Evharistični križev pot

Marcel Bories, MA VIE PAR LA CROIX, Pariz 1951

Prevedel p. Martin Perc (1972), posodobil p. Silvin Krajnc (2005).

Evharistični križev pot

Gospod, molim te v tvoji skrivnostni navzočnosti v tabernaklju. Verujem, da si tukaj z nami. Zakaj je moja vera površna, plitva? Kako to, da v mojem življenju tako slabo odzvanja? Kristjan sem. Vem, da te lahko prejmem tako pogosto, kot le hočem. Zakaj nisem boljši? Zakaj me moja obhajila ne spremenijo bolj?

Razlog je v moji površnosti – pozabljam resnico, da je tvoje Telo, ki ga prejemam, Telo žrtve, Telo križanega. Tvoje Telo je sedaj poveličano, a mojo dušo lahko nasiti le, če se globoko zavedam tvojega trpljenja na križevem potu od Getsemanija do Kalvarije.

Pomagaj mi to razumeti, ko bom premišljeval tvoje trpljenje.

1. postaja: JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

Preden so te izročili človeškemu sodišču, Jezus, si v ječi prestajal boleča ponižanja. Tempeljski hlapci so te žalili, pretepali in se ti posmehovali. Morda se ti je Pilatova razsodba zdela kot začetek tvoje dokončne svobode: samo še križev pot, pa boš za vedno pri Očetu v slavi.

Toda vedel si, Jezus, da bo zate obstajala še druga ječa, za katero se boš sam odločil, in v njej živel do konca časov. Tudi v tabernakljih boš doživljal pozabljenost, nehvaležnost, žalitve. Trpljenje je res največji dokaz tvoje ljubezni, višek pa je evharistija.

Jezus v tabernaklju, jetnik svoje ljubezni, daj, da te ljubim z vsem srcem!

2. postaja: JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Od trenutka, ko si sprejel križ, je znamenje kazni, namenjeno zločincem, postalo znamenje slave. To orodje že dva tisoč let spominja na tvoje odrešenje in oznanja tvojo navzočnost. Križ na cerkvenih zvonikih je znamenje tvojega bivanja med nami. Križi so v cerkvah, prav tako na vseh predmetih, ki jih uporabljamo za evharistično daritev. Vse, kar se dotika tvojega Telesa, je zaznamovano z odrešenjem.

Med mašo opazujem duhovnika, ki večkrat naredi znamenje križa: nad hostijo in nad kelihom, nad evangeljsko knjigo in nad verniki. Evharistija me ne more spremeniti, če se ji bližam brez misli na križ ali pa se mu vztrajno upiram.

Gospod, pomagaj mi prinesti pred oltar vse križe mojega življenja in ti jih izročiti!

3. postaja: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

Prvi padec je v tvojem izmučenem telesu prebudil bolečine, ki si jih dobil ob bičanju, a še globlje trpljenje je v tvojem srcu. Opaziš, da si sam. Ob spoznanju, da so te zapustili tvoji prijatelji, ti je težje, kot ti je bilo pred Pilatom. Saj si jih vendar ti učil, v čem je človekova sreča. Želel si, da bi živeli v stalnem prijateljstvu. Žal so se mnogi strahopetno poskrili.

Gospod, mislil si tudi na tiste, ki te bodo v vseh časih zapuščali. Prejeli so milost svetega krsta, srečali so se s teboj v zakramentu sprave, doživeli so srečanje s teboj v evharističnem kruhu, obljubljali so ti zvestobo … Potem se je začelo opuščanje maš: postale so breme – udeležba samo še za velike praznike, nazadnje so čisto izginile.

Pozabljamo, da ne moremo živeti brez tvoje daritve. Kako presojam sebe? Ali mislim, da sem med »gorečnejšimi«? Ali cenim sveto mašo bolj kot vse drugo? Kako se je udeležujem? Na Kalvariji najbrž ne bi bil ravnodušen.

Gospod, pomnoži mojo vero v tvojo daritev in obnovi mojo gorečnost!

4. postaja: JEZUS SREČA SVOJO MATER

Prav je, da je Marija tukaj. S sprejetjem učlovečenja je sprejela celotno odrešenje. Vdano ponavlja svoj Zgodi se. Sina bo spremljala do vrha Kalvarije, čisto do križa. Ob svojem sinu bo navzoča do konca časov. Vemo, da je bila na svatbi v galilejski Kani in misliti smemo, da je bila prisotna tudi pri zadnji večerji. Ona je povsod, kjer se obnavlja daritev njenega Sina, saj je soodrešiteljica.

Pri maši se med kesanjem obračamo tudi k njej, da nam izprosi milost iskrenega spreobrnjenja. V izpovedi vere priznavamo vero v njeno Božje materinstvo. Njena priprošnja spremlja naš dar troedinemu Bogu. K njej se obračamo, da zedini Cerkev na zemlji s Cerkvijo v nebesih. Marija je tam, kjer je On, ki mu vzklikamo: »Pozdravljeno Telo, ki si sad telesa Device.«

Devica svete evharistije, vodi nas k svojemu Sinu!

5. postaja: SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Ti, ki si v polni predanosti sprejel svoje trpljenje, bi zmogel križ nositi sam, a si hotel, da ti je bil potreben Simon, ker je on potreboval tebe. Čudovita je Božja ljubezen – ljudi prosi za pomoč, da bi jim sama mogla nuditi ljubezen.

Simon bo vse svoje življenje ponosen, ker ti je nudil pomoč. Pozorni moramo biti na tvoje vabilo: »Iščem tolažnika, pa ga ne najdem.« Pred tvojimi tabernaklji morem tudi jaz postati Cirenec. Malo je takih, ki te poiščejo in ob tebi bedijo. Pa vendar velikodušno daješ moč tistim, ki so s teboj.

Gospod, ustvari v meni srce, ki te bo častilo!

6. postaja: VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

Veronikina največja dragocenost je bila v prt vtisnjeno Jezusovo žalostno obličje.

Žal nam je, da nimamo Jezusovega portreta, filma o njegovem življenju in trpljenju. Imamo pa nekaj boljšega: Gospodov spomin – evharistijo. To je vredno veliko več kot potret ali film. V spomin imamo njegov Živi kruh ali Kruh, ki daje življenje. Veronikin prt in najlepše slike na svetu niso nič v primerjavi s tem velikim Jezusovim darom.

Veronika je v Jezusovi podobi, vtisnjeni v prt, našla svoj življenjski smisel. Kaj pa mi, kristjani? Ali je evharistija središče našega življenja?

Evharistični Jezus, utrdi v nas spomin na tvojo z bolečino prežarjeno ljubezen.

7. postaja: JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Jezusovo telo je bilo še pred nekaj dnevi močno in lepo. Kot gospodar vsega je pomiril vihar na jezeru in hodil po vodi, sedaj pa leži zlomljen pod lesenim brunom. Potrebuje pomoč, da bi se mogel spet vzravnati. Nekaj ljudi okoli njega čuti z njim, mnogi pa so ravnodušni do tega zločinca, ki ga vlečejo na morišče.

Tvoje evharistično Telo se zdi še slabotnejše. Jemljemo te iz tabernaklja, nosimo te, kamor hočemo. Nobenega znamenja življenja ni v tebi. In vendar se nam želiš dati, da bi nas spremenil vase. Koliko ljudi okrog oltarja je hladnih, čeprav se pred njihovimi očmi obnavlja drama trpljenja! Koliko ljudi sploh ne pride v cerkev in ne spoštuje nedelje! Koliko kristjanov ni pripravljenih na sveto obhajilo!

Po svojem drugem padcu, Gospod, nam odpusti našo hladnost!

8. postaja: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

Žene so prišle Jezusa tolažit; pa je on tisti, ki tolaži in daje pogum. Svetuje jim, naj ne bodo suh les, v katerem ni življenjskega soka, ampak naj varujejo življenje, ki ga je on prinesel na svet. Življenje žena bo poslej zaznamovano s tem srečanjem, saj so sodelovale v njegovem trpljenju.

Pri maši moram tudi jaz kaj storiti, da bi se približal Bogu. Kapljica vode, ki jo duhovnik primeša vinu, predstavlja moje življenje, zedinjeno z Jezusom in njegovo daritvijo. Nočem biti suho drevo, ki bi bilo vrženo v ogenj. Kakor mladika s trto želim ostati povezan z Jezusom, da bo v meni polnost življenja.

Evharistični Jezus, trta, na kateri rastem kot mladika, ohranjaj me v edinosti s teboj!

9. postaja: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Tretji padec je zelo boleč. Križ je obtežen s številnimi grehi, tudi tistimi, ki so bili storjeni proti sveti evharistiji.

Gospod, mislil si na vse tiste, ki bodo prejeli sveto obhajilo nevredno, z obteženo vestjo. Uživali ga bodo v svojo obsodbo.

Mislil si tudi na tiste, pri katerih sveto obhajilo ne bo rodilo želenih sadov. Njihovo srce je razdeljeno, bega med iskanjem bogastva in pripadnostjo tebi.

Mislil si na tiste, ki se ti sicer približajo, a z vsemi močmi zavračajo križ.

Po svojem tretjem padcu mi pomagaj, Gospod, da vedno vredno prejmem sveto obhajilo!

10. postaja: JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA, Z ŽOLČEM MEŠANEGA

Jezus, kaj mi hočeš povedati s tem ponižanjem, s tem slačenjem? Na ta prizor moram pomisliti, ko se čudim majhnim sadovom prejemanja obhajila.

Pred oltar večkrat pridem z obremenjenim srcem. Ne sicer z velikimi grehi, ampak z vezmi in nevidnimi koreninami, ki me še vežejo na posledice greha. Mnogo stvari me skrbi in veliko opravkov imam, a jih ne prinašam pred tebe, ker jih hočem rešiti sam. Reši me vzvišenosti in prevzetnosti, saj vem, da ti je všeč ponižno in otroško srce. Deluj v meni in odpiraj me za svojo tiho navzočnost.

Pridi, Gospod, in sleci mojo dušo vsega, kar jo ovira, da bi se ti popolnoma izročila!

11. postaja: JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Opazujem rablja, kako na les pribija tvoje roke, ki so naredile toliko dobrega. Nekoč so pomnožile kruh in nasitile množico ljudi. Pri zadnji večerji so vzele z mize kruh in ga naredile za hrano našega duha.

Jezus, predal si se in po lesu križa teče tvoja kri. Govoril si o vinogradniku – sedaj te gledam v stiskalnici. Svojo kri prelivaš velikodušno, čeprav bi bila za rešenje vsega sveta dovolj že ena kaplja. Ne ustaviš se sredi darovanja. Do konca časov boš nadaljeval s svojim velikodušnim darom. Od ledenih tečajev zemeljske oble do gozdov na ekvatorju bo tekla kri nove zaveze, če bo le kje duhovnik, ki bo dvignil k Očetu kelih zveličanja.

Kako sem lahko tako hladen do tega keliha, v katerem je kaplja, prelita tudi zame?

Gospod Jezus, s svojo prelito krvjo me operi vseh mojih grehov!

12. postaja: JEZUS UMRE NA KRIŽU

Glej, Božje Jagnje! Glej Jezusa, ki pravkar odjemlje grehe sveta! Glej ga na oltarju njegovega izničenja, povzdignjenega med nebom in zemljo kakor hostija, ki nam jo pokaže duhovnik pri sveti daritvi.

Vem, da sta tvoje Telo in tvoja Kri pri maši le simbolično ločena. Popolnoma ves si pod podobo kruha in popolnoma ves pod podobo vina. A zakaj nisem globlje ganjen, ko se spomnim, da sta bila na križu zares ločena? In to zame. Dovoli mi, da ponavljam: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni!«

Nebeški Oče, pred tvojim umirajočim Sinom želim ponoviti molitev darovanja:

Sprejmi, večni Oče, to čisto daritev, ki jo jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu. Sprejmi jo kot dar za moje brezštevilne grehe, žalitve in malomarnosti. Darujem ti jo tudi za vse ljudi, da bo vsem v rešenje in večno življenje.

13. postaja: JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

Celo v največji bolečini je Materi naklonil vsaj pogled, tiho besedo. Sedaj pa nič več. To je čas, ko se vse ruši, ko se bo treba posloviti od telesa, v katerem ni več diha življenja. Za učence je bil to konec lepih sanj, Marijina vera pa je ostala trdna. Apostol Janez, čigar oči so videle in roke otipale Besedo življenja, je vzel Marijo v svojo hišo.

Učenec bo zopet našel svojega Učitelja in Mati Sina. Nepremičnega kot pri snemanju s križa ga bosta v hostiji srečevala do konca življenja. To je hostija – kakor na Kalvariji – za rešitev sveta! Evharistija je tudi za Marijo skrivnost vere.

Naša evharistična Gospa, izprosi nam živo vero v Jezusovo navzočnost v hostiji!

14. postaja: JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Vemo, da bo Jezus vstal. Drugače ne more biti. Zatrdil je, da je on sam življenje. Tudi mi smo bili pri krstu poklicani k večnemu življenju, toda kaj smo storili za to, da bi se v nas razvil kalček življenja? Kristus nam je ponudil hrano in pijačo: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima v sebi večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Prosimo, da bi bilo naše srce vedno pripravljeno na srečanje z Jezusom – tako pri svetem obhajilu kakor tudi ob smrti. Naj nam bo dana tudi milost, da bomo mogli pred smrtjo prejeti sveto obhajilo kot popotnico za večnost.

Smrti se nam ni treba bati, ker se smemo z vsem zaupanjem zanesti na Jezusovo obljubo: »Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj!« Ob duhovnikovih besedah ‘Kristusovo telo’, izrečenih velikokrat, odgovarjamo polni vere ‘Amen’. Tako je, verujem!

Gospod Jezus, Kruh večnega življenja, ohrani naše življenje za nebesa!

SKLEP

Jezus, v svojih mislih smo te spremljali na križevem potu in premišljevali o skrivnosti evharistije. Daj, da bomo poslej pri maši sodelovali bolj zbrano in zavzeto.

Pomagaj nam, da bomo vedno bolj postajali kot dober kruh za vse brate in sestre. Nekoč nas zberi v nebesih pri mizi večnega življenja, kjer bomo vso večnost s teboj uživali sadove tvojega odrešenja. Ti živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Vir

Views: 50