Hodil po zemlji sem Tvoji
in gledal sem njene lepote.
V meni divjali so boji,
bil žejen sem Tvoje dobrote.
Vse misli bile so mi temne,
iskal sem iz njih si izhode,
človekove misli izjemne,
prinesle mi niso svobode.
Še v cerkev sem stopil na koncu,
pokleknil pred bivanje Tvoje,
nazadnje pri Tebi – pri Soncu,
umirilo srce se je moje.
Svet govori nam, a nam ne pove,
Resnica obstaja le ena:
Ko izgubil si vse, si vse pridobil,
če šel si pred Njim na kolena.
(NN)
Views: 1