Ljubljanski nadškof msgr. ALOJZ URAN – HOMILIJA:
4. POSTNA NEDELJA (Joz 5,9-12; 2 Kor 5,17-21; Lk 15,1-3.11-32)
Zvočni zapis
Prav lepo pozdravljam sobrate v duhovniški službi, vse bogoslužne sodelavce, lepo pozdravljam starše in otroke, zakonce in vse, ki se danes skupaj zahvaljujemo za dar družine, kar je zunanje znamenje, da Božje življenje deluje in se kaže tudi v rodovitnosti in odprtosti za življenje. Spoštovani vsi, ki se trudite za pastoralno delo v predzakonskih pripravah, v različnih šolah za življenje, v pastorali v naši nadškofiji in na Slovenskem, v zakonskih skupinah in v številnih oblikah prizadevanja, da bi našim zakoncem in našim družinam omogočili živeti čim bolj polno življenje in poslanstvo h kateremu so družine poklicane.
Vesel sem, da tukaj pri sv. Jožefu, v tem mogočnem svetišču, pri zavetniku, varuhu družin, začenjamo Teden družine na 4. postno nedeljo, ki je t. i. nedelja Laetare. Ta beseda je vzeta iz vstopnega speva današnjega bogoslužja, iz daljšega besedila: “Veseli se, božje ljudstvo”.
V Svetem pismu je velikokrat ponovljena ta misel: Veselite se, radujte se… več kot tristošestdesetkrat se ta stavek ponavlja, torej skoraj toliko krat kolikor je dni v letu. Skušajmo pod tem vidikom tudi premišljevati ob današnji Božji besedi, ki je polna veselja, ne razposajenosti, ampak tistega veselja, ki prihaja iz zavesti, da Bog skrbi za človeka, za vsakega človeka, družino, za vse njegove skupnosti.
Prvo berilo nam poroča o veselem dogodku izraelske zgodovine, ko so Izraelci po več kot štiristo letih bivanja v sužnosti Egipta, in štirideset letnem tavanju po puščavi, končno prišli v obljubljeno deželo, ki je predpodoba nebes, predpodoba večnosti. Zdaj so tukaj obhajali veliko noč. Spominjajo se veličastnih Božjih del, s katerimi jih je Bog z močno roko vodil in izpeljal iz sužnosti v svobodo, iz smrti v novo življenje. Zdaj bodo iz nomadov postali poljedelci. Naselili se bodo, jedli bodo kruh in ne več borne jedi mane, ki so jo skozi štirideset let uživali v puščavi. Tako ne bodo več neposredno odvisni od Boga, saj so spoznali njegovo zvestobo, ampak bodo “sami” pridelovali vsakdanji kruh, hrano za preživljanje. Vendar, kot je Mojzes naročil pred svojo smrtjo: ko boste vstopili v to deželo, ne pozabite na svojega Boga. Ne pozabite, da vas je on poklical, vas vodil, vas hranil in vas pripeljal v to bogato deželo.
Vrhunec današnje Božje besede pa je beseda in evangelija, kjer poslušamo to najlepšo pripoved o izgubljenem sinu. Če bi me kdo vprašal zakaj sem kristjan, bi rekel: zato, ker poznam priliko o izgubljenem sinu. Zato, ker je tukaj predstavljena največja možna božja usmiljena ljubezen do človeka. Torej se tudi ta prilika, ta beseda, konča z veseljem. Jezus jo je povedal farizejem, ki so godrnjali nad njim, češ, da je dober z grešniki in hodi celo na njihove gostije. V priliki nastopa starejši brat, ki je vedno ostal pri očetu. Ni pa mogel razumeti očetovega ravnanja do mlajšega brata, ki je delež svoje dediščine zapravil z razuzdanim življenjem. Tega ne more razumeti nihče – po človeško. In ko je povsem obubožal, ko se je znašel v skrajni bedi, ko je celo za živali bilo bolje poskrbljeno kot zanj, takrat je šel vase. Odločilen je bil spomin na očetovo hišo.Kajti to je bil trenutek, ko sta pred njim obstajali samo dve možnosti: ali zaključiti to bedno življenje, kjer ni bilo nobenega izhoda več, ali pa se vrniti v očetovo hišo, priznati svoje grehe, priznati pred očetom “Nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin, hlapec sem. Naj bom zadnji služabnik in vem, da mi bo bolje, kakor tukaj, kjer sem popolnoma zapuščen in pozabljen. “Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin”. To je beseda, ki jo lahko tolikokrat v svojem življenju izgovarjamo tudi mi. In kaj se je zgodilo? Sin je vstal in se je vračal proti očetovi hiši. In ko ga je oče zagledal od daleč, se mu je milo storilo. Ta razcapanec, ta, ki je vse zapravil, ki se mu je vse v življenju podrlo, se vrača. In tekel je naproti, ga objel, ga poljubil in takoj ukazal naj mu dajo spet človeško dostojanstvo, oblecite ga, obujte ga, dajte mu prstan na roke, kajti bil je izgubljen in je najden, bil je mrtev in je oživel.
Koliko današnjih staršev z žalostjo opazuje svoje otroke, ki se oddaljujejo ne samo od družine, ne samo od skupnosti, ampak tudi od Boga in od pravega smisla življenja. Hodijo po svojih potih. Mnogi so zašli v mamila, v alkohol in v najrazličnejše oblike zasvojenosti. Za mnoge se zdi, da ni nobene rešitve več. Pa vendar, bratje in sestre, dragi starši, stari starši: če ste jim poskušali v svojem življenju posredovati vsaj nekoliko vere v Boga, zaupanja v Jezusa Kristusa in v moč molitve in žrtve, potem otroci nosijo v sebi spomin na očetovo hišo, potem ima tudi zadnji bednik možnost, da se bo rešil iz svoje zasvojenosti, čeprav je po človeško to popolnoma nemogoče.
Veselje – torej beseda za vsak dan leta, ko se vedno znova zavedamo svoje krhkosti, ko se vedno znova odločamo za vrnitev k Očetu v ponižnosti in iskrenosti pred njim in se lahko veselimo, da nas čaka skesane in pripravljene odgovoriti na klic spreobrnjenja.
Ko začenjamo Teden družine, se ustavimo tudi ob pomenu, ki ga ima v letošnjem letu, ki je posvečeno Svetemu pismu. Geslo, ki se glasi “Bog meni – jaz drugim”, vabi k poglabljanju zavesti, da se nam Bog razodeva in da prihaja k nam. Božja beseda, bratje in sestre, je neizmerna zakladnica in izvir vseh milosti, je odgovor na mnoga zakonska vprašanja ter tolažba in spremljevalka na poteh ljubezni. Letošnji teden družine želi slovenske starše, može in žene spodbuditi, naj Božji besedi prisluhnejo in naj ji bolj zaupajo kot pa tolikim človeškim obljubam in načrtom. Življenje po Božji besedi družino notranje utrjuje, jo duhovno bogati in vanjo prinaša srečo, veselje, vitalnost ter jo opogumlja za podarjanje novega življenja. Iz družin, ki jih bo razsvetljevala Božja beseda, bodo prihajali zdravi, pošteni in odgovorni ljudje, nosilci prihodnjega življenja.
V poslušnosti, oznanjevanju, pričevanju Božje besede lahko vsak dom postane domača Cerkev, ne le zaradi medsebojne ljubezni, ki mora vladati v njej, temveč zato, ker je celotno družinsko življenje zaznamovano z vero v edinega Gospoda in vladarja Jezusa Kristusa. Cerkev je Božja družina. Zakonska zveza je po Pavlovih besedah tista velika skrivnost, ki govori o Kristusovi ljubezni do svoje neveste, ki je Cerkev. Danes je ta nevesta preizkušena, je preizkušena od znotraj, napadana tudi od zunaj vsak dan, vendar še vedno ostaja povezana z zagotovilom Kristusove navzočnosti: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta”.
Naj bo ta Teden družine in predvsem naša vztrajna molitev za blagoslov vsem družinam, zakoncem, bodočim zakoncem in tistim, ki na poti zakonskega življenja potrebujejo duhovno pomoč.
Dragi starši, dragi zakonci! Bodite pričevalci v svetu, v katerega vas Gospod postavlja vsak dan. Bodite zvesti sodelavci pastirjev, ki so vam dani, darujte naprej ljubezen, ki ste je deležni, da bi veselo oznanilo današnje nedelje “laetare”doseglo vse ljudi tega sveta. Zastonj prejemate, zastonj dajajte!
Na koncu bi rad voščil za jutrišnji god vsem Jožetom in Jožicam. Posebej pa se spomnimo pri tej sveti maši našega svetega očeta Benedikta, ki nosi krstno ime Jozef, Jozef Ratzinger, in ga priporočimo v njegovi težki službi njegovemu krstnemu zavetniku svetemu Jožefu, amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)
Vir