Nekaj izhodiščnih vprašanj za pogovor v skupini: 1. Podoba duhovnika, njegovo delo in usmeritev se je skozi zgodovino močno spreminjala in se še spreminja. Kako vi mladi vidite duhovnika danes, ali duhovnika za novo desetletje… 2. Katere redove poznate in s čem se ti redovi ukvarjajo? (namen: ugotoviti, da 1. malo poznamo redove in 2. da je živeti karizmo danes zelo težko – tranzicija 3. Kako to, da so nekatere župnije, nekateri kraji, okolja bolj rodovitna tla za nove duhovne poklice, kot drugod?
Glavne misli za razumevanje in usmerjanje, ko govorimo o duhovnem poklicu in temeljnih izhodiščih na katerih poklic stoji ali pade (tu bo govora predvsem o antropoloških ozadjih, ki pripomorejo, da nek poklic zraste – teološki razlogi se predpostavljajo):
1. Družbeni problem razumevanja poklica in poklicanosti: v okoljih, kjer je glavnina vprašanja usmerjena na dejstvo imeti, preživeti, kako še več dobiti… v takih okoljih lahko govorimo, da prevladuje miselnost poklica. Izziv za družbi in tudi Cerkev pa je miselnost, ki poklicu nadoda misel o poklicanosti. Poklic je osnovna vrednota, vendar brez dimenzije poklicanosti (pomeni: razumeti svoj poklic kot poslanstvo, služenje, kot priložnost za osebno rast, za solidarnost z drugimi, za pričevanje vrednot in evangelija…)zreduciramo odnose zgolj na mehanizme in materialno. Ko pa govorimo o poklicu – in vsi čutimo, da je tu težava – bi morali v ta pojem vključiti tudi poklicanost: poglejmo samo koliko ljudi je zadovoljnih s svojim poklicem, koliko jih le neprenehoma spreminja službe in se nezadovoljstvo veča, koliko jih še pri 30.ih ne ve kaj pravzaprav bi radi v življenju počeli… poklicanost je stvar duha….
2. Družba in osebnostna naravnanost k intimizmu: Gre za t.i. problem edinčkov. Družin (če jim tako lahko rečemo) z dva ali več otroki je vedno manj. Sistem edinčkov pa pelje največkrat v razvajenost, nesamostojnost, klicanje po nenehnem ukvarjanju z osebo, pričakovanjih, da moram dobiti vse sedaj, tukaj, in takoj, da moram imeti vse ugodnosti in da se ves svet vrti okoli mene. Egoizem je izhodišče in ne altruizem. Initmizem tako vodi proč od skupnosti, od služenje od odpovedovanja sebi in lastnim željam, od tega, da si sposoben videti dlje od lastnih želja in ugodja… to je težava, veliko več energije bo potrebno, da bi tak človek odkril resnično poklicanost v življenje in se naučil drugačnega sistema življenja – služenja. Mogoče je tudi to eden od vzrokov zakaj je vedno manj porok med mladimi pari – strah pred odgovornostjo, pred zvezanostjo na drugo osebo, pred tem, da bo potrebno deliti svoje osebne potrebe, plačo… z drugim…. Žal tega sistema ne zmore preseči niti sodobna družina z več otroki. Sicer je po svojih kvalitetah naravnana k večji komunikaciji in osebni odprtosti kot »edinček sistem«, vendar se tudi v tej moderni družini opaža, da je to pravzaprav združba samostojnih podjetnikov in ne skupnost, ki bi dihala povezano. Kaj pomeni zame samostojni podjetnik? Pomeni, da je to skupnost, ki temelji na principu preživetja, na principi da ogromnega časa preživimo stran od družine in z malo stiki z ostalimi člani družine. … Poanta vsega je ta, da tudi ta večja družina ne prinaša tistega okolje, ki bi bilo idealno za duhovno rast posameznika v skupnosti, kar pa je osnova za duhovno dimenzijo….
3. Največja težava mladih: vzgajati se za bistvenost! Naj samo ilustriram: majhnega otroka zasujemo z vsemi mogočimi dejavnostmi. Pošiljamo ga v glasbeno, gasilcem, na kotalkanje, v veselo šolo, planinsko društvo, nogomet … nič slabega! Vendar sistem, ki smo ga ustvarili temu otroku (in žal se zdi, da je to problem tudi staršev) ne pomaga, da bi si izoblikoval lestvico vrednot, ki bi mu pomagala da bi se učil tega kaj je bolj in manj pomembno. Vse je enako pomembno, povsod mora biti, … vse je enako pomembno, ker je povsod ogromno doživetij, ki jih otrok potrebuje… toda …. ne zna in ni pa sposoben se odločati, si izbirati, se nečemu odpovedati, ker se odloča za drugo… in ne le da se odloči za drugo, pač pa da se odloči za bistvenejše!!! Posledico takega načina življenja odkrivamo pri mladostnikih in tudi žal pri odraslih osebnostih (vsaj take bi morale biti): mladi pri svojih 20-25-30 ali več letih se ne znajo določati in izbirati kaj je bolj pomembno (isto je iti na žur, kakor biti doma na družinskem praznovanju npr. očetovega rojstnega dne…), srečamo mlade ki pri teh letih še vedno študirajo in pravzaprav ne vedo kaj bi počeli v življenju, s čimer bi se ukvarjali; mlade, ki jih zanima le kako bi izkoristili življenje za to, da bi jim bilo dobro, da bi uživali… brez odgovornosti, truda in tega, da bi se zavedali, da so sami poklicani, da drugim začno dajati svoja spoznanja, jih usmerjati in jim služiti…
4. Zdi se, da je ta pol danes še najmanj problematičen: gre za oseben odnos do Boga – molitev. Mladi molijo, vendar spričo vseh ozadij (antropoloških prvin, ki smo jih našteli) ne najdejo moči, poguma in nočejo slišati klica, ki ga Bog daje tudi danes mlademu človeku: poslan si da daruješ svoje življenje!
5. Duhovni poklic in poklicanost temelji na dejstvu velikodušnosti, sposobnosti poslušanja drugih (drugega-Drugega), ohranjanja in navezave komunikacije…. ali sistem, ki ga živijo današnji mladi (ko ima vsak le še po enega ali le dva prijatelja; ko greš v disco, kjer komunikacija ni mogoča…) daje možnosti, da bi se ti darovi med mladimi razvili?
6. Žal se danes (če smo se nekoč srečevali z drugo skrajnostjo in se danes nad tistimi časi zgražamo – bi se mogli tudi mi nad današnjimi) srečujemo z veliko primeri, ko starši svojemu otroku dobesedno »perejo možgane«, če omeni duhovni poklic. Je to znamenje, družbe, ki hoče živeti brez duhovnega? Kakšen evangelij poslušajo ti starši pri nedeljski maši? So to kristjani?
7. Okolje gleda na odločitev za duhovni poklic ali sploh na odločitev, da hoče nekdo svoj poklic razumeti in živeti kot poklicanost kot na nekoga, ki se mi je zmešalo. Kdo je zmešan? Mar ne ta, ki gleda na tako odločitev tako? Pomislimo samo kako se počutimo ko pridemo v prodajalno in nas »prijazna« prodajalka ali niti ne obdira, ali še kaj nadre, ali nič kaj veliko ne zna svetovali ali pa vprašati… ja, težava je če je poklic zgolj denar in preživetje….
8. Glede tega od kod izvirajo duhovni poklici pa le tole: nobene razlike (statistično gledano) ni med vaškim in mestnim načinom življenja. Povsod živimo isto medijsko kulturo in povsod so odnosi načeti od istih vprašanj. Mogoče je samo še tradicija tista, ki ponekod te reči drži malo stran. Vendar le v cerkvi, ko prestopiš prag, si isti kot ostali… Je to kaj bolje potem?
9. Duhovni poklic išče okolje, kjer se lastno življenje razume kot možnost samouresničenja, kot možnost narediti iz svojega življenja nekaj, kar ne bo le meni v korist in le v moje zadovoljstvo, pač pa to, da bo moje življenje napolnjevalo, spreminjalo in vzdigovalo širšo okolico.
10. In še ena reč: tudi okolja kot so npr. mladinske skupine so zelo problematična (seveda tudi druge reči: prijatelji, gibanja, društva, člani športnih društev, klubov…). Če bi vprašali mlade zakaj hodijo v neko skupino, društvo, klub bi znali v večini povedati, da zato ker je tam fajn, ker je tam lepo, ker jim je tam všeč. Spet ta nesrečni intimizem in nesposobnost stopiti čez prag ugodja. Oboje je potrebno dobro se počutiti, vendar ne brez tega, da se nekaj naredi, spremeni, pomaga, služi in tudi ne brez tega, da ko nekaj zaškripa – da se vztraja in ne pusti. Kot primer navedem le eno zgodbo našega življenja: stari župnik odide iz fare; ko pride njegov naslednik, je sicer res malce drugače, malo bolj okoren, mogoče malo bolj tečen… pač vsak človek ima svoje vrednote in slabosti.. vendar nekaj ljudi neha hoditi k maši, drugi k verouku, tretji na srečanja Karitas – ker da je pač čudak. Vprašujem se kje je tu kaj vera teh ljudi in kaj jim pomeni beseda ljubezen? Vera namreč ni duhovnik in ljubezen ni le v sreči in veselju, pač pa se pokaže par v nesreči in skrbi… slov. pregovor pravi: v nesreči spoznaš prijatelja…
Sklep: To so nekatera področja, ki šepajo in ki povzročajo zmedo v svetu glede razumevanju človeške vrednosti življenja. So pa to hkrati tudi možnosti, ki jih lahko vsak posameznik vzame kot svoj projekt življenja in začne že danes na tem in s tem delati. Da bi spreminjal ta svet in odnose, ki so včasih tako zelo neosebni in nevredni človeka. Vi, dragi mladi, imate možnost, da sebe in svoje življenje začnete drugače razumevati; da iščete možnosti za osebno rast in da svoja spoznanja uresničujete osebno, pri vaših odločitvah bodisi za duhovni poklic, za poklicanost in če Bog da tudi v vaših družinah.
Ivan Likar ml.
Vir