Za mnoge še vedno uganka
Čeprav je prostozidarstvo (framasonstvo) več kot tri stoletja staro evropsko kulturno in družbeno gibanje, katerega domovina je Anglija, ostaja za mnoge uganka. Velja za tajno združenje, kar še bolj spodbuja najrazličnejše domneve. Komunizem ga je prepovedoval kot buržujsko in »mistično« združbo. Temelji na skrivnih naukih, skrbno izvedenih postopkih uvajanja, hierarhični ureditvi, simbolih in obredih. Pri enih vzbuja strah, za tiste, ki radi ribarijo v kalnem, pa postaja zanimivo in celo privlačno. Kajti prostozidarji niso kdor koli. So elitna združba, ki stoji za svojimi člani in jim odpira pot do pomembnih mest tudi v gospodarstvu in politiki.
Razlike med ložami
Prostozidarstvo ima več smeri in tudi znotraj teh je med ložami, kakor se imenujejo lokalna združenja, lahko precejšnja razlika. Različno se prostozidarstvo opredeljuje tudi do krščanstva in Cerkve. Anglosaksonska smer je do njiju bolj tolerantna kakor francoska, ki je bojevito nastrojena predvsem proti Katoliški Cerkvi. Ravno tej prostozidarski smeri, ki jo najbolj izrazito predstavlja loža Grand Orient de France (Veliki Orient Francije), se ima Francija v veliki meri zahvaliti za to, da je postala vodilna evropska država na področju laicizma in sekularizma, ki je leta 1905 izpeljala prvo ločitev Cerkve in države v Evropi ter dala številne idejne in politične iztočnice za novodobna preganjanja kristjanov, tudi za boljševistično zatiranje vere in Cerkve. Očitno ima tovrstno francosko prostozidarstvo močan vpliv na številne leve, socialistične in laicistične politične sile in organizacije predvsem v Franciji, pa tudi v Belgiji in na Nizozemskem. To pa so dežele, ki so med evropskimi katoliškimi državami danes najbolj razkristjanjene.
Prostozidarstvo in deizem
Idejno pobudo za ta odnos prostozidarstva do krščanstva je dal tako imenovani »deizem«. Ta se pojavi v Angliji že v začetku 17. stoletja. Najprej so se kot »deisti« označevali socinianci, ki so moderna izdaja starega arijanstva, saj niso priznavali krščanskih verskih resnic o Sveti Trojici in o Kristusovem božanstvu. Niso pa hoteli veljati za ateiste, zato so se imenovali »deisti«. Beseda prihaja od latinske besede deus (ʼbogʼ), kar pa ne pove veliko, saj tudi teizem, kakor imenujemo verovanje v enega in presežnega Boga, prihaja od istopomenske grške besede theós. Za prvega jasno opredeljenega in vplivnega zastopnika deizma velja angleški razsvetljenec Matthew Tindal (1657–1733). Njegovo delo Krščanstvo, staro kot stvarstvo, ali evangelij kot ponovna izdaja naravne religije (1730) se je hitro razširilo po Evropi kot temeljno deistično delo. Že naslov izdaja osnovno deistično zavračanje vsakega Božjega posega v svet in zgodovino in torej tudi vsakega razodetja Boga. V krščanstvu ni nič nadnaravnega. Kar je v njem veljavnega (obstoj Boga, nesmrtnost duše), je mogoče doumeti in utemeljiti razumsko, za to ni potrebno nobeno razodetje. V Franciji so deizmu pripadali vodilni razsvetljenci, kot so bili Voltaire, Rousseau in mladi Diderot. Deizem se je nato vklapljal v ideologije, ki so pripravljale francosko revolucijo.
»Veliki arhitekt vesolja«
Deizem in teizem priznavata oba Boga kot izvor in počelo vsega, kar je. Le da teizem od svojih grških začetkov naprej praviloma pojmuje Boga kot transcendentnega, se pravi presežnega, od samega stvarstva bistveno različnega in neskončno višjega, ki je svobodni stvarnik vsega, kar je, in ga je mogoče tudi vsaj do neke mere spoznati iz stvarstva, ki ima v njem svoje počelo. Pri deizmu pa to ni tako jasno, ker je božanstvo zamišljeno bolj kot kozmosu notranji, imanenten izvor in zakon, po katerem je kozmos nastal in se razvija. Deistično božanstvo je »Veliki arhitekt vesolja«, tako da dogodki v njem potekajo z naravno nujnostjo in neodvisno od njega. »Veliki arhitekt vesolja« ne posega v tok naravnih dogodkov in zgodovine. Zato nekateri sodobni ateisti (npr. R. Dawkins) pravijo, da praktično – ne teoretično – med ateizmom in deizmom ni razlike, ker ne za enega in ne za drugega božanstvo v svetu in v človeški usodi nima nobene vloge.
Deizem kot vrnitev v poganstvo
V odklanjanju posebnega, nadnaravnega razodetja Boga, preroštev in čudežev je jedro deizma, zato je deizem bistveno protikrščanski, kajti krščanstvo ima za svoj izvor Božje razodetje, kakor ga podajata Stara in Nova zaveza. Vera v krščanskem pomenu je iz oznanjevanja in poslušanja Božjih poslancev, predvsem pa iz poslušnosti Jezusu Kristusu, učlovečenemu Božjemu Sinu. Deistično naravno spoznavanje božanstva pa si lahko pridobi vsakdo sam po lastnih umskih zmožnostih. Deizem je torej vrnitev v pogansko, a monoteistično naravno vernost, ki si jo lahko vsakdo oblikuje po svoje. Ker ne priznava zgodovine odrešenja in nobenega drugega posega Boga v zgodovino ljudi, ne vidi nobenega razloga za posebno versko institucijo, kakršna je v krščanstvu Cerkev, ki jo opredeljujemo kot »zakrament odrešenja«, kot vidno in učinkovito znamenje le-tega. Odpadejo tudi molitve in drugi religiozni obredi, saj se »Veliki arhitekt vesolja« zanje ne meni. S tem postane Cerkev kot vzgojiteljica in usmerjevalka človekove religioznosti odveč.
Ti deistični pogledi so v večji ali manjši meri oblikovali prostozidarstvo. To hoče biti človekoljubna organizacija, ki svobodno, »prosto« »zida« novo, boljše Človeštvo. Pri tem ne izhaja iz nobene posebne »zgodovine odrešenja«, ampak verjame, da je zgodovina človeštva, takšna, kot je, gradnja (znanstveno, tehnično in moralno »zidanje«) njegove »svetle prihodnosti«. Človek se »zida« sam.
Prostozidarstvo in Katoliška Cerkev
Nekateri prostozidarji – predvsem francoski – so se postavili na čelo boja proti Cerkvi in krščanstvu; ali to velja za vse smeri v prostozidarstvu?
Na Družinini spletni strani smo poročali o tem, da so v Italiji nedavno zavrnili dva pogreba pokojnikov, ki sta bila dejavna v tamkajšnji prostozidarski loži. Dogajanje pri naših zahodnih sosedih zbuja dodatno radovednost o razmeroma skrivnostnem prostozidarskem gibanju in zlasti odnosu med njim in Katoliško Cerkvijo. »Insajderski« vpogled v prostozidarstvo ponuja knjiga Zbogom, prostozidarji (Družina, 2019), ki prinaša pripoved Francoza Christopha Flipa, prostozidarja, ki se je po mnogih letih spreobrnil v katolištvo. Spremno besedo h knjigi je napisal odlični poznavalec evropskih in svetovnih miselnih tokov, avtor monumentalnega Leksikona filozofije, nadškof dr. Anton Stres. Za Družinino mesečno prilogo Slovenski čas je ob izidu knjige Zbogom, prostozidarji, osvetlil idejne temelje prostozidarskega odnosa do krščanstva, ki so v luči trenutnih italijanskih dogodkov znova aktualni.
Za mnoge še vedno uganka
Čeprav je prostozidarstvo (framasonstvo) več kot tri stoletja staro evropsko kulturno in družbeno gibanje, katerega domovina je Anglija, ostaja za mnoge uganka. Velja za tajno združenje, kar še bolj spodbuja najrazličnejše domneve. Komunizem ga je prepovedoval kot buržujsko in »mistično« združbo. Temelji na skrivnih naukih, skrbno izvedenih postopkih uvajanja, hierarhični ureditvi, simbolih in obredih. Pri enih vzbuja strah, za tiste, ki radi ribarijo v kalnem, pa postaja zanimivo in celo privlačno. Kajti prostozidarji niso kdor koli. So elitna združba, ki stoji za svojimi člani in jim odpira pot do pomembnih mest tudi v gospodarstvu in politiki.
Razlike med ložami
Prostozidarstvo ima več smeri in tudi znotraj teh je med ložami, kakor se imenujejo lokalna združenja, lahko precejšnja razlika. Različno se prostozidarstvo opredeljuje tudi do krščanstva in Cerkve. Anglosaksonska smer je do njiju bolj tolerantna kakor francoska, ki je bojevito nastrojena predvsem proti Katoliški Cerkvi. Ravno tej prostozidarski smeri, ki jo najbolj izrazito predstavlja loža Grand Orient de France (Veliki Orient Francije), se ima Francija v veliki meri zahvaliti za to, da je postala vodilna evropska država na področju laicizma in sekularizma, ki je leta 1905 izpeljala prvo ločitev Cerkve in države v Evropi ter dala številne idejne in politične iztočnice za novodobna preganjanja kristjanov, tudi za boljševistično zatiranje vere in Cerkve. Očitno ima tovrstno francosko prostozidarstvo močan vpliv na številne leve, socialistične in laicistične politične sile in organizacije predvsem v Franciji, pa tudi v Belgiji in na Nizozemskem. To pa so dežele, ki so med evropskimi katoliškimi državami danes najbolj razkristjanjene.
Prostozidarstvo in deizem
Idejno pobudo za ta odnos prostozidarstva do krščanstva je dal tako imenovani »deizem«. Ta se pojavi v Angliji že v začetku 17. stoletja. Najprej so se kot »deisti« označevali socinianci, ki so moderna izdaja starega arijanstva, saj niso priznavali krščanskih verskih resnic o Sveti Trojici in o Kristusovem božanstvu. Niso pa hoteli veljati za ateiste, zato so se imenovali »deisti«. Beseda prihaja od latinske besede deus (ʼbogʼ), kar pa ne pove veliko, saj tudi teizem, kakor imenujemo verovanje v enega in presežnega Boga, prihaja od istopomenske grške besede theós.
Za prvega jasno opredeljenega in vplivnega zastopnika deizma velja angleški razsvetljenec Matthew Tindal (1657–1733). Njegovo delo Krščanstvo, staro kot stvarstvo, ali evangelij kot ponovna izdaja naravne religije (1730) se je hitro razširilo po Evropi kot temeljno deistično delo. Že naslov izdaja osnovno deistično zavračanje vsakega Božjega posega v svet in zgodovino in torej tudi vsakega razodetja Boga. V krščanstvu ni nič nadnaravnega. Kar je v njem veljavnega (obstoj Boga, nesmrtnost duše), je mogoče doumeti in utemeljiti razumsko, za to ni potrebno nobeno razodetje. V Franciji so deizmu pripadali vodilni razsvetljenci, kot so bili Voltaire, Rousseau in mladi Diderot. Deizem se je nato vklapljal v ideologije, ki so pripravljale francosko revolucijo.
»Veliki arhitekt vesolja«
Deizem in teizem priznavata oba Boga kot izvor in počelo vsega, kar je. Le da teizem od svojih grških začetkov naprej praviloma pojmuje Boga kot transcendentnega, se pravi presežnega, od samega stvarstva bistveno različnega in neskončno višjega, ki je svobodni stvarnik vsega, kar je, in ga je mogoče tudi vsaj do neke mere spoznati iz stvarstva, ki ima v njem svoje počelo. Pri deizmu pa to ni tako jasno, ker je božanstvo zamišljeno bolj kot kozmosu notranji, imanenten izvor in zakon, po katerem je kozmos nastal in se razvija. Deistično božanstvo je »Veliki arhitekt vesolja«, tako da dogodki v njem potekajo z naravno nujnostjo in neodvisno od njega. »Veliki arhitekt vesolja« ne posega v tok naravnih dogodkov in zgodovine. Zato nekateri sodobni ateisti (npr. R. Dawkins) pravijo, da praktično – ne teoretično – med ateizmom in deizmom ni razlike, ker ne za enega in ne za drugega božanstvo v svetu in v človeški usodi nima nobene vloge.
Deizem kot vrnitev v poganstvo
V odklanjanju posebnega, nadnaravnega razodetja Boga, preroštev in čudežev je jedro deizma, zato je deizem bistveno protikrščanski, kajti krščanstvo ima za svoj izvor Božje razodetje, kakor ga podajata Stara in Nova zaveza. Vera v krščanskem pomenu je iz oznanjevanja in poslušanja Božjih poslancev, predvsem pa iz poslušnosti Jezusu Kristusu, učlovečenemu Božjemu Sinu. Deistično naravno spoznavanje božanstva pa si lahko pridobi vsakdo sam po lastnih umskih zmožnostih. Deizem je torej vrnitev v pogansko, a monoteistično naravno vernost, ki si jo lahko vsakdo oblikuje po svoje. Ker ne priznava zgodovine odrešenja in nobenega drugega posega Boga v zgodovino ljudi, ne vidi nobenega razloga za posebno versko institucijo, kakršna je v krščanstvu Cerkev, ki jo opredeljujemo kot »zakrament odrešenja«, kot vidno in učinkovito znamenje le-tega. Odpadejo tudi molitve in drugi religiozni obredi, saj se »Veliki arhitekt vesolja« zanje ne meni. S tem postane Cerkev kot vzgojiteljica in usmerjevalka človekove religioznosti odveč.
Ti deistični pogledi so v večji ali manjši meri oblikovali prostozidarstvo. To hoče biti človekoljubna organizacija, ki svobodno, »prosto« »zida« novo, boljše Človeštvo. Pri tem ne izhaja iz nobene posebne »zgodovine odrešenja«, ampak verjame, da je zgodovina človeštva, takšna, kot je, gradnja (znanstveno, tehnično in moralno »zidanje«) njegove »svetle prihodnosti«. Človek se »zida« sam.
Odnos do krščanstva
Niso pa vse prostozidarske smeri enako odklonilne do krščanstva. Nekatere kažejo do njega določeno naklonjenost. V nasprotno skrajnost pa gredo tiste, ki tako kot pristaši Velikega Orienta Francije menijo, da Cerkev ni samo nepotrebna, ampak je škodljiva, ker jo vidijo povezano z avtoritarno oblastjo in politiko, proti katerima oni sami nastopajo, bodisi da so v politiki veliki zagovorniki liberalizma (anglosaksonska smer) ali pa socializma (francoska smer).
Zato ne preseneča, da so se nekateri prostozidarji – predvsem francoski – postavili na čelo boja proti Cerkvi in krščanstvu. So v ozadju prizadevanj, da se Evropo odtrga od njenih krščanskih korenin, in so zato največji zagovorniki sodobne sekularizacije, ločitve Cerkve in države ter laicizma. Sicer pa je bil tudi sam deizem, katerega ideje so v ozadju mnogih prostozidarskih smeri, v svojem priznavanju »Velikega arhitekta vesolja« zelo negotov in krhek ter se je kaj hitro prevesil v agnosticizem (o Bogu ne moremo vedeti ničesar) ali celo v ateizem (Boga ni). To so že zdavnaj opazili. Znani francoski govornik in mislec škof Bossuet je že v 17. stoletju trdil, da je deizem samo »preoblečen ateizem«. Enako meni L. de Bonald, ko pravi, da je »deist človek, ki v svojem kratkem bivanju ni imel časa postati ateist«.
nadškof dr. Anton Stres v spremni besedi h knjigi Zbogom, prostozidarji (Družina, 2019)
Vir
Views: 0