Naslednji članek je bil objavljen leta 2015 in je z današnjimi očmi preroški in 7 let pred časom, ko v slovenskih katoliških medijih govori kardinal o tem, kako se mora Cerkev spremeniti in ovreči zakramentalno duhovništva v njegovem bistvu, ter kako smo katoliki enaki kot protestanti, in smo vsi skupaj »čistokrvni« kristjani. Vse to je je zgolj zaključek nečesa, kar se v preteklih 60 letih še ni v celoti dokončalo, kot pravi avtor, protestantizacija katolištva.
Danes nemo opazujemo vrtoglavo upadanje duhovniških poklicev in s tem povezano zmanjševanje prisotnosti duhovnikov med nami. Iz dneva v dan je vse več župnij brez stalne navzočnosti duhovnika; nedvomno je duhovnikov vse manj. Vse več cerkva je zdaj odprtih le občasno za obhajanje svete maše, večino leta pa so zaprte. Še več, tudi če duhovnik še vedno prebiva v kakšni veliki župniji, se njegova učinkovita navzočnost postopoma zmanjšuje, saj je preobremenjen, ker mora zagotavljati storitve neštetim majhnim skupnostim na tem območju. V mnogih gorskih dolinah ni več niti enega duhovnika.
Kaj lahko rečemo? Slika je resnično žalostna.
Kaj pa je največja nevarnost? Po mnenju avtorja je v tem, da rešitev narekujejo tisti, ki so problem povzročili in ga pospešili! “Protestantizirano” krščanstvo je pred desetletji začelo to katastrofo in zdaj nam ponuja zdravila!
Vsa liturgična reforma v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bila osredotočena na Božjo besedo, nasilno je bila uveljavljena popolna sprememba tisočletne katoliške liturgije, ki se je morala upogniti zahtevam nove ekleziologije in novim pastoralnim pristopom.
To je nova ekleziologija: Cerkev ni več Kristusovo skrivnostno telo, ampak pretežno Božje ljudstvo; poudarek ni več na zakramentu svetega reda in duhovništva, ki sestavlja hierarhično strukturo Cerkve, ampak je poudarek na krstu in laikih, ki so dolžni postati vse bolj soodgovorni pri delovanju Cerkve.
Iz te nove ekleziologije, ki je bolj poudarjala skupnost, kot združitev z Bogom v Jezusu Kristusu, je izhajala potreba, da bi bilo pri maši in zakramentih vse prevedeno v domači jezik, da se verniki pri javni molitvi ne bi počutili podrejene duhovnikom. Verniki, soodgovorni z duhovniki v Cerkvi, so morali vse takoj razumeti, da bi lahko demokratično upravljali Božjo hišo. Tu je torej razlog za prevelik pomen, ki se pripisuje Božji besedi, prvotno mišljeni preprosto kot branje Svetega pisma pri mašah. Rezultat tega je: nagonska ustvarjalnost pri liturgiji Besede z laičnimi bralci, laičnimi komentatorji, simbolnimi gestami, ki spremljajo branja, sodelovanje pri homilijah in dolgovezne prošnje vernikov, ki jim sledi hitra “osiromašena” posvetitev, za katero so bolj razsvetljeni posamezniki rekli, da naj bo še vedno rezervirana za duhovnika, saj “mi katoličani” nikoli ne bi šli do konca po poti protestantizma.
Lahko bi razložili nekako takole. Od koncila dalje se postopoma oblikuje nekakšen polprotestantizem, ki duhovnika ne odpravi v celoti, ampak mu pusti majhen delček: posvetitev. Vendar je tudi ta strogo prevedena v ljudski jezik, pri čemer so besede vzete iz Svetega pisma, izrečene na glas, tako da verniki, ki poslušajo, lahko vse skupaj potrdijo s svojim “Amen”. Seveda, ker demokratizacija Cerkve, potrebuje soglasje vernikov: ob “skrivnosti vere” in pri obhajilu, verniki s svojim “da” okrepijo Kristusovo navzočnost, ki se zgodi po duhovniku! To je res neke vrste polprotestantizem!
Liturgična revolucija je v tej smeri želela vnesti zagon v krščansko življenje in poslanstvo Cerkve v družbi. Vendar se je takoj pokazalo, da je povzročila zmedo. Za zmedo so seveda okrivili družbeno in kulturno revolucijo iz leta 1968, ki je v družbi eksplodirala prav v pokoncilskih letih. Govorilo se je, da se bo sčasoma vse postavilo na svoje mesto, da bo po zmedi in napakah pri uporabi nastopil čas miru in plodne izgradnje. Na ta čas še vedno čakamo!
Zadnji poskus prekinitve zgoraj opisane poti je bil s pontifikatom Benedikta XVI., ki je vztrajno spodbujal ponovno uravnoteženje reforme v tradicionalnem smislu. Vendar se je ta iluzija razblinila z njegovim odstopom.
Danes je Cerkev podobna polju po bitki: v ruševinah, s trupli, ki jih je treba pokopati. Ne le da se družba ni vrnila h krščanstvu, ampak tudi ni več duhovnikov, ki bi se lotili novega poslanstva.
In kaj na to pravijo vnuki liturgičnih in cerkvenih revolucionarjev izpred desetletij? Predlagajo, da se maše nadomestijo z besednim bogoslužjem, ki jih bodo vodili laiki in se bo zaključila z zakramentalnim obhajilom! To je logičen zaključek najbolj pogubne in lažne reforme v Cerkvi! In ti potomci – to zdaj trdimo z gotovostjo – bodo poskrbeli za dovršitev katastrofe.
Bolezen ne more pregnati bolezni, kuga ne ustavi kuge, razen če zaradi nje vsi umrejo – kakšna zmaga je to?
V vseh obdobjih krize v Cerkvi, ta ni nikoli razvodenela svoje identitete, da bi dosegla vse ljudi. Nasprotno, povečala je svojo gorečnost, da so bili njeni duhovniki bolj duhovniški, verniki pa bolj katoliški.
V srednjem veku, okoli leta 1000, je bila velika kriza in duhovniki so se združevali po župnijah, ustanavljali kanonije, da bi se božji služabniki posvečali s skoraj meniškim življenjem. Očistili in darovali so liturgijo bolj veličastno, ter hkrati poglabljali svojo molitev. Skratka, ustvarili so podlago za globoko prenovo duhovniških poklicev, saj so se zavedali, da brez duhovnikov ni Cerkve.
Pred kratkim smo v tisku z zelo velikimi črkami prebrali: “Duhovnikov ni več, laiki bodo darovali mašo”. S tem lahko vsakdo razume, da potujemo v nasprotni smeri od prave prenove v Cerkvi. Gotovo tisk pretirava, laiki ne bi darovali prave maše, ampak brali bi Sveto pismo in podeljevali obhajilo: toda kako naj ne vidimo, da je to zadnja faza za izginotje maše iz naše sredine? Navadili smo se že, da se brez duhovnikov učimo verouk, in laiki tudi svobodno razlagajo besede škofov in papeža. Zdaj potrebujemo le še to, da laiki opravljajo psevdomašo, da dokončno razglasimo neuporabnost duhovnika!
Kaj si bo mislil bogoslovec (živi čudež te Cerkve), ko bo bral take naslove v časopisu? Ali mu ne bo postalo jasno, da ga Cerkev ne potrebuje več?
V vsem tem kaosu se poraja skrivni sum, da duhovniki in verniki, poučeni v duhu napol protestantizirane, nove Cerkve, v psevdomašah (v cerkvah brez duhovnikov) vidijo zadnjo priložnost za dokončanje reforme Cerkve, ker jo je drugi vatikanski koncil pustil na pol končano. Da, hočejo cerkev, kjer je vsakdo duhovnik, kjer se Kristus rojeva v posameznikovi vesti in znotraj skupnosti; cerkev, v kateri se Kristus ne spušča več z višav, cerkev, v kateri je duhovnik dediščina iz preteklosti, namenjena izginotju – torej skoraj konec krščanstva.
To nas vse bolj potrjuje, da nismo naredili napake, ko smo se vrnili k stari maši, ki zagotovo ne dopušča tega odstopanja. Če bi to le razumelo več duhovnikov in vernikov, bi potem imeli možnost resničnega ponovnega rojstva, ki ga ponuja Bog.
Kaj se mora še zgoditi, da bodo srca in misli osvobojeni?
Vir