Si žalosten? Ker si izgubil v tej neznatni borbi?
Ne! Veseli se! Ker boš v naslednji z Božjo milostjo in s svojim trenutnim ponižanjem zmagal!
2. Vse dokler obstaja boj, asketski boj, obstaja tudi nadnaravno življenje. To je tisto, kar Gospod pričakuje od nas: Pripravljenost, da ga ljubimo v dejanjih, v malih vsakodnevnih stvareh.
Če zmagaš v malem, boš tudi v velikem.
3. »Ta človek umira. Tu se ne da ničesar več storiti.«
Zgodilo se je pred leti v eni od Madridskih bolnic.
Po spovedi, ko mu je duhovnik približal razpelo, da bi ga poljubil, je začel Cigan kričati in nihče ga ni mogel ustaviti:
“S tako umazanimi ustnicami ne smem poljubiti Gospoda!”
“Toda poslušaj, kmalu ga boš objel in močno poljubil, v nebesih!”
4. Govoriš, toda nihče te ne posluša. Ali pa te poslušajo, pa ne razumejo. Ostajaš nerazumljen Se strinjam. V vsakem primeru, da bi tvoj križ zadobil ves pomen Kristusovega križa, je nujno, da sedaj deluješ tako, čeprav tega ne upoštevajo. Drugi te bodo razumeli.
5. Koliko ljudi se skozi ponos in domišljavost, vzpenja na kalvarije, ki nimajo ničesar s Kristusom!
Križ, ki ga moraš nositi, je božanski. Ne dovoli si nositi nobenega človeškega. Če pa kdaj padeš v takšno zanko, takoj popravi svoj namen: dovolj bo, da pomisliš na to, da je On iz ljubezni do nas neznansko bolj trpel.
Četrta postaja
JEZUS SREČA SVOJO PRESVETO MATER
Komaj se je dvignil po svojem prvem padcu, že na poti po kateri hodi, Jezus sreča svojo Presveto Mater.
Z neizmerno ljubeznijo gleda Marija Jezusa in Jezus svojo Mater. Njuna pogleda se srečata in oba pretakata svojo bolečino v srce drugega. Marijina duša je preplavljena z bolečino, grenko bolečino Jezusa Kristusa.
Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja, ki me je zadela! (Žal 1, 12).
Vendar to nikogar ne briga, nihče temu ne posveča pozornosti, samo Jezus.
Sedaj se izpolnjuje Simeonova prerokba: In tvojo lastno dušo bo presunil meč (Lk 2, 35).
V temni samoti trpljenja podarja naša Gospa svojemu Sinu balzam nežnosti, zedinjenosti, zvestobe – svoj »Da« božanski Volji.
Po Marijinem zgledu želiva tudi midva – ti in jaz – tolažiti Jezusa in vedno v vsem sprejemati voljo Njegovega Očeta, ki je tudi naš Oče.
Samo tako lahko okusiva sladkost Kristusovega križa in tako ga lahko objameva z močjo ljubezni, zmagoslavno ga noseč na vseh zemeljskih potih.
Točke za razmišljanje
1. Kateri človek ne bi jokal, ko vidi Božjo Mater v tolikšni stiski?
Tam je njen ranjeni Sin. Mi pa smo tukaj, daleč od njega, plašni, upiramo se božanski volji.
Mati in Gospa moja, nauči me, da bom zmogel izgovoriti takšen Da, ki bi se, kakor tvoj, zedinil z Jezusovo tožbo pred Očetom: Non mea voluntas.(Lk 22, 42), ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.
2. Koliko bede! Koliko žalitev! Mojih, tvojih, celega človeštva.
Et in peccatis concepit me mater mea! (Ps 51, 7). Rojen sem kakor vsi ljudje, v sramoti greha naših prastaršev. Nato pa, moji osebni grehi: moje kljubovanje v mislih, željah in delih.
Da bi nas očistil te gnilobe, se je Jezus sam ponižal, s tem, ko je vzel nase podobo služabnika (Prim. Flp 2, 7). Postal je človek v brezmadežnem naročju naše Gospe, svoje Matere, tvoje in moje Matere. Preživi trideset let v skritosti in kot eden izmed mnogih, dela z Jožefom. Pridigal je. Delal je številne čudeže, mi pa se mu zahvaljujemo s križem.
Rabiš še več razlogov za kesanje?
3. Jezus je pričakoval to srečanje s svojo Materjo. Koliko spominov na otroštvo! Betlehem, daljni Egipt, Nazaret ta mala vasica. In sedaj On želi, da je Ona ob Njem, tu na Kalvariji.
4. Do brezpogojne predanosti je ostal le še delček poti. Če še nisi uspel priti do konca, ne vznemirjaj se, bori se naprej. Prišel bo dan, ko ne boš videl nobene druge poti več, ampak samo Njega, Jezusa, njegovo Presveto Mati in nadnaravna sredstva ki nam jih je Učitelj zapustil.
Potrebujemo jo! Ko se mali otrok sredi temne noči prestraši, zakliče: mama!
Tako moram tudi jaz vedno znova z vsem srcem klicati: Mama, Mamica, ne zapuščaj me!
5. Če je naša duša napolnjena z vero, nam bo imelo vse, kar se bo zgodilo tu na Zemlji, samo relativen pomen. Tako so živeli svetniki. Gospod in njegova Mati nas ne bosta zapustila. Vedno, kadar bo to potrebno se bosta nahajala v naši neposredni bližini, da bosta tako srca svojih napolnila z mirom in gotovostjo.
Peta postaja
SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ
Jezus je onemogel. Njegov korak postaja vse počasnejši. Vojaški drhali se mudi čim prej končati. Zato zgrabijo na izhodu iz mesta pri sodniških vratih nekega človeka, ki se vrača s polja, Cirenca Simona, Aleksandrovega in Rufovega očeta. Prisilijo ga, da nese Jezusov križ (Prim. Mr 15, 21).
Glede na celotno trpljenje je ta pomoč malenkostna. Toda Jezusu je dovolj en nasmeh, ena beseda, ena gesta, malo ljubezni in že lahko izlije obilje svoje milosti v dušo prijatelja. Kasneje bosta Simonova sinova, kot kristjana, znana in cenjena med svojimi brati v veri. Vse pa se je začelo z enim nepričakovanim srečanjem s križem.
Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. (Iz 65, 1).
Včasih se pred nami pojavi križ, ki ga nismo želeli: to je Kristus, ki sprašuje o nas. In, če pred tem križem, nenadnim in zato morda še temačnejšim, tvoje srce kaže znake odpora, naj se ti ne smili. In, če te bo prosilo za tolažbo, mu ti, poln plemenitega sočutja, reci počasi kot v zaupnem pogovoru: srce, srce, ti moraš na križ! Srce, moraš na križ!
Točke za razmišljanje
1. Želiš vedeti, kako naj se zahvališ Gospodu za vse, kar je storil zate?. Z ljubeznijo! Ni drugega načina. Na ljubezen se odgovori z ljubeznijo. Prava ljubezen pa se prepozna po žrtvi. Hrabro torej! Odreci se sam sebi in vzemi njegov križ. Potem si lahko prepričan, da mu Njegovo ljubezen vračaš z ljubeznijo.
2. Ni prepozno in ni še vsega konec, čeprav se ti tako zdi, čeprav se slišijo številne zlobne govorice, ki to ponavljajo, čeprav te zadevajo prezirljivi in nezaupljivi pogledi. Pojavil si se ob pravem času, da vzameš križ nase: odrešenje se še vedno dogaja – prav zdajle! Jezus pa potrebuje številne Cirenejce.
3. Ko gre za srečo ljubljene osebe, tedaj plemenito srce ne omahuje pred žrtvami. Velika duša bo premagala občutek gnusa in brez oklevanja pohitela, da razvedri trpeč obraz. Kaj pa Bog? Zasluži morda kaj manj ljubezni od človeškega telesa, ustvarjenega iz prgišča zemlje? Nauči se odrekanja svojim potrebam. Sprejmi neugodje brez izgovarjanja, brez vznemirjenosti, brez histerije. In tako boš Jezusu olajšal križ.
4. »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Lk 19, 9-10). Zahej, Simon iz Cirene, Dizma, stotnik.
Zdaj že veš, zakaj te je Gospod poklical. Zahvali se mu! Toda z opere et veritate, deli in resnico.
5. Kako resnično ljubiti sveti križ?. Želi si ga!. Izprosi pri Gospodu moč, da bi ga lahko vsadil v vsa človeška srca in dvignil nad ves svet! Potem pa radostno izpolnjuj pokoro in se ga trudi ljubiti v imenu vseh src, ki ga še ne ljubijo.
Šesta postaja
VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT
2 Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. 3 Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. (Iz 53, 2-3).
To je Sin Božji, ki gre tu mimo, postal je nor, nor zaradi Ljubezni!
Neka žena, po imenu Veronika, se prerine skozi množico noseč bel zložen prtič s katerim usmiljeno obriše Jezusov obraz. Na tej trojno zloženi tančici pusti Gospod vtisnjen obris svojega svetega obraza.
Ta predragi Jezusov obraz, ki se je nekoč smehljal otrokom in spremenjen zablestel na gori Tabor, je zdaj prežet s senco bolečine. Toda ta bolečina je za nas očiščenje; ta znoj in ta kri, ki prekrivata in pačita Njegov izgled, sta naše dostojanstvo.
Gospod, daj, da se tudi jaz odločim in, da s pokoro končno strgam s sebe to žalostno masko, ki sem si jo izdelal iz svoje bednosti. Tedaj in samo tedaj, se bodo s premišljevanjem in pokoro v moje življenje zvesto prenesli obrisi tvojega življenja. Tedaj bomo vse bolj in bolj postajali podobni tebi. Postali bomo drugi Kristus, Kristus sam, ipse Christus.
Točke za razmišljanje
1. Naši grehi so bili vzrok Trpljenja: tistega mučenja, ki je iznakazilo predragi Jezusov izgled – perfectus Deus, perfectus homo. Pa tudi naša beda je tista, ki nam sedaj ne dopušča, da bi opazovali Gospoda; ona nam njegov lik naredi nejasen in izkrivljen.
Ko se vid zamegli in nam na oči pade tema, moramo na svetlobo. Kristus je rekel: Ego sum lux mundi, »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja«(Jn 8, 12).
2. Imej težnjo po bližini Jezusove presvete človeškosti. Tedaj bo On v tvojo dušo vsadil nenasitno lakoto, nekakšno “neumno” željo po tem, da zreš v njegov obraz.
V tem hrepenenju, ki ne more biti zadovoljeno tu na zemlji, boš pogosto našel svojo tolažbo.
3. Sveti Peter piše: Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni božje narave.(2 Pt 1, 4).
To naše pobožanstvenje ne pomeni, da opuščamo svojo človeško naravo. Ljudje smo, da, ampak ljudje, ki se bojimo težkega greha, ljudje, ki sovražijo celo mali greh in, če redno preiskujemo svoje slabosti, takrat smo ljudje, ki smo zmožni spoznati Božjo moč.
Tako nas ne bo nič zmotilo na poti: niti drugi ljudje, niti strasti, niti to telo, ki se upira, ker smo tako grobi, niti oholost, niti osamljenost.
Kristjan ni nikoli sam. Če se počutiš zapuščenega, je to zato, ker ne želiš pogledati Kristusa – tega Kristusa, ki gre tik mimo tebe, morda s Križem.
4. Ut in gratiarum semper actione maneamus! Hvala ti, moj Bog, hvala ti za vse: za nasprotovanja, za vse kar ne razumem, za tisto, zaradi česar trpim.
Udarci težkega kladiva so potrebni, da se iz velikega marmornega bloka naredi nekaj dobrega. Tako Bog kleše v dušah sliko svojega Sina. Bodi hvaležen Gospodu za to njegovo tenkočutnost!
5. Ko gre nam kristjanom slabo, to pomeni, da temu življenju nismo dali vsega njegovega božanskega smisla. Tam kjer roka začuti ostrino trna, oči odkrijejo šopek čudovitih vrtnic, prepolnih nežnega vonja.
Sedma postaja
JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM
Smo že izven grajskega obzidja. Jezusovo telo je zopet ostalo brez moči. Drugič pade ob zmerjanju ljudstva in pod udarci vojakov.
Zaradi oslabelosti telesa in grenkobe v duši Jezus ponovno pade. Vsi človeški grehi – tudi moji – pritiskajo na Njegovo presveto človeškost.
V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Iz 53, 4-5).
Jezus klone, toda njegov padec pomaga nam,da vstanemo, njegova smrt nas budi v življenje.
Pri vsakem našem ponovnem padcu v greh ostane Jezus neomajen v delih odrešitve in odgovarja z obiljem odpuščanja. In, da ne bi nihče obupoval, se izčrpan ponovno dvigne objemajoč križ.
Nikoli več nas naša spotikanja in naši porazi ne smejo ločiti od Njega. Kakor se slabotni otrok skesano zateče v močne roke svojega očeta, tako si tudi midva, jaz in ti, želiva poprijeti za Jezusov jarem. Edino ta skesanost in ponižnost bo spremenila našo človeško slabotnost v božansko moč.
Točke za razmišljanje
1. Jezus pada pod bremenom lesa. Mi padamo, ker nas privlačijo zemeljske stvari.
On se raje zgrudi, kot da bi pustil križ. Tako Jezus zdravi našo ravnodušnost, ki nas pobija.
2. Ti si prestrašen? Zakaj? Zaradi svojih šibkosti? Zaradi svojih številnih, včasih zaporednih porazov? Ker si naenkrat padel globoko, zelo globoko, pa tega nisi pričakoval?
Postani preprost. Odpri svoje srce. Vidiš, da ni še nič izgubljenega? Še vedno greš lahko naprej, ob še večji ljubezni, z več srca, več moči.
Zateci se v božansko sinovstvo: Bog je tvoj Oče, ki te neizmerno ljubi. To je tvoje zavetje, tvoj pristan v katerem moraš vreči sidro, ne glede na globino razburkanega morja tega življenja. Tako boš našel radost, moč, optimizem, zmago!
3. Rekel si mi: Oče, zelo slabo se počutim. Jaz sem ti zaupno odgovoril: vzemi na svoje rame samo delček tega križa. Če ti ne bo niti to uspelo, ga celega pusti na Jezusovih močnih ramenih. Potem ponavljaj skupaj z mano: Gospod, moj Bog, v tvoje roke polagam vse pretekle, sedanje in bodoče stvari, male in velike, redke in številne, minljive in večne.
Potem bodi miren.
4. Včasih sem se vprašal, katero mučeništvo je večje: tisto, ki ga zaradi vere prejmemo iz rok Božjih sovražnikov; ali mučeništvo tistega, ki vsa svoja leta dela z edinim namenom, da služi Cerkvi in dušam, ostari z nasmehom na licu in ostane neopažen.
Meni se zdi, da je tiho mučeništvo drznejše. To je tvoja pot.
5. Da bi sledili Gospodu in bili z njim povezani, se moramo pustiti pohoditi iz ponižnosti, tako, kakor se stiska grozdje v stiskalnici.
Če tako ukrotimo svojo bednost, pravzaprav samega sebe, tedaj pride v našo dušo On in se namesti tako kot mu najbolj prav. Kot v Betaniji se pogovarja z nami in mi z njim, polni zaupanja, kot prijatelji.
Osma postaja
JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE
Med veliko množico, ki opazuje Gospodovo pot, je tudi nekaj žena, ki ne morejo zadržati svoje ganjenosti in zajokajo, morda ob spominu na tiste slavne dni Jezusa Kristusa, ko so vsi polni občudovanja klicali: bene omnia fecit (Mr 7, 37), vse prav dela.
Toda Gospod želi dati temu objokovanju globlji, nadnaravni motiv in jih zato opomni, naj jokajo nad grehi, saj so ti vzrok njegovega trpljenja in, ker za seboj potegnejo strogost božanske sodbe:
Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!
31 Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23, 28.31).
Tvoji in moji grehi, grehi vseh ljudi se kažejo pred nama. Vse zlo, ki sva ga storila in vse dobro, kar sva opustila. Uničujoč prizor neštetih zlih in sramotnih dejanj, ki bi jih še storili, če naju ne bi On, Jezus okrepil s svojim premilim pogledom. Kako prekratko je eno samo življenje za kesanje!
Točke za razmišljanje
1. Svetniki, mi praviš, točijo grenke solze ob misli na trpljenje našega Gospoda. Pa jaz?
Morda ti in jaz vse te prizore samo opazujeva, vendar jih ne »doživljava«.
2. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. (Jn 1, 11). Še več, odvlečejo ga iz mesta in razpno. Jezus odgovarja s pozivom h kesanju; zdaj, ko je duša še na poti in dokler je še pravočasno. Globoko kesanje za naše grehe. Bolečina zaradi neizmernega človeškega zla, ki se pripravlja zadati Gospodu smrt. Zadovoljstvo za tiste, ki se še vedno vztrajno upirajo in želijo onemogočiti rodovitnost Kristusove žrtve na Križu.
3. Potrebna je sprava, potrebno je razumeti, potrebno je odpustiti.
Ne dviguj nikoli niti enega križa kot spomin pomora enih s strani drugih. To bi bila hudičeva gesta. Nositi Kristusov Križ pomeni: molčati, odpustiti, moliti za ene in druge, da vsi dosežejo mir.
4. Učitelj gre tu in tam tik mimo nas. Gleda nas. Če ti gledaš njega in ga poslušaš, ter, če ga ne odrineš, ti bo pokazal, kako lahko v vse svoje dejavnosti vneseš nadnaravni smisel. Tedaj boš tudi ti, ne glede na to, kje se nahajaš, izžareval tolažbo in mir in veselje.
5. Kolikorkoli ga boš ljubil, ti to ne bo nikoli dovolj. Človeško srce ima ogromen količnik rasti. Medtem, ko ljubi, se širi v krescendu ljubezni, ki premaga vse ovire. Če boš ljubil Gospoda, ne bo bitja, ki v tvojem srcu ne bi našlo mesta za sebe.
Deveta postaja
JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM
Na obronku Kalvarije, kakšnih štirideset do petdeset korakov do vrha, pade Gospod tretjič. Jezus ne zdrži več na nogah. V Njemu ni več moči, onemogel obleži na zemlji.
Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. (Iz 53, 7).
Vsi so proti Njemu. Tisti iz mesta in tujci, farizeji, vojaki, veliki duhovniki. Vse sami krvniki. Marija, njegova Mati – moja Mati – joka.
Jezus izpolnjuje voljo svojega Očeta! Osiromašen, razgaljen. Velikodušen, ker, kaj mu je še ostalo, kar lahko da? Dilexit me, et tradidit semetipsum pro me (Gal 2, 20), ljubil me je in se za mene ves predal, vse do smrti.
Moj Bog, daj, da zasovražim greh, da se zedinim s Tabo pritiskajoč k sebi Sveti Križ, ter tako izpolnim tvojo predrago voljo. Osvobojen od vseh zemeljskih nagnjen, ne želeč ničesar drugega razen tvoje slave, velikodušno, brez kakršnegakoli pridržka, žrtvujoč se skupaj s Tabo do popolne ognjene daritve.
Točke za razmišljanje
1. Gospod se ne more več dvigniti. Tako težko mu je postalo breme naše bede. Popolnoma onemoglega ga zgrabijo in vlečejo na morišče. Molče se jim prepusti.
Jezusova ponižnost, izničenje Boga, ki nas dviga in postavlja pokonci. Razumeš zdaj, zakaj sem ti svetoval, da svoje srce postaviš na tla, da bi drugi čimbolj udobno hodili?
2. Kako težko je priti do Golgote!
Tudi ti se moraš obvladati, da ne bi skrenil s poti. To je čudovit boj, resnično znamenje Božje ljubezni. On želi, da smo močni, ker virtus in infirmitate perficitur (2 Kor 12, 9), moč se v slabosti spopolnjuje.
Gospod ve; kadar se počutimo slabotne, tedaj pridemo k Njemu, bolje molimo, več se mrtvičimo, poglabljamo svojo ljubezen do bližnjega. Tako postajamo sveti.
Od srca se zahvali Bogu za to, da On dopušča preizkušnje. In za to, da se ti boriš.
3. Želiš spremljati Jezusa od blizu in biti tik ob njem? Odpri sveti evangelij in beri o Gospodovem trpljenju. Vendar nikar ne ostani pri branju, zaživi ga. V tem je velika razlika. Brati pomeni spomniti se na nekatere stvari, ki so minile; zaživeti pomeni biti prisoten v enem dogodku, ki se dogaja prav zdaj. biti eden od tistih, ki sodelujejo v teh prizorih.
Dopusti torej, da se raztopi tvoje srce in, da obstane ob Gospodu. Ko boš enkrat začutil, da se srce izmika in, da si strahopeten kot vsi ostali, zaprosi odpuščanja za tvojo in mojo strahopetnost.
4. Zdi se ti, da je ves svet proti tebi. Nikjer ne vidiš izhoda. Resnično, tokrat je nemogoče prenesti vse tegobe.
Toda, si že pozabil, da je Bog tvoj Oče? Vsemogočen, vseveden, milosten Oče? On ti ne more poslati nikakršnega zla. To, kar ti zdaj dela skrbi je dobro za tebe, čeprav so tvoje človeške oči zdaj slepe in tega ne moreš doumeti.
Omnia in bonum! Gospod, naj se zdaj in vekomaj izpolnjuje tvoja vsevedna volja!
5. Zdaj razumeš, koliko trpljenja si prizadel Jezusu in te zajema bolečina. Kako enostavno ga je zaprositi za odpuščanje in objokovati svojo prejšnjo izdajo! Duša ti je prepolna hrepenenja po pokori!
Dobro, a ne pozabi, da je duh pokore najprej v tem, da za vsako ceno izpolniš dolžnosti vsakega trenutka.
Deseta postaja
JEZUSU VZAMEJO OBLEKO
Ko prispe Gospod na Golgoto, mu dajo nekaj vina pomešanega z žolčem, kot opojno sredstvo, ki naj bi mu ublažilo bolečine križanja. Toda poskusil je samo malo, da bi se tako zahvalil za to usmiljeno dejanje, ni pa hotel piti. (Prim. Mt 27, 34). Ne želi niti najmanj omejiti svobodo Ljubezni, ko se predaja smrti.
Potem vojaki Kristusu vzamejo njegova oblačila.
Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem: samo rana in podplutba in gnojno vnetje.
Niso jih očistili ne obvezali in ne namazali z oljem. (Iz 1, 6).
Krvniki vzamejo njegova oblačila in jih razdelijo na štiri dele. Ker pa je bila vrhnja suknja tkana iz enega kosa, sklenejo:
Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo (Jn 19, 24).
Tako se ponovno izpolni beseda Pisma: Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo. (Ps 22, 19).
To je ropanje, kraja, vse do popolne revščine. Gospodu ni ostalo ničesar razen kosa lesa. Kristus je pot, ki nas vodi k Bogu; Kristus pa se nahaja na Križu.
Da bi prispeli na Križ, nam mora biti srce prosto, ločeno od vseh zemeljskih stvari.
Točke za razmišljanje
1. Na poti od sodnega dvorca do Golgote so po Jezusu pljuskale psovke razbesnele množice, surovost vojakov, roganje velikih duhovnikov. Prezir in preklinjanje. Od Njega pa niti ena sama pritožba, niti ena beseda ugovora. Celo tedaj, ko brez premisleka strgajo obleko z njega.
Sedaj vidim, kako neumni so bili moji izgovori in koliko praznih besed izrečenih. Čvrsta odločitev: delati in trpeti za Gospoda, vendar molče.
2. To Jezusovo telo, prekrito z ranami je resnično podoba žalovanja.
V nasprotju pa, se sedaj spomnim množice iskanj udobja, toliko kapric, toliko brezbrižnosti, toliko ozkosrčnosti. In to lažno sočutje, s katerim ravnam s svojim telesom.
Gospod, po tvojem trpljenju in Križu, daj mi moč, da bom lahko živel mrtvičenje svojih čutov, ter da zavrnem vse, kar bi me lahko ločilo od tebe.
3. Tebi, ki izgubljaš srčnost, želim povedati nekaj, kar je zelo tolažilno: Ko človek stori vse, kar lahko, mu Bog ne bo umaknil svoje milosti. Naš Gospod je naš Oče in, če mu eden njegovih sinov, v tišini svojega srca reče: ‘Oče naš, ki si v nebesih, tukaj sem, pomagaj mi.’ Če gre k Božji Materi, ki je tudi naša mati, bo prišel skozi stisko.
Toda Bog zahteva. Pričakuje resnično ljubezen; ne želi izdajalcev. Zvesti moramo biti v tej nadnaravni borbi, kar nas naredi srečne na zemlji, z modricami žrtvovanja.
4. Prave ovire, ki te ločujejo od Kristusa, – ponos, čutnost.- se premagajo z molitvijo in pokoro. In molitev in mrtvičenje je tudi to, da skrbimo za druge in pozabljamo na sebe. Če boš tako živel, boš videl, kako izginja večina težav.
5. Če si bomo prizadevali, da bi bili pravi ipse Christus, sam Kristus, tedaj se bo v naših življenjih naša človeškost pomešala z božanskostjo. Vsa naša prizadevanja bodo, celo najbolj nepomembna, zavzela večno dimenzijo, saj se bodo zedinila z Jezusovo daritvijo na Križu.
Enajsta postaja
JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ
Sedaj križajo našega Gospoda, z njim pa dva tatova, enega na njegovi desni in enega na njegovi levi. Medtem reče Jezus:
»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23, 34).
Ljubezen je tista, ki je pripeljala Jezusa na Golgoto. In , ko je bil že na križu, so vse njegove kretnje, vse njegove besede izrazi ljubezni, istočasno mirne in močne.
Kakor večni duhovnik, brez očeta, brez matere, brez rodovnika (Prim. Heb 7,3), je razprostrl svoje roke celotnemu človeštvu.
Ob udarcih kladiva, s katerim pribijajo Jezusa na križ, odzvanjajo preroške besede iz Svetega Pisma: Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila
in za mojo suknjo žrebajo. (Ps 22, 18-19).
»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil ali s čim sem te utrudil? Odgovori mi! (Mih 6, 3).
In mi, naše duše trgajoče se od bolečine, govorijo Jezusu v vsej iskrenosti: Tvoj sem in dajem se ti vsega; radovoljno se pustim pribiti na križ, pripravljen sem biti na križiščih tega sveta duša, posvečena tebi, tvoji slavi, delu odrešenja in soodrešenja celotnega človeštva.
Točke za razmišljanje
1. Sedaj so že pribili Jezusa na križ. Krvniki so obsodbo izvršili neusmiljeno. Naš Gospod jim, z neskončno krotkostjo dopusti, da dokončajo svoje delo.
Zanj ni bilo potrebno, da prestane tolikšno mučenje. Lahko bi se izognil tem procesom, tem ponižanjem, tem zadajanjem bolečin, tej pošastni sodbi in sramoti vislic, žebljev in kopja. Vendar je želel to pretrpeti zate in zame. A mi? Se ne bomo odzvali?
Zelo verjetno bodo trenutki, ko boš osamljen pred križem opazil, da dobivaš solze v očeh. Ne poskušaj jih zadržati. Poskusi pa zagotoviti, da bo iz teh solz vstala odločitev.
2. Tako ljubim Kristusa na križu, da mi vsak križ podoben ljubečemu očitku mojega Boga: ?Jaz trpim, in ti. strahopetec. Ljubim te, ti pa me pozabljaš. Prosim te, ti pa me tajiš. Tukaj sem s široko razprtimi rokami, kakor večni duhovnik, trpim vse, kar se da trpeti, iz ljubezni do tebe, ti pa se pritožuješ zaradi neznatnih nerazumevanj, in čez najmanjša ponižanja.
3. Kako čudoviti so ti križi na vrhovih visokih gora, ti, ki kronajo veličastne spomenike in tisti na vrhovih katedral.! Toda križ mora biti tudi v srčiki tega sveta.
Tam želi biti Jezus povzdignjen: v ropotu tovarn in delavnic, v tišini knjižnic, v glasnem hrupu ulic, v miru polj, v intimnosti družine, v natrpanih shodih, na stadionih. Kjerkoli se kristjan lahko prizadeva za častno življenje, bi moral, s svojo ljubeznijo postaviti križ Jezusa Kristusa, ki vse priteguje k sebi.
4. Po mnogih letih je ta duhovnik prišel do čudovitega odkritja: dojel je, da je sveta maša pravo delo: operatio Dei, Božje delo. Tisti dan, ko je obhajal sveto mašo, je izkusil bolečino, veselje in utrujenost. Na svojem mesu je čutil izčrpanost zaradi božanske naloge.
Tudi Kristusu je povzročila ogromno napora njegova prva maša – križ.
5. Preden začneš z delom, postavi križ na svojo mizo ali poleg orodja s katerim delaš. Vsake toliko časa se ozri nanj. Ko se pojavi utrujenost, bodo šel vaš pogled naravnost k Jezusu in našel boš novo moč za nadaljevanje svojega dela.
Zanj bo križ več kot slika ljubljene osebe – staršev, otrok, žene, dekleta… On je vse, tvoj Oče, tvoj brat, tvoj prijatelj, tvoj Bog, je Ljubezen tvojih ljubezni.
Dvanajsta postaja
JEZUS UMIRA NA KRIŽU
Na vrhnjem delu križa je zapisan razlog obsodbe: Jezus Nazarečan, judovski Kralj (Jn 19, 19). Vsi, ki gredo tam mimo ga žalijo in se mu posmehujejo.
Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa. (Mt 27, 42).
Eden od tatov ga začne braniti:
Ta človek ni storil nič zlega. (Lk 23,41).
Potem se obrne k Jezusu in ga ponižno zaprosi poln vere: Gospod, spomni se me, ko boš prišel v svoje kraljestvo (Lk 23, 42).
Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju! (Lk 23, 43).
Pri vznožju križa stoji Marija, njegova Mati, z ostalimi svetimi ženami. Jezus jo pogleda, nato pogleda učenca, ki ga ljubi in reče svoji Materi:
Žena, glej tvoj sin!
Nato reče učencu:
Glej tvoja mati! (Jn 19, 26-27).
Sončna svetloba je ugasnila in Zemlja se je zavila v temo. Bilo je blizu tretje ure, ko je Jezus zaklical: Eli, Eli, lamma sabacthani? Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mt 27, 46).
Nato je, vedoč, da bo kmalu vse dokončano in, da se bodo izpolnila Pisma rekel:
Žejen sem! (Jn 19, 30).
Vojaki so napojili gobo s kisom, jo nataknili na ožepkovo steblo in mu jo podali k ustnicam. Jezus poskusi kis in reče:
Dopolnjeno je (Jn 19, 30).
Tempeljska zavesa se pretrga in zemlja se trese, ko Gospod zavpije z močnim glasom :
Oče, v tvoje roke povzdigujem svojega duha (Lk 23, 46).
In izdihne.
Ljubi žrtev, je vrelec notranjega življenja. Ljubi Križ, ker je to oltar žrtve. Ljubi bolečino, dokler piješ, kakor Kristus, vso grenkobo keliha.
Točke za razmišljanje
1. Et inclinato capite, tradidit spiritum (Jn 19, 30). in nagnil je glavo iz izpustil svojega duha. Jezus je zadnjič dihnil. Učenci so ga pogosto slišali govoriti: Meus cibus est.,. moja hrana je, da izpolnjujem voljo njega, ki me je poslal in da dokončam njegovo delo (Jn 4, 34). Tako je tudi naredil, potrpežljivo, ponižno in brez pridržka. Oboediens usque ad mortem (Fil 2, 8) bil je poslušen do smrti, do smrti na Križu!
2. Križ. Telo, pribito z žeblji na les. Njegova stran prebodena. Samo njegova Mati, nekaj žena in mladenič ostanejo z Jezusom.
Apostoli, kje so? In ljudje, ki so bili ozdravljeni svojih bolezni: hromi, slepi, gobavci? In tisti, ki so mu vzklikali?. Niti eden ga ne prizna. Kristus je obkrožen s tišino.
Tudi ti boš lahko nekega dne začutil osamljenost našega Gospoda. In takrat, išči pomoč pri njem, ki je umrl, pa je zopet vstal. Najdi si zavetje v njegovih ranah, njegovih rokah, njegovih nogah, v njegovi strani. In tvoja pripravljenost začeti znova se bo obnovila, ter boš spet začel svoje potovanje z večjo odločnostjo in učinkovitostjo.
3. Obstaja lažna askeza, ki prikazuje Gospoda kot besnega in uporniškega. Spačeno telo očitno grozi človeštvu: vi ste mene uničili, jaz pa bom na vas vrgel svoje žeblje, svoj križ in svoje trnje.
Takšni ljudje ne poznajo Kristusovega duha. Pretrpel je vse, kar je lahko – in ker je Bog, kako veliko je lahko pretrpel. Toda ljubil je še več, kot je trpel. In po smrti dopustil, da mu je kopje odprlo še eno rano, da bi lahko ti in jaz našla zavetje ob njegovem predragem srcu.
4. Velikokrat sem ponavljal tisti verz iz Hvalnice Evharistiji ‘Peto quod petivit latro poenitens’, pa me vedno znova gane: prositi, kot je prosil skesani tat!
Spoznal je, da je on sam zaslužil to strašno kazen. In z eno samo besedo prevzel Kristusovo srce ter sebi odprl nebeška vrata.
5. Na Križu visi telo našega Gospoda, zdaj brez življenja. Ljudje, videč kaj je bilo storjeno, gredo domov, trkajoč se na prsi.(Lk 23, 48). Sedaj, ko si se tudi ti pokesal, mu obljubi, da ga, z Njegovo pomočjo, ne boš nikoli več križal. Ponavljaj znova in znova: Ljubil te bom, moj Bog, ker si se že od svojega rojstva, že od svojega otroštva prepustil mojim rokam, nemočen in zaupajoč v mojo zvestobo.
Trinajsta postaja
JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN IZROČIJO NJEGOVI MATERI
Marija stoji ob križu pogreznjena v žalost. Janez je poleg nje. Toda proti večeru gre in Judje pritiskajo, naj se Gospodovo telo umakne od tam.
Z dovoljenjem, ki ga je pridobil od Pilata in ga zahteva Rimsko pravo za pokop obsojenih zapornikov, pride na Kalvarijo svétnik, po imenu Jožef, dober in pokončen mož po rodu iz Arimateje; ni se strinjal s posvetom in dejanjem ostalih, sam je bil med tistimi, ki so pričakovali Božje kraljestvo (Lk 23, 50-51). Z njim je prišel tudi Nikodem, tisti, ki je prej obiskal Jezusa ponoči, s seboj je prinesel zmes mire in aloe, približno sto funtov teže. (Jn 19, 39).
Ta dva moža nista bila javno znana kot Gospodarjeva privrženca, Nista bila prisotna ob velikih čudežih, niti ga nista spremljala na njegovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem. Toda sedaj, ko so šle stvari na slabše, ko so ostali pobegnili, se ne bojita izpostaviti za Gospoda.
Skupaj snameta Jezusovo telo in ga položita v naročje Njegove presvete Matere. Zopet se ponovi Marijina bridkost.
Kam je šel tvoj ljubi, najlepša med ženami? Kam se je obrnil tvoj ljubi, da ga bomo iskale s teboj (Vp 6, 1).
Blagoslovljena Devica je naša Mati. Ne želimo jo in je ne bomo pustili same.
Točke za razmišljanje
1. On pride rešiti svet, njegovi pa ga zatajijo pred Pilatom.
Pokazal nam je pot dobrote, oni pa ga vlečejo vso pot na Kalvarijo.
Bil je vzor v vsem, kar je delal, oni pa raje izberejo tatu obsojenega umora.
Bil je rojen, da bi odpuščal, pa ga – brez vzroka – obsodijo na smrt.
Prišel je po stezi miru, oni pa mu napovedo vojno.
On je bil Luč, oni pa ga izročijo silam teme.
Prinesel je Ljubezen, poplačali so ga s sovraštvom.
Prišel je, da bi bil Kralj in kronali so ga s trnjem.
Postal je služabnik, da bi nas osvobodil od greha in oni ga pribijejo na križ.
Učlovečil se je, da bi nam dal Življenje, mi pa ga nagradimo s smrtjo.
2. Ne razumem tvojega načina biti kristjan. Misliš, da je prav, da je moral naš Gospod biti križan, ti pa se zadovoljiš s tem, da greš mimo?
Je ta tvoj mimohod ozka in strma pot o kateri je govoril Jezus?
3. Ne dopusti, da ti v tvojem poslanstvu zmanjka poguma. Ni ti spodletelo, kakor tudi Kristusu na križu ni. Opogumi se! Pojdi naprej proti toku, zaščiten z Marijinim Brezmadežnim in materinskim Srcem: Sancta Maria, refugium nostrum et virtus! ti si moje zavetje in moja moč.
Ohrani mir, bodi miren. Bog ima zelo malo prijateljev na zemlji. Ne želi si zapustiti ta svet. Ne izogibaj se bremena svojih dni, tudi, če se ti včasih zdijo predolgi.
4. Če hočeš biti zvest, bodi ves Marijin.
Od trenutka angelovega oznanjenja skozi njeno trpljenje ob vznožju križa, nima Marija drugega srca, drugega življenja kakor Jezusovo.
Pojdi k Mariji z nežno vdanostjo sina in ona ti bo zadobila zvestobo in samozatajevanje po katerih hrepeniš.
5. »Nič nisem vreden, ne morem nič, nimam nič, jaz sem nič.«
Toda ti si si zadal križ, da bi lahko jaz tvoje neizmerne zasluge vzel za svoje. Tudi vzamem za svoje; moje so, ker sem jaz njun sin, zasluge Božje Matere in tiste od svetega Jožefa.
In vzamem za svoje vrline svetnikov in mnogih posvečenih duš.
Nato vržem hiter pogled na svoje lastno življenje in rečem: Moj Bog, vse je mračno in polno teme. Samo tu in tam lahko na nekaj krajih vidim rahlo svetlikanje, po tvoji veliki milosti in z mojim klavrnim odzivom. Vse to ti ponujam Gospod, drugega nimam.
Štirinajsta postaja
JEZUSA POLOŽIJO V GROB
V vrtu v bližini Golgote je imel Jožef iz Arimateje narejen nov grob vsekan v skalo. Ker je bil predvečer Pashe, svečanega Judovskega praznika, so Jezusa položili tja. Nato je Jožef zvalil velik kamen, z njim zaprl vhod v grob in odšel. (Mt 27, 60).
Gospod ni imel ničesar, ko je prišel na svet in prav tako brez vsega, tudi mesto kjer počiva ni njegovo, nas je zapustil.
Mati našega Gospoda – moja Mati – in žene, ki so sledile Učeniku od Galileje, so potem, ko so vse to skrbno opazovale, prav tako odšle. Spusti se noč.
Sedaj je vse končano. Delo našega odrešenja je dokončano. Sedaj smo Božji otroci, ker je Jezus umrl za nas in nas s svojo smrtjo odkupil.
Empti enim estis pretio magno (1 Kor 6, 20). Ti in jaz sva odkupljena za visoko ceno.
V svoje življenje moramo vnesti in ju narediti za svoja; življenje in smrt Jezusa Kristusa. Umreti moramo skozi mrtvičenje in pokoro, da bo Kristus preko ljubezni lahko živel v nas. In nato hoditi po Kristusovih stopinjah z vnemo po soodrešenju vsega človeštva.
Svoje življenje moramo dati za druge. To je edini način, da se živi življenje Jezusa Kristusa, da postanemo eno z njim.
Točke za razmišljanje
1. Nikodem in Jožef iz Arimateje, skrivno Kristusova učenca, sta se zavzela za Njega s pomočjo svojega vplivnega položaja. V uri osamljenosti, popolne zapuščenosti in prezira, se postavita Zanj audacter, drzno (Mk 15, 43), herojski pogum!
Z njima se želim tudi jaz postaviti k podnožju križa, v ognju svoje ljubezni bom z rokama tesno objel hladno telo, truplo Kristusovo; s pokoro in mrtvičenjem ga bom snel z žebljev. zavil ga bom v nov mrtvaški prt svojega čistega življenja in ga pokopal v živo skalo svojih prsi, kjer ga nič ne bo moglo odtrgati od mene in tam, Gospod, si odpočij.
Če te ves svet zapusti in te zaničuje, serviam! Jaz ti bom služil, Gospod.
2. Veste, da ste bili odkupljeni iz vaših jalovih življenj, ne s srebrom ali zlatom, ki sta minljiva, temveč z dragoceno krvjo Kristusa. (1 Pt 1, 18-19). Ne pripadamo sebi. Jezus Kristus nas je odkupil s svojim trpljenjem in smrtjo. Smo njegovo življenje. Od zdaj naprej je samo en način življenja na Zemlji: da umremo skupaj s Kristusom in da z njim zopet vstanemo; do trenutka, ko bomo lahko rekli z apostolom: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. (Gal 2, 20).
3. Jezusovo trpljenje je neusahljivi vir življenja.
Včasih podoživljamo radostni impulz, ki je našega Gospoda vodil v Jeruzalem; drugič pa bolečino smrtnega boja, ki se je končala na Kalvariji. Ali pa slavo njegovega zmagoslavja nad smrtjo in grehom. Toda vedno- v veselju, bridkosti in slavi – Ljubezen Kristusovega Srca!
4. Pomisli najprej na druge. Na ta način boš preživel svoje življenje na Zemlji, se gotovo tudi motil, kar je neizbežno, toda za seboj boš pustil sled dobrote.
In kadar pride smrtna ura, kar neizprosno tudi bo, jo boš veselo pozdravil, podobno kot Kristus, ker kakor On, bomo tudi mi zopet vstali, da prejmemo nagrado Njegove Ljubezni.
5. Ko se počutim sposobnega vsega zla in vseh napak, ki jih zagrešijo najbolj podli in nesrečni ljudje, Dobro razumem, da sem tudi sam lahko nezvest. Toda ta negotovost, je še ena radodarnost Božje ljubezni, ki me vodi, da trdneje držim, kot otrok, roke mojega Očeta, se spopadam vsak dan malo, tako, da se ne ločim od Njega.
Tedaj sem prepričan, da me Bog ne bo spustil iz svojih rok. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. ! (Iz 49, 15)
Views: 351