Za pravilno razumevanje molitve za ozdravljenje se najprej ozrimo na Jezusa, na
njegove besede in delovanja. Jezus je rekel, da sam ne more storiti ničesar.
Delal je le to, kar je videl, da dela Oče. Da je to lahko videl, je veliko časa
preživel v molitvi in v iskanju Očetove volje. Jezus rekel: »Moja hrana je, da
uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. ( Jn 4,34)
Lahko bi se vprašali, zakaj je moral Jezus iskati Očetovo voljo, ali ni bil sam Bog
in popolnoma eno z Očetom. Jezus se je s svojim utelešenjem odpovedal svoji
slavi, ki jo je od vekomaj imel kot edinorojeni Božji Sin. Na zemlji je bil pravi
človek, tudi v svoji nemoči izenačen z ljudmi. In enaka moč, kot jo je imel sam, je
sedaj na voljo vsem, ki verujejo v Jezusa. In moč, ki jo je po svojem krstu v vodi
prejel Jezus, je Bog Sveti Duh, tretja oseba Svete trojice (Oče, Sin in Sveti
Duh). Sveti Duh je poosebljena ljubezen med Očetom, iz katerega je vse, in
Sinom, po katerem je vse. Je nedoumljiva moč, ki je umorjenega Božjega Sina
tretji dan obudila od mrtvih in bo obudila tudi nas, ki verujemo. Je Duh življenja
in Duh stvarjenja. Kristusov Duh, Očetov Duh, Bog, ki prebiva v nas, ki verujemo
v Jezusa.
Ko je po krstu v reki Jordan Jezus vstal iz vode, je prišel nadenj Sveti Duh v
telesni podobi goloba in je ostal nad njim. In Janez Krstnik, ki ga je krstil, je to
videl in izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad
njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel:
›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem
Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,32-34)
Druga pomembna stvar, ki se je zgodila v trenutku krsta v Svetem Duhu, je bil
Očetov glas iz nebes, ki je dal Jezusu neznansko moč in zaupanje za nadaljnje
delovanje v oznanjevanju Božjega kraljestva: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj
imam veselje.« (Lk 3,22) In po teh dogodkih je Jezus pričel s svojim
poslanstvom. Pokazal je pot, kako živeti z Bogom in z besedo in z deli pričeval za
Očetovo ljubezen do človeka. Ozdravljal je bolne, obujal mrtve in izganjal
demone. Delal je čudeže in znamenja. Mogočna dela, ki jih je storil, so bila
beseda, ki jo je govoril, v dejanju. Niso bila zgolj pričevanje, s katerim je Bog
pričeval za Jezusa. Beseda resnice in njeno izpolnjenje z znamenji in čudeži so
neločljiva celota. Kakor pred dva tisoč leti, tako danes. Celo več, Jezus je
obljubil, da bomo tudi mi, ki verujemo, delali enaka znamenja in celo še večja, ker
gre on k Očetu. Tega ni govoril le o eni generaciji.
Že v času, ko je Božja beseda, Jezus, postala meso in je prebivala med nami, je
pooblastil najprej svojih dvanajst apostolov, ter jim dal moč in oblast nad vsemi
demoni in za ozdravljanje bolezni. Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in
ozdravljat bolnike. (Lk 9,1-2) Ko je dal Jezus dvanajsterim učencem pooblastilo
za oznanjevanje, je imel v mislih tri stvari, po vrstnem redu:1. Oblast nad vsemi demoni, da bi jih izganjali.
2. Oblast nad vsako boleznijo in slabostjo.
3. Oznanjevanje Božjega kraljestva.
Kmalu nato je Jezus poslal naslednjih dvainsedemdeset učencev z enakim
pooblastilom: Ozdravljajte bolnike, … in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje
kraljestvo.‹ (Lk 10,9)
Da je bilo v pooblastilu za ozdravljanje tudi pooblastilo za izganjanje demonov,
vidimo iz njihovih besed, ki so jih izgovorili ob vrnitvi s svojega prvega
poslanstva:
»Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.«
In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba.
Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno
sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.
Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker
so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,17-20)
Kljub pooblastilu, ki ga je dal Jezus svojim učencem, pa vidimo, da apostoli niso
mogli izgnati demona iz božjastnega dečka. Jezus se je razjezil nad svojimi
učenci: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas in vas prenašal? Privedi
sina sem!«
Medtem ko je prihajal, ga je demon vrgel in stresel. Jezus je zapretil nečistemu
duhu, dečka ozdravil in ga izročil očetu. (Lk 9,41-42)
Jezus je torej nemoč svojih učencev pripisal njihovi neveri. Naša vera je v celoti
delo Svetega Duha in zatorej božji dar. Sprva sprejmemo mero vere, ki nato s
hojo z Bogom raste. Zato, bolj ko bo korenito naše spreobrnjenje in bomo iskali
Gospoda bolj kot vse drugo, bolj bo naša vera rastla, saj s svojim življenjem ne
bomo žalostili Svetega Duha, ampak bo z veseljem prebival v nas in nam kot
učitelj razodeval osebo Jezusa Kristusa. Odnos z Bogom je podoben odnosu med
dvema dobrima prijateljema ali zakoncema, med možem in ženo. Bolje se poznata,
bolj si zaupata. Zaupanje se še poglobi, ko v težkih trenutkih potrdita svojo
zvestobo. Hodita iz zaupanja v zaupanje. Ko spoznavamo neustvarjenega, živega
Boga in njegovo čudovito ljubezen do nas, mu vedno bolj zaupamo. Zaupanju v to,
kar smo o njem spoznali, pravimo vera. Bolj ko ga spoznamo, bolj mu zaupamo.
Bolj, ko z našim življenjem udejanjamo svojo vero, bolj bo rastla. Sveti Duh nam
razodeva Boga in on nas utrjuje v veri. Ne verujemo v stvari, ki jih vidimo, ampak
se naša vera nanaša izključno na Boga, ki je Duh in ga ne moremo videti. Naša
vera se nanaša na Boga, Stvarnika vsega, ne na stvarstvo: na določeno cerkev ali
skupnost ali njihove predstavnike. Njihova naloga je zgolj služenje, da bi vsak
prišel do popolnega spoznanja Jezusa Kristusa, da bi se vsak utrdil v notranjem
človeku in obrodil sad spreobrnjenja. Ko je bil Jezus krščen v Svetem Duhu, mu
je le ta razodel, da je ljubljen od Boga. To je čudovito razodetje, ki nam preženedvome, nas ozdravi strahov, depresije in zavrženosti in nas naredi močne. Ne le,
da s krstom v Svetem Duhu prejmemo moč za služenje, vsak mora imeti lastno
spoznanje Kristusove ljubezni, ki je tako čudovita, da presega človeški um. To
razodetje je delo Svetega Duha, ki razodeva čudovite stvari tem, ki z vsem
srcem iščejo Boga, da bi ga spoznali. Brez tega spoznanja propademo, saj je naša
predstava o Bogu tako omejena, da v naših očeh Boga omeji v njegovem
delovanju. Sedaj razumemo, zakaj je Jezus pogosto molil cele noči. Le če iščemo
Gospoda z vsem srcem in preživljamo čas z njim, ga spoznavamo, obenem pa mu
postajamo vse bolj podobni. Učenci, ki jih je Jezus poslal, so imeli sicer njegovo
osebno pooblastilo za izganjanje demonov, pa vendar enega niso mogli izgnati.
Vidimo pa dve stvari. Kljub temu, da so hodili z Jezusom, še niso bili krščeni v
Svetem Duhu, niti niso imeli razodetja Boga, za kar je pričevala njihova šibka
vera. Bili so še zgolj meseni. Sveti Duh je bil tedaj le obljuba.
Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je štirideset dni prikazoval svojim učencem in jim
govoril o Božjem kraljestvu.
Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč
naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene;
zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem
Duhu«. (Apd 1,4-5) »Ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.«
(Lk 24, 49)
Preden se je dvignil v nebo, je znova pograjal nevero svojih učencev. Nato jim je
rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!
Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo
obsojen.
Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo
izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj
strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo
ozdraveli.« ( Mr 16,15-18)
Tako se je končal prvi prihod Jezusa Kristusa na svet. Prvič je prišel, kot
nebogljeno dete, v človeški slabotnosti in na svojem mesu je ponesel naše grehe
na križ, v odrešenje vseh, ki verujejo.
Ko so ga učenci gledali, kako se dviga v nebo, je k njim pristopil angel in jim rekel:
»Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v
nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« (Apd 1,11)
Tako vidimo, da je Jezus poslanstvo, ki ga je začel, prepustil svoji cerkvi, v
katero se združujejo vsi, ki verujejo v Jezusa, ne glede na organizacijo ali
skupnost. Bog ne gleda ne osebo. Vsi, ki verujemo, smo eno v Kristusu. Cerkev je
telo Jezusa Kristusa, ki nadaljuje njegovo poslanstvo. Dana ji je ista moč, kot jo
imel Jezus, ko je hodil z nami in delal znamenja in čudeže.
Učenci so bili poslušni Gospodovemu naročilu in sto dvajset jih je bilo zbranih.Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z
njegovimi brati. (Apd 1,14)
Na Binkoštni praznik, ki je petdeset dni po prazniku Velike noči, ko je bil darovan
Jezus, Božje Jagnje, in deset dni od kar se je dvignil k Očetu v nebesa, so bili
vsi zbrani na istem kraju.
Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo,
kjer so se zadrževali.
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je
obstal po eden.
Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor
jim je Duh dajal izgovarjati. (Apd 2,1-4)
Ko je Bog izlil svojega Duha na cerkev, so bili učenci v trenutku spremenjeni.
Sveti Duh jim je odprl oči in razumeli so preroške besede Pisma. Iz plašnih in
nesposobnih učencev so postali možje in žene polni božje moči in so v moči
Svetega Duha oznanjali Jezusa, Gospod pa je potrjeval njihove besede z
znamenji in čudeži. Že prvi dan, ko so bili učenci krščeni v Svetem Duhu, se je po
Petrovem govoru spreobrnilo tri tisoč oseb. Ko so vprašali Petra, kaj naj storijo,
da se rešijo, jim je Peter govoril:
»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v
odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.
Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k
sebi poklical Gospod, naš Bog.« (Apd 2,38-39)
Vidimo, da krst v Svetem Duhu ni le obljuba za prvih nekaj let, da bi cerkev
nekoliko zaživela. Hitro rast cerkve v prvih stoletjih pripisujejo prav čudežnim
ozdravljenjem, predvsem pa izganjanju demonov!
Moč z višave je dana Cerkvi za vse rodove do ponovnega Kristusovega prihoda, ko
bo dovršitev.
Ob neki priliki je Jezus dejal: »Glej, izganjam demone in ozdravljam še danes in
jutri, in tretji dan bom dosegel cilj.« (Lk 13,32) Cilj Boga je, da bi se vsi
spreobrnili in imeli po veri v Jezusa večno življenje. To je poslanstvo cerkve.
Odrešenje je ozdravljenje celega človeka, pod čemer Judje, kar je Jezus bil,
razumevajo telo, dušo in duha. Po veri smo odrešeni. Ko z iskrenim srcem
sprejmemo Jezusa za svojega odrešenik, so nam grehi izbrisani, naša vest je
oprana in sveti Duh oživi človeškega duha, ki je bil zaradi greha mrtev. Vendar
odrešenje pomeni več. Tudi ozdravljenje telesa in duše. To je telesno
ozdravljenje in notranje ozdravljenje. Ozdravljenje ni stvar človeka, izvrši ga
Bog po Svetem Duhu. Zato je Jezus rekel: ozdravljam in izganjam demone še
danes in jutri. Peter nam pojasnjuje, da je en dan pred Gospodom kot tisoč let in
tisoč let kot en dan. Od Kristusovega vnebohoda je minilo dva tisoč let, to je dva
dni po božjem koledarju. Nezadržno se približujemo drugemu prihodu, ko boprišel v slavi kot gospodar vsega. Binkošti pred dva tisoč leti so bile predujem
obljube iz preroka Joela, ki se glasi:
In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez
vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo
gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah.
Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega
Duha
In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji,
Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri,
In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. (Apd 2,17-21)
Bolj, ko se bliža Gospodov prihod, bolj gledamo izpolnitev te obljube. V začetku
prejšnjega stoletja je cerkev na novo spoznala krst v Svetem Duhu, darove
jezikov, preroštva, spoznanja, ozdravljanja, čudežnih moči (1Kor, 12-14). Zopet
gledamo, kako se z Božjo močjo širi oznanilo o odrešenju. Na novo je zaživela
tudi molitev za bolne in cerkev se lahko znova veseli polnosti odrešenja.
Mogoče se sprašujete, če je Božja volja za vas, da bi bili ozdravljeni.
Najprej moramo razumeti, da je Bog vedno isti in se ne spreminja. Ni muhast in
nepopoln kot je človek. Kristus je isti danes, včeraj in na veke.
Molitev za bolne je znamenje, ki spremlja vse, ki verujejo, saj nam Jezus da vse,
karkoli ga prosimo, če ga prosimo v skladu z njegovo voljo in v veri. Njegova volja
pa je ozdravljenje in polnost življenja za vsakega človeka! Ko je prišel k njemu
gobavec, je rekel Jezusu:
»Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.«
Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri
priči je bil očiščen gob. (Mt 8,2-3) Tudi danes je Jezusovo srce do človeka isto:
»Hočem! Bodi ozdravljen!«
Ko so učenci prosili Jezusa, da naj jih nauči moliti, jih je z veseljem uslišal.
Gospodova molitev, katere nas je naučil Jezus je izredno bogata, mi pa si bomo
ogledali le njen vidik, ki je pomemben za naše ozdravljenje.
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime .
V našem življenju mora Bog zavzeti prvo mesto. Ko sprejmemo vero, se moramo
odvrniti od stvari, za katere nam Sveti Duh, pogosto pa že sama vest govori, da
Bogu niso všeč. Prosite Gospoda za odpuščanje in se odvrnite od hudobnih del in
vse nepravičnosti. Poleg Gospoda ne imejte drugih bogov, on je edini Bog in ni
drugega, bogovi ljudstev so zgolj maliki, sad človeške domišljije, ki jih oživljajo
demoni. Kdor veruje vanje, je njihov suženj. Odvrnite se od okultizma in čaranja.
Bog je ljubosumen Bog, ne v človeškem oblastniškem smislu, ampak ker si želi, da
bi imeli svobodo in polnost življenja. Ljubosumen je kot Oče do svojih otrok!Dobre ideje svetovnih verstev in njihovih voditeljev ne rešujejo pred kaznijo za
greh. Rešuje nas zgolj vera v Jezusa Kristusa, ki je s svojo krvjo plačal ceno za
naše grehe. V nobenem drugem imenu ni odrešenja.
Ne računajte na druga življenja, blodna vera v reinkarnacijo ubija duha in prinaša
depresijo in obup.
Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,
tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se
bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo. (Heb 9,27-28)
Pritecite k živemu Bogu in sprejmite milostni dar Boga za človeštvo, Jezusa
Kristusa.
Pridi tvoje kraljestvo.
Očeta moramo prositi, da bi njegovo kraljestvo raslo. Kraljestvo miru,
pravičnosti in ljubezni v Svetem Duhu. Moliti moramo za svoje bližnje, za svoje
voditelje, tudi posvetne, da nam bo dobro. To je po volji Bogu. Naši bližnji niso le
sorodniki in prijatelji, ampak vsi, ki jim storimo dobro. Molimo za bolne. V veri
prosimo Boga za njihovo ozdravljenje. On ima moč, da ozdravi, saj je Jezus
ponesel naše bolezni, prekletstva, sramoto in bolečine na križ:
»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in
živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« (1 Pt 2,24)
Le po njegovih ranah smo ozdravljeni. Njegovo telo je bilo strto, da je naše lahko
ozdravljeno. On je postal prekletstvo, da bi mi prejeli božji blagoslov. Ne bo vas
ozdravila brezimna energija iz vesolja, ker vas ne more osvoboditi greha.
Nepristranskih dobro/slabih energij ni. Sveti Duh je Bog, oseba, popolnoma svet
in nihče ga ne more uporabljati v svoje sebične namene! Pričuje le za osebo
Jezusa Kristusa in za nikogar drugega. Kdor pa moli malike, mrtve ali duhovne
energije, je najprej sam plen demonov, po njem pa vsi, ki se zatečejo k njemu.
Ker je bilo malikovanja, okultnega in magije veliko skozi vso zgodovino človeštva,
lahko razumemo, zakaj ima izganjanje demonov takšen poudarek v evangelijih in v
poslanstvu, ki ga je Jezus zapustil Cerkvi, do svojega ponovnega prihoda in sodbe.
Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji
Nebesa so kraj v duhovnem svetu, kjer prebiva Bog. Obenem pa je Božje
kraljestvo v nas samih, če verujemo v Jezusa, saj Sveti Duh prebiva v nas.
Nebesa so kraj slave in prebivališče Boga, ki pravi: Nebo je moj prestol
in zemlja podnožje mojih nog… ( Iz 66,1) V prisotnosti Boga ni bolezni, ni
trpljenja, ni smrti. On je življenje samo. Če priznaš, da si grešnik in povabiš
Jezusa, da vstopi v tvoje življenje in izpoveš svojo vero vanj, so tvoji grehi
izbrisani. Božje kraljestvo je po Svetem Duhu vstopilo vate in nikoli več ne boš
spoznal smrti, tudi če umreš. Najkasneje, ko bo tvoje telo umrlo, bodopremagane tvoje bolezni. Ker pa je v nas samih Božje kraljestvo, imamo pravico,
da smo ozdravljeni že sedaj. Ker to je volja Boga za človeka! Cena za to je bila
smrt Božjega Sina na križu. Njegova kri je premagala greh in po njegovih ranah
smo ozdravljeni! Veruj! Bog nas je ustvaril za blagoslov in polnost življenja. To je
dokazal s tem, da je dal svojega Sina za nas, ni ostal pri praznih besedah.
Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In
služabnik je ozdravel tisto uro. (Mt 8,13)
Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se
ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,28)
Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« (Mt 9,29)
Če poznamo Božjo voljo glede našega ozdravljenja, ne bomo dvomili, ko bomo za
to prosili. Bog ni za nas da in obenem ne. V Kristusu Jezusu so za nas vse Božje
obljube postale DA! »Hočem!«, je rekel Jezus, »Bodi ozdravljen!«
Le od Boga prihaja vsakršno ozdravljenje. Daje modrost ljudem, da z njo
spoznavajo človeško telo in lahko sodelujejo z Bogom pri ozdravljenju človeka.
Moderna medicina je velik blagoslov za človeštvo in je ne smemo podcenjevati.
Prav tako ne smemo podcenjevati molitve za ozdravljenje. Medicina in molitev
kristjanov se ne izključujeta. Zaradi molitve ne bomo opustili zdravljenja pri
zdravniku. Če nas bo po molitvi ozdravil Gospod, bo to zdravnik sam ugotovil in
prekinil zdravljenje, če bi postalo nepotrebno. Molite za zdravnike, da bi z
božjim blagoslovom hitro prišli do pravilne diagnoze in izbrali pravilen način
zdravljenja. Prosite Očeta za blagoslov na njihova življenja in na njihove družine,
da jim ne otrdijo srca in ne omagajo.
Od Boga pa je odgovornost za naše ozdravljenje in njegovi so časi! Prosi za
ozdravljenje v veri in pridi na molitev v skupnost kristjanov, ki so bili krščeni v
Svetem Duhu. Pridi k starešinam v Cerkvi, da te mazilijo z oljem in po molitvi v
veri boš ozdravljen.
Bog pa se ne ustavi le pri telesnem ozdravljenju. Gre še globlje in ozdravi
človeška srca. Kdo v življenju ni bil prizadet, prevaran ali zlorabljen? Vse to
povzroči rane na duši človeka, ki prizadenejo tako jasnost uma, voljo in čustva.
Zgodovine ni moč izbrisati in časa ne moremo obrniti nazaj, Gospod pa ozdravi
naše spomine, da dogodki iz preteklosti nimajo več moči nad nami in lahko znova
zaživimo kot svobodni ljudje, ki zmorejo ljubiti, zaupati in nositi odgovornost, ki
jo življenje terja. Če ga bomo prosili, bo zvest in bo uredil naše življenje.
Prav tako ima moč, da nas osvobodi vseh škodljivih navezanosti, greha ali
odvisnosti. Poišči rešitev pri Bogu, on je Odrešenik. Nič mu ni pretežko, saj je
Bog in ne človek. Kar je človeku nemogoče, je njemu zlahka mogoče. Nikoli ga ne
omejujte s svojo nevero! Popolnoma se mu zaupaj, saj te nihče ne ljubi bolj kot
on, ki te je ustvari!
Daj nam danes naš vsakdanji kruh;in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;
in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega (hudiča).
Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče
vam odpustil.
Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«
(Mt 6,9-15)
Božja ljubezen je nedoumljiva in vredna popolnega zaupanja.
Bog je svet, je luč brez senc. Je pravični sodnik, ki ne spregleda naših grehov, ne
glede na svojo ljubezen do človeka. To ljubezen je potrdil in dokazal z dejanjem.
Na svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa je na križu naložil vse naše
grehe, tako da je nanj padla naša kazen in je umrl namesto nas. Kazen za greh je
namreč smrt, Bog, ki je svet, pa je grešno človeštvo tako vzljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje, vanj ne pogubil, ampak bi
imel večno življenje. Bog nam ni zaračunal naših grehov, saj nihče ne bi obstal. Po
veri v Jezusa, nam Bog da svojo lastno pravičnost, ki izhaja od Boga in sloni na
veri. Prejme pa jo vsak, ki veruje. Naša dela nas ne morejo odkupiti, če bi bilo
tako, potem Jezusu ne bi bilo treba umreti. Kdor se zanaša nanje, nima
opravičenja. Kdor pa prizna, da je grešnik, in sprejme Božji dar, Jezusa Kristusa,
so mu grehi izbrisani. Ker je Bog tako dober in nam je izkazal tako veliko
usmiljenje za tako veliko ceno, ki jo je sam plačal za nas, smo tudi mi dolžni
odpuščati drugim. Dolžni smo odpustiti prav vsakemu človeku, ki nas je kakorkoli
prizadel, prevaral ali zlorabil. Pogosto ni v človeški moči, da bi odpustil. Je pa v
Božji moči. Kdor je sprejel Jezusa je sprejel dar Svetega Duha. On je Božja moč
in če ga prosiš, da ti da moč za odpuščanje, ti jo bo dal. Svojim učencem je dal
Svetega Duha še pred svojo smrtjo prav z namenom, da bi lahko odpuščali in bi
tako vstopili v milost in v polnosti prejeli dar odrešenja ob Jezusovi smrti na
križu. Toda šele na Binkošti so bili krščeni v Svetem Duhu in pričeli izpolnjevati
svoje poslanstvo z oznanjevanjem Božjega kraljestva.
Enako velja za nas. Če želimo resnično izkusiti ozdravljenje in veselje v odnosu z
nebeškim Očetom, moramo brezpogojno odpustiti drugim.
V priliki o služabniku, ki ni maral odpustiti svojemu dolžniku, prav tako služabniku,
nas je Jezus jasno opozoril o posledicah, če ne odpustimo našim dolžnikom:
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg
sem ti odpustil, ker si me prosil.
Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil
tebe?‹
In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil
vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu
bratu.« (Mt 18,32-35)Vendar niso vedno le drugi ljudje, ki jim moramo odpustiti. Pogosto smo sami
zavozili situacije ali celo pot našega življenja in si tega nikakor nočemo odpustiti.
Bog pa od nas pričakuje tudi to. Pričakuje celo, da odpustimo njemu, za dogodke,
ki so nas doleteli v življenju. Kljub temu, da on nima ničesar pri tem, mu v svojem
nerazumevanju in neznanju pripisujemo krivdo. Če mu ne odpustimo in se ne
pokesamo za takšno obtoževanje, bo naše srce otrdelo do Gospoda in ne bomo
mogli sprejeti njegove ljubezni. Odpuščanje ni le predlog, ki se lepo sliši. Je
pogoj za našo svobodo in ozdravljenje.
Odpuščanje ni stvar čustev. Je stvar razuma in naše volje, da naredimo, kar Bog
pričakuje od nas v naše dobro.
Še nekaj moramo razumeti. Jezus nam je naročil, naj vsak dan vzamemo svoj križ
in hodimo za njim. Naša bolezen ni križ, ki bi nam jo Bog naložil, saj je poslal
svojega Sina na križ, da bi mi bili ozdravljeni. Bog se ne bori proti samemu sebi in
ni razdvojen v svojem srcu! Ali nam bo dal bolezen kot svoj dar, ker nas tako
ljubi? Ali bi to storili vi svojemu otroku?
Po izvirnem grehu, ko sta Adam in Eva jedla prepovedan sad v raju, je po njiju
greh vstopil v vse človeštvo in po grehu smrt. Bolezen je le stopnica na poti k
smrti. Jezus je na križu zlomil moč greha, premagal smrt in satanovo oblast. To
se zgodi v našem osebnem življenju, ko v veri odpremo svoje srce Jezus Kristusu.
Božji milostni dar je večno življenje in ne bolezen in smrt. To je delo satana, ki
deluje preko greha. Jezus pa je prišel, da bi uničil hudičeva dela. Res je, da bo
Božje kraljestvo v polnosti razodeto šele ko se Jezus vrne in bodo odrešena naša
telesa in bomo dobili telo podobno telesu njegovega veličastja, nad katerim
bolezen in smrt ne bosta imela več moči in smrt bo skupaj s satanom vržena v
ognjeno jezero. Do takrat pa smo dolžni izpolnjevati poslanstvo, ki nam ga je
Jezus prepustil.
Bog ni kriv za naše bolezni in slabosti, kljub temu pa jih pogosto obrne nam v
dobro, saj ga v trenutkih življenjske stiske, ko ugasne vsako drugo upanje,
pričnemo iskati. In v tem je naše rešenje – ko se ponižamo in s strtim srcem
sprejmemo vero, vstopimo v večno življenje.
Bog pa ne želi, da pasivno čakamo na njegov prihod, ampak nam naroča, da služimo
drug drugemu s svojim darom, ki smo ga prejeli od njega. Duhovni darovi so
opisani v prvem pismu apostola Pavla Korinčanom, dvanajsto do petnajsto
poglavje. Pavel nas uči, da moramo hrepeneti po darovih Duha.
Za bolne lahko moli vsak kristjan. Če pa je krščen v Svetem Duhu in služi z
njegovo močjo in darovi, bo molitev za bolne neprimerno bolj učinkovita.
V CZM nam je v veselje, če lahko molimo za bolne. Zastonj smo prejeli in zastonj
hočemo dajati.
Vir