Voditelj: nadškof dr. Marjan Turnšek
Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje.
Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim« (Rim 12, 9–21).
Za začetek si predstavljajmo apostola Pavla, ki je pisal Rimljanom. Kako motivirano. Danes bi mu rekli, da je bil pravi motivator. Tudi vi duhovniki in laiki, ki ste po župnijah bolj angažirani za pospeševanje češčenja Jezusovega in Marijinega Srca, ni slabo, da se daste na razpolago tako kot Pavel. Tudi vi morate biti motivatorji. Kakor je Pavel s svojo držo in besedo ohranjal pravo smer. Velikokrat govorimo o ljubezni, smo polni besed o njej. Pavel zbuja tudi tekmovalnost, vendar v medsebojnem spoštovanju, kdo bo bolj drugega spoštoval! A ni to čudovita spodbuda za postni čas. Potem naj bi tekmovali v vnemi za dobro. Nikoli odnehati, nikoli obupati, ne nad seboj ne nad drugim. Pavel nas spodbuja v klicanju blagoslova na druge, v veselju, v potrpljenju, v vztrajni molitvi. Te besede so res močna spodbuda za postno premišljevanje. Naslednje Pavlovo močno vabilo je spodbuda k premagovanju skušnjav. Tudi nedeljski evangelij nam spregovori o Jezusovih skušnjavah. Jezus začne javno delovati s skušnjavami in konča na križu. Jezus je imel tudi na križu skušnjave, pa še prej na vrtu Getsemani. Spodbuja nas, da ne bi nikoli hudo vračali s hudim, ampak z dobrim, poziva nas k življenju v miru v vsemi, kolikor je odvisno od nas. Ni namreč vedno od nas odvisno, ne v duhovniški ali redovni skupnosti ne v družini ne v župniji. Tudi ne med narodi ali v svetu. Ampak nikoli ne reci, da se nič ne izplača. Pavel nas tudi močno svari pred maščevanjem. Ali veste, kdo zares premaga sovražnika? Ne tisti, ki ga je ubil. Sovražnika v resnici premagaš takrat, ko ga spremeniš v prijatelja. Trudi se torej, da bo postal tvoj prijatelj.
Letošnja postna duhovna obnova je nadaljevanje lanske. Spomnimo se, da smo govorili o svetosti, in sicer o papeževi okrožnici: »Veselite in radujte se!« Ker vseh vidikov, ki jih papež Frančišek omenja v okrožnici, nismo obdelali, zato bomo letos nadaljevali, in sicer z vidika, ko papež v četrtem poglavju izpostavi pet značilnosti, ki jih današnji svet potrebuje za pot k svetosti, ker živimo v svetu tveganj, v času kulture, ki prevečkrat ni kultura, ampak je kultura odmetavanja. Naštejmo teh pet značilnosti:
Prva značilnost: Prenašanje, potrpljenje in blagost kot prva takšna lastnost svetega človeka, ki je poslan v ta svet, da bi omogočal, da bi Bog s svojo božanskostjo pokril in prekril vse, kar je človeško, da bi to človeško (modro) prekril z (rdečo) – Božjo, kakor Marija. Zato je Bog postal človek. Zato ga imamo pod podobo kruha vedno med seboj v sveti Evharistiji, zato ga slavimo in častimo, da bi se to zgodilo v nas in po nas v svetu. Bog noče izvzeti nič človeškega, kar je ustvaril. Druga takšna lastnost je veselje in smisel za humor. Pogum in gorečnost je tretja značilnost. Četrta značilnost je življenje v občestvu in peta značilnost je vztrajna molitev.
In ker smo v letu sv. Jacinte, ob stoletnici njene smrti, bomo videli, oz. lahko sami nadaljujete, da so vse te značilnosti pastirčki živeli že pred več kot sto leti. Ker je že takrat svet potreboval prav te značilnosti, ki jih danes papež posebej izpostavlja.
Prenašanje, potrpljenje in blagost
Lahko bi rekli: vztrajanje v dobrem. Prva stvar, da bi mi redno za to prosili, da bi znali in zmogli potrpeti in vztrajati v dobrem. Kaj to pomeni? Papež pravi: želim postaviti nekatere značilnosti in znamenja duhovnosti, ki so po mojem prepričanju, nepogrešljive za razumevanje življenjskega stila. Torej, oblikovati življenjski stil, kjer stil svetosti pomeni med drugim tudi, da znaš delati tako, da znaš pri tem tudi potrpeti. Ne takoj odreagirati in reči ali narediti to, kar pride po prvem vzgibu. Papež tudi pravi, da ostanemo osredotočeni in obrnjeni k Bogu, ki ljubi in podpira. V moči te notranje neomajnosti je mogoče nositi, prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, tudi napadalnost drugih, njihovo nezvestobo in pomanjkljivost. Tako lahko razmišljamo, kako je Bog navzoč v našem življenju. Koliko živimo v zavedanju, da je Bog tukaj med nami. Da noben trenutek dneva ne živim brez Boga, brez pozornosti na Boga. Čujte, bodite budni, pozorni, slišimo v adventu, slišimo v postu, čujte … Ampak ne, da odgovarjamo z besedami: zdaj me boli to, zdaj me boli ono … Temveč čujte, kje je zdaj Bog? Ko sem vesel ali kadar sem žalosten, kje je Bog, zlasti pa, ko moram prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, ko sem bolan, ko prihaja koronavirus, bi se moral vprašati, kje je Bog. Ali je Bog zraven pri napadalnosti drugega, njegovi nezvestobi in pomanjkljivosti?
Pomislimo na sv. Jacinto, fatimske pastirčke. Koliko vsega tega so morali ti ubogi otroci doživljati, koliko nasprotovanj, koliko preobratov v življenju, napadov, takšnih ali drugačnih od družine doma do župana. In bili so vztrajni in potrpežljivi. Znali so obrniti vse to na dobro. Rekli so, naj bo to zaradi Jezusa, trpeli bomo zanj. Zavedali so se, Jezus je tu!
Močno povabilo za nas, da vse to izžarevamo v ta svet! To je pričevanje svetosti, biti potrpežljiv, prenašati, biti blag v odgovoru tudi, ko je agresivnost. Vemo, da to v svoji moči ne zmoremo. In zakaj o tem razmišljamo? Zato, ker je to tudi vsebina posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). To je vsebina posvetitve, da jaz v agresivnem okolju ne odreagiram agresivno, ampak tako, kot bi Jezus in Marija. Na agresivnost ali napadalnost drugih odgovorim blago. Samo to bo premagalo zlo. Premagati zlo z dobrim. Biti moramo v stalni pripravljenosti, na svoji straži, da na agresivnost ne odgovorimo z agresivnostjo. Kar pa lahko po izvirnem grehu avtomatsko naredimo. Če se kdo dere, se nazaj zaderemo. Ali se potegnemo nazaj in utihnemo, kar je tudi agresivnost, samo na drug način. Potrebujemo res veliko Božje asistence, več Božje milosti, da lahko postajamo tudi na ta način sveti. Da to širimo v svet. Da se ne zapletamo v mreže verbalnega nasilja, ne samo tistega fizičnega. Ko smo z besedo nasilni drug do drugega. Koliko nestrpnosti po medijih ali v elektronskih blogih. Kje smo kristjani? Kje smo posvečeni JMS? Ali si rečemo, da se to nas ne tiče? O, pa še kako se nas tiče, ko odgovarjamo na forume! Pozitivnih komentarjev bi moralo biti 70 %, negativnih pa le 30 %. Mi ne smemo biti kristjani, ki samo jamrajo in stokajo, kako je hudo. Papež pravi, brez ponižanja ni prave ponižnosti. Kdor hoče biti evangeljsko ponižen, mora sprejeti tudi ponižanja. Zopet si za vzgled vzemimo pastirčke, kolikokrat so bili ponižani.
Doma od staršev, ko jim niso verjeli. Koliko je sv. Jacinta znala potrpeti, je darovala in druge spodbujala. Čeprav je bila najmlajša, je spodbujala starejšo Lucijo. Veseliti se drugega dobrega. Tudi to spada v potrpljenje. Ko je drugi dober, mu vse uspeva, da nas to ne zapre, ne žalosti, da nismo nevoščljivi drugemu. To je znamenje ponižnosti, da se znamo veseliti uspeha drugega. Tudi sami zase lahko tukaj razmišljamo, kje in kako pa lahko jaz delam dobro drugemu. Mu hočem dobro. Hoteti drugemu dobro, kot svoje lastno dobro. Da želiš drugemu dobro, kakor bi bilo tvoje lastno dobro. Ali delam dobro drugemu, kakor delam dobro sebi? Zato potrebujem veliko mero potrpežljivosti, da to dosežem. To je dejanska pomoč drugemu, kar je njemu dobro. To ustvarja podobno simfonijo, harmonijo s tem drugim človekom. Ljubezen je sposobna sprejeti podobnost in privlačnost tudi tam, kjer razum ali čustva tega ne najdejo. Mi z razumom in z čustvom ne najdemo vedno stika z drugim. Ljubezen pa ta stik najde, kljub oviram, bremenom ali nasprotniku. Z ljubeznijo v nasprotniku najdem harmonijo odnosa. To je velik izziv. To lahko prepoznamo pri fatimskih pastirčkih, kako jih je Marija usmerjala v to, da so molili za uboge grešnike. V grešnikih namreč niso mogli najti nič privlačnega, nič harmoničnega s seboj. Ampak z ljubeznijo so našli tudi v največjih grešnikih, ki ne molijo, ne prosijo, ne ljubijo, nekaj harmoničnosti s seboj. To je tudi za kristjana, ki je posvečen JMS, velik izziv. Torej potrpežljivost in blagost.
Veselje in smisel za humor
To je druga značilnost, ki jo papež izpostavi. To je protiutež žalosti. Solzno dolino imenujemo ta svet, ki je napolnjen s to žalostjo. Saj je veliko vzrokov za to žalost. Ampak Kristus ni prišel na ta svet, da potrdi to žalost. Kristus v to žalost vsadi veselje. Svetnik živi veselo in s smislom za humor, vendar ne, da bi izgubil smisel za stvarnost. Navdihovati je treba okolico s pozitivnim duhom in z upanjem. Tak človek nosi v sebi veselje in radost. Človek, ki nosi v sebi žalost, ne more prinašati upanja in pozitivnega duha v ta svet. Oseba, ki se drži kot mila jera in je videti kot utelešena žalost, pa te hoče opogumljati, to postane smešno in takega človeka ne moreš jemati resno. Sam je kot kup nesreče, tebi pa govori, kako moraš biti vesel. Ni logično in ne bo uspelo. Zato ker smo ljudje, ki več sprejemamo preko slike in podobe, kakor preko besed. Biti kristjan, biti svetnik pomeni pravzaprav veselje v Svetem Duhu. To veselje ni veselje, ki si ga povzročimo z šampanjcem. Ni to veselje, ki prihaja od zunaj, da poveš kakšen vic in se ti vsi smejijo. Tako veselje ne more prinašati pravega učinka. Ker, kakor hitro pride, tudi izgine. Če pa dovolimo, da nam Gospod pomaga, da zlezemo iz te svoje lupine, nam spremeni življenje, in lahko uresničimo to, kar je apostol Pavel zapisal: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se« (Flp 3,1). Zmeraj, ne samo tu in tam. To čutimo, da sami tega ne zmoremo. Če bi bilo samo od nas odvisno, bi bilo to nemogoče. Bogu moramo verjeti bolj kot sebi. V dokaz za to nam je Marija. Nikoli ni jadikovala, ne na križevem potu ne pod križem. Tudi Jezus se je razveselil v Svetem Duhu. V Apostolskih delih beremo, da, kamor koli so apostoli prišli, je zavladalo veliko veselje. Zato, ker so v sebi nosili veselje. Oznanjali so evangelij, kar pomeni »vesela novica«, zato so povzročali veselje. Tudi v našem življenju so težki časi, so časi križa. Nobena stvar pa ne more uničiti nadnaravnega veselja, ki prihaja od Svetega Duha. Tudi Kristus na križu ni bil obupan. On je nosil v sebi veselje. Zato je lahko videl tudi preko trpljenja. Niso mu prihajale besede, kaj delajo z menoj, ampak „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“. Bil je sposoben videti preko dane situacije. Nosil je v sebi neko upanje, veselje, ki gre celo preko križa. In kristjani smo k temu poklicani. To upanje, to veselje naj bi nosili v ta svet. Mnogo svetnikov je lahko tudi nam vzor. Tako tudi pastirčki, sv. Frančišek in sv. Jacinta ter Lucija, so drug drugega spodbujali. Lucija opisuje, kako so bili veseli, ko so molili, ko so bili skupaj, se igrali. V sebi so nosili veselje. Kljub vsemu temu, kar se jim je dogajalo. Spomnimo se dogodkov, ko smo bili v Sveti deželi, smo veliko govorili o tem veselju. To je veselje, ki prihaja od Svetega Duha. Angel je Marijo pozdravil, ne kot mi molimo, Zdrava Marija, ampak » Veseli se, Marija.« Angel je čutil, da je takrat Marijo napolnilo veselje, veselje Boga Očeta. Ker Bog Oče se večno veseli svojega Sina. Veselje med Očetom in Sinom. Tudi iz človeškega vidika, očetovega veselja ob rojstvu otroka. Kako se oče veseli svojega otroka. Še, ko je v telesu svoje matere, se dotika materinega, ženinega telesa, da bi začutil svojega otroka. To je globinsko veselje nad svojim otrokom. Ta človeški odnos veselja očeta nad otrokom je podoba Božjega veselja nad otrokom, svojim Sinom v Sveti Trojici. To je veselje, ki ga mi skoraj ne moremo doumeti. In če se Bog Oče večno veseli svojega Sina, se že veseli svojega Sina, ko je bil spočet v Mariji. In to veselje med Očetom in Sinom sedaj napolni tudi Marijo. To je angel videl pri Mariji. To je, ko se to Božje Očetovo veselje naseli tudi v nas. Ker v Kristusu smo tudi mi njegovi otroci, sinovi in hčere. In sedaj nas Oče gleda kot svojega sina, kot svojo hčerko. To, kar oče čuti (po človeško), to prehaja na otroka. Od tega je odvisno celo življenje otroka. Torej se podobne stvari dogajajo med Bogom in človekom. O veselju govori Sveto pismo, enako papež govori, da je lastnost svetega človeka, da je vesel. In v tem veselju ima smisel za humor. Kako pa mi to uresničujemo? Kako smo doma v družini, v skupnosti drug drugemu v pravo veselje? Kako prenašata to veselje drug na drugega? In imeti smisel za humor, pomeni tudi to, da v duhu tega veselja znaš ugotoviti trenutek, v katerem je po neki situaciji smiselno stvar obrniti tudi na šalo. Ne tisto, za vsako ceno. Tudi ne vedno in povsod, ampak da je zaznavno v Svetem Duhu. To je veselje Svetega Duha v tebi. Zato je treba tudi prositi. Ni samo po sebi umevno, da je v nas. In ta lastnost svetosti je lahko uokvirjena ob žalosti, ki je v svetu. Svet te žalosti ne more premagati. Mi kristjani pa smo poslani zato, da jo premagamo. Tudi pri tem srečanju, ko smo skupaj, nas more prevzeti z veseljem. Tudi skupna molitev rožnega venca. Tudi zavest, da pripadamo Cerkvi. To je neizmerni vir veselja, da smo Kristusovo skrivnostno telo.
Pogum in gorečnost je tretja značilnost, ki jo papež Frančišek podaja vsem nam, ko pravi, da je potreben pogum in gorečnost. Za kakšen pogum in kakšno gorečnost se papež zavzema? Govori o pogumu, o Evangeljskem zagonu, ki pusti sledi v tem svetu. Ali imam pogum, da sem prisoten v tem svetu, v katerem živim, v osebnem življenju, v skupnostnem življenju? Jezus je po vstajenju najprej pozdravil svoje učence: »Ne bojte se!« Tudi v Stari zavezi je to ena najbolj pogostih besed, s katero Bog nagovori in opogumlja človeka: »Ne bojte se!« Pred odhodom v nebesa nam Jezus zagotovi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« To je razlog, zakaj se nam ni treba bati. Ta pogum, navdušenje, govoriti svobodno, govoriti z gorečnostjo o Bogu, biti svoboden! To je, biti kristjan v tem svetu. Svoboda in gorečnost sta odtenka svetosti. Saj človek je svoboden človek. Nič ga ne oklepa, nič ne stiska, tudi če kaj izgubi, kot Pavel, ko so ga tepli, kamnali, vrgli iz mesta, . On pa je vstal in zopet naprej goreče oznanjal. Ali imamo kristjani dovolj poguma? Papež pravi, da prevečkrat ostanemo na lagodju obale in se ne odpravimo na odprto morje. Lagodje obale našega življenja. Papež nas vabi, da bi posvetili svoje življenje in da bi dobro opravili nalogo, za katero smo poslani, službo, ki nam jo je Bog dal. Potrebno je začeti, se je močno okleniti in potem bomo dobili tudi pogum. Poguma ne dobimo naprej. Pogum dobivamo korak za korakom. Zato ne čakaj, da bo vse šlo, da boš vse prejel. Pogum je pravzaprav vsakdanja pot za Jezusom. Okolje ni vedno temu naklonjeno. Potrebujemo spodbudo duha. Zopet si lahko predstavljamo Jacinto, šest-, sedemletna, do devetega leta, kako je bila pogumna. Tudi to je znamenje, da ta pogum ne prihaja od nas, ampak je znamenje svetosti. Je pogum, ki prihaja od Boga, od Svetega Duha. Tudi ribe se lovijo na odprtem morju in ne pri obali. Tudi to je močna spodbuda. En tak primer poglejmo iz Svetega pisma, Jona, ki ga je strah in se hoče skriti. Bog Jona izbere, ga pošlje na vzhod , a on ravno obratno, pobegne na zahod. Ne izpolni poslanstva, potem ga riba požre. Nima poguma.
A vendar Bog vztraja pri Jonu. Tako tudi pri nas Bog vztraja, če mu ne uspe prvič, pa drugič, pa desetič, Bog vztraja. Če pa še mi prosimo za pogum in gorečnost, potem tudi vse to pride. Jacinta najmlajša, a s tako gorečnostjo vse naredi, kar Marija naroči. Še najstarejša Lucija ni hotela iti na kraj prikazovanja, pa jo Jacinta spodbudi in na koncu gre tudi ona. Tudi mi moramo o sebi razmišljati, kje me je strah, kje nimam poguma, kje sem preračunljiv, kje bežim od naloge, kje morda vztrajam samo pri svojem, doma, v zakonu, v družini, v skupini, v občestvu, v župniji, v službi države. Spodbuda v iskanju poguma za vse to je predvsem v molitvi, da bi bili polni tega Božjega poguma. Kristjan je povabljen, da gre na obrobje. Jezus je šel na obrobje. Jezus je bil z tistimi, ki so bili ubogi, ki so bili izključeni iz družbe. Jezus je imel pogum, da je šel k njim. Marsikje je to pomenilo delo za smrtno kazen. Jezus je marsikaj delal, kar je zaslužilo smrtno kazen za Jude. Zato, ker je bil Jezus, kot Bog, tudi človek, je potreboval veliko poguma, da se je soočal z temi težkimi situacijami, v katerih se je znašel. Iti na obrobje. Si upam spustiti drugega na moje obrobje Ali mora biti to samo moja skrivnost ali hočem dovoliti tudi drugemu Mož ženi, žena možu, si upata priznati svojo šibkost Enako ali še bolj to velja za duhovnike, ki smo sami in ki mislimo, da vse zmoremo sami. Ali smo dovolj pogumni, da povemo, kje smo šibki? To, da si upamo reči drugemu, kje smo šibki, in da rabimo pomoč, je največji pogum. Takrat smo Cerkev, smo močni skupaj. Takrat pride po bratu ali sestri Božja moč do moje šibkosti. To je velik izziv, biti pogumen in biti goreč. To je v eni smeri, drugič pa tudi v drugi smeri, ko oznanjamo. Biti moramo tudi priča Jezusa Kristusa – apostolske gorečnosti in poguma. Torej najprej najbližjim, v najožjem krogu. Mož in žena sta poklicana, da sta evangelizatorja drug drugemu. Potem so starši poklicani, da so evangelizatorji otrok. Sosed kristjan mora biti evangelizator sosedu, ki je brez vere. Skozi to prizmo gledamo tudi fatimske pastirčke. Kako goreče so oznanjali množicam, ki so se zbirale, da naj molijo, veliko molijo, naj vsak dan molijo rožni venec. Sami so rekli: »Naj se nam zgodi kar koli, mi bomo govorili to, kar je rekla Marija.« Imeli so pogum in gorečnost.
Življenje v občestvu je četrta značilnost, ki jo je papež izpostavil za naš čas. To je izredno pomembna stvar v času individualizma. V času, ko so ljudje zelo nesposobni živeti v skupnosti. Na zunaj se to kaže v velikem številu razbitih zakonov, družin, nezadovoljni otroci menjavajo skupine, v nobeni dejavnosti ne pride do konca, tudi v mednarodnem oziru zelo težke situacije, kako težko pridejo politiki do skupnega interesa, skupnega občestva. Občestvo je namreč možno tudi tam, kjer so različna razmišljanja. Bistvo občestva je eno v različnosti. Tako kot Sveta Trojica, kjer so tri različne osebe, pa so eno. Torej eno v različnosti in različnost, ki tvori eno. Papež za to značilnost želi, da bi jo kristjani v svetu bolj izražali. Zopet se lahko ustavimo ob sv. Frančišku in sv. Jacinti, ki sta živela eno v različnosti. Pastirčki so ostali med seboj povezani. Pred tretjim Marijinim prikazanjem 13. julija 1917 Lucija iz strahu, da se morda prikazuje hudič (kakor je omenil župnik), ni nameravala iti na kraj Marijinih prikazovanj. Jacinta in Frančišek sta jo prepričevala in molila, da se premisli. Res jo je skrivnostna sila nagnila k odhodu. Pomirila se je in so skupaj odšli v Covo da Iria. Ko so bili 13. avgusta v ječi pri županu, so si drug drugemu dajali poguma, prav tako pri zaslišanjih. Posebnost je bila njihova skupna molitev in tako so še druge pritegnili k molitvi. Papež ob tej značilnosti pravi: pot k svetosti je v občestvih. Svetost je skupna pot. S tem hoče papež povedati, da nismo nikoli sami, vedno v občestvu. Izvor tega najbolje razumemo, če beremo odlomek o stvarjenju človeka. Ko je bil Adam sam, še ni bilo stvarjenje človeka končano. Ko je Bog ustvaril Evo, šele takrat je bilo stvarjenje človeka končano. Ker šele takrat sta oba, Adam in Eva, postala Bogu podobna. Ker človek ni Bogu podoben po telesu. Bog Sin je privzel človeško telo, da je postal podoben človeku. Človek je sposoben odnosa do drugega. Zato, ker je Sveta Trojica v Novi zavezi razodeta kot odnos med tremi Božjimi osebami. Zato človek ni samo človeška narava, ampak je še globlje, je oseba, ki uporabi naravo zato, da izrazi svojo bogupodobnost. Bogu podobnost pa je v odnosu. Višek odnosa pa je ljubezen. Zato Adam postane človek šele v odnosu do Eve in v tem odnosu izrazi svojo ljubezen. In ko Eva izrazi svojo ljubezen do Adama, postane človek. Skupaj izrazita ljubezen Bogu. To je polnost občestva človeka in Boga. Zato je prva posledica greha pri odnosu. Vidi se pri Kajnu in Abelu. Greh najprej napade sposobnost odnosov. Papež zato poudarja pomembnost življenja v odnosu. Po izvirnem grehu se je treba bojevati proti lastni poželjivosti, različnim skušnjavam hudobnega duha in sebičnega sveta, ker smo sami, ker imamo lastne poželjivosti, proti katerim se, če smo sami, težko borimo. Moraš imeti nekoga (mož in žena), da pomagata drug drugemu, zato je tako pomembna skupnost. Potem tudi skupine v širšem pomenu. Drugo področje je bojevanje proti delovanju hudega duha , zato ker se hudobni duh vedno nežno pojavlja kot angel luči, torej v podobi dobrega, ko nas dobro vabi, da delamo slabo. Moramo drug drugemu pomagati in prepoznavati znamenja hudobnega duha. Biti moramo bolj odprti navdihovanjem Svetega Duha in tako v skupnosti, ki živi, bodisi da je to zakonska, župnijska ali redovna skupnost. Osnovna stvar je skupnost, šele potem pride dejavnost, ki jo skupnost opravlja. Živeti kot bratje in sestre med seboj skupnostno življenje, za to se se je treba truditi. Morda imamo tudi danes župnije, ki so premalo živete kot skupnost. Včasih ni bil problem, ker je bilo vse krščansko. Pot v svetosti je vedno v občestvu, pravi papež, zato je tudi ta teološka misel takšna, da povsod hodimo v parih, nihče v nebesa ne bo prišel sam. V nebesa pridemo kot Kristusovo skrivnostno telo skupaj ali pa ne pridemo. Noben ne more sam. Tega se premalo zavedamo, zato tudi dajemo manjši poudarek skupnosti, zato se hudič imenuje diabolus – v grščini pomeni to tisti, ki razmetava, razbija, simbolus pa je tisti, ki daje skupaj, torej tisto, kar ne vidimo, postavi skupaj. To so zakramenti, milosti, ki jih ne vidimo, postavi skupaj. Primer krsta in krstne vode, ki jo vidimo. Bog deluje na neviden način. Diabolus pa je tisti, ki razbija, raztresa, ločuje in vsakokrat, ko nas od znotraj žene, da bi odrinili drugega, da bi ga zavrnili. In to ni od Boga. Bog je prišel združit. Združuje nezdružljivo, Boga in človeka. Zato je normalno, da je znamenje svetosti tudi v našem življenju to, da znamo graditi odnose v občestvih, takrat, ko je lahko, in takrat, ko je težko. Takrat, ko je lahko, gre samo od sebe, takrat, ko pa je težko, potrebujemo pogum, potrpežljivost, o čemer smo prej govorili, o značilnostih svetosti. V zgodovini Cerkve imamo veliko primerov svetih skupnosti, npr. meniške skupnosti iz Afrike, ko menihi niso hoteli, ker so se tako odločili, zapustiti kraja in so jih skrajneži pomorili in so že razglašeni za svete. Starši Terezije Deteta Jezusa, oba skupaj sta razglašena za sveta, konec koncev tudi sveti Frančišek in Jacinta sta skupaj razglašena. Živela sta v skupnosti. Res pa je, da je življenje z drugimi stvar duhovne rasti, je pot, ki jo moramo narediti. To se ne zgodi čez noč. Potrebno je vse tisto, o čemer smo prej govorili. Sveti Janez od Križa je enemu izmed svojih učencev rekel: Živi z drugimi, da te bodo vadili in pomagali v kreposti. Ko nam gredo drugi na živce, bi jim morali reči: hvala, ker imamo takrat največjo priložnost, da postajamo sveti. Ob drugih se vadimo v krepostih in postajamo sveti, mož ob ženi, žena ob možu, sestra ob sestri, pater ob patru, in tako naprej. Skratka, drug drugega imamo zato, da rastemo skupaj v svetosti. Skupnost je torej prostor najvišjih doživetij, skupnost je teološki prostor, v katerem lahko doživimo mistično skrivnost, v skupnosti doživimo Cerkev v živo. To so velike in bistvene stvari za naše krščansko življenje in ker smo tu in tam v tem malo popustili, imamo v pastorali kar velike težave. Ker smo premalo gradili občestvo, zato imamo premalo duhovnikov. V živih občestvih je vedno dovolj duhovnikov. V življenju na poti k svetosti so pomembne malenkosti, ne čakati na velike stvari, vsakodnevne malenkosti so pomembne, majhna znamenja ljubezni, vse šteje. Razmišljajmo vsak o svoji skupnosti, tam, kjer živi, naj bo to zakonska, družinska skupnost, in se vprašajmo: Kje jaz lahko svojo skupnost spremenim, tu se poglobim, nekaj dodam. Jezus pravi v evangeliju, da bodo tvoji domači največji sovražniki. Nisem prišel na zemljo zato, da bi prinesel mir, ampak razdor, oče bo proti sinu, sin proti očetu, mati proti hčeri, snaha proti tašči, in tako naprej. Torej ni samo po sebi umevno, da ožja skupnost deluje kot občestvo. To naj bo nekako vaša stvar razmišljanja in premišljevanja, kako uresničiti to v mojem konkretnem primeru in življenju.
Vztrajna molitev je peta značilnost, ki jo papež izpostavi kot nujno potrebno za to, da je svetost pričevalna v našem življenju. Tudi zato je postavil to na peto mesto, zaradi potrebe. Jezus je rekel, naj molimo in naj se nikoli ne naveličamo. Molitev je mišljenja v tem smislu, kakor pravi papež pravi: Molitev je drža, ni recitiranje obrazcev, vse to je pomoč pri molitvi, a ves dan živimo držo molitve. Drža molitve pa je v tem, da v sebi vzpostavimo prisotnost Boga. To je prava molitev, dialog z Bogom. Žena, ki gre na vrt, pa se tam pogovarja s Stvarnikom, ki je ta vrt ustvaril; pa ne samo, da ga je ustvaril, zdaj ji ga daje, ker Bog ustvarja tudi zdajle. Ni bilo samo nekoč na začetku, zdajle nas ustvarja vse, vse nas, kot vstopim v pogovor z Bogom. Tudi jaz sedaj se moram zahvaliti za pult, preko katerega vam lahko predavam. Da ti to pride na misel, zahvaljevanje za vsako stvar, je to že molitev. Torej Bog po tebi deluje, se torej uresničuje, da tisti vrt, ki ti ga je Bog dal, obdeluješ. Spomnimo se vrta, ki ga je Bog dal Adamu in Evi zato, da bi ga obdelovala, da je Bog tudi tukaj, da se dogaja med nami, tudi ko si v kuhinji ali kjer koli, lahko blagoslavljaš, ali za tekočim trakom v službi. Eden velikih užitkov, ki jih imam v sebi sedaj, ko moram hoditi v trgovino, prej nisem hodil, zdaj pa moram in največje veselje mi je, ko pridem v trgovino in začnem blagoslavljati vse, kar je tam, izdelke, ljudi, ki so tam, in vse blago, ki je tam, in se ljudje niti ne zavedajo, da bodo kupili blagoslovljene izdelke in hrano, vse, kar bodo kupili, bo blagoslovljeno, pa to lahko dela vsak, kar počnem jaz. V srcu blagoslavljajte. Nekoč me je nekdo vprašal: Kaj pa, če niso vsi za to, bi me lahko kdo zatožil Če on lahko preklinja, jaz lahko blagoslavljam. Torej tudi to je vztrajna molitev. Nikoli ne bi smeli reči, da nimamo pet minut časa za molitev. Dovolj, da me postavi v Božjo navzočnost. Podobno so delali tudi asketi, ki so hoteli narediti Jezusu in Mariji dobro. Zlasti takrat, ko mi je težko, lahko to spremenim v molitev: Jezus, iz ljubezni do tebe. Vsak lahko tudi najbolj težko stvar naredi ali sprejme iz ljubezni do Boga. Svetost se uresničuje v stalni odprtosti do presežnega, in to se izraža v molitvi in češčenju, v odprtosti za presežno. Iz sebe grem ven. Na pepelnično sredo smo slišali v evangeliju: Spreobrnite se in verujte evangeliju. Glavna vsebina tega vodila, teh besed je iti onkraj in človekovo spreobrnjenje je takrat, ko gre onkraj sebe, metanoeite! V grščini je beseda »metafizika« je takrat, ko greš okraj fizike, tega fizičnega. Začneš razmišljati okraj materialnega. Pri spreobrnjenju nas Jezus vabi, naj gremo okraj samega sebe, a onkraj človeka pa je Bog. Torej, da se lotim iti iz sebe ven, k Bogu. To je najgloblji pomen spreobrnjenja, in potem po tebi pride, da o stvari razmišljamo tako kot Bog. Če sem torej v Bogu, bom razmišljal kot Bog, drugače pa razmišljam po človeško. Če sem v Bogu, bom vsako stvar, majhno in veliko, delal kot Bog, bom v kuhinji kuhal kot Bog, bom v tovarni delal kot Bog, če pa nisem v Bogu pa po človeško. To je vabilo iti ven iz sebe. To spada tudi k molitvi, odprtost v presežnost, kar presega človeka. Svetnik je človek takšnega molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Čim bolj pogosto je srečevanje, preprosto kar bivanje v Bogu, tak človek nekako čuti, da je to njegovo najbolj pristno okolje. Odprtost v presežnost človeka uresničuje, molitev mu pomaga širiti lastne meje. Molitev je orodje za presežnost. Ne verjamem v svetost brez molitve, pravi papež. Molitveni obrazci in vzkliki mi pomagajo, da je molitev kot drža, kot način življenja. Za to je potrebno marsikaj, tudi molitvena tihota, znati stopiti v tihoto. Tudi tukaj smo včasih šibki, tudi tisti, ki veliko molite, poglejte, v cerkvi skoraj ne znamo več biti tiho, kar skoz bi morali govoriti in moliti. Oboje je potrebno moliti in znati biti tudi tiho. Včasih mi kdo pravi, da bi tako rad Boga slišal, potem pa ga vprašam, ja, koliko pa molite, pa mi pravi: vse štiri dele rožnega venca, pa postavim novo vprašanje: kdaj pa utihnete in daste Bogu možnost, da vam kaj reče. Pa me je samo gledal. Bog govori na različne načine, zato moramo dati možnost tudi Bogu, da nam spregovori. Moramo vedeti, da ne govori tako, da bi ga slišali, ampak govori po notranjih vzgibih. Če hočemo drugega slišati, moramo sami utihniti. Če hočeš druge slišati, ne smeš med tem razmišljati, kaj mu boš nazaj odgovoril, ampak ga moraš poslušati. Jezus je rekel: Sveti Duh vam bo dal, kaj boste rekli, in ta vidik se mi zdi zelo pomemben. Tudi v naši liturgiji imamo veliko takšnih momentov, kjer bi se to lahko zgodilo, pa tudi mi duhovniki o tem premalo učimo. Primer, ko duhovnik pravi: molimo, pri glavni mašni prošnji, takrat bi morala biti dolga doba tihote, zato da s tem duhovnik povabi kristjane, zdaj pa se vi obrnite k Bogu in mu povejte, kdo ste, kaj ste prinesli k maši, ker duhovnik to potem zbere v tisti mašni prošnji in posreduje Bogu, to je orodje, ko duhovnik vse to dvigne k Bogu. Če pa ni tišine, ta prošnja Boga ne doseže. Tako kot je branje Svetega pisma v liturgiji bistveno drugačno, kakor če ga beremo sami. Drugače to ne bi bila liturgija, lahko bi doma imeli to sami, tudi sam večkrat pri maši čutim, ko berem evangelij, da ga doživljam drugače kot prej, ko sem ga bral doma pred mašo. Druge stvari se odpirajo v občestvu, takrat je Kristus na drugačen način navzoč kot pa doma, zato je to tako povezano: občestvo in molitev. Tukaj papež postavi zanimivo vprašanje: Dovolite da vas vprašam, ali so v tvojem življenju trenutki, ko se postaviš v Božjo navzočnost, v tihoti brez naglice, in dovoliš, da te On gleda, ali imamo še čas, da molimo?
Ali dovoliš, da njegov ogenj razžari tvoje srce? Kako bo to naredil, če mu ti ne daš svoj čas? Kako bo to naredil nam, ki smo posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu? Tudi ko častimo Najsvetejše, je celo predpis, da ne smemo izpostaviti Najsvetejšega samo za ustno molitev in samo za blagoslov, ampak da mora biti nujno tudi tihota. Vedno mora biti tudi nekaj minut tihote za osebno čaščenje. Kajti takrat lahko odpremo svoje srce gorečemu Jezusovemu Srcu. Goreče Jezusovo srce naj vname naše srce, ali kot je rekel blaženi Anton Martin Slomšek: Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. Le da moramo prepoznati, da je Božji ogenj, da ni kak drug ogenj, ker obstaja še drug ogenj, peklenski ogenj. Če ne dovoliš, da ga Jezus hrani v svojem ognju ljubezni, kako boš potem ogreval srca drugih, če pred njegovim obličjem Kristusu niso dovolili, da te ozdravi, ali prenovi? Vstopi v njegove rane, kajti tu ima središče Božje usmiljenje. V tem duhu je še ena taka značilnost, da se lahko v takšni molitvi v tihoti spominjamo velikih Božjih del. To je bila ena od glavnih vodil Judovske molitve, da so se v svoji skupnih srečanjih spominjali velikih Božjih del, ki jih je Bog naredil v njihovi zgodovini in to jih je držalo skupaj dolga leta kot Izraelce. Spominjali so se velikih Božjih del tudi, ko so obhajali veliko noč, pa ne samo tistih, ki jih je Bog delal v zgodovini ampak tudi iz našega življenja. Sprašujmo se, katero Božje delo je včeraj Bog naredil v mojem življenju, tak preizkus bi morali narediti vsak dan. Zato je zvečer najbolj pomembno, da se zahvalimo za tisto, kar je Bog delal v meni cel dan, celo še bolj pomembno kot kesanje. Ko bomo to naredili se bomo zavedali, kako velika dela je izvrševal Bog po nas. To je molitev. Pomembno je, da se tega zavedam in tako tudi pred Boga prinesem najprej zahvalo, kar je delal, in potem tudi prosim za odpuščanje.
Za konec te duhovne obnove še zgodba, o kateri se da zelo veliko razmišljati.
Hacitska zgodba pravi o Rabiju Nestalgiju. V njegovem času je bila navada, da so bogataši njegovega mesta, katerih domovi so bili nekoliko odmaknjeni in samotni, imeli stražarje, ki so jim ponoči varovali imetje. Nekega poznega večera je Rabi šel na sprehod in srečal enega od stražarjev, ki je hodil ob hiši gor in dol. Rabi ga je vprašal, za koga pa delaš? Nato mu je stražar razložil, tudi kdo ga je najel. Pa ga je Rabi ponovno vprašal, za koga pa ti delaš? Stražarjeve besede so se dotaknile Rabijevega srca, odgovoril mu je, nisem čisto gotov ali delam za koga ali ne? Rabinski učitelj je nekaj časa hodil molče ob stražarju, potem pa ga je vprašal: »Ali bi prišel služit k meni?« »O Rabi, zelo bi bil počaščen, če bi bil tvoj služabnik,« je odgovoril stražar. Toda kakšno bi bilo moje delo? Rabi mu je odgovoril: »da bi me opominjal na to vprašanje, za koga delam«.
Tudi mi bi se morali vprašati: »Za koga pa ti delaš?« Grem v službo, za koga pa delam?
Ali delam za Boga?
Molitev
Gospod Jezus Kristus, Sin Očetov,
pošlji sedaj svojega Duha po vsej zemlji.
Naj Sveti Duh prebiva v srcih vseh narodov,
da bi bili obvarovani pred moralnim propadom,
nesrečami in vojnami.
Naj bo Mati vseh narodov,
blažena Devica Marija,
naša zagovornica.
Amen
To molitev je Marija kot Mati vseh narodov posredovala vidkinji Idi Peerdeman v Amsterdamu na Nizozemskem 11. februarja 1951, škof škofije Haarlem-Amsterdam pa je 31. maja 2002 videnja razglasil za nadnaravna. Če se bo ta molitev razširila in jo bomo molili, Devica Marija obljublja, da bodo odvrnjene izprijenost, nesreče in vojne ter bo premagana duhovna zmeda.
Vir
Views: 13