NAČINI MOLITVE

Gabriel Bunge, VASI DI ARGILLA, Magnano 1996
NAČINI MOLITVE

1. “MOLITVE IN PROŠNJE Z MOČNIM VPITJEM IN SOLZAMI”
(Heb 5,7Heb 5,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)
“Gospod, usliši mojo molitev, poslušaj moje vpitje, ne bodi gluh za moje solze” (Ps 39,13Ps 39,13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Solze spremljajo predvsem “prošnjo” (déesis). Npr. grešnica (Lk 7,38Lk 7,38
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) med solzami, brez besed,
prosi Kristusa odpuščanja. Tu ne gre za sentimentalizem. “Kristus je v dneh svojega mesa daroval molitve
in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti” (Heb 5,7Heb 5,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Solze pripadajo “praktičnemu načinu” molitve, ker so del napora praktiké, tj. prve stopnje
duhovnega življenja.
“Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem..” (Ps 126,5Ps 126,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Čemu to vztrajanje, da so solze potrebne, kar je tako čudno današnjemu človeku? Mar kristjanom
ni namenjeno veselje?
Oče Longin je imel med molitvijo in branjem psalmov veliko skesanost. Nekega dne ga je vprašal
njegov učenec: “Oče, ali je duhovno pravilo, da menih vedno joka med molitvijo?” Starec mu odgovori:
“Da, moj sin, to je pravilo, ki ga zdaj Bog od nas pričakuje. V začetku je namreč Bog ustvaril človeka, ne
da bi ta jokal, ampak da bi se veselil in radoval ter slavil Boga s čistim in brezgrešnim srcem, kot angeli.
Toda ko je človek padel v greh, ima potrebo po solzah. In vsi ti, ki so padli, imajo enako potrebo. Kajti
kjer ni greha, niso potrebne niti solze” (Nau 561).
Predmet prve stopnje duhovnega življenja je predvsem to, kar sveto pismo in Očetje imenujejo
“spokornost”, “spreobrnjenje”, “sprememba miselnosti” (metánoia).
Toda že misli na takšno spreobrnjenje se zoperstavljajo nepričakovana notranja nasprotovanja.
Evagrij govori o neki notranji “trdoti” ali duhovni “neobčutljivosti”, proti katerima so edina pomoč solze
duhovnega “žalovanja” (pénthos). To trdoto gotovo pozna vsak v obliki tistega neznosnega stanja duše, ki
ga očetje imenujejo akedía, obup, neokus, notranja praznina, brezvoljnost. Proti temu so močno zdravilo
solze.
“Nadležna je žalost in neznosna je naveličanost,
toda solze k Bogu so močnejše od obeh” (Evagrij).
Solze so znamenje velike bližine z Bogom. Nek starec je dejal: “Človek, ki je v svoji celici in
meditira psalme, je podoben človeku, ki je zunaj in išče kralja. Tisti, ki ‘moli neprenehoma’, je podoben
njemu, ki govori s kraljem. Kdor pa prosi med solzami, je podoben človeku, ki objema kraljeve noge in
ga prosi usmiljenja, kakor tista prostitutka, ki je v kratkem času s svojimi solzami oprala vse svoje grehe”
(Nau 572).
“Bolj ko se človek približa Bogu, bolj se čuti grešnika,” je dejal nek oče, kajti le ob Božji svetosti
se v resnici pokaže naša grešnost. Zato solze niso le na začetku duhovne poti, ampak jo spremljajo vse do
cilja, ko se spremenijo v “duhovne solze in neko radost srca”, kar je po mnenju očetov znamenje
neposrednega delovanja Svetega Duha, to je znamenje Božje bližine.
2. “NEPRENEHOMA MOLITE” (1 Tes 5,171 Tes 5,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Kako moliti neprenehoma? Poznate Povest ruskega romarja. Kako so skušali izpolnjevati to
Pavlovo zapoved puščavniki, menihi? Janez iz Gaze piše: “Če se usedeš k ročnemu delu, se moraš naučiti
na pamet psalme ali jih izgovarjati. Na koncu vsakega psalma sede moli takole: ‘O Bog, usmili se mene,
ubogega.’ Če te mučijo misli, še dodaj: ‘O Bog, ti vidiš mojo stisko, pomagaj mi.’ Ko si naredil tri vrste
pri mreži, vstani k molitvi in ko si pokleknil, izgovori omenjeno molitev. Tako stori, ko znova vstaneš.”
Ta “metoda” je dokaj preprosta: prekiniti delo, v tem primeru pletenje mrež, v določenih
“majhnih presledkih”, in vstati k molitvi ter priklonu. Tako sta npr. Makarij Aleksandrijski in njegov
učenec Evagrij delala sto molitev in priklonov na dan. Zdi se, da je bilo to običajno pravilo.
Molitve stoje niso bile dolge. “Glede podaljševanja molitve: kadar stojiš in ‘moliš neprenehoma’
po besedi Apostola, ni nujno podaljševati (molitve), ko vstaneš, ker je tvoj um ves dan v molitvi”
(Barsanufij in Janez). V daljših molitvah je vedno nevarnost raztresenosti, ker je hitro konec zbranosti, ali
še slabše, ker demoni sejejo ljuljko. Te kratke molitve so vedno biblično navdihnjene.
Tistemu, ki želi resnično moliti, ne bi smelo biti težko razviti iz teh načel neko osebno metodo. Ti
puščavniki niso živeli molitvenega življenja poleg običajnega življenja. Njihovo molitveno življenje se
pokriva z vsakdanjim, ga popolnoma preveva in stori, da je duh ves dan v molitvi.
“Vedno dihajte Kristusa in verujte vanj” (sv. Anton).
3. “GOSPOD, IZKAŽI MI MILOST!” (Ps 41,5Ps 41,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Navada izgovarjati molitve v obliki kratkih klicev, v določenih presledkih, izhaja iz časa začetka
meništva v Egiptu. Sv. Avguštin piše: “Pravijo, da bratje v Egiptu pogosto ponavljajo neke molitve, ki so
izredno kratke in takorekoč izstreljene kot kopja, da tista budna pozornost, ki je ustvarjena in nujno
potrebna molivcu, ne izgine in se ne zmanjša zaradi prevelikih presledkov.”
Ti “meti kopja”, od koder prihajajo naši “zdihljaji”, morajo biti pogosti, neprekinjeni in nenehni,
hkrati pa kratki in točno določeni. Evagrij: “Ne bojim se hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23,4Ps 23,4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Kasijan: “O
Bog, ozri se name in me poslušaj, Gospod, pridi in mi pomagaj!” (Ps 70,2Ps 70,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
– stari prevod).
Nekateri so vprašali očeta Makarija, kako moramo moliti. Starec jim je rekel: “Ni potrebno veliko
blebetati, ampak iztegnite roke in govorite: ‘Gospod, usmili se me, kakor ti hočeš in veš!’ Če pa pride
skušnjava: ‘Gospod, pomagaj mi!’ Kajti on ve, kaj je za nas koristno, in se nas usmili”(Makarij 19).
Skupni duh teh “zdihljajev” je duh “metanoie”, spokornosti, spreobrnjenja in skrušenosti.
4. “POSLUŠAJ, GOSPOD, MOJ GLAS!” (Ps 27,7Ps 27,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Ko smo skupaj ali ko v imenu vseh moli duhovnik ali voditelj, navadno molimo glasno, medtem
ko sami običajno molimo v tiho.
Biblični človek pa ni le bral polglasno, ampak običajno meditiral in molil tako, da se je slišalo. V
psalmih večkrat najdemo podobna mesta: “Usliši glas moje prošnje” (Ps 28,2Ps 28,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Še več, molivec “s svojim
glasom kliče h Gospodu” (Ps 3,5Ps 3,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). To je pravilo, ne izjema. Ko je Ana molila v templju, je Heli mislil, da
je pijana, ker je samo premikala ustnice. Tudi puščavniki so molili glasno.
Danes se nam zdi morda čudno takšno neposredno izražanje občutij in težko ga uskladimo z
“molitvijo” in “meditacijo”. Toda duhovni učitelji učijo – v vzhodni Cerkvi še danes – da moramo moliti
polglasno celo molitev srca, vsaj na začetku. Oni vedo, da je to odlično sredstvo proti raztresenosti duha,
ki jo je običajno tako težko premagati. Pomaga tudi molek. (Učenje napamet je lažje, če ponavljamo
naglas!).
Toda malo je verjetno, da ima biblični človek pri vpitju k Bogu v ospredju praktične razloge.
Njegovo glasno vpitje je bolj izraz neposrednosti odnosa, ki jo je moderni človek popolnoma izgubil.
Gospod, h kateremu vpije, ni nek abstraktni princip kot “Bog filozofov”, tudi ni “oddaljeni Bog”
gnostikov, ampak je “živi Bog”, ki se razodeva človeku po lastni pobudi, ki mu govori in vabi, da se
človek obrne k njemu. “Kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš častil” (Ps 50,15Ps 50,15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), kajti “Gospod je
blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi” (Ps 145,18Ps 145,18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Bog ni kakor maliki, ki imajo usta,
pa ne govorijo, ušesa, pa ne slišijo…
Samo verniku daje Sin dostop do “Očeta, ki je na skrivnem” in mu omogoča, da ga kliče “Abba,
ljubljeni Oče”, kakor običajno sin ali hči nagovarja svoje telesne starše. Zakaj torej ne bi vernik naglas
govoril Bogu, ki je popolnoma navzoč, še posebej ko je v svoji sobi sam z njim.
2Končno je še en razlog, zakaj naj bi molili naglas, in ta se bo zdel modernemu človeku
presenetljiv. Našo molitev sliši ne samo Bog, ampak tudi demoni jo slišijo! Posebej se tresejo ob tistih
vrsticah psalmov, kjer so omenjeni sovražniki, v psalmih zaklinjevanja, ki se mnogim zdijo nezdružljivi z
duhom evangelija. Očetje s temi psalmi niso molili proti zlu, ampak proti Zlobnemu.
Včasih človek misli, da ni vreden tega, da bi molil glasno. Lažna ponižnost!?
5. “JE ČAS MOLČANJA IN ČAS GOVORJENJA” (Prd 3,7Prd 3,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Očetje so glasno molili, meditirali, brali psalme, toda to ni bilo obvezujoče pravilo. Že Tertulijan
je svetoval, naj kristjani molijo bolj tiho, ker Bog ne “posluša glasu, ampak srce”. Preveč glasna molitev
moti bližnje in je podobna molitvam na uličnih vogalih. Samo Bog sliši glas srca, kajti le on “pozna src”
(Apd 1,24Apd 1,24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Kot smo že videli, naš glas slišijo tudi demoni. Pred njimi moramo skrbno skrivati vsebino
svojega intimnega pogovora z Bogom, kajti sicer bodo oni bolj uspevali s skušnjavami.
Glasna molitev pa ne moti le bližnjih, ampak lahko moti molivca samega. Pa ne le lasten glas,
ampak tudi besede in misli, ki jih uporabljamo pri molitvi, lahko motijo. Evagrij: “Molitev je občestvo z
Bogom … brez slehernega posrednika.” Pri tej neposrednosti nas lahko ovirajo naše besede in misli, še
bolj pa miselne predstave.
V trenutkih, ko je prišlo do “prave molitve”, do “obiska Duha”, so stari celo odsvetovali molitev
psalmov (oficija).

TELESNE DRŽE PRI MOLITVI

1. “VSTANITE IN MOLITE!” (Lk 22,46Lk 22,46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Moderni zahodni človek, ki zelo ceni šport in gibanje, je v duhovnem življenju postal sedeče bitje.
Drugačna je drža bibličnega človeka ali očetov. Ne udobno sedenje, ampak naporna stoja na nogah
označuje molivca. On “v nočeh stoji v hiši Gospodovi” (Ps 134,1Ps 134,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in “na njegovem svetem kraju” (Ps
24,3). Razumljivo je torej, da tudi Kristus povabi svoje učence: “Vstanite in molite” (Lk 22,46Lk 22,46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ali “kadar
vstanete k molitvi…” (Mr 11,25Mr 11,25
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Prva Cerkev je prevzela biblično in apostolsko izročilo: “Po obedu je treba vstati k molitvi”
(Hipolit Rimski). O očetu Arseniju so pripovedovali, da je po sobotnem večeru, ko se je svital Gospodov
dan, pustil sonce za hrbtom in iztegnil v molitvi roke k nebu, dokler ni spet posvetilo sonce v njegov
obraz. In takrat je sedel (Arsenij 30).
Stoja med molitvijo je običajna praksa. Svetega Antona je neki angel naučil, kako naj menih uide
hudemu duhu naveličanosti. Sedé naj dela in v določenih presledkih naj vstane k molitvi. Nekoč je
Abrahama, učenca očeta Sizoesa, skušal demon. Starec je videl, da je padel, in je vstal, stegnil roke proti
nebu in rekel: “Bog, hočeš ali nočeš, ne pustim te, dokler ga ne ozdraviš!” In takoj je bil ozdravljen
(Sizoes 12).
Običajno so torej molili stoje. Zdi se, da Evagrij v znanih 153 poglavjih O molitvi pozna le to držo
(9, 10, 29, 41, 45, 49, 105 153).
Tu se postavlja vprašanje: Zakaj biblični človek moli stoje in zakaj tudi očetje po pravilu vstajajo
k molitvi? Origen: “Brez dvoma moramo med vsemi številnimi položaji telesa dati prednost drži z
iztegnjenimi rokami in k nebu usmerjenimi očmi. V tej drži namreč tudi na telesu nosimo kot nekakšno
podobo lastnosti, ki naj krasijo dušo med molitvijo” (O molitvi, XXXI,2). Med “razpoloženjem” duše
med molitvijo in držo telesa, ki jo zavzamemo, mora biti popolna skladnost. Telo mora narediti vidno to,
kar se dogaja v duši. V bibličnem razumevanju je stoja med molitvijo izraz spoštljivega strahu
ustvarjenine pred veličino Stvarnika. Nižji namreč stoji pred višjim, dokler je ta navzoč. Tako npr.
Abraham stoji pred Bogom, medtem ko govori z njim. Dobro se zaveda, da je le “prah in pepel” (1 Mz
18,27).
Toda ta zunanja drža ne izrazi samo na fizični ravni notranje drže, ampak nanjo tudi neposredno
deluje. Brez napora stóje – in drugih molitvenih drž, o katerih bo še govor – naša molitev ne dobi
potrebnega žara, pravi Yussef Busnaya, in ostane “surova, hladna in plehka”. Obstaja torej neka posebna
soodvisnost med notranjim stanjem duše in zunanjo držo. “Notranje razpoloženje” na nek način ustvarja
zunanjo “ikono” telesa. Če torej obstaja neka podoba (gesta), ki se je v teku zgodovine odrešenja
izoblikovala, ki je postala “izročilo”, se ji posameznik ne sme odpovedati, če ne želi škode “notranjim
držam”. Če pa jo vneto vadi, bo oblikoval v sebi tisto držo, ki jo je v svojem času oblikovala tista gesta.
Stati pred Bogom v strahospoštovanju pomeni za kristjana, da se zaveda navzočnosti resnične
osebe Boga. Iz razodetja ve, da je sam ustvarjena oseba in te resnice ne more izkusiti drugače, kot v
srečanju z absolutno osebo Boga. Evagrij: “Če v molitvi stojiš pred Bogom Vsevladarjem, Stvarnikom in
Skrbnikom vsega, zakaj si pred Njim tako nespameten, da opuščaš nepresegljiv strah pred Njim – in
trepetaš pred komarji in hrošči? Mar nisi slišal Njega, ki pravi: ‘Gospoda, svojega Boga, se boj’, (5 Mz
6,13) in drugje: ‘Pred Njim, pred obličjem Njega moči, vse drhti in trepeta?’(O molitvi, 100)”
Te stoje pred Bogom v strahospoštovanju molivec ne sme opustiti iz nobenega razloga, niti zaradi
prikazovanj demonov, ki niso nič drugega kot nadležni “komarji in hrošči”, niti zaradi zavesti lastne
krhkosti in grešnosti.
2. “VZDIGOVANJE MOJIH ROK NAJ TI BO KAKOR VEČERNA DARITEV” (Ps 141,2Ps 141,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Očetje niso samo stali, ampak so hkrati tudi dvigali roke k nebu. Prvi kristjani so imeli to gesto za
zelo pomenljivo, saj v ikonografiji pogosto najdemo molivca z dvignjenimi rokami. Kakšen pomen so
dajali tej gesti kristjani (bila je razširjena tudi v drugih verstvih)?
Medtem ko se pogan meče na tla v čaščenje pred maliki (prim. Ps 97,7; 106,19Ps 97,7; 106,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in to zaman, kajti
ta nemi izdelek njegovih rok more pomagati še manj od človeka, pa vernik dviga svoje roke le “v imenu
Boga” (Ps 63,5Ps 63,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ki “je ustvaril nebo in zemljo” in more storiti vse, “kar mu ugaja” (Ps 115,3Ps 115,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Tako dela
tudi “ponoči”, ko v svoji “stiski išče Gospoda” (Ps 77,3Ps 77,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Ne samo “dviga” roke, ampak jih “izteguje” (Ps
88,10), kadar njegovo “dušo kakor izčrpano deželo” (Ps 143,6Ps 143,6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) žeja po živem Bogu.
Tudi Kristus in apostoli so molili kot biblični človek. Pavel npr. spodbuja kristjane, naj “povsod
molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja” (1 Tim 2,81 Tim 2,8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Takšna molitev že v Stari zavezi
nadomesti vse materialne daritve. Dviga se “kakor kadilo” k Bogu in “vzdigovanje rok” ima vrednost
“večerne daritve” (prim. Ps 141,2Ps 141,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Vzdigovanje rok je izraz zaupljivega in povsem osebnega odnosa stvari z njenim Stvarnikom. Ta
gesta daje molitvi tudi neko smer. Kajti molivec dviga svoje roke “k nebu”, ki je simbol Božjega “kraja”,
ali k templju, ki je kraj Božje navzočnosti. Kristjani gredo še naprej, ko se obračajo ne samo k nebu,
ampak tudi k “vzhodu”. Vzdigovanje rok je bilo tako naravno povezano z molitvijo, da je v starih spisih
včasih kar sinonim za molitev. Očetje so vedeli, da to ni bila samo krščanska gesta, zato so poudarjali
krščanski pomen, čeprav je bila gesta že last ljudstva Stare zaveze. Mojzes je roke držal kvišku, ko se je
ljudstvo bojevalo.
Očetje so to gesto najdevali že v stvarstvu. Tertulijan: “Molili so vsi angeli. Vse stvarstvo moli.
Domače in divje živali molijo ter upogibajo kolena … tudi ptiči se dvigajo, pnejo se proti nebu, razpenjajo
križ kril namesto rok ter izgovarjajo nekaj, kar se zdi molitev.”
V Mojzesu, ki je z dvignjenimi rokami premagal Amaleka, so očetje videli Kristusa, ki je na križu
premagal demone, duhovne “amalečane”. To razumejo tudi demoni sami, ki storijo vse, da bi človek
spustil roke, kakor pripoveduje Evagrij o nekem svetniku: “Slišal sem, kaj se je dogajalo nekemu
svetniku. Ko je molil, se je hudič tako vneto boril zoper njega, da je, čim je dvignil svoje roke k molitvi,
hudič spremenil svojo podobo v leva, dvignil sprednje tace in svoje kremplje zasadil v asketova ledja – in
ni popustil, predno svetnik ni spustil rok. Ta pa jih ni spustil, dokler ni opravil svojih običajnih molitev…”
(O molitvi, 106).
3. “SVOJE OČI VZDIGUJEM K TEBI, KI IMAŠ PRESTOL V NEBESIH“ (Ps 123,1Ps 123,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Gesto vzdigovanja rok spremlja tudi “vzdigovanje oči” k nebu. Pomen tega izraza najdemo v
Svetem pismu, kjer je materialno “nebo” simbol Božjega “kraja, bivališča”. Molivec ima svoje duhovne
oči – in kot posledica simbolično tudi fizične – “vedno uprte v Gospoda” (Ps 25,15Ps 25,15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), kakor “so oči hlapcev
uprte k roki svojih gospodarjev, kakor oči dekle k roki svoje gospodinje” (Ps 123,2Ps 123,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Vzdigovanje oči k nebu in upiranje pogleda v Gospoda je izraz globoke zaupnosti z Gospodom,
čigar navzočnosti se zavedamo, in hkrati znamenje pozorne pripravljenosti. Zato tudi Kristus, ki je model
za vse molivce, pogosto “dviga oči k nebu”, kadar želi kaj prositi Očeta. To se je zgodilo, ko je ozdravil
gluhonemega (Mr 7,34Mr 7,34
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), pri čudežni pomnožitvi kruha (Mt 14,19Mt 14,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ko je obudil Lazarja (Jn 11,41Jn 11,41
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in
končno pri poslovilnem govoru (Jn 17,1Jn 17,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Kot vzdigovanje rok je tudi vzdigovanje oči prešlo v izročilo Cerkve kot stalna prvina molitve.
Origen: “David govori: ‘Svoje oči vzdigujem k tebi, ki imaš prestol v nebesih’ (Ps 122,1Ps 122,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ‘K tebi,
Gospod, vzdigujem svojo dušo’ (Ps 24,1.2Ps 24,1.2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Kajti če ‘povzdignemo oči’ razumnega dela duše, da se
povzpnejo visoko nad navezanost na zemeljsko, nad zasičenost s snovnimi predstavami, da celo presežejo
stvarstvo ter se posvetijo le misli na Boga in vzvišeno ter dostojanstveno govorijo Poslušajočemu, mar to
ne bo koristilo ‘očem’? ‘Z odgrnjenim obličjem kot v ogledalu’ namreč ‘motrijo Gospodovo slavo’ (2 Kor
3,18) ter se preobražajo v isto podobo ‘iz slave v slavo’, saj so tedaj deležne izliva nečesa najbolj
Božanskega, le umu dostopnega, kar se razodeva (v besedah): ‘Dvigni, Gospod, nam nami svetlobo
svojega obličja!’ (Ps 4,7Ps 4,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) (O molitvi, IX,2).”
Zunanja gesta je odraz notranje drže. Vzdigovanje oči k nebu je podoba “hrepenenja duha, ki se
vzpenja k duhovnemu svetu”. Kakor se v molitvi duša obrne h Gospodu, tako se obrne h Gospodu tudi
molivčev fizični obraz, ki je “ogledalo” duše.
Stoja, vzdigovanje rok in oči, naj bo narejeno v “sobi”. Izogibajmo se pozunanjenju!
4. “POKLEKNIL JE IN MOLIL” (Apd 9,40Apd 9,40
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Čeprav je stoja temeljna drža bibličnega molivca, pa ni edina. So trenutki, ko je bolj primerno
poklekniti. Tako človek poklekne, kadar želi kaj prositi Boga s posebno vztrajnostjo. Peter je pokleknil,
ko je prosil za življenje mrtve Gazele (Apd 9,40Apd 9,40
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), podobno poklekuje Pavel v svečani molitvi v Ef 3,14Ef 3,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
-
21. Kleče molijo k Jezusu tudi bolniki (Mr 1,40Mr 1,40
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) ali njihovi domači (Mt 17,14Mt 17,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Tudi bogati mladenič, ki
želi hoditi za Jezusom, ga prosi kleče (Mr 10,17Mr 10,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Končno Jezus sam kleči v Getsemaniju in prosi Očeta.
Podobno kot stoja tudi klečanje izraža globoko strahospoštovanje. Je vidno znamenje priznanja
veličine tistemu, pred katerim smo. “…Meni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik. ‘Samo v
Gospodu,’ mi bo vsak rekel, ‘je pravičnost in moč’” (Iz 45,23Iz 45,23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
sl.).
So trenutki, ko stoja pred Bogom ni dostojna. Človek se čisto spontano vrže na tla pred Boga,
kadar želi prositi odpuščanja za svoje grehe. Origen: “Tudi moramo vedeti, da je tedaj, ko se kdo hoče
pred Bogom obtožiti lastnih grehov, umestno klečanje, saj je znamenje nekoga, ki se ponižuje in podreja”
(O molitvi, XXXI, 3).
Ker je klečanje na poseben način gesta ponižnosti in tako tudi skesanosti, je jasno, da so mu
rezervirani tudi določeni časi. Že od apostolskih časov niso klečali ob nedeljah in v velikonočnem času do
binkošti. Znova je isti razlog: zunanja in notranja drža morata biti usklajeni.
V Zahodni Cerkvi je klečanje predvsem statično. Ko na Vzhodu poklekujejo na obe koleni,
posebej če je to spokorna gesta, to večkrat ponavljajo in zraven izgovarjajo kratke prošnje, kot so
vzdihljaji.
5. “DAJAJTE GOSPODU SLAVO V SVETEM OKRASJU” (Ps 29,2Ps 29,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Molitev stoje pred Bogom je izraz globokega strahospoštovanja, ki se spodobi stvari pred njenim
Stvarnikom. Isto notranjo držo izraža tudi prostracija v čaščenju. Ta “priklon do tal” (1 Mz 18,21 Mz 18,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) je gesta,
ki gre samo osebi Vsemogočnega Boga (5 Mz 6,135 Mz 6,13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Mt 4,10Mt 4,10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ali kraju, kjer on “biva”, “templju” (Ps 5,8Ps 5,8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
),
v čigar “svetemu okrasju” (Ps 29,2Ps 29,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; 96,9) molivec “pada na kolena k podnožju njegovih nog” (Ps 99,5Ps 99,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).
Ljudje se vržejo k Jezusovim nogam “z obrazom do tal”, kadar se zavedajo njegove Božje skrivnosti (Mt
8,2; 9,18), kadar kličejo na pomoč ali se mu hočejo zahvaliti za prejeto pomoč.
Tudi stara meniška literatura zelo pogosto govori o menihu, ki se vrže k nogam drugega meniha in
napravi tako imenovano metanio. Tukaj ima gesta točno določen pomen: je prošnja za odpuščanje. Nekdo
je dejal, da je Satan po izvirnem grehu vodil Adama, da se je skril in da ne bi naredil metanie, ko bi srečal
Boga in bi tako prišlo odpuščanje.
Obstajajo različne vrste prostracij. Podobno kot klečanja tudi prostracij ne delamo ob nedeljah in v
velikonočnem času. Če je rečeno, da bi s prostracijo Adam dobil odpuščanje, lahko razumemo, kako
pomembno je bilo to orožje proti napadom sovražnika. Tako neki starec svetuje skušanemu bratu:
“Vstani, moli in naredi eno metanio z besedami: ‘Božji Sin, usmili se me!’” (Nau 184). Koliko prostracij
je treba narediti? Mnenja so bila različna.
Danes je ta drža skoraj izginila med kristjani (na Veliki petek naredi duhovnik prostracijo na
začetku obreda). S tem smo oropani pomembnega orožja za duhovno življenje. Izak Sirski nas uči, kakšno
moč imajo metanie. Včasih nas zajamejo težka obdobja popolne notranje teme, v katerih nismo sposobni
izreči niti najmanjše molitve. Takrat moramo, kakor svetuje Izak, izbrati pogoste metanie, četudi ničesar
ne čutimo in notranje ostajamo popolnoma hladni. Sovražnik se ne boji ničesar bolj kot te geste, saj je
Adamu po padcu preprečil narediti prostracijo. Podobno je pri molitvi psalmov. Četudi smo raztreseni in
ne razumemo pomena, demoni razumejo in se tresejo.
Da so stvari takšne, nam razlaga Evagrij: “Oni so mi za petami: da se učijo iz opazovanja tega, kar
mi delamo. Demoni namreč niso ‘poznavalci src’. Samo on, ki jih je ustvaril, jih resnično pozna.” Demon
je in ostane “tujec” in ima samo posredno dostop do našega srca, ki je središče naše osebe. On ve iz
izkustva, to je po natančnem opazovanju, da se to srce, iz katerega prihajajo vse misli, tudi “hudobne
misli” (Mt 15,19Mt 15,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), razodeva po “govorici telesa”, katere se mi povečini niti ne zavedamo. Evagrij je
opazil, da demoni iz naših gest, iz naših izrazov obraza, iz tona našega glasu, iz vsega našega zunanjega
obnašanja, vlečejo zaključke glede stanja našega srca in prilagajajo svojo taktiko kot odgovor na to stanje.
To enost telesa in duše moramo izkoristiti v našo korist tudi pri molitvi! Podobno kot solze, tudi
ponavljajoče metanie, četudi jih delamo le s telesom, zlomijo tisto notranjo “trdoto” in “neobčutljivost”,
ki ubijata sleherno duhovno življenje. Tukaj telo, ki je resnično “ikona” notranjih stanj duše (Origen),
povleče s seboj omahujočo dušo.
6. “… NAJ VZAME VSAK DAN SVOJ KRIŽ” (Lk 9,23Lk 9,23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)

Ena od najstarejših izključno krščanskih gest, ki ni omejena le na molitev, je znamenje križa.
“Pokrižati se” ali še bolj točno, “narediti pečat”, “zaznamovati se” (z znamenjem križa). Tertulijan: ”Na
vsakem koraku, ko vstopamo in izstopamo, ko se oblačimo ali slačimo, pri umivanju, obedovanju,
prižiganju luči, ko gremo spat, ko se usedemo in v vsakršni drugi stvari, ki jo delamo, vtisnimo na svoje
čelo majhno znamenje (križa).” Očetje so dajali temu znamenju apostolski izvor. Nobeno drugo znamenje
ne razodeva kristjana kot “kristjana” bolj kot znamenje križa. Sveto znamenje križa, ki ga naredimo sebi
ali drugemu, je vedno izpoved zmage, ki jo je Kristus izvršil nad vsako sovražno silo. Zato so očetje
vedno delali to znamenje, kadar so bili v nevarnosti pred temi silami. Že Anton Puščavnik je učil svoje
učence, da so demoni in njihove podobe v resnici “nič in hitro izginejo, posebej če smo oboroženi z vero
in z znamenjem križa”. Isto velja v soočenju z vsemi oblikami poganske magije.
Toda pri križu ne gre za magično gesto. Vera je tista, ki jo dela močno. Izročilo Cerkve je tudi
določilo način, kako se je treba pokrižati. V začetku so delali le majhen križ, predvsem na čelo, kot pečat.
Potem so se križali tudi na usta in na prsi, dokler se ni razvil veliki križ, po katerem vernik takorekoč
položi vse svoje telo pod Kristusov križ. V začetkih so šli z roko od zgoraj navzdol in od desne k levi:
“Desnica spominja na njegovo moč in na njegovo slavo na Očetovi desnici. Znamenje križa se začenja
zgoraj zaradi njegovega spusta iz nebes med nas. Premik roke od desne proti levi prežene v beg
sovražnike in pokaže, da je Gospod s svojo nepremagljivo močjo premagal hudiča, ki je bitje levice,
nemočno in temačno” (Peter Damaščan). “Znamenje križa moramo narediti s tremi (prvimi) prsti
(desnice), ker ga delamo med klicanjem Trojice… na tak način, da se spustimo od zgoraj navzdol in gremo
od desne k levi, ker je Kristus prišel iz nebes na zemljo in je šel od Hebrejcev k poganom” (papež Inocenc
III). Toda že takrat so se nekateri križali tako, kot se danes na Zahodu. Na žalost se je počasi zgubilo to,
kar nas je povezovalo z Vzhodom in večina kristjanov ne ve, kakšen je izvirni pomen znamenja križa.
Vir