Razločevanje duhov

p. Janez Poljanšek

Razločevanje duhov – “mati in varuh vseh kreposti”
Ob blaženem Antonu (puščavniku) so se nekoč zbrali menihi in se pogovarjali o popolnosti v krepostih: katera izmed njih je največja, sposobna varovati meniha pred hudičem in njegovimi prevarami? Vsakdo je povedal svoje mnenje. Eni so rekli, da sta največja krepost post in bdenje, kajti po njih se najlažje približamo Bogu, ker se misel prečisti in zaživimo čistost. Drugi so hvalili uboštvo in nenavezanost na stvari: to nas najlažje približa Bogu, ker se osvobodimo navezanosti na posvetne reči. Spet drugi so izbrali krepost dajanja miloščine, ker je Gospod dejal v evangeliju: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, itd. (Mt 25,34sl.).
Tako je vsakdo povedal svoje mnenje, s katero krepostjo se more človek najbolj približati Bogu, in skoraj vsa noč je minila v tem iskanju. Nazadnje je spregovoril blaženi Anton: “Vse to, kar ste povedali, je potrebno človeku, ki išče Boga in se mu želi približati. Toda nobeni od teh kreposti ne smemo dati prvega mesta, kajti mnogi smo odšli v puščavo, kjer se postimo in bedimo, gojimo uboštvo, da nimamo niti vsakdanje hrane, dajemo miloščino, da nam ne ostane ničesar, toda so nekateri, ki so skrenili s poti in ostali brez kreposti. Iz katerega vzroka? Po mojem se je to zgodilo, ker niso imeli daru razločevanja (duhov). Razločevanje uči človeka hoditi po kraljevski poti, brez pretiravanja v eno ali drugo smer. Varuje nas prevar z desne zaradi prekomerne zdržnosti, ali z leve zaradi brezbrižnosti in mehkužnosti. Razločevanje je neke vrste oko ali svetilka duše, kakor je pisano: Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo (Mt 6,22sl.). In prav to drži: kajti razločevanje, ki raziskuje vse človekove misli in dela, razlikuje in ločuje vse, kar je slabega in nevšečnega Bogu ter varuje človeka pred prevaro… Jasno je, da brez daru razločevanja ne more zaživeti in ostati trdna nobena krepost: razločevanje je namreč mati in varuh vseh kreposti” (Filokalija, it. izd., vol I., str. 159-60).

Vaja svobode
Velike mojstre razločevanja (diákrisis) duhov najdemo med puščavniki. Ta “umetnost” je veljala za bistveno lastnost duhovnega očeta, ki so ga zato imenovali patér diakritikós, oče, ki razločuje.
Načela, po katerih so stari menihi razločevali “duhove”, najdemo v spisih Kasijana, Evagrija in drugih “teologov puščave”. Puščavniki so govorili, da je razločevanje duhov največja med vsemi krepostmi. Ignacij Lojolski je stoletja pozneje podal kratko in jasno definicijo razločevanja duhov, ko je v uvodu v “pravila za razločevanje” (Duhovne vaje 313-336) zapisal:
Pravila, da bi nekoliko začutili in spoznali različne vzgibe, ki se prebujajo v duši: dobre, da jih sprejmemo, slabe, da jih zavrnemo (Dv 313).
Razločevanje je umetnost prepoznavanja, v katero smer vodijo želje srca. Pomeni presejati, razlikovati, združevati in sestavljati različnost v harmonijo To ne pomeni deliti, temveč razumeti vsako stvar v njenem odnosu do drugih. Če delitev prinaša smrt, razlikovanje vodi v življenje. Kaj bi se zgodilo, če bi bila glava ločena od ramen, ali če se od ramen ne bi razlikovala? Razlikovanje je pogoj za življenje: vsaka stvar obstaja, ker se razlikuje od Boga. Nasprotno od razlikovanja je zmeda, kaos.
Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe,
sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!”
Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja.
Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer. Razločevanje mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo.
Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje.

Puščava in duhovni boj
Družbo so imeli puščavski očetje in matere za ladjo, ki je doživela brodolom in s katere mora vsak posameznik plavati, da bi si rešil življenje. Ti ljudje so bili prepričani, da je pasivno sprejemanje načel in vrednot družbe, v kateri so živeli, ter prepuščanje tem načelom in vrednotam – popolna katastrofa. Posvetni ali lažni jaz je – kot pravi Thomas Merton – rezultat družbenih pritiskov. “Prisiljeni” je resnično najboljši pridevnik za lažni jaz. Kaže na potrebo po nenehnem in vedno večjem dokazovanju. Puščavnik se na noben način ni smel poistovetiti s svojim površinskim, minljivim jazom, ki si ga človek ustvari sam; moral se je vtopiti v notranjo, skrito resničnost jaza, ki je presežen, skrivnosten, ukoreninjen v Kristusu. Odtod nuja po življenju žrtve, ki se je začelo s korenitim prelomom med menihom in svetom. Življenje samote in napora, uboštva in posta, ljubezni in molitve je pomagalo izločiti stari površinski “jaz” in rojevati pravi in skriti “jaz”, v katerem sta vernik in Kristus oblikovala “enega samega Duha”.
Beg iz sveta v času, ko je svet postal uradno krščanski, se nam morda zdi čuden. A puščavniki so bili ljudje, ki niso dopustili, da bi jih pasivno vodilo in jim gospodovalo dekadentno stanje sveta. Verjeli so, da je možno živeti brez vrednot, ki jih je takratna družba sprejemala za svoje. Pot v puščavo je pomenila pot v srce, to pa je postalo pravo bojišče. Puščavnike so včasih imenovali kar “bojevnike”. Evagrij Pontski je podal razliko, ki je prešla v izročilo, med zunanjim in notranjim bojem ali med zunanjo prakso (izpolnjevanje zapovedi) in notranjo (ohranjevanje čistega srca). Slednja se kaže kot bojevanje, bojno polje pa je človeško srce. Najbolj ogorčen boj se bije v času molitve, ker hudič, kot pomenljivo opiše Pseudo-Makarij, skuša razpršiti človeške moči in sposobnosti ter tako oslabiti srce.
Koliko izrazov boja najdemo npr. pri Kasijanu! Ignacij izrazi isto izkustvo s sledečo metaforo: Skušnjavec se “obnaša kot poveljnik in vojskovodja, ko se utabori, opazuje moč in položaj trdnjave, da jo naskoči s šibkejše strani” (Dv 327). Izreki puščavskih očetov so prava zakladnica modrosti in navodil za duhovni boj in rast. Če se zdaj vprašamo, kakšno novost je prinesel Ignacij s svojimi pravili (za razločevanje duhov), lahko izpostavimo dva vidika. Najprej cenimo svežino njegovega lastnega izkustva. Ignacij se je učil razločevati, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” očetov.
V njegovih navodilih pa obstaja še en dragocen vidik. Ignacij v zadostni meri upošteva duhovni napredek, pri katerem je treba uporabo splošnih načel spreminjati glede na duhovno stanje posameznika. Iz tega razloga shematično loči pravila, ki so bolj primerna za “prvi teden” (to je za začetnike) in ta, ki so za “drugi teden” (za tiste, ki napredujejo v duhovnem življenju). Pri orisu duhovne rasti bomo za izhodišče vzeli ignacijanska “pravila”.

Dve stanji duše: tolažba in potrtost
Na začetek razločevanja uvrščamo izkustvo, ki je skupno vsem začetnikom: čutijo privlačnost ali odpor v vajah duhovnega življenja. Znajdejo se torej v stanju tolažbe ali, nasprotno, v stanju potrtosti.
Kaj je nagnilo Ignacija, da je zapustil domačo hišo? Ne razglabljanje, temveč čutenje srca, velikodušni vzgib, da bi hodil po poti svetnikov in tako našel dušni mir. Toda že od začetka je bil opozorjen, naj se ne poistoveti z vsakršnim dobrim vzgibom. Komaj je odšel od doma, ga je le Previdnost obvarovala pred nerazsodnim spopadom z Mavrom, ki je žalil Marijo. Ignacijeva gorečnost bi mogla biti vzrok za uboj. Pozneje, v votlini v Manrezi, so strašne potrtosti zaradi skrupulov dobile obliko skušnjave po samomoru. Odkritje stanj srca je Ignacija vodilo k ugotovitvi: brez potrebnega razlikovanja ne smemo istovetiti človekovega psihološkega stanja z njegovim resničnim stanjem pred Bogom.
Kot prvo pravilo Ignacij poda kratek, a natančen opis tolažb in potrtosti: “O duhovni tolažbi govorim, ko se v duši porodi neki notranji vzgib, pri katerem duša vzplamti v ljubezni do svojega Stvarnika in Gospoda (…). Prav tako, ko toči solze (…). Končno imenujem tolažbo vsako povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem in k zveličanju duše, ter jo umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu” (Dv 316). “Potrtost je vse, kar je nasprotno (…) otemnelost duše in zmedenost v njej, teženje k nizkim in zemeljskim stvarem.” Duša se torej čuti “vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda” (Dv 317). V tolažbi se varuj vzhičenosti, domišljavosti in nepremišljenosti! V potrtosti se ne odločaj in ničesar ne spreminjaj, več moli, pomisli, da si na preizkušnji, bodi potrpežljiv!

Gre za dve različni stanji duše: človek se znajde pod dvema različnima vplivoma, toda nujno se mora zavedati, da se njegov “jaz” ne sme poistovetiti ne z enim ne z drugim. S tem spoznanjem je Ignacij premostil zmešnjavo, ki je skozi stoletja vznemirjala pobožne duše in ki je na Vzhodu dolgo gospodovala kot herezija mesaljanizma: človek se poistoveti s svojimi občutji, psihološko in ontološko stanje človeka se poistovetita.

Pozornost na “misli” ( = vzgibi, fantazije, želje, sodbe, občutja)
Na drugi stopnji duhovnega izkustva se človek ne zadovolji z ugotavljanjem, da doživlja tolažbe ali potrtosti. Poizveduje po vzrokih, iz katerih izvirajo ta stanja duše. Star meniški rek pravi, da je na začetku vsakršnega dobrega ali slabega neka misel (logismós). V puščavi se je človek srečal s samim seboj. Ves nemir sveta, ki ga človek ni mogel kontrolirati, niti analizirati zaradi mnogovrstnosti predmetov, dogodkov, informacij, besed, površinskih odnosov, ki jih je puščavnik pustil za seboj, se zdaj pojavi v obliki misli. Revolucija puščave, ki je morda Anton ni predvidel, je v dejstvu, da so predmete zamenjale misli. Misli v tem primeru predstavljajo vse, kar se pojavlja v srcu v tišini celice: fantazije, vzgibi, želje, sodbe, občutja, razmišljanja. Ta pojav tvori začetek meniškega nauka. Paradoks je v tem, da jaz spoznam sebe s tem, da se razlikujem, “razločujem” od svojih misli. V toku misli se torej pojavi to, kar mi je lastno, in to, kar mi je tuje. Lastno je to, kar mi pride iz narave, običajno kot neka omejitev, ki jo sprejemam, ali kar mi prihaja od Boga kot klic, kot nek dar. Eno od znamenj razločevanja duhov je dejstvo, da Bog prebiva v meni in ga jaz prepoznam kot takega. Toda to, kar zavzame več prostora v zavesti začetnika so t.i. tuje misli. Odpiranje srca starcem se je večkrat začelo takole: “Moja misel mi pravi…” Ljudje so mislim govorili, jim odgovarjali. Moje misli so mi torej tuje, kolikor prihajajo iz okolja, ki mi je tuje, in ne od njega, ki me je ustvaril. Razločevanje, ki ga spremlja biblična izkušnja, vabi puščavnike, da v tej sistematični in sovražni tujosti v ozadju vsake “slabe misli” prepoznajo ves svet teme in njene logike: Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih (Ef 6,12).
In od kod prihajajo misli? Evagrij razlikuje: dobre prihajajo iz človekove narave, od Boga in od angelov; hudobne misli pa prihajajo od hudobnega duha in iz človeške svobodne odločitve. Podobno razlikovanje, čeprav malo spremenjeno, podaja tudi Ignacij: “Domnevam, da so v meni tri vrste misli, namreč moje lastne, ki se rojevajo samo iz moje svobodne volje, in dve drugi, ki prihajata od zunaj: ena od dobrega, druga od hudega duha” (Dv 32). Origen pogosto istoveti misel, duha in demona.
Istovetenje kaže na to, da “misli” ne pripadajo človeški naravi, niti ne prihajajo neposredno od stvari, ki jih je Bog ustvaril in v katerih ni nič slabega. V izrazu “misel” je dobro prepoznati pojmovanje judovske etike, v kateri je beseda jeser (misel) razumljena kot nekaj konkretnega v človeku, skoraj osebnega.
Opazovanje, špijonaža, je običajno delo demonov v boju proti menihom. Demoni ne poznajo naših src. Poznajo nas le po opazovanju. A v tej “umetnosti”, pravi Evagrij, so pravi mojstri.
Menihi so močno vztrajali pri dejstvu, da skušnjave prihajajo “od zunaj”. Očitno jih ne more svetovati Bog ali angel, toda tudi sama človeška narava ne, ker jo je ustvaril Bog. Demonologija puščavnikov se nam zdi pretirana. Za njeno razumevanje moramo razumeti govorico in ideje tistega časa. Z druge strani pa ne moremo povsem izbrisati tega, kar sestavlja izkustvo mnogih duhovnih ljudi, to je, da nagnjenje k zlu in skušnjave presegajo zakone normalne psihologije in predpostavljajo obstoj nekega osebnega Skušnjavca, ki po besedah Evagrija nenehno opazuje, da bi napadel človeka v trenutku slabosti.
Iz tega sledi praktičen zaključek, ki ga beremo že v Svetem pismu: Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl (1 Pt 5,8). Pozornost postane krepost, ki so jo stari najbolj priporočali. V izročilu se je ohranil izrek: “Postani vratar svojega srca in vprašaj vsako misel, ki pride: Si od naših ali od nasprotnikov?” Ali pa naslednji: “K vratom v raj srca postavi angela z ognjenim mečem, da ubije vsako kačo, ki bi se hotela zmuzniti noter.” Menihi, ki so gojili stalno pozornost, so se imenovali neptiki, trezni, budni. Tudi Ignacij priporoča takšno budnost, posebej v pomembnih trenutkih za molitev kot je zvečer pred spanjem, med vstajanjem, v času pred meditacijo in na splošno v vsem času duhovnih vaj. Toda da bi mogli misli presoditi, sprejeti ali zavrniti, jih moramo znati razlikovati. Kako postati domač v tej “umetnosti”? Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo!

Razodevanje misli
Menihi so se zavedali, da razločevanje duhov ni lahko. Poleg posebne milosti je potrebno tudi veliko izkustva. Takšen izvedenec, imenovan patér diakritikós, ali “starec”, senex, géron, je na razpolago mladim, po letih ali po duhovni poti. Ti prihajajo, da “mu razodenejo svoje misli” (exagóreusis). Pri tem človek ne sme biti nikoli “tiho”. Prav misli so tiste, ki izzovejo besedo razločevanja. V tem dvojnem okviru – tišini puščave in besedi očetov – je možno misli razločevati. V komunikaciji izgubijo svoj epizodični, individualni značaj. Človek jih prepozna, razkrinka njihovo logiko, njihove zametke, sorodnosti, posledice. Ignacij pokaže na isto potrebo s primerom, vrednim, da ga dodamo “izrekom” očetov:
Neki brat je vprašal očeta Pimina: “Zakaj ne morem z očeti odkrito govoriti o svojih mislih?” Starec je odgovoril: “Oče Janez Kolov je dejal: Nad nikomer se hudič ne veseli tako zelo, kot nad tistim človekom, ki (svojemu duhovnemu očetu) ne razkrije svojih misli.” “Sovražnik se obnaša kakor lažnivi ljubimec, ki želi ostati skrit in noče, da bi ga spoznali (…); zelo mu je neprijetno, če odkrije hči očetu in žena možu njegove lažne besede in njegove zlobne namene, ker si lahko misli, da ne bo mogel doseči, kar je začel. Prav tako hoče sovražnik človeške narave, ko prišepetava pravični duši svoje zvijače in vabe, da jih tajno sprejme in ohrani zase. Če jih pa odkrije svojemu dobremu spovedniku ali kaki drugi duhovni osebi (…), ne bo mogel izpeljati hudobije, ki jo je začel” (Dv 326). Vedno so ljudje tožili, kako težko je najti pravega duhovnega očeta, ki bi mu lahko razodeli “vsako misel”. Da bi ljudem pomagal, si je Evagrij domislil sestaviti seznam vseh misli, ki jih lahko že od samega začetka uvrstimo med slabe, med take, ki vodijo k zlu in jih lahko prepozna tudi začetnik v duhovnem življenju. Nastal je znan seznam “osmih (grešnih) misli” (na Zahodu spremenjen v “sedem glavnih grehov”): 1) požrešnost, 2) nečistost, 3) lakomnost, 4) žalost, 5) jeza, 6) naveličanost, 7) domišljavost, 8) ošabnost. Namen tega seznama je ponuditi orientacijo. Podrobne analize osmih misli najdemo pri Kasijanu in Nilu. Med naštetimi grehi je za menihe in klerike najbolj nevaren greh naveličanosti, “demon opoldneva”. Evagrij ga opiše takole: “Hudi duh naveličanosti (akedia), ki se imenuje tudi opoldanski, je najtežji od vseh hudih duhov: puščavnika napade okrog četrte ure (ob desetih) in kroži okrog njegove duše vse do osmih (do štirinajstih). Najprej stori, da se sonce zdi počasno ali povsem negibno in da je videti, da ima dan petdeset ur. Nato puščavnika sili, da neprestano pogleduje skozi okna in skače ven iz celice, da bi opazoval sonce, koliko mu še manjka do devete ure (čas kosila), ter pogledoval sem in tja, ali ni (blizu) kak brat… Navdaja ga s sovraštvom do kraja, do samega načina (meniškega) življenja, do ročnega dela in mu navdihuje misel, da je med brati opešala ljubezen in da ni nikogar, ki bi bil v tolažbo. In če v teh dneh kdo povrh vsega še razžalosti puščavnika, to hudobni duh le še pridene, da bi povečal sovraštvo. Zbuja mu željo po drugih krajih, kjer da je zlahka najti vse, kar potrebuješ, in željo po manj naporni ter bolj donosni obrti. In še dodaja, da ugajati Gospodu pač ni stvar kraja: “Božanstvo je moč moliti povsod,” mu govori. Zatem pridruži temu še spomin na domače in na prejšnji način življenja, slika mu dolgotrajnost življenja in mu predoča boleče napore askeze. Vse mogoče zvijače uporablja, da bi puščavnik zapustil celico in zbežal s stadiona” (Praktik, 12).
Duhovni učitelji so seznam “osmih misli” pogosto komentirali in opisovali njegovo konkretno uporabnost. Menihi, ki so študirali te komentarje, so odkrivali, da so zelo koristni. Hkrati so se zavedali, da teoretičen nauk, tudi če skuša biti zelo celovit, ne zadostuje. Hudič se pogosto obleče v angela luči (2 Kor 11,14). Vsebina vzgiba, če ga vzamemo abstraktno, ne zagotavlja njegovega moralnega dobrega. Neizkušena duša se zlahka zgubi. Ignacij je priznal, da se mu je to dogajalo v začetku, ker še ni bil izkušen in ker ni imel človeka, ki bi mu mogel pomagati.

Nasprotovanje skušnjavam
Vloga duhovnega očeta je torej pomembna, ne sme pa privesti v neke vrste duhovni infantilizem. Z napredkom v notranjem življenju mora učenec priti do osebnega izkustva glede “duhov”. Evagrij opozarja, da moramo misli “dobro opazovati”. Isto potrjuje Ignacij: “Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela” (Dv 333). Nasprotni rezultat dokazuje, da gre za sovražnikovo delo. Bodimo pozorni na izraz: “razplet misli”. Misli običajno ne sprejmemo ali zavrnemo v prvem hipu. Ker prihaja od zunaj, je njeno “vstopanje” v srce postopno. V natančnem opisovanju tega vstopanja so bili menihi pravi mojstri. Določili so tudi različne stopnje, ponavadi pet: namig (sugestija), pogovor z mislijo, boj, privolitev in strast. Glede tega se je Ignacij omejil na bistveno, to je na razlikovanje med skušnjavo in grehom, velikim ali malim. Toda podobno kot stari menihi je želel, da se človek uči zavrniti zlo na začetku in da se ne boji slabih sugestij, da tega, kar vanj prihaja, ne pomeša s tem, kar on je po svobodni volji. Zato govori o “načinih odbijanja slabe misli, ki prihaja od zunaj” in ki “jo premagam”, tudi če “se znova in znova vrača in se ji upiram” (Dv 33-37).
Na tej točki so očetje zelo vztrajali: ne se bati slabih misli, znati se jim upirati z določeno lahkotnostjo in tako odkriti človeško svobodo, utrjeno z milostjo. Sveti Janez Klimak označi strah pred demoni za “otroškega”. Pseudo-Makarij pa piše, da se moti, kdor si predstavlja hudiča kot velikana. Največ, kar mu lahko prisodimo, je moč, enaka naši, zato ga moremo premagati, posebej še, če se mu odločno upiramo. Ignacij je to prepričanje izrazil s “priliko” iz svojega časa: “Sovražnik se vede kakor ženska: slab je pred močnim, močan pa pred popustljivim (…).
Oče Anton: “Poznate spletke demonov, veste, kako so kruti in vendar slabotni. Ne bojte se jih torej, ampak dihajte vedno Kristusa in verujte vanj.” Prav tako je značilno za sovražnika, da oslabi in zgubi pogum in njegove skušnjave pobegnejo, kadar jim tisti, ki se vadi v duhovnih stvareh, neustrašno pokaže odločnost in dela prav nasprotno. Toda če se oseba, ki se vadi, zboji in izgubi pogum v skušnjavah, ni tako divje zveri na svetu, kakor je sovražnik človeške narave, ko si s tako zlobnostjo prizadeva, da bi dosegel svoje hudobne namene” (Dv 325). “Pokaže odločnost in dela prav nasprotno”. Puščavniki so morali zelo gojiti antírrhesis, navado odgovoriti z nasprotnim, kar je predlagal sovražnik. Ta navada je zahtevala veliko vaje. Biti močan v tem ravnanju je po učenju avtorjev Filokalije edini način za ohranitev miru v nenehnem duhovnem boju. Največja “antiretična formula” zanje je “Jezusova molitev”, klicanje imena Odrešenika. Vemo, da je Ignacij v svojih pismih in tudi v Konstitucijah pogosto priporočal načelo agere contra. Morda se zdi trdo, toda je izraz optimizma, vere v moč človeka, ki živi v Božji milosti.

“Kar vznemirja, prihaja od hudega duha”
Velika umetnost v duhovnem življenju je, če se človek zna upreti slabi misli od samega začetka. A potrebna je še druga umetnost, bolj pretanjena: diákrisis, znati prepoznati zlobnost takoj, ko se pojavi, posebej še v primerih, ko se satan preobleče v angela luči (2 Kor 11,14). Ignacij v skladu z vsem meniškim izročilom opozori, da “je za hudega duha značilno, da se dela angela luči, da vstopa s pobožno dušo, a izstopa tak, kot je. Se pravi, navaja namreč na dobre in svete misli, ki se ujemajo s tako pravično dušo; nato pa skuša počasi priti na svoje in zavaja dušo v svoje prikrite prevare in zlobne namene” (Dv 332).
Vsi previdni asketi so se po pravici bali, da bi postali žrtve prevar in življenjepisi svetnikov to potrjujejo. Vedeli so, da je zadnji kriterij sad, čeprav pride na koncu. To omenja tudi Ignacij: “Pozorni moramo biti na razvoj misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti (…), je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja” (Dv 333).
Tu se vračamo na temeljno meniško načelo: Quidquid inquietat est a diabolo, od demona je vse, kar vznemirja. Pravilno Ignacij ni želel, da bi to načelo mehanično upoštevali že od začetka, ko pa je duša osredotočena na duhovni napredek, je uporaba načela povsem upravičena. Zdaj se vprašamo, v čem je to “vznemirjanje”. Stari so opažali precejšnjo psihološko razliko med dobro in slabo mislijo. Sveti Maksim Spoznavalec je razlikoval med “preprosto” in “strastno mislijo”: Spomin na nek objekt (predmeti, osebe, načrti) ali podoba o njem, to je preprosta misel; prekomerna želja po objektu ali slepo sovraštvo do njega, to je strast.” Strastna misel vznemirja. Sveti Dorotej iz Gaze piše o nagnjenju, o “(samo)volji”, ki spremlja neko po sebi čisto misel in vznemirja dušo. Ignacij govori o “neurejenem nagnjenju”, ki naj bi se ga človek v duhovnih vajah rešil. Avtorji pogosto govorijo o “sonaravnosti” človeške duše z vsem, kar prihaja od Boga, torej o lahkem sprejemanju Božjih navdihov. Nasprotno, zlobnost je “proti-naravna”, zato se njeno približevanje v začetku čuti kot alarmni hrup. Ignacij izrazi to izkustvo z novo metaforo: “Pri tistih, ki napredujejo od dobrega k boljšemu, se dobri angel dotika duše prijetno, rahlo in nežno, kakor kaplja vode, ki vstopa v morsko vodo. A hudi angel se je dotika grobo, bučno in nemirno, kakor če kaplja kane na kamen” (Dv 335). A dvoumnost lahko vidimo tudi v občutjih “miru”. “Tiste, ki gredo od slabega k slabšemu”, “pomirja” hudi duh, pravi Ignacij. Razlog je v razpoloženju duše, ki je lahko podobno razpoloženju hudega duha (Dv 335). Toda ta “mir” je drugačen od pravega. Očetje so močno opozarjali, da moramo razlikovati med “mesenimi”, “čutnimi” tolažbami in duhovnimi.

Navdihi srca
Avtorji učijo, kako misli, ki prihajajo “od zunaj”, razlikovati od tistih, ki prihajajo “od znotraj”. Tiste od zunaj, izredno številne, imajo vse zunanji vzrok: predmet, ki smo ga videli, pripoved, ki smo jo slišali, odlomek knjige, ki smo jo brali; ali vpliv koga, s katerim smo govorili, ki nam je “navdihnil” neko, misel, podobo. Te misli so drugačne od tistih, ki prihajajo iz naše notranjosti.  Pretanjenost teh misli prepriča očete, da se sam Sveti Duh, ki prebiva v naših srcih in da čutiti svoj glas v “notranjem gradu” našega “jaza”, pojavlja kot razsvetljenje polno luči. Ker Duh prebiva v srcu, se ti navdihi čutijo tam. Poslušati navdihe je to, kar na Vzhodu imenujejo molitev srca. Izak Sirski, ki o tem veliko govori, jo opiše z metaforo: Srce je podobno vodnjaku. Če je voda čista, nebo odseva v njej. Podobno v čistem srcu odsevajo Božje misli. Kdor jih zna poslušati, ne potrebuje več drugega pouka. Ignacij opiše isto stvarnost z malo besedami, a zadene v živo: “Samo Bog, naš Gospod, lahko da duši tolažbo brez predhodnega vzroka. Za Stvarnika je namreč značilno, da stopa v dušo in iz nje, jo vzgiba in vso pritegne v ljubezen svojega Božjega veličastva. Pravim brez vzroka, kar pomeni: ne da bi prej karkoli čutila ali spoznala in tako sama prišla do te tolažbe z delovanjem svojega razuma in volje” (Dv 330).
A vsi mistiki so se bali prevare, ki prihaja v močnih trenutkih Božjih navdihov, ko se Božji glas začne mešati s človeškim razmišljanjem in predvsem s čutnimi predstavami. Da bi okušali pravo molitev srca, so zato avtorji, ki so sledili Evagriju, kot pogoj postavljali ne samo popolno zunanjo tišino, temveč predvsem notranjo: odsotnost domišljijskih predstav in človeških pojmov. Je možno takšno psihološko stanje? Oni v to verjamejo in v določenih trenutkih tudi Ignacij. Toda takoj doda opombo: “Kadar je tolažba brez vzroka, čeprav v njej ni prevare, ker prihaja samo od Boga, našega Gospoda, kot je bilo rečeno, mora vendar duhovni človek, komur Bog daje tako tolažbo, zelo budno in pozorno gledati in razločevati pravi čas te dejanske tolažbe in naslednjega, ko ostane duša še topla, obdarjena z milostjo in utrinki minule tolažbe. Zakaj človek pogosto v svojih nagnjenjih in zamislih ter sodbah, pod vplivom dobrega ali hudobnega angela, v tem  drugem času oblikuje sklepe in mnenja, ki niso neposredno od Boga, našega Gospoda; zato jih je treba zelo dobro razločevati, preden jim popolnoma zaupamo in jih dejansko uresničimo” (Dv 336).
Kaj mi pomaga, da bi rasel v umetnosti razločevanja duhov?
• Molitev.
• Sveto pismo.
• Nauki puščavnikov in drugih učiteljev duhovnega življenja.
• Duhovno vodstvo.
• Spraševanje vesti (posebno in splošno).
• Duhovne vaje.

Viri:
La Filokalia, Torino l982-87;
Silvano Fausti, Occasione o tentazione? Arte di discernere e decidere, Milano l997 (kmalu izide v slovenščini);
Henri J.M.Nouwen, Pot srca, Ljubljana l981;
Tomáš Špidlík, Ignazio di Loyola e la Spiritualità Orientale, Roma l994;
Tomáš Špidlík , Pot Duha, Ljubljana 1996.
Tomáš Špidlík, Osnove krščanske duhovnosti, Maribor 1998.
Vir