Klemen (Tit Flavij) Aleksandrijski – filozof in teolog
Protreptik I, 4-5
Povsem drugačen pa je moj pevec, saj je prišel, da bi hitro končal bridko suženjstvo demonov, ki vlada nad nami. Ko nas vodi nazaj k blagemu in prijaznemu jarmu pobožnosti, znova kliče v nebesa tiste, ki so bili izgnani na zemljo.
On je vsaj edini, ki je kdajkoli ukrotil najbolj neobvladljivo od vseh divjih zveri – človeka. Ukrotil je namreč ptice, to je vihrave ljudi; plazilce, to je zvite ljudi; leve, to je strastne ljudi; svinje, to je uživaške ljudi; volkove, to je nasilne ljudi. Ljudje brez razumevanja so kamni in les; dejansko je človek, ki je potopljen v neznanje še bolj brezčuten od kamnov.
Naš pričevalec je storil, da je nastopil preroški glas, ki poje skupaj z resnico, glas, ki govori besede sočutja s tistimi, ki zapravljajo življenje v neznanju in neumnosti – »kajti Bog more iz teh kamnov obuditi Abrahamu potomstvo.« In Bog je v sočutju do velike zakrknjenosti in trdosrčnosti okamenelih pred resnico zares obudil iz teh kamnov, to je iz poganov, ki zaupajo v kamne, seme pobožnosti, ki je občutljivo za krepost.
Dalje se na nekem mestu besede »gadja zalega« nanašajo na nekatere strupene in zahrbtne hinavce, ki prežijo na pravičnost; in vendar če se katera od teh kač odloči za kesanje, naj samo sledi Besedi in bo postala »Božji mož«. Spet drugi se v podobi imenujejo »volkovi v ovčjih kožah«, s čimer so mišljene plenilske ustvarjenine v človeški obliki. In vse te nadvse divje zveri in vse takšne kamne nebeška pesem sama od sebe preobrazi v prijazne ljudi. »Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega,« kakor pravi apostolski spis. »Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju« (Tim 3,3-5).
Glej, kako mogočna je ta nova pesem! Ljudi je naredila iz kamnov, ljudi iz divjih zveri! Tisti, ki so bili sicer mrtvi, ki niso imeli deleža pri resničnem in pravem življenju, so oživeli, ko so samo zaslišali to pesem. Še več, prav ta je sestavila vse stvarstvo v harmoničen red in uskladila v sozvočje razglašenost prvin, da bi vse vesoljstvo bilo z njo v sozvočju. Pustila je valovati oceanu, a mu ni pustila, da bi preplavil zemljo. Zemljo, ki bi jo sicer ocean odnesel, pa je utrdila in jo utemeljila kot mejo morju.
In z zrakom je omilila divjanje ognja, kot bi kdo dorsko melodijo pomešal z lidijsko. In rezki mraz zraka je ublažila z mešanico z ognjem; tako je melodično pomešala skrajne note vesoljstva. In še več, ta čista pesem, držalo vesoljstva in sozvočje vseh stvari, ki se razteza od središča do oboda in od skrajnih koncev do središča, je vse to povzela v harmoniji, a ne v skladu s traško glasbo, ki je podobna Jubalu (1 Mz 4,21), ampak v skladu z očetovskim namenom Boga, ki ga je David iskreno iskal.
On, ki je izšel iz Davida in je vendar bil pred njim, Božja Beseda, je preziral liro in harfo, ti glasbili brez življenja. Z močjo Svetega Duha je postavil v skladnem redu ta veliki svet, da, pa tudi mali svet človeka, njegovo telo in dušo; in na to večglasno glasbilo vesoljstva je zaigral glasbo Bogu in jo poje človeku kot instrumentu.
»Kajti ti si moja harfa, moja piščal in moje svetišče.« Moja harfa zaradi glasbe, moje piščal zaradi diha Duha, ti si moje svetišče zaradi Besede; Bog namreč hoče, da glasba odmeva, da Duh navdihuje in da svetišče sprejme svojega Gospoda.«
prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir
Views: 0