RAZLAGA SVETE MAŠE

RAZLAGA SVETE MAŠE
postne pridige, Tolmin 2010
kaplan Primož Erjavec
V postnem času bomo razlagali sveto mašo. Dogaja se, da sveto mašo zvesto obiskujemo do 15. leta,
potem pa se nam kar naenkrat zazdi, da nam nima kaj povedati. To, da nam ne pomeni dovolj in da
ne razumemo, da je povezana z življenjem, ni v redu. Če smo pri sveti maši neprizadeti in odhajajmo
naveličani domov, je pred nami naloga, da se dokopljemo do tega zaklada. Vsak zaklad na zunaj
zgleda zaprašen in šele, ko vanj pogledamo, se začudimo. Začnimo torej s kopanjem.
Imeni evharistija in maša
Saj res, kaj pa je to evharistija? Ni nam treba biti nerodno, če ne vemo natanko, saj ta beseda šele v
zadnjem času spet prihaja v uporabo. Izhaja pa iz grščine. Kar se grških izrazov začenja z eu-, se
nanaša na nekaj lepega, navdušujočega. Taka je Europa, lepotica iz grške mitologije. Bolj poznamo
euforijo navijačev, eureko Arhimedovega odkritja. Zdaj je že jasno, da gre tudi pri euharistiji za nekaj
lepega. In s tem mislimo na dvoje lepot: sveto mašo in obhajilo. Oboje je lepa zahvala Bogu. Tako to
besedo lepo razloži Berta Golob.
Iz ministrantskega žepnega leksikona pa izvemo kaj pomeni izraz sveta maša. Iz latinske besede
missa, ko duhovnik na koncu maše reče: Ite, missa est. Danes je to: Pojdite v miru. A beseda missa ne
pomeni mir, ampak pomeni poslanstvo. Pojdite, poslani ste, da v življenje ponesete ne mir
nedejavnosti, take popoldne na kavču. Ne, Jezus nas ne pošilja v takem miru. Jezus govori: pojdite,
poslani ste, da delate to, v moj spomin. In kaj je to, kar naj delamo v njegov spomin? Nekaj, kar smo
pri maši videli in doživeli. In kaj je to, kar smo videli in doživeli? Njegova ljubezen je to. Torej:
pojdite in se ljubite. Doživeli smo tudi njegovo odpuščanje, torej: pojdite in si odpuščajte. Doživeli
smo njegovo spremenjenje, torej: pojdite in se spremenite. Doživeli smo pravega Jezusa, kot da ni
vmes 2000 let. Torej pojdite in naj Jezus po vas živi tudi danes.
Začeli smo kar na koncu. Pa je kar prav tako, saj se maša šele takrat začne – v našem življenju. Da bi
se to lahko zgodilo, poglejmo pod zastor sv. maše. Morda se zdi oddaljena od nas, ampak prav to ni.
Saj se vse to dogaja samo zaradi nas.
Priprava na sveto mašo
Torej lepo počasi. K sveti maši nas vabi zvonjenje ali celo pritrkavanje za praznike. Zelo se nekateri
spotikajo, a sem spremljal na internetu, da jim dajete kar dobre odgovore. To vabilo gotovo ni hrup.
Za vernega je lahko to kot poslušanje utripanja Jezusovega srca. Jezusovo srce bije, ko vabi, da se
zberemo ob njem, ob njegovih darovih za nas.
Ob vratih nas čaka kropilnik. Večji, manjši, lahko samo posodica. Glavna v njem je blagoslovljena
voda. Ne bojte se blagoslovljene vode! Z njo se pokrižamo, če se še znamo. Vse je odvisno od tega,
kar so nas učili starši in kakšen zgled smo imeli v njih. Veliko število kristjanov se namreč ne pokriža,
ampak se samo popika. Zanimiva novost, ki postaja že stara. Zlepa ni več mirnih lepih kretenj
trojnega križka ali čez celo telo z lepo iztegnjeno dlanjo. Ta površnost je del naše splošne površnosti.
Ampak kropilnik je postavljen tam, da nas spomni na veliko stvar: z vodo sem bil krščen, zaradi krsta
se lahko približam oltarju. Pa se kar tako iz navade popikamo. Podobno je tudi poklek pri klopi
včasih bolj cincanje. Če to naredim samo iz navade, se mi bo zgodilo kot že kateremu, da bom tudi v
kinu pokleknil, preden grem do sedeža. In vendar velja, da kdor bo pokleknil pred Bogom, mu ne bo
treba poklekniti pred nobenim človekom.
Vsakdo ima v cerkvi svoj prostor. Pot do njega vodi čez cerkveni prag. Tam spremenim svoje
obnašanje, saj stopam v posvečeni prostor. Del te posvečenosti postajam tudi sam, če le zunajodvržem žvečilni, utišam mobitel, pokrijem ramena. Moje razvade me lahko samo raztresajo in vsi
vemo, kako velika je nevarnost raztresenosti pogledov in misli v cerkvi. Ta se spozna po oziranju po
drugih in takih otožno zamišljenih pogledih v prazno. Ali je kakšna pomoč zoper to? Spomnite se, ko
greste v kakšno katedralo po svetu. Od vstopa skozi vrata kar nekaj časa hodite do oltarja. Skozi
mnoge portale in mimo svetih podob na levi in desni do oltarja. Ta čas je važen. Čas, ki me pripravi.
Za zbrano sveto mašo je potrebno malo: pridem do časa in se umirim ob molitvi in tišini in ob
podobah.
Uvodni del
In isto je z obredom. Ves začetni obred svete maše je temu namenjen, da se lahko umirim, zberem za
poslušanje in darovanje. Da v mislih pridružim svoj dar, prošnjo, zahvalo, skrbi na Gospodov oltar.
Izkoristimo tišino na začetku obreda in med celo sveto mašo. Ne bojmo se malce tišine po obhajilu.
Tudi obvezna Duša Kristusova lahko malce počaka, da pride naša duša za nami in se zbrano zahvali.
Ne, tudi duhovniku ni postalo slabo, če za trenutek utihne. Le poudarek je dal tistemu delu. In take
poudarke rabimo. Škofje nas duhovnike spodbujajo: ‘Za božjo voljo, bodite malo tiho, ko rečete
Molimo pred berili. Zato da bo lahko vsak takrat dal svoj namen molitve, ki ga potem dvignete k
Bogu.’ Jezus nam pravi za naše življenje, to kar sem že v začetku ponavljal: ‘Pojdite in vzljubite tišino.’
Tišina je zdravilo za našo dušo.
Začetni obred razkriva še eno resnico o človeku: grešniki smo. Potrebni smo odpuščanja. Zato
priznavamo Bogu in drugemu, da smo grešili in opustili mnogo dobrega. Pa ne kot slišim koga v
veliki vnemi moliti: »Žal mi je, da sem grešil in mnogo dobrega odpustil«. Opustili smo torej in
prosimo odpuščanja. To nam je obljubljeno v splošni odvezi, ko duhovnik moli: »Usmili se nas
vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe.« Ampak pri sveti maši se to resnično kozmično in osebno
zgodi v Jezusovih besedah: »To je kelih, ki se preliva za vas v odpuščanje grehov.« Res so to naši
grehi, ki jih čutimo in res je Jezusovo odpuščanje.
Sveta maša je trenutek resničnega Kristusovega odpuščanja in sprave, ki jo želimo za našo svobodo
doseči z Bogom in z ljudmi. V življenju brez ran greha ne uspe živeti nobenemu izmed nas. A zaradi
svete maše se te rane spet celijo. Kajti Jezusova ljubezen se ponovno razdaja in Jezus ponovno umira
za ta greh. Zato nam Jezus govori: »Pojdite in odpuščajte. Ponesite od tega izvira odpuščanja in to
delajte v življenju.« Maša in to dejanje ima veliko povezave z našim življenjem. Saj imate doma gotovo
koga, ki mu morate odpustiti. Pojdite torej in si odpuščajte.
Še vprašanje za konec: Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste od maše odšli pretreseni, ker se je to
zgodilo prav zaradi vas? Morda že od prvega svetega obhajila ne več. Morda od kakšne maše iz
mladosti, kajti mladost si še upa take stvari. Pa vendar se vsaka maša, in tudi ta danes, daruje prav
zame osebno. Tudi danes smo slišali duhovnikov pozdrav: »Gospod z vami.« Ja, Gospod je tu z
nami in zaradi nas. Nikjer drugje ni te prisotnosti. Saj pri zadnji večerji Jezus ni ustanovil rituala. Lepa
bi bila ta, ko bi nas Jezus zabetoniral v rituale. Ne, on hoče, da je veno med nami dinamičnost zaradi
njegove resnične navzočnosti. In ko jo človek začuti, ga vrže pokonci. Saj ne more obsedeti na svoji
zadnji plati ob takem obisku Gospoda. Obsedeti ali obsloneti na začetku maše bi pomenilo dati tak
odgovor: »Jezus, ampak bom rajši kar obsedel to mučno uro tudi danes.« In kako bom potem
pripravljen prenesti mašo v življenje?
Našteli smo, katere stvari nas uvedejo v mašo in poudarili pomen tišine in odpuščanja. Takoj za
Gospod usmili se, ki je vzklik našemu Gospodu, izrekamo Slavo. To je ena od dveh hvalnic, ki je
angelska hvalnica. Druga je Svet, svet. Včasih so pevci zapeli namesto nje eno pesem, še danes bi radi
za raznolikost eno pesem, ki daje Bogu Slavo, čast. A pozor, ta zamenjava ni dovoljena! Zakaj kar
naenkrat tako? Smisel najdemo, ko se zavemo, da pri maši ne ustvarjamo bogočastja mi. Bogočastje se
namreč vrši tudi brez nas v nebesih. Tam angeli nenehoma prepevajo trikrat Svet in Slava Bogu. Mi,
ki smo ta trenutek del tega kozmičnega bogoslužja, se zgolj pridružimo angelskim glasovom. Bilo bičudno, da bi zgolj govorili o tem, kako angeli prepevajo Bogu, ko pa so v Svetem pismu tudi razodete
njihove hvalnice.
Zakaj je Slava tako veličastna? Zato, ker so jo intonirali angeli v božični noči. »Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Pa tudi zato, ker v njej ni nič računarskega. Ne hvalimo,
slavimo, ne molimo Boga zaradi nas in naših koristi, ampak zaradi njegove velike slave. Tako kot to
delajo angeli v nebesih. Tak je smisel večjega dela hvalnice, kjer slavimo vse tri Božje osebe. Jezusu pa
še posebej dajemo nazive: edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov.
V začetku so Slavo peli le ob božiču, nato pri škofovi maši, ker je škof kakor angel svoji cerkvi. Danes
velja, da jo molimo ali pojemo ob nedeljah, razen v adventu in postu in ob praznikih ter slovesnostih.
Pri glavni mašni prošnji se vsi spomnimo svojih molitev in namenov, zato duhovnik naredi kratko
tišino. Sedaj smo pripravljeni za praznovanje ob dveh mizah: mizi besede in mizi kruha, ambonu in
oltarju. Stvari so nam zelo znane, a potrebne so razlage, v čem je smisel.
Besedno bogoslužje
Ko razlagamo besedno bogoslužje, se spomnimo kaj se dogaja. Eden od vernikov prinese knjigo in
bere svetopisemske odstavke. Med tednom eno berilo, en psalm, v nedeljo še drugo berilo.
Duhovnik slovesno prinese knjigo, jo prekriža, jo poljubi, jo slovesno pokadi. Berila poslušamo sede,
ker je to drža poslušanja, evangelij pa poslušamo stoje, ker je to Jezusova beseda. Duhovnik nas tudi
opozori, da je Gospod z nami in mi se pokrižamo na čelu, ustih in prsih. V homiliji duhovnik razlaga
slišano, v pridigi pa razlaga razne teme. Ko zaključi, stoje izpovemo vero in odgovorimo na prošnje
vernikov. Vse to, kar sem naštel, vidimo, v vsem tem sodelujemo. Ampak, kaj vse se še dogaja za tem.
Kaj nevidnega se dogaja ob našem obredu? Dogaja se to, da steče en nenavaden krogotok našega
pogovora z Bogom. Poskušal ga bom opisati:
Začne se tam zgoraj, kjer je Bog in od koder se njegova beseda spušča in Bog sam spregovori po ustih
bralca. In tu spodaj smo mi, ki to z neba spuščajočo besedo sprejemamo. Mi smo ušesa, nič več.
Ampak veliko več, kot za besede bralca, veliko več kot za besede, ki so bile zapisane že pred več tisoč
leti. Bi bili pa res konzervativci, ki beremo iz zaprašenih knjig; če ne bi verjeli, da se danes spuščajo te
besede od Boga. Zato odpremo ušesa. To je steber vdora besede navzdol. Da se sklene ta krogotok,
se zgodi tudi steber besed, ki se dvigajo. Ko izpovemo vero in prošnje, smo mi usta, ki govorijo in
Bog postane ušesa, ki poslušajo. To je ta krogotok. V besednem bogoslužju smo resnično v dialogu z
Bogom. Za nas čuden pogovor, ki nismo vajeni več poslušati, ampak si skačemo v besedo. Zato pa je
potrebno spoštljivo prisluhniti, Bog vendar govori. On gotovo zares vzame naše besede.
Sveta maša je dialog z Bogom, kjer se resnično dogaja to, kar se je Jezus pogovarjal s svojimi učenci.
Prav nič težje nam ne sme biti danes poslušati Jezusa kot takrat učencem. Saj so bile tudi za njih
redke priložnosti, ko je govoril iz svojega veličastva. Običajno so bile to vsakdanje besede.
Mistagogija
V postu razlagamo sv. mšo. Zakaj razlaganje?– Zato, da bi vzbudili čut za skrivnost, ki se dogaja. To
ni navadna razlaga, kristjani rečemo temu mistagogija. Mistagogija katehumenom razlaga krst:
Spomnite se kaj se je zgodilo. Bili ste obliti z vodo. To pomeni duhovno očiščenje. Tako tudi tu:
vidite obred, a obstaja tudi skrivnost, ki je za tem obredom. Obred ni zgolj izpolnjevanje rituala. Za
tem, kar smo vajeni, se dogaja veliko več.
Evharistično bogoslužje
Evharistično bogoslužje je del obreda, ko steče še en krogotok. Dogaja se ob oltarju. Začne se z
duhovnikovimi molitvami, ko je v imenu vseh usta, ki govorijo. Bog je ušesa, ki poslušajo temolitve. Ob spremenjenju pa se obrne. Bog postane roka, ki nam deli kruh iz nebes in mi usta, ki ta
spuščajoči kruh uživajo. To je krogotok našega resničnega dialoga z Bogom. Slišite toliko besed in
vidite kruh. Mistagogija nam pravi: to je pravi stik z Bogom.
Darovanje
Dogajanje pri oltarju se začne z darovanjem. Gre bolj za prinašanje darov, saj se pravo darovanje –
žrtvovanje zgodi v spremenjenju. Brez teh darov pšeničnega in nekvašenega kruha in naravnega vina
brez primesi, maše ni. To se zavemo, če zmanjka v zakristiji. Darujemo pa še nekaj bolj dragocenega.
To lepo izražajo darovanjske pesmi, npr: Oče večni na oltar, tebi smo prinesli v dar, kruh in vino in
življenje, svoje delo in trpljenje. Mi smo tisti, ki se darujemo. V darovanju svojega življenja človek
najde svoj smisel. Zato skupno darujemo pri maši. A tudi v življenju pomeni: ‘Pojdi in se daruj.’ Sveta
maša ima veliko povedati za naše življenje in je tesno povezana z njim.
Od darovanja do obhajila je maša polna duhovnikovih molitev. Imamo evharistični hvalospev,
klicanje Svetega Duha nad darove pred Jezusovimi besedami posvetitve, potem pa spominjanje
Cerkve, rajnih in svetnikov. Z očenašem se začne obhajilni obred, ki se sklene z duhovnikovo
molitvijo po obhajilu.
Jezusova zadnja večerja
Kaj je tu podobnega Jezusovi zadnji večerji? Mar ni bila ta veliko bolj enostavna in resnična? Prav je,
da vemo, da so nekatere molitve že iz 2. st., nekatere pa že od apostolov. Tako vidimo, da so že prvi
kristjani mašo razumeli tako. Cerkev je obhajanje evharističnega bogoslužja tako uredila, da ustreza
Kristusovim besedam in dejanjem. Je pa razširila to na ves obred, zato ni vse skrčeno v posvečevanju.
Zakaj duhovnik ne prelomi hostije in jo razdeli takrat, ko to izgovarja. Prav zato, ker je prav, da se
poglobimo v vsak trenutek tega dejanja. Primerjajmo Jezusove geste s sedaj veljavnim obredom.
1. Jezus vzame kruh in vino: to je naša priprava darov.
2. Jezus se zahvali: to je evharistična molitev.
3. Jezus razlomi kruh in ga razdeli: to je obred svetega obhajila.
Vsako od teh dejanj torej razlaga in meditira Jezusovo zadnjo večerjo. Zato je ves ta del maše
Najsvetejši del, ko je popolna zbranost, zbrana stoja ali predano klečanje naš odgovor na resničnost
trenutka.
Posvetilna molitev ima torej uvod in odmev v mašnikovih molitvah. Ko duhovnik izgovarja
Jezusove besede, se dogaja spremenjenje. Če resnično verujemo, nismo nič na slabšem kot apostoli,
ker doživimo srečanje z resničnim Jezusom. Kruh življenja in duhovna pijača je resnična evharistija, ki
ji pripada pravo Božje češčenje. A to je sporočilo tudi za nas. Tudi za nas ima to spremenjenje
besedo: Pojdi in se spremeni.
Obhajilo
Da to ni tako nemogoče, se zgodi pravi dotik. Kaj se je zgodilo s temi, ki se jim je Jezus pustil
dotakniti: bolni se je spremenil v zdravega, grešnik se je spremenil v apostola. Ko nam Jezus pusti, da
se ga dotaknemo, nam je mogoče isto spreminjanje. Le srca ne smemo imeti trdega kot soški kamen.
V obhajilu se dogaja ta dotik. Obhajilo vedno prejemamo z visokimi merili: notranje in zunanje
pripravljeni. Zunanja priprava pomeni primerna obleka, enourni evharistični post, krščansko življenje,
primerno stanu. Notranja priprava pomeni: brez velikega greha, zbranost pri maši.
Pri obhajilu duhovnik vsakemu (pa čeprav stokrat in več) ponovi Kristusovo telo in vsakdo odgovori
Amen, preden prejme obhajilo. Tako je še bolj jasno pokazano, da se Bog dotika vsakega osebno. Ko
gredo v Rusiji kristjani k obhajilu sme vsak zašepetati duhovniku svoje ime in potem duhovnik reče:
Božji služabnik Andrej prejema Gospodovo telo. Zato naj bo naš Amen, ki pomeni Tako je! ravno
tako glasen kot duhovnikove besede.Obhajilo po starodavnih navadah prejmemo na jezik. »Cerkveni očetje razlagajo, da so včasih verniki,
ki so prišli k svetemu obhajilu, morali imeti v levi roki prtiček. Desno roko so položili pod levo in
duhovnik je položil Evharistijo na prtiček. Potem je vernik z usti zaužil sveto Hostijo – ni je prijel z
roko!« (škof Atanazij Schneider) Prejemanje na roke naj bo umirjeno. Roke položimo vodoravno
levico na desnico. Kot prestol za Gospoda, razlagajo cerkveni očetje. Ali pa kot križ, saj Jezus prihaja
v naše križe. Obe razlagi nam lahko pomagata.
Sklepni del
Sklepni obred ima tri dele: pozdrav, blagoslov, odslovitev. Ta sklepni blagoslov ni bil vedno tak.
Blagoslov so delili duhovniki osebno, ko so odhajali od oltarja skozi cerkev. Tako kot danes to delajo
še škofje. Ob današnji skupni obliki pa smo ravno tako osebno blagoslovljeni, zato pripravimo srca na
ta blagoslov. Sedaj se maša šele res začne. Je še kdo, ki ga nisem v to prepričal? Pojdite, poslani ste.
Svetopisemske podobe
Poglobiti želimo svojo vero v evharistijo. Ko smo pogledali posamezne poudarke sv. Maše, poglejmo
danes njeno tesno povezavo s Svetim pismom. Že pri prvi maši v dvorani zadnje večerje so se Jezus
in apostoli spominjali dogodkov iz Sv. Pisma, ki so jim pomagali razumeti tisto dejanje. Za apostole je
bila pač takrat le posebna velikonočna večerja, Jezus pa je vedel, da je to začetek vseh sv. maš brez
števila do danes in do konca sveta.
Bog je že od začetka pripravljal pot odrešeniku. Stara zaveza je polna predpodob, ki so pripravljale na
Jezusa. En sklop so gotovo odlomki, ki govorijo o kruhu in vinu, v drugi sklop sodijo besedila, ko
prepoznamo JEZUSA v žrtvenem jagnjetu, ki mu niso zlomili nobene kosti, v sinu Izaku, ki ga na
gori žrtvuje očak Abraham, v čisti Abelovi daritvi, v izdanem Jožefu za 20 srebrnikov, v tridnevni
agoniji Jona globoko v trebuhu ribe in drugih. Omejili se bomo na ta prvi sklop, ko v kruhu vidimo že
predpodobo evharističnega kruha.
Stara zaveza
Že kmalu na začetku Svetega pisma imamo blagoslovljeni kruh. Očak Abraham je predstavljen kot
vojskovodja, ki premaga kralje. Takrat mu pridejo kralji naproti in Salemski kralj Melkizedek mu
prinese kruh in vino. V Melkizedeku pisec pisma Hebrejcem prepozna »duhovnika Boga Najvišjega«
Kristusa. Melkizedeka duhovnik celo omeni v eni od evharističnih molitev, ki se imenuje Rimski
kanon. Ta daruje čisto nekrvavo daritev kruha in vina, s katero blagoslovi Abrahama. S čisto
Kristusovo daritvijo kruha in vina smo blagoslovljeni mi vsi.
Naslednja osebnost je Mojzes, ki ob veliki nalogi: Pelji moje ljudstvo iz sužnosti, dobi od Boga tudi
prelepo naročilo praznovanja. Tu je naročilo glede nekvašenega kruha, ki je kruh za na pot v
puščavo. Odhod je bil tako nenaden, da se kruh ni imel časa skvasiti in ljudstvo ni imelo kvasa v
puščavi. Tudi Kristus v Evharistiji je kruh za na pot, vzamemo ga za v življenje. Potem je tu še
pomen: nekvašeno testo se ne pokvari. Tudi nekvašena evharistija se ne pokvari, predvsem pa
obljublja nekvarljivost tistemu, ki jo uživa, mišljena je večnost. In vedno je veljalo, da kar Bog da, se
ne more skvariti. Človek je vedno želel imeti v posesti nekvarljivo, že pri beli tehniki, koliko bolj šele
pri hrani za dušo. Opresniki za v puščavo skrivajo v sebi še en pomen: popolno zaupanje. Ker niso
imeli s seboj kvasa, so se morali popolnoma zanesti na Jahveja. Tudi ko grem k obhajilu, izpričam:
popolnoma se zanesem na Gospoda.
Nadalje je z Mojzesom povezan tudi angelski kruh, mana. Po godrnjanju in lakoti je Bog poslal
mano. In čeprav jo lahko razložimo z medenjem puščavskega grma, so v njem videli posebno Božjo
skrb. To je bilo nebeško žito. Bog ga je dajal 40 let, vsak dan, razen na soboto, takrat pa, ko soprestopili prag obljubljene dežele, je prenehal. Mana je znamenje posebnega Božjega vodenja in skrbi.
Ko Jezusu omenijo mano, Jezus sebe imenuje »pravi kruh iz nebes«. Evharistični kruh je »nujno
potrebna hrana na poti skozi puščavo tega sveta«, lepo pravi papež Benedikt XVI. ob prazniku SRT
leta 2007.
Ob naslednji osebi preroku Eliju vidimo, zakaj je evharistija imenovana tudi kruh močnih. Elija
mora bežati pred kraljičino smrtno obsodbo. Ko pride na rob puščave, se uleže na tla in si želi umreti.
Iz spanja ga zdrami angel, ki mu ponudi hlebček kruha in vrč vode. To naredi še enkrat in v moči te
hrane potuje 40 dni do gore Horeb. Prerokovo potovanje je lepa primera našega osebnega potovanja
skozi življenje, kjer je kruh močnih namenjen šibkim, moč Evharistije je za premagovanje kristjanovih
vsakodnevnih slabosti.
Še druge odlomke v Stari zavezi imamo, kjer je omenjen kruh in v vsakem lahko vidimo en vidik
evharističnega kruha, ki je blagoslovljeni kruh, angelski kruh, kruh močnih, kruh popotnikov.
Nova zaveza
Če pogledamo še v Novo zavezo, vidimo, da so nam ti odlomki še bolj poznani. Npr. čudeži o
pomnožitvah kruha, Jezusova razlaga, da je on kruh življenja, poročila o zadnji večerji, mašno srečanje
v Emavsu.
Ko vemo za vsebino, lahko gremo še dlje, v vsakem odlomku lahko vidimo lepo razlago svete maše.
In to ni iz trte izvito. Evangelisti namreč niso sproti popisovali dogodkov, ampak če rečemo
preprosto, za nazaj. In vedno z mislijo na že utečeno obhajanje svete maše. Kruh, ki ga uživamo v
skupnosti ob Kristusu je čudežni kruh, ki ga lomimo, delimo in ga ne zmanjka. Kot v čudežu. Od
njegovega preobilja ostajajo polne košare, ko je od njega jedlo 5 tisoč mož. In kaj je teh 5 tisoč mož?
Tu se prepozna prva Jeruzalemska skupnost. Po oznanjevanju apostolov je namreč narasla na
približno pet tisoč mož, ki so dajali skupaj svoje imetje, lomili kruh in radostno molili (prim. Apd
4,32-34). Ta čudež je prava podoba obhajanja svete maše.
Podobno Emavška popotnika doživita pravo liturgijo. Besednemu bogoslužju sledi evharistija. »Ko
je duh razsvetljen in je srce goreče, spregovorijo znamenja,« pravi papež Janez Pavel II., ko razlaga ta
odlomek kot sveto mašo.
Poročilo o ustanovitvi evharistije pa je srce in zaključek tega premisleka. Kar je Bog želel skozi vso
zgodovino odrešenja, se tu še nadgradi. Ne samo, da Bog pripravi gostijo za človeka in mu streže,
celo sebe daje v jed! Kako velika stvar je torej sveta evharistija.
Za sklep: Sveta maša je bila v poapostolski dobi združena z navadnim obedom. Med obedom ali po
njem so lomili kruh v Jezusov spomin. Takrat so tudi nastajali evangeliji, ko so se spominjali vsega kar
je Jezus storil. V 2. stoletju so evharistijo od obeda ločili in jo združili z jutranjo molitvijo. Molitve, ki
jih je voditelj v prvih stoletjih svobodno oblikoval, so bile od 4. stoletja naprej določene. Proces
oblikovanja besedila se je zaključil okrog leta 900, taka, kot je danes pa je od 2. vatikanskega koncila.

Vir

Views: 248