Marijino vnebovzetje 2007 : škof Andrej Glavan

NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ GLAVAN: HOMILIJA:
Zvočni zapis

»Ko je brezmadežna Devica, obvarovana madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. Gospod jo je povišal v kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, najvišjem vladarju in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«

S temi besedami je papež Pij XII. kot najvišji učitelj Cerkve leta 1950 – potem, ko je o tem povprašal katoliške škofe po svetu – razglasil resnico o Marijinem vnebovzetju, v katero je Božje ljudstvo verovalo že od prvih krščanskih stoletij dalje.

V času Jezusovega rojstva, takrat ko je Marija pred Elizabeto zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda« in v tej hvalnici napovedala, da jo bodo blagrovali vsi rodovi, je bil 15. avgust v rimskem cesarstvu velik državni praznik. Cesar Avgust, mogočen vladar, je imel ta dan rojstni dan, zato se je po njem imenoval celoten mesec. Katoličani 15. avgusta praznujemo Marijin rojstni dan za nebesa, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa, ko je dokončala zemeljsko življenje in začela novo poveličano življenje z dušo in telesom v Božji slavi.

To, kar nam je po krstu obljubljeno in dano ter bo uresničeno ob koncu časov, je Bog v Mariji že uresničil. Zakaj je bila Marija vredna te izjeme nam govori in pojasnjuje Božja beseda nocojšnje vigilije.

Prvo berilo govori o prenosu skrinje zaveze. V Stari zavezi je bila skrinja zaveze prostor, v katerem je bila shranjena postava, znamenje zaveze in čudežne Božje navzočnosti. Ob skrinji zaveze je Božje ljudstvo doživljalo Božjo navzočnost in čudežno pomoč v bojih proti svojim nasprotnikom. Marijo v litanijah imenujemo Skrinja zaveze. Tudi ona je bila odeta v Božjo besedo. V Njej novozavezno Božje ljudstvo gleda simbol Božje pomoči v borbi proti največjemu nasprotniku – grehu. V prenosu skrinje pa gledamo njeno vnebovzetje.

Drugo berilo nam obljublja, da – če bomo hodili po Marijini poti, če jo bomo imeli za vzornico vere in življenja po Božji besedi ter Božji volji – bomo tudi mi doživeli nesmrtnost. Božja beseda nas naredi nesmrtne, saj je Jezus rekel, da bo vse prešlo, njegove besede pa ne bodo prešle (prim. Mt 24,35) in kdor bo te besede učlovečil – ohranil v sebi in jih živel – bo deležen neumrljivosti.

Evangelij pa nam govori, v čem je bila Marijina veličina. Bila je živa skrinja zaveze, ki je v sebi v moči Svetega Duha spočela in rodila Božjega Sina. Toda Jezus, Božji Sin sam, njen Sin, je povedal, v čem je njena glavna veličina. Ko je Jezus oznanjal besede življenja, je neka žena, ki ga je poslušala, prevzeta in navdušena nad bogastvom lepote ter globino besed, ki so prihajale iz Božjih ust, povzdignila svoj glas: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Hotela je reči, blagor tvoji Materi, kako srečna in ponosna je lahko. A Jezus ji je odgovoril: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11, 28). S tem je seveda hotel reči, blagor tistim, ki jo živijo in v sebi utelesijo. Ob drugi priložnosti pa se je Jezus vprašal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? … Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (prim. Mr 3,33.35).

Kako si ne bi vzeli k srcu teh besed v letu Svetega pisma. Za nami je tudi tako odmeven biblični kongres o Svetem pismu Stare zaveze v Ljubljani. Marija nam je zgled poslušanja in življenja iz Božje besede.

Danes bomo obnovili posvetitev slovenskega naroda, ki smo jo prvič opravili pred petnajstimi leti iz hvaležnosti po mednarodnem priznanju slovenske države. Obnova posvetitve ne pomeni, da zmolimo določeno molitev. Izročiti se Mariji pomeni veliko več. Z njo izročamo svojo voljo in pripravljenost, da po Marijinem zgledu sprejemamo evangelij kot vodilo za svoje osebno, občestveno in narodno življenje, da sebe, medsebojne odnose in svet okoli nas preoblikujemo po evangeliju. Začeti pa moramo pri sebi. Posnemati moramo Marijo in živeti njene kreposti vere, ponižnosti in ljubezni.

Posnemati moramo njeno vero. Marija je ob spočetju izgovorila svoj odločilni »da«. V svojem srcu je kakor skrinja nosila Božjo postavo. Poslušala je Božjo besedo in jo ohranjala v svojem srcu in ostala zvesta Božji volji tudi v najtemnejših in najtežjih trenutkih. Bila je skrinja, iz katere je vsak hip prihajal Božji glas.

Marija nas usmerja h Kristusu. Njene zadnje besede, ki so zapisane v Svetem pismu, se glasijo: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Kje in kdaj naj izvemo, kaj nam Jezus naroča. Ko beremo in poslušamo Božjo besedo. Ko bomo besedo brali, poslušali in meditirali, bomo izvedeli, kaj Jezus pričakuje od nas. Toda branje in poslušanje ni dovolj – Božjo besedo moramo tudi živeti. Vse krize v Cerkvi so nastale, ko se Božja beseda ni dovolj brala in predvsem živela. Marija sama pravi, naj poslušamo, kaj Jezus hoče od nas, a naj to tudi storimo. Študij Božje besede ni dovolj, treba je tudi živeti. Ko Božja beseda postane Beseda življenja, jo tudi razumemo.

Istega mnenja so bili – poleg evangelija – tudi cerkveni očetje. Janez Zlatousti je trdil: »… Jezus pravi, da moramo najprej delati, šele potem učiti delati«. Delati dobro stavi pred poučevanje in tako kaže, da lahko uspešno učimo samo, če prej uresničimo, kar učimo, in nikoli drugače. Drugje Jezus pravi: »Zdravnik, ozdravi sebe.« Kdor ni zmožen dobro urediti svoje življenje in skuša vzgajati druge, je v nevarnosti, da se mu bodo mnogi posmehovali, še več – niti učiti ne bo mogel, saj bodo njegova dejanja pričala o nasprotnem kot njegove besede«.

Hkrati je dala Marija zgled ponižnega služenja in ljubezni. Takoj po spočetju z Jezusom pod svojim deviškim srcem je hitela na pomoč Elizabeti. Svet se lahko spremeni in postane boljši in pravičnejši le, če se bomo mi v moči Božje besede, zlasti Jezusove zapovedi ljubezni, trudili za večjo uresničitev ljubezni. Ne pričakujmo, da bo to kdo drug storil namesto nas.

Dragi bratje in sestre. Obhajali smo leto Svetega pisma, ki mora z vsem, kar nas je obogatilo, ostati trajna usmeritev. Živeta Božja beseda mora ostati v središču življenja. Začenjamo pa tudi leto družine. V molitvi, ki jo bomo ponovili, bomo Marijo prosili: »Tebi presveta Devica Marija izročamo naše družine.«

Vsi se zavedamo, kako je ta osnovna celica družbe in Cerkve ranjena, napadana, ogrožena in razvrednotena. Družino, ki je po Božjem načrtu skupnost ljubezni in življenja, v javnosti malo kdo brani. Mnogi pa jo napadajo. Jutri bomo v prvem berilu slišali odlomek iz Janezovega razodetja. Kača – zmaj je stregel po življenju in hotel uničiti novo življenje, ki naj bi ga žena rodila. O, kako se to življenje tudi danes med nami napada. Vsak, ki ga brani, se ga razglaša za nemodernega, nazadnjaškega in preživelega. To je pravi peklenski boj med življenjem in smrtjo. Kje je rešitev?

Tudi družina se lahko obnovi le v molitvi in življenju iz Božje besede. Božja beseda je edina luč za življenje v globoki ljubezni. Ljubezen pa lahko živi in se vzdržuje le iz medsebojnega usmiljenja, odpuščanja, spoštovanja dostojanstva in svobode vsake osebe, kar nas uči Evropa. Listina človečanskih pravic, je bila narejena po evangeliju.

Prvič pa bomo izročili Mariji tudi našo mlado novomeško škofijo. Prosili jo bomo, naj sprejme v svoje varstvo vseh 71 župnij, vse duhovnike, bogoslovce, vse redovnike in redovnice, vse župnijske sodelavce, bolnike in invalide in tudi vse ljudi dobre volje, da bi se tudi v tem delu našega naroda okrepilo Božje kraljestvo, ohranila ljubezen do domače rodne grude, volja do življenja in poglobila svetost. Jezus namreč pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti« (Jn 8,51). V Mariji je to obljubo že uresničil.

Vir