Molitev: Lauda Sion (Hvali, Sion)

Hvali, Síon, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi.

Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.

Dar posebnega češčenja: živi kruh in vir življenja danes nam je predložen.

Pri večerji v živi veri bil je trumi dvanajstéri zbranih bratov izročen.

Bodi polna, bodi glasna, bodi mila, bodi jasna vernih hvala in radóst.

Dan slovesni se ponavlja, dan ustanovni se proslavlja, kar je dana ta skrivnost.

Nov je Kralj pri tem obredu novo jagnje v novem redu mesto starega nam dal.

Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.

Kar tedaj je Kristus stóril, to – učencem je govóril – v moj spomin naj se vrši!

Naročilo se spolnjuje, kruh in vino se daruje za rešenje vseh ljudi.

Nauk dan je za kristjane, kruh tedaj meso postane, vino pa postane kri.

Vid in um ne izmodruje, živa vera potrjuje: nadnaravne so reči.

Te podobe raznolike skrivajo reči velike v znamenjih, a ne v stvareh.

Jed, pijača sam postane, vendar Kristus cel ostane, pričujoč v podobah dveh.

Kdor uživa, razdeliti ga ne more, ne zlomiti, celi Jezus pride vanj.

Kakor eden, tisočéri, vsak ga prejme v isti méri, za nikogar ni ga manj.

Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrt.

Je krivičnim v pogubljenje, dobrim vernim pa v življenje, dvojen, glej, je vstop odprt.

Če podoba se prelomi, ne premišljaj in ne dvomi, delci toliko dadó mi, kakor v celem skrito je.

Ne deli se Božje Jagnje, ne spreminja njega stanje, le deli se, kar je vnanje, notranjega znamenje.

Angelska je, glejte, hrana potnikom v popotnjo dana, kruh resničen za kristjana, tega ne mečímo psom.

Se v podobah označuje: ko sin Izak se žrtvuje, jagnje praznično daruje, mana daje prednikom.

Ti, pastir, nas s kruhom hrani, ti nam, Jezus, stoj ob strani, ti nas pasi, ti nas brani, ti nam daj med nebeščani mesto v večnih radostih.
Ti, zaklad močí, modrosti, tu že vir nam vse sladkosti, sprejmi nas med svoje gósti tudi v rajski tam blagósti v družbi svojih blaženih!

Latinsko:
Lauda, Sion, Salvatórem, lauda ducem et pastórem, in hymnis et cánticis.

Quantum potes, tantum aude: quia maior omni laude, nec laudáre súfficis.

Laudis thema speciális, panis vivus et vitális hódie propónitur.

Quem, in sacræ mensa cenæ, turbæ fratrum duodénæ datum non ambígitur.

Sit laus plena, sit sonóra, sit iucúnda, sit decóra mentis iubilátio.

Dies enim sollémnis ágitur, in qua mensæ prima recólitur huius institútio.

In hac mensa novi Regis, novum Pascha novæ legis Phase vetus términat.

Vetustátem nóvitas, umbram fugat véritas, noctem lux elíminat.

Quod in cena Christus gessit, faciéndum hoc expréssit in sui memóriam.

Docti sacris institútis, panem, vinum in salútis consecrámus hóstiam.

Dogma datur christiánis, quod in carnem transit panis, et vinum in sánguinem.

Quod non capis, quod non vides, animósa firmat fides, præter rerum órdinem.

Sub divérsis speciébus, signis tantum, et non rebus, latent res exímiæ.

Caro cibus, sanguis potus: manet tamen Christus totus, sub utráque specie.

A suménte non concísus, non confráctus, non divísus: ínteger accípitur.

Sumit unus, sumunt mille: quantum isti, tantum ille: nec sumptus consúmitur.

Sumunt boni, sumunt mali: sorte tamen inæquáli, vitæ vel intéritus.

Mors est malis, vita bonis: vide paris sumptiónis quam sit dispar éxitus.

Fracto demum sacraménto, ne vacílles, sed memento, tantum esse sub fragménto, quantum toto tégitur.

Nulla rei fit scissúra: signi tantum fit fractúra, qua nec status, nec statúra signati minúitur.

Ecce panis Angelórum, factus cibus viatórum: vere panis filiórum, non mitténdus cánibus.

In figúris præsignátur, cum Isaac immolátur, agnus Paschæ deputátur, datur manna pátribus.

Bone pastor, panis vere, Iesu, nostri miserére: tu nos pasce, nos tuére, tu nos bona fac vidére in terra vivéntium.

Tu qui cuncta scis et vales, qui nos pascis hic mortáles: tuos ibi commensáles, coherédes et sodáles fac sanctórum civium.

Vir

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja