Dr. Marko Kremžar, ki ga med drugim poznamo po lepo sprejetem križevem potu v našem glasilu in po tehtnih prispevkih v Družini, mi je poslal zbirko misli z naslovom ‘Razmišljanja ob zmedi’. V spremnem pismu je med drugim zapisal, da »so nastajala skozi vrsto let […] Pričela so nastajati pred leti kot poskus, povedati kake resnice in misli brez nepotrebnih besed […] Ko sem pričel pri nekaterih svojih spisih črtati odvečne stavke, opombe in besede, je nastala oblika verza, ki je imel navadno svoj naravni ritem. Tako je nastala oblika Razmišljanj, ki niso pesmi, temveč misli, povezane in povedane z ritmom […]
Iskren pozdrav in Bog vas živi!
Marko Kremžar«
I. Človek
1. Odločitve
Odkar je bil človeški rod postavljen
pred svóbodne, zavestne odločitve,
poskusil je vse sadeže, ki je naletel nanje,
ob tem prezira red, ki je v naravi;
ker vdaja se skušnjavi: biti kakor Bog;
usmerja si napredek po navideznih koristih,
duhovnost ceni manj od tvarnega imetja,
zato bo ceno svoje volje plačeval
do konca časov.
2. Nevidna nit
Nihče ne ve, katera misel
je zanj lahko pričetek niti,
ki bo iz mraka, kjer je zmeda,
vodila ga k izviru luči,
kjer bo v stvareh razbiral smisel,
ki je osnova reda.
3. Iskanje smisla
Najbólj vsakdanja misel more
postati pretresljiva, močna,
ko si utareš pot v globine,
kjer skriva se resničnost smisla.
A misel, še tako pomembna,
če jo mehanično ponavljaš tja v en dan,
ji nisi posvetil pozornosti in spoštovanja,
bo kmalu izzvenela v prazno,
da vsak pogovor bo tedaj površen in zaman.
4. Novo in staro
Vse nove misli in ideje
ne večajo zakladnice človekovih spoznanj
in niso vedno vir miru, rasti in vede.
Vidiki, ki se zde izvirni, novi,
morda razjásnijo poglede,
lahkó pa tudi zameglijo pot do cilja,
tedaj so vzrok nazadovanja, bolečine, zmede.
Zato je nepomembno,
če so ideje klasične, moderne, nove ali stare;
če večajo spoznanje, kaj je res in prav,
so zdrave.
5. Preprosto in jasno
Čim bolj je misel preudarjena, dognana,
in jo prečistilo je sito dvoma,
tem bolj preprosto, jasno je lahko podana.
6. Umevanje
Iz misli in čustev oseb rodijo se dejanja.
Zato nam razlogi dejanj naših bližnjih
postanejo lažje umljivi,
ko se poglobimo v stvarnost duha,
kjer um se oplaja v utripih srca.
7. Stopnjevanje zmede
Zmeda, bodisi v človeku ali v družbi,
v mislih se spočne kot zmota,
v čustvih se krepi kot slepa strast,
a z besedo raste, se množi kot laž,
končno pa izbruhne kot nasilje,
ki je zmede zadnja past.
8. Mere in meje
Neizmerna brezmejnost je božja lastnost,
človeka pa vežejo mere in meje.
Preziranje mere izprazni duha,
preziranje mej pa zabriše nam smer.
Stari napuh omejitev ne sprejme,
vodi v megleno nejasnost utvar,
mej ne odpravi in mere ne uniči;
zmede človeka, ki končna je stvar.
9. Odkrivanje stvarstva
V skrivnostnem smo svetu ustvarjena bitja,
ko vanj se poglabljaš, se dno ti odmika.
Spoznanja, odkritja si lahko lastimo,
a hkrati si večamo krog nepoznanja.
Skrivnostim, ki našemu umu skeleč so izziv,
ker sluti v stvareh jih, a težko zazna,
se bližajmo vztrajno, zaupno, spoštljivo.
13. Ne skrbimo
Ne skrbimo, če smo spotakníli se in padli,
da se le poberemo in stopamo naprej.
Ne skrbimo, če smo se ustrašili ovir,
da smo le kljub strahu vztrajali na poti.
Ne skrbimo, če smo ob iskanju bližnjice zašli,
da smo le krenili znova v pravo smer.
14. Imeti cilj
Razlika med popotnikom in potepuhom je,
da prvi ve, kam hoče,
med tem ko drugemu je poglavitno to,
da cilja noče.
15. Cena pravic
Pravice prirojene vsakemu človeku so vrednota,
njih cena pa vgrajena je v osebo kot dolžnost.
Brezbrižno zanemarjanje dolžnosti
privede do izgubljanja pravic,
kar družbo potopi v valove mlačnega razkroja.
16. Danost in svoboda
Včerajšnji dan je osnova današnjemu dnevu,
in danes je temelj za jutri.
Nad včeraj smo že brez moči
in vse kar se danes godi
je deloma že pogojeno.
Naš jutri pa bo obrodil, kar sklenemo danes
in v tem smo še vedno svobodni.
17. Svoboda izbire
Svoboda, dragoceni dar
nebeškega Očeta, Stvarnika vesolja,
nas dviga nad ostalo tvarno stvarstvo.
A vse, kar je prejeto, tudi zavezuje
in dragoceni dar svobode ni izjema.
Nalaga nam dolžnost presoje in izbire
med dobrim in med zlom
ter skrb za naše bližnje, za njih varstvo in blaginjo
pa tudi za naravo,
ki je zaupana nam v skrbno uporabo.
V zavesti dostojanstva, ki ga da svoboda,
prevzemamo na sebe tudi odgovornost,
najprej za lastne opustitve in dejanja,
a tudi za posledice dejanj in opustitev vseh ljudi.
18. Svoboda in odgovornost
Svobodna volja je človekova lastnost,
zato je svoboda pravica sleherne osebe,
ki mora dati ji nek cilj in smoter
ter jo uravnovešati z dolžnostjo odgovorne rabe.
Ni odgovornosti, kjer ni svobode,
a kjer svobodo uporabljajo neodgovorno,
povzročajo nesrečo bližnjemu in sebi.
Čeprav se zdi človeku včasih meja odgovornega
dejanja ali opustitve silno tenka, komaj vidna,
zazna jo in nas spomni nanjo vest.
19. Svoboda odločanja
Človeku ni dovolj prostost od sužnosti, prisile.
Kdor hoče rasti, se razvijati tako duhovno, kakor tvarno,
si mora osvojiti še svobodo za razgovor in iskanje
pa za odločanje in javno delovanje.
20. Vzajemnost
Za svoje odločitve na življenjski poti
je človek odgovoren najprej sam.
Ker pa smo vsi poklicani na isto potovanje
ter stopamo po isti stezi skozi čas,
do neke mere vpliva naš korak na hojo vseh,
zato smo odgovorni tudi zanje.
21. Hvaležnost
Dober je, kdor daje rad od tega, kar ima,
usmiljen, kdor se tudi sam razdaja.
Kdor dar z veselim srcem sprejme
in ceni bližnjega dobroto, je hvaležen.
Hvaležnost je nevidna cena
prejetega daru, ki lahko vrača, ne povrne
in ki nikoli ne zastara.
Kdor da, kar je in kar ima
in mu ni mar za ceno – je prijatelj.
22. Lastnosti za zmago
V spopadih idej in pri tekmah koristi
sta spretnost in moč potrebni za hiter uspeh,
vztrajnost in znanje pa končno prineseta zmago.
23. Kreposti in vrednote
Koristi in ugodja,v tekmi za prevlado
s krepostjo in z vrednotami
v človeškem srcu in v mišljenju družbe,
prednjačijo na kratkih progah, ker so lažje, vidne, tvarne,
med tem ko druge, težje, manj opazne,
zmagujejo na dolgih, ker so trajne.
24. Beg pred izzivi
Resničnost nas postavlja pred izzive,
a ti zahtevajo premislek, tveganje, napor.
Zato zatekamo se radi v nezahtevni videz,
ki je odsev strahov in lažnih sanj
ter sad prividov bolne domišljije.
Ta nas zavaja in megli pogled,
da pravočasno ne zapazimo ovir,
da nezaupljivi smo do drugih in do sebe
in novih ne uvidimo poti.
25. Prava veljava
Kdor skuša razbrati pravo veljavo
izdelkov človeškega uma in rok,
pomisli naj, da ni mogoče izmeriti in oceniti
trpljenja, veselja, dobrote, niti prikritih krivic,
čeprav zaznamujejo vse, kar človek stori.
26. Poštenost daje čast
Poštenost je krepost,
ki iz pravičnosti prejema moč,
a ji potrebna je opora
notranjega miru, ki da samozavest,
pa tudi usposobljenost strokovna.
Ker je poštenost skromna,
ne išče hvale, ne priznanja,
zato jo spremlja kot nevidni venec – čast.
27. Pomanjkanje
Na zemlji, ki je omejena, sredi trga,
kjer je dobrin dovolj, a ne preveč,
ljudje živimo s svojimi talenti,
ki jih ob vztrajnem delu um oplaja
in pa z željámi, ki jim ni meja.
Te skušamo tešiti si s kopičenjem imetja,
želimo si stvari takoj in vedno več,
a množica reči nam ne napolni duše.
Z nezmernostjo povzročamo pomanjkanje dobrin,
pa nevoščljivost in uboštvo.
28. Želje
Pohlep in zavist sta brezumna sadova
sebičnih in neomejenih želja ter vzroka nemira.
Kdor danost hvaležno sprejema, željé omeji,
si črpa veselje iz majhnih stvari,
bolj ceni življenje od mrtvih reči,
stori, kar je prav, ne le kar se splača,
se v stvarnost skrivnostno poglablja,
prejeto ljubezen goji in povrača.
Ko manjša se sila željá, se veča prisotnost dobrote,
ki vir je miru med ljudmi in v duši človeka.
29. Opora upanju
Ko se v življenja šoli človek strezni,
spozna, da v času in prostoru, ki smo ju prejeli,
ne bomo mogli izpolniti vseh željá;
takrat se skrčijo boleče upanja,
katera smo mordá gojili.
Da se tedaj, kar je od upanja ostalo,
ne izrodi v brezup,
oporo potrebuje vere in ljubezni.
30. Sreča
En sam smehljaj osreči bolj
od smeha tisočev ljudi,
ker sreča, ki je najti ni
ne v hrupu, ne v številu,
doma je v neslišnem dotiku srcá.
34. Pomen spomina
Spomin je hkrati opomin,
da smo na stezi časa, ki hiti,
in da je pot pred nami slutnja, ki je lahko ni,
ker jo uresniči šele naš korak in hoja,
a da potem okamni
in je nobena sila več ne uniči.
Spomin nam omogoči,
nabirati izkušnje, znanje,
občutiti hvaležnost in kesanje
in če ga kdo resnično ceni in goji,
bistrí mu um, uvid v stvari,
da lažje dela, kar je res in prav,
in ko poteče čas zorenja,
rodil bo sad, ki je – modrost.
35. Dobro in zlo
Ko se je prvi človek svóbodno odločil,
da bo spoznaval poleg tega, kar je dobro, tudi zlo,
sprostil je v sebi, kakor tudi v svetu sile,
ki so porušile prvotno ravnovesje,
a niso mogle uničiti dobrote v stvarstvu.
Ko se po svetu glasno veča in razrašča zlo,
se tiho širi tudi, kar je dobro.
Ob temnih madežih slabosti in nereda
odraža se močneje in postaja bolj vabljiv
odsev resnice in kreposti.
36. Vprašanje
Pojasnjevati smisel človeškega življenja
le z družbeno koristnostjo, bi bil nesmisel,
ker je odsotnost smisla, četudi pomnožena v nedogled,
še vedno le vprašanje, ne odgovor.
37. Nič ni zastonj
Zastonj ni nič, še prostor ne in čas.
Udobja ceno naj bi plačevali sami,
a mnogokrat jo drugi plačajo za nas.
38. Podoba družbe
Kultura, vera, gospodarstvo in politika
so veje istega drevesa,
ki raste iz človekove narave,
razcvita se ob skupnem delu in naporih,
rodi sadove raznih vrst in barv,
skrbi za vse potrebe prebivalcev,
in v svoji senci nudi družbi varstvo,
oplaja pa se v srcu – posamične osebe.
39. Vrednotenje
Uspeh, užitek, delo in trpljenje,
so lahko izhodišča za razmišljanje o gospodarstvu.
Iskanje smisla bivanja, življenja,
pa je lahko pričetek
razglabljanj o človeku, ki naj osvetlé veljavo
uspeha in užitkov, dela in trpljenja.
V primeru, da življenje nima globljega pomena,
užitek in uspeh – namen sta sama sebi,
trpljenje, delo pa sta njuna cena.
Če pa verjamemo v smiselnost življenja,
lahko vrednotimo uspeh, trpljenje, delo in užitek
edino le v odnosu s tem, za kar živimo.
46. Neomejena sebičnost
Sebičnost je pomembna gospodarska sila.
Medtem ko eni vidijo v sebičnosti oseb
osnovo za napredek in blaginjo,
imajo drugi družbeno sebičnost,
razreda ali naroda,
za silnico socialnega razvoja.
Sebičnost, družbena ali osebna,
če ni z moralnimi zakoni omejena,
sprosti pohlep, nagone po imetju in oblasti
in vodi v past nesmiselnega boja.
47. Zagledanost vase
Ko se ustavlja človek pri površju znanja,
ko se do take mere je zagledal vase,
da mu je bližnji že neznan
in se predal je ves pohlepu in zavisti,
ko mu notranja zbranost je postala tuja,
ko si lasti pravice brez dolžnosti,
ter veča si imetje in ugled s prevaro,
takrat povzroča v družbi spore, nezaupanje, nemir,
onemogoča zdravo tekmovanje
in ruši med ljudmi življenjski optimizem,
vedrino, ki jo izžarevata resnica in ljubezen.
48. Mlačnost in nasilje
Zdi se, naj bi v sodobni družbi
postala mlačnost in povprečnost
izraza strpnosti, pogoj ugodja
in da naj bi odpravila nasilje.
V resnici pa ljudem meglita, omejujeta pogled,
razširjata brezbrižnost, dolgočasje in praznino,
v množici osamljenost in v narodu mrtvilo.
V praznini, ki nastane v mlačnih dušah,
požene zlahka spet plevel nestrpnega nasilja.
52. Stari vzorci
Ko rod za rodom vztrajno išče
recept za srečo brez napora,
le redko se zaveda, da ponavlja
nerabne, stare, a še vedno zapeljive vzorce,
ker mu ni mar izkušenj prednikov
in ker človekovo srce
goji in hrani v sebi vedno iste težnje.
53. Pohlep
Ni le brezvestno grabljenje bogastva,
pa naj bo skrito ali izzivalno,
izraz bolestnega pohlepa.
Podobno zasvojeni so ljudje,
ki pravijo, da jim ni mar imetje,
a si med tem prisvajajo oblast totalno.
54. Samostojnost in odvisnost
Kdor hoče biti neodvisen,
če prej ni samostojen – pade.
Kdor je krepak, sprejema rad oporo,
a šibki jo odklanja iz bojazni,
da ga močnejši ne izrabi.
Samozavesten človek, ki stoji na lastnih nogah, ve,
da medsebojno smo odvisni vsi,
a kljub zaupanju je vendarle – previden.
58. Moralno zdravje
Država, ki je ne briga moralni razkroj,
da lažje tako obvladuje ljudi,
zaman bo iskala razlóg za zastój,
dokler se ozira okrog
in noče iskati ga v sebi.
59. Kapital je orodje
Kapital, orodje gospodarskega napredka,
služi znanosti, umetnosti in družbeni blaginji,
kolikor bo znanstvenik, ki ga porablja,
raziskaval svet, zakone stvarstva,
bogatil človeštvo z znanjem;
kolikor, z njegovo pomočjo, umetnik
lažje poustvarja in lepoto nudi bližnjim;
kolikor podjetnik, ko ga z delom in s talenti veča,
tudi delavcem in družbi boljša stanje.
60. Služba bližnjim
Človek s kapitalom veča zmožnost
delati za dobro ali zlo,
svet izboljša, ali ga okuži.
Lajša pa življenje
sebi, kakor bližnjim, le tedaj, ko
z znanjem in z imetjem,
vsem veselo in velikodušno služi.
64. Razvrednotenje
Inflacija denarja je varljiva sanja,
da bomo od države kaj zastonj dobili,
je otipljiv izraz neskladja
med tem, kar nam obljublja
in kar nam lahko posreduje neka vlada;
a hkrati tudi nas zavaja,
ko mislimo, da potrebujemo vse, kar želimo;
in da nam več pripada,
kot to, kar smo si z delom zaslužili.
65. Trdnost vrednot
Brez trdnih in nespremenljivih opor,
ki dajo jih družbi moralne vrednote,
pričenja se širiti dvom o slehernem redu,
o vrednosti dane besede,
podpisa pogodbe in sodbe sodnikov.
Nered pa odganja ustvarjalne napore,
pripravlja pogoje za vlado nasilja.
66. Teženja po neskončnosti
Nič končnega ne umiri človeka.
K neskončnosti se moremo usmerjati s poglabljanjem,
kar je naporno,
zato jo mnogi skušajo dosegati s seštevanjem,
kar je brezupno.
Medtem, ko vodi prva pot v poznanje stvarstva
in s tem v postopno rast,
pripelje druga, ko postane strast,
do razvrednotenja nabranega bogastva.
67. Stopnje razkroja
Razvrednotenja besed, denarja, čustev,
ki jih pozna današnji svet – kot da so del razvoja,
so le različne stopnje istega razkroja.
68. Revščina
Vzrok revščine, tako duhovne kakor tvarne,
pogosto sta nezmernost in sebičnost nekaterih,
lahko pa tudi je zanikrna brezbrižnost in nevednost drugih.
69. Napuh
Med željo prvega človeka,
ki hotel je postati sličen Bogu,
in med sodobnikov zahtevo,
ki hočejo visok življenjski standard
z malo ali z nič napora, je podobnost.
Obe sta se rodili iz napuha,
ki ceni sebe previsoko,
prezira omejitve, ki so del narave,
a končno povzroči le razočaranje in bolečino.
70. Skušnjava čistih rok
Neredko taki, ki navdušeno poudarjajo
pomembnost družbe za razvoj človeka,
se skrbno izogibajo dolžnostim
ter so ob svojih mislih radi sami.
Nadležen jim je kdor drugače misli;
prezirajo politiko rekoč,
da k višjim so rečem pozvani,
in kritično motrijo delo drugih,
ko sami »čistih rok« stojé ob strani.
71. Prevzeti skrb
Da je politika »umazan posel«
oznanjajo navadno tisti,
ki sami za čistočo niso najbolj vneti,
a nočejo, da bi pošteni državljani
prevzeli skrb za skupno dobro.
72. Odgovornost politikov
Politika je prišla na slab glas,
ker prepogosto se dogaja,
da, ko politik kandidira za volitve
pozabi, da ni vsemogočen,
pa tudi, da je odgovoren,
tako za svoje delo, kot za opustitve.
Views: 2