Marijino vnebovzetje 2007 : škof dr. Anton Stres

CELJSKI ŠKOF DR. ANTON STRES: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji, dragi romarji!

Ko se poletje že prevesi v svojo drugo polovico, ko je žetev končana, sadje in trta pa tudi že zori in se počasi pripravljamo na trgatev, obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, ki je tudi praznik sklepa njenega zemeljskega življenja, ko je tudi ona v izobilju požela to, kar je sejala vse življenje. Vse življenje je namreč sejala v velikodušni požrtvovalnosti, zato ji je Bog, ki se v velikodušnosti ne da prekositi, njeno velikodušnost v izobilju poplačal s tem, ko jo je z dušo in telesom vzel v slavo njenega Sina. Zato je njeno vnebovzetje praznik tega njenega življenja, ki se ni končalo s smrtjo, ampak je bilo kakor najbolj zlata pšenica sprejeto v žitnico Božjega prijateljstva.

Za današnji praznik smo prisluhnili trem svetopisemskim odlomkom. V drugem berilu nas apostol Pavel spodbuja, da je to, kar je Jezus s svojim vstajenjem doživel, namenjeno nam vsem. Vsi smo rojeni za slavo vstajenja in seveda v tem najprej njegova mati.

V prvem berilu pa smo slišali znano zgodbo ali prispodobo o boju med ženo in zmajem. Žena je naprej Cerkev – božje ljudstvo in seveda ona, ki je najbolj odlični član in cvet te Cerkve, Devica Marija. Zmaj – to pa je vse tisto, kar nasprotuje božjemu kraljestvu v svetu in tudi v našem lastnem življenju. In ta boj, kot smo slišali, je zelo resen. Toda na koncu je zmaga obljubljena ženi in njenemu otroku, Jezusu Kristusu. In zato je to sporočilo nam vsem naj bomo zvesti in vztrajni kljub vsem težavam in preizkušnjam na katere naletimo v svojem krščanskem življenju.

Ker je bila Marija Jezusu v življenju najbliže, mu je postala najbliže tudi v njegovem vstajenju. Kar je velikonočni praznik za Jezusa Kristusa, je Marijino vnebovzetje za njegovo Mater Marijo. Ker je tudi ona vse življenje preživela v službi Bogu in njegovemu kraljestvu, ker je bila ona za Jezusom najbolj podobna tistemu pšeničnemu zrnu o katerem pravi Jezus: Če strohni obrodi obilo sadu, zato je tudi bila ona deležna tega obilnega sadu. Vse življenje je preživela brez najmanjšega kančka sebičnosti ali brez najmanjšega zadržka v svoji službi Božjemu kraljestvu – to pomeni, da je bila brez madeža spočeta, da ni bilo v njenem življenju nobenega greha, nobenega sebičnega iskanja lastne koristi in lastne sreče na škodo Boga ali bližnjega. Ker je bila torej tudi ona podobna zrnu, ki požrtvovalno odmre samemu sebi, je to življenje potem stokratno, tisočkratno, neskončno dobila nazaj, ko je bila z dušo in telesom vzeta v srečo neminljivega Božjega kraljestva.

To je današnji praznik! Prazni veselja zanjo in praznik veselja za nas vse. Kajti na Jezusovem in Marijinem zgledu vidimo, kaj je pravi namen našega življenja. Ne živimo zato, da bi si za vsako ceno čim več privoščili, ker potem tako ali tako nimamo nič kaj pričakovati. Lahko si seveda v življenju – če tako rečemo – že privoščimo samo tisto, kar je pravično, kar je prav, lepo in pošteno. Še več pa je vredno tisto, čemur se odpovemo iz ljubezni in požrtvovalnosti do Boga in do bližnjega. Smisel našega življenja ni v uživanju za vsako ceno in kjer koli je mogoče. Kdor tako misli in tako dela, bo kmalu začel uživati tudi za ceno nesreče, bolečine in trpljenja svojih bližnjih. Kajti menil bo, da je glavno, da uživa on sam, za druge pa mu ni mar in si misli, pač naj drugi poskrbijo za sebe, kakor vedo in znajo. Žal prevladuje taka uživaška miselnost danes v marsikaterem okolju. Naš, krščanski pogled na življenje, tisti, ki smo se ga naučili od Jezusa Kristusa in Marije, in ki ga Cerkev oznanja in mora oznanjati – ker nam je to Jezus naročil – pa takšni uživaški miselnosti nasprotuje. In če hočemo biti mi kristjani zvesti Jezusu in Mariji, moramo imeti pogum da smo tudi drugačni od našega okolja, če je to treba in da tudi prenesemo to, da z dejanji in besedami oznanjamo življenjske vrednote nesebične požrtvovalnosti in velikodušnosti tudi, če nas zaradi tega svet zasmehuje ali celo sovraži. Če se vprašamo, zakaj danes nekateri tako sovražijo Cerkev, je to prav gotovo zato, ker pač ne more Cerkev odobravati nekaterih načinov življenja, ki izvirajo iz uživaške miselnosti. Na Marijinem zgledu in tudi sicer nas vsakdanja izkušnja uči, da je samo požrtvovalnost in velikodušnost rodovitna in osrečujoča. Že v tem življenju. Marija je bila najbolj požrtvovalna in je bila hkrati srečna, kakor smo slišali v evangeliju, kakor izpričuje njena hvalnica, ki se začenja z besedami, ki smo jih slišali: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Čeprav je morala toliko pretrpeti – zaradi tega se ni smilila sami sebi, ampak se je odpovedala svoji volji in svojim načrtom iz ljubezni do Boga in do bližnjega, do Božjega kraljestva in je izrekla tiste besede, ki morajo ostati program našega življenja: »Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi«.

Za požrtvovalno darovanje in za požrtvovalno življenje imamo v življenju veliko priložnosti. To je, na primer, skrbno očetovstvo, ljubeče materinstvo, požrtvovalno in pošteno delo za blagor svoje družine, to je spoštovanje in varovanje slehernega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Ne nazadnje je to tudi vsako požrtvovalno prostovoljno delo za napredek Cerkve in krščanske vere. Tega prostovoljnega dela bomo vedno bolj potrebovali po naših župnijah in novih škofijah, če bomo hoteli v tem svetu, v katerem smo, ohraniti naše krščansko izročilo, našo krščansko vero. Skratka, vsako nesebično služenje povsod, kjer nas potrebuje Bog in čakajo na nas soljudje, je taka priložnost, da posnemamo Devico Marijo v njeni velikodušnosti, v njeni požrtvovalnosti in se na ta način napotimo po njeni poti. Še posebej velja to takrat, ko se odločimo za duhovni poklic.

Ko na današnji praznik slavimo Marijo vnebovzeto, globoko v srcu čutimo, da to ni samo njen praznik, ampak je praznik nas vseh. Marijino vnebovzetje bi lahko zato imenovali praznik smisla človeškega življenja. Kajti njen praznik nas ponovno uči, da nismo na svetu za kaj drugega, kakor samo zato, da tudi mi dozorimo. Dozorevamo pa takrat, ko ljubezen, kakršno nam je na križu izkazal Jezus Kristus, naše življenje tako oblikuje, da po zgledu Jezusa in njegove Matere Marije nesebično delamo, se žrtvujemo in požrtvovalno garamo povsod, kamor nas kliče Bog, kjer nas potrebuje Cerkev, kjer nas potrebujejo soljudje.

Drage sestre in dragi bratje, če na ta način posnemamo Devico Marijo, tudi mi hodimo in romamo po poti, po kateri je pred nami šla Devica Marija, dokler ne bomo tudi mi na koncu prišli tja, kamor je dospela Ona, katere vnebovzetje obhajamo danes. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

Vir