“Ta nabožna serija govori o zakonu in družini po Božjem načrtu.
In govorimo o osnovnih Božjih načelih za zakon in družino.
Drugo Božje načelo je, da naj se kristjani poročajo samo s kristjani.
Čeprav je to načelo jasno in nedvoumno izpričano in poučeno v Svetem pismu, ga mnogi današnji kristjani žal ne upoštevajo in ga v številnih cerkvah in skupnostih ne izvajajo več.
V času Stare zaveze je Gospod Izraelcem prepovedal poročanje z ljudmi poganskih narodov.
Svoje ljudstvo svari pred takimi povezavami, na primer v 5. Mojzesovi knjigi, 7. poglavje, 3. verz.
Pravi, da z njimi ne sklepajte zakonskih zvez. Ne poročajte svojih hčera z njihovimi sinovi in ne jemljite njihovih hčera za žene svojim sinovom. V nasprotnem primeru bodo zapeljali vaše otroke, da bodo obrnili hrbet Gospodu in služili drugim bogovom. Ta nevarnost je danes tako prisotna, kot je bila pred tisočletji. Vernik misli, da bo za Boga pridobil bodočega zakonca, ki ni vernik. Ampak običajno se zgodi ravno nasprotno.
Neverni partner odpelje vernika stran od Boga in cerkve. Seveda obstajajo izjeme.
Toda to so vedno izjeme, zahvaljujoč velikemu božjemu usmiljenju. V bistvu pot neposlušnosti nikoli ni pot blagoslova. Apostol Pavel pravi, ne dajte se zapeljati. Slaba družba kvari dobro moralo. Pogosto so načrti in nameni dobri. Vernik se odloči, da bo redno obiskoval cerkvene službe in potem s seboj vzame svojega neverujočega zakonca. Toda sčasoma vidimo verujočega partnerja vedno manj v cerkvi in na koncu se popolnoma izogne. Vendar se to načelo ni spremenilo za vernike novozavezne dobe. Pavel to pojasnjuje vernikom v Korintu v svojem prvem in drugem pismu.
V prvem pismu Pavel zavzame stališče do vprašanja, ali se vdova lahko ponovno poroči. V Prvem pismu Korinčanom 7, verz 39 pravi, da je ženska zvezana, dokler živi njen mož. Če pa moški zaspi (umre), se lahko poroči s komer hoče. Samo da je v Gospodu.
Zato Pavel pove Korinčanom, da se vdova sme ponovno poročiti. In sama se lahko odloči, kot vsak drug kristjan, ki se prvič poroča, s kom se želi poročiti.
Z enim opozorilom. Samo da je v Gospodu.
Izraz v Gospodu je nedvoumen. Kdor je v Gospodu, je v Kristusu, je vernik, je brat ali sestra po veri. Torej se lahko poroči s komer hoče.
Samo v okvirih, ki jih je postavil Bog. V skupnosti vernikov. V Drugem pismu Korinčanom Pavel to načelo oblikuje bolj splošno. Kontekst ni izrecno povezan s poroko. Toda to, kar tukaj pravi Pavel, vsekakor velja tudi za zakon.
V drugem pismu Korinčanom, 6. poglavje, beremo od 14. vrstice.
Kakšno zvezo imata božja pravičnost in nezakonitost tega sveta? Kaj imata skupnega svetloba in tema? Kako se ujemata Kristus in hudič? Ali kaj povezuje vernika s človekom, ki noče vedeti ničesar o Bogu? Kristjani in nekristjani živijo v popolnoma različnih svetovih. Imajo različne poglede na svet, različne vrednote, različne prioritete in cilje v življenju.
Služijo različnim gospodarjem. Ne morejo potegniti skupaj. Kristjan je otrok luči in državljan nebes. Neverujoča oseba je otrok teme. Ta nasprotja ne pašejo skupaj in ne sodijo skupaj. Praksa kaže, kako težko je v takih zakonih, na primer, ko gre za vzgojo otrok in njihovo učenje vrednot in prioritet. Če sta bila oba zakonca nevernika in eden postane kristjan, se kristjan ne bi smel ločiti od neverujočega partnerja. Razen če je neverni partner sam za ločitev.
V takem zakonu je naloga verujočega kristjana, da je vzornik in pridobi zakonca za Jezusa. Tu veljajo tudi drugi pogoji. Partner, ki je postal vernik, je lahko vzor, ker je začel z Jezusom in njegovim življenjem je postavljen pod božjo oblast. Smer, v katero gre, je prava. Ko pa se kristjan poroči z nevernikom, se zakonsko življenje začne z grešnim kompromisom s strani kristjana.
S to povezavo z neverujočim človekom se že naredi ne-vero-dostojnega v svojem krščanstvu in izgubi vlogo vzornika in moč svojega pričevanja. Zato se trdno držimo tega svetopisemskega načela. Kristjani bi se morali poročiti samo s kristjani.”
DE
Views: 0