Tik pod današnjo Sveto kapelo je bilo že od davnih časov majhno in skromno svetišče, kjer so častili podobo Device Marije na stebru iz jaspisa. Krščansko izročilo ta steber povezuje z Marijinim prihodom v telesni podobi k apostolu Jakobu in njegovim tovarišem na tem istem kraju 2. januarja leta 40.
V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja so izvajali dela za utrditev temeljev današnje bazilike Pilar. Ob tej priložnosti so odkrili nekaj ostankov rimskih mozaikov, ki jih žal niso ohranili. To je skoraj vse, kar vemo o tem kraju iz rimskega obdobja.
Vendar pa je sredi 9. stoletja, leta 855, v času, ko je bilo mesto pod muslimansko oblastjo, menih Aimonio iz samostana Saint-Germain-des-Prés, ki ga je sredi 6. stoletja ustanovil Childebert, prvič poročal o cerkvi na tem kraju. Ta je skrbela za versko službo mozarabom, ki so se odločili ostati v Sarakusti.
Po krščanski osvojitvi mesta leta 1118 je njegov prvi škof, don Pedro de Librana, ukazal zgraditi znotraj mestnega obzidja novo cerkev v romanskem slogu, ki so jo poimenovali Santa María la Mayor, Velika sveta Marija. Hkrati so povečali majhno svetišče, v katerem je bil steber, in ga obdali z obhodnim križnim hodnikom. Cerkev in svetišče sta bila povezana skozi majhna vrata, odprta v starem rimskem obzidju. Leta 1130 je morala biti cerkev že dokončana, saj je bil Gastón de Bearn, prvi gospod mesta, po svoji želji pokopan ob cerkvenih vratih.
Od prvotne romanske cerkve je ohranjen le še timpanon v jaquéskem slogu, vzidan v steno pročelja, ki gleda na trg, blizu vrat, skozi katera običajno vstopamo v baziliko Pilar.
Cerkev Santa María la Mayor je tako, kot je bilo razumljivo, postala del romarske poti svetega Jakoba. Že leta 1143 je izpričan obstoj romarskega zavetišča oziroma bolnišnice ob svetišču, ki je delovala še v 14. stoletju. Leta 1305 se ji je pridružila še bolnišnica svete Marte. Pobožni vodnik je v teh letih romarjem priporočal, naj se na poti v Santiago ali na poti nazaj ustavijo v Zaragozi.
In tako je leta 1155 storil nihče drug kot sam francoski kralj Ludvik VII., ki je že sodeloval v drugi križarski vojni.
Ob koncu 13. stoletja se je pobožnost do svetišča še povečevala. Papež Bonifacij VIII. je podelil odpustke tistim, ki so v svetišču molili na praznike Device Marije, Svetega Duha, svetega Jakoba, svetega Mihaela, svetega Krištofa ali svetega Martina iz Toursa; ti so imeli skoraj zagotovo v cerkvi svoje kapele. Mestni svet je moral številne romarje tudi varovati pred ropi, katerih žrtve so postajali v mestu. Prav v tej listini iz leta 1299 se prvič omenja ime Santa María del Pilar, sveta Marija s stebra.
Toda tudi romanski kompleks je začel propadati. Zato so takoj začeli zelo počasno obnovo, ki je bila končana leta 1515. Takrat je bila to cerkev v gotsko-mudéjarskem slogu s tremi stolpiči, prislonjenimi ob poligonalno apsido, in mogočnim zvonikom na zahodni strani, kakor jo lahko vidimo na upodobitvi Zaragoze, ki jo je izdelal Martínez del Mazo. Leta 1718 so jo porušili, da bi zgradili baročno svetišče, ki se je ohranilo do današnjih dni.
V Muzeju Pilar je še danes mogoče videti njen vojni slonokoščeni rog.
ES
Views: 0