25.12.2006: ob 12.00: Vatikan: Trg sv. Petra
“Salvator noster natus est in mundo” (Rimski misal).
“Na svet se je rodil naš Odrešenik!” To noč smo po naših cerkvah ponovno slišali to oznanilo, ki kljub potekanju stoletij ohranja nedotaknjeno svežino. To nebeško oznanilo nas vabi, naj se ne bojimo, kajti napočilo je »veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10). To je oznanilo upanja, ker razglaša, da se je tisto noč pred več kot dva tisoč leti »v Davidovem mestu rodil odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11). Kar je božični angel rekel tedaj pastirjem, ki so taborili na betlehemskem griču, ponavlja danes nam, vsem prebivalcem tega našega sveta: »Rodil se je Odrešenik; za vas se je rodil! Pridite, pridite ga počastit!«
Toda ali človeku tretjega tisočletja “Odrešenik” še kaj pomeni, ima še kakšno veljavo? Je še potreben “Odrešenik” človeku, ki je prišel na Luno in Mars in se pripravlja na osvojitev vesolja; človeku, ki brez meja raziskuje skrivnosti narave in mu uspe razvozlati celo čudovite šifre človeškega genoma? Potrebuje Odrešenika človek, ki je izumil interaktivno komunikacijo, ki križari po virtualnem oceanu interneta in je po zaslugi sodobnih in naprednih informacijskih tehnologij Zemljo, ta naš skupni dom, naredil za majhno globalno vas? Pred nas stopa z gotovostjo in samozadostnostjo kot ustvarjalec lastne usode, navdušen izdelovalec nespornih uspehov, ta človek 21. stoletja.
Izgleda že, ampak ni tako. Še vedno umirajo ljudje od lakote in žeje, od bolezni in uboštva v tem času obilja in neobrzdanega porabništva. Še vedno se najde sužnja, ki je izkoriščan in prizadet v svojem dostojanstvu. Najde se žrtev rasnega in verskega sovraštva, ki ga nestrpnost in diskriminacija, politične šikane in fizična ali psihična prisila ovirajo pri svobodnem izpovedovanju lastne vere. Najde se ljudi, ki vidijo, kako je njihovo telo ali pa telo najdražjih, zlasti otrok, izmučeno zaradi orožja, terorizma in vsakovrstnega nasilja, in to v dobi, ko se vsi sklicujejo in oznanjajo napredek, solidarnost in mir za vse. In kaj naj rečemo o tistih, ki so brez upanja prisiljeni pustiti lastno hišo in svojo domovino, da drugje iščejo človeka vredne življenjske pogoje? Kaj je mogoče storiti, da bi pomagali tistim, ki so jih prevarali lahki preroki sreče, tistim, ki so krhki v odnosih in nesposobni prevzeti trajno odgovornost za lastno sedanjost in lastno prihodnost; tistim, ki se znajdejo v predoru samote in pogosto končajo kot sužnji alkohola ali mamil? Kaj naj si mislimo o tistih, ki izberejo smrt, misleč, da s tem opevajo življenje?
Kako bi ne slišali, da se prav iz globin tega radostnega in obupanega človeštva dviga predirljiv klic na pomoč? Božič je: danes vstopa v svet “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka” (Jn 1,9). “Beseda je meso postala in se naselila med nami” (Jn 1,14), oznanja evangelist Janez. Danes, prav danes Kristus znova prihaja “med svoje ljudi” in tistemu, ki ga sprejme, daje “moč, da postane božji otrok”; to je, ponudi mu priložnost, da vidi božjo slavo in deli veselje z Ljubeznijo, ki se je v Betlehemu za nas utelesila. Danes, tudi danes “se je na svet rodil naš Odrešenik,” ker ve, da ga potrebujemo. Kljub tolikerim oblikam napredka je človeško bitje ostalo táko, kot je od vekomaj: svoboda, razpeta med dobro in zlo, med življenje in smrt. In prav tam, v svoji najgloblji notranjosti, v tistem, kar Sveto pismo imenuje “srce”, ima nenehno potrebo po tem, da bi bil “rešen”. In v današnjem postmodernem obdobju morda še bolj potrebuje Odrešenika, ker je družba, v kateri živi, postala bolj zapletena in so grožnje za njegovo osebno in moralno celovitost postale še bolj prežeče. Kdo ga lahko brani, če ne on, ki ga tako ljubi, da na križu žrtvuje svojega edinorojenega Sina kot Odrešenika sveta?
“Salvator noster”, Kristus je Odrešenik tudi za današnjega človeka. Kdo bo na vseh koncih sveta na verodostojen način oznanil to sporočilo upanja? Kdo se bo zavzel, da bo priznano, varovano in pospeševano celovito dobro človeške osebe, kot pogoj za mir, v spoštovanju do slehernega človeka v njegovem lastnem dostojanstvu? Kdo bo pomagal razumeti, da se je mogoče z dobro voljo, razumnostjo in zmernostjo izogniti, da bi se spori zaostrili, in jih, nasprotno, privesti do pravičnih rešitev? Z živo zaskrbljenostjo v teh prazničnih dneh mislim na dežele Srednjega Vzhoda, ki so zaznamovane s težkimi krizami in spori brez števila, in si želim, da bi se odprla obzorja za pravičen in trajen mir v spoštovanju do neodtujljivih pravic ljudstev, ki tam bivajo. V roke božanskega Deteta iz Betlehema izročam znamenja obnovljenega dialoga med Izraelci in Palestinci, ki smo mu priča v teh dneh, in upanje na nadaljnji spodbuden razvoj. Zaupam, da bo po toliko žrtvah, uničenjih in negotovostih preživel in se razvijal demokratični Libanon, odprt tudi za druge, v dialogu s kulturami in verstvi. Apeliram na tiste, ki imajo v rokah usodo Iraka, da bi prenehalo divje nasilje, ki preliva kri po tej deželi, in bo vsakemu njenemu prebivalcu zagotovljeno normalno življenje. Kličem k Bogu, da bi v Šri Lanki bojujoče se strani prisluhnile kriku ljudstev po prihodnosti v bratstvu in solidarnosti; da bi se v Darfurju in povsod po Afriki končali bratomorni spori in bi se hitro začele celiti odprte rane te celine, bi se utrdili procesi sprave, demokracije in razvoja. Naj Božje Dete, Knez miru, nakloni, da bodo ugasnila žarišča napetosti, zaradi katerih je prihodnost negotova tudi v drugih delih sveta, tako v Evropi kot v Latinski Ameriki.
“Salvator noster”: to je naše upanje; to je oznanilo, ki odmeva v besedah Cerkve tudi na današnji Božič. Drugi vatikanski koncil nas spominja, da se je Božji Sin z učlovečenjem nekako zedinil z vsakim človekom (prim. CS 22). Zato je rojstni dan Glave tudi rojstni dan telesa, kakor je omenjal papež sveti Leon Veliki. V Betlehemu se je rodilo krščansko ljudstvo, Kristusovo skrivnostno telo, v katerem je vsak telesni del tesno povezan z drugim v popolni solidarnosti. Naš Odrešenik se je rodil za vse. Oznanjati ga moramo ne le z besedami, ampak tudi z vsem svojim življenjem, tako da svetu ponudimo pričevanje enotnih in odprtih skupnosti, kjer vladajo bratstvo in odpuščanje, sprejemanje in vzajemno služenje, resnica, pravičnost in ljubezen.
Skupnost, ki jo je Kristus odrešil. To je prava narava Cerkve, ki se hrani z njegovo besedo in z njegovim evharističnim telesom. Cerkev lahko vsem pričuje za Kristusa Odrešenika samo, ko odkriva prejeti dar. To pa dela z navdušenjem in predanostjo, s polnim spoštovanjem vsakega kulturnega in verskega izročila; to dela z veseljem, vedoč, da on, katerega oznanja, ne zavrne ničesar, kar je pristno človeško, ampak to privede do dovršitve. Resnično, Kristus prihaja uničit edinole zlo, samo greh; drugo, vse drugo povzdigne in izpopolni. Kristus nas ne rešuje od naše človeškosti, ampak po njej; ne rešuje nas od sveta, ampak je prišel na svet, da bi bil svet rešen po njem (prim. Jn 3,17).
Dragi bratje in sestre, kjerkoli že ste, naj vas doseže to sporočilo veselja in upanja: Bog je postal človek v Jezusu Kristusu, rodil se je iz Device Marije in se danes ponovno rojeva v Cerkvi. In on nam vsem prinaša ljubezen nebeškega Očeta. On je Odrešenik sveta! Ne bojte se, odprite mu srce, sprejmite ga, da bo njegovo kraljestvo ljubezni in miru postalo skupna dediščina vseh. Blagoslovljen Božič!
Views: 29