Častitim bratom patriarhom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim ordinarijem, ki žive v miru in edinosti z apostolskim sedežem, duhovnikom in vernikom vsega katoliškega sveta kakor tudi vsem ljudem dobre volje
Častiti bratje in dragi sinovi! Pozdrav in apostolski blagoslov!
Posredovanje življenja
1. Posredovanje človeškega življenja je zelo važna naloga. Po njej so zakonci svobodni in odgovorni Stvarnikovi sodelavci. Ta naloga je bila zanje vedno vir velikega veselja: včasih pa so jo spremljale težave in tesnobe.
Spolnjevanje te dolžnosti je v vseh časih postavljalo vesti zakoncev težavna vprašanja. Najnovejši razvoj človeške družbe pa je povzročil take spremembe, ki so zbudile še nova vprašanja. Mimo teh Cerkev ne sme iti. saj se tičejo reči, ki tako zelo zadevajo življenje in srečo ljudi.
I. NOVI POGLEDI IN VPRAŠANJE PRISTOJNOSTI CERKVENEGA UČITELJSTVA
Novi problemi
2. Nastale spremembe so zares važne in raznolične. Predvsem gre za naglo naraščanje števila rojstev. Mnogi se ob tem boje, da bi število ljudi na svetu nagleje naraščalo kakor sredstva za preživljanje in bi bilo tako mnogo družin ter narodov v razvoju izpostavljenih vedno večjim stiskam. To pa bi moglo državne oblasti tolikaj vznemirjati, da bi se bo
rile zoper omenjeno nevarnost z ostrimi ukrepi. Res je tudi, da delovne in stanovanjske razmere, kakor tudi vedno večje zahteve na gospodarskem področju in pri vzgoji mladine terjajo način življenja, v katerem ni lahko preskrbeti večjega števila otrok.
Dejstvo je tudi, da se je spremenilo gledanje na ženo in na njeno vlogo v družbi. Drugače se vrednoti tudi zakonska ljubezen, drugače se sodi o pomenu zakonskih dejanj, ki izhajajo iz te ljubezni.
Zlasti pa je treba upoštevati, da je človek čudovito napredoval v obvladovanju in umnem urejanju naravnih sil. To gospodstvo hoče zdaj razširiti tudi na vse svoje življenje: na svoje telo in duševne sposobnosti, na družbeno življenje in na same zakone, ki urejajo posredovanje življenja.
3. Zaradi takega stanja nastajajo nova vprašanja. Ali bi ne bilo primerno, – oziraje se na te življenjske pogoje in na pomen, ki ga imajo zakonski odnosi za soglasje zakoncev in za njihovo medsebojno zvestobo, – nekoliko spremeniti dosedaj veljavna nravna pravila, zlasti če pomislimo, da jih ni mogoče spolnjevati brez žrtev, včasih junaških žrtev.
Ali bi ne bilo – ako za področje zakonskih odnosov uporabljamo tako imenovano načelo celotnosti – dopustno sklepati, da namen, po katerem bi bila rodovitnost manj obilna in zato bolj razumna, naredi materialno sterilizirajoče dejanje za dovoljeno sredstvo uravnavanja rojstev? Ali je torej prav misliti, da se namen roditve nanaša bolj na celotno življenje zakoncev kakor na njihova posamezna dejanja?
Ker se je pri modernem človeku povečal čut za odgovornost, se ljudje tudi sprašujejo, ali ni prišel čas, ko naj pripade urejanje rojstev bolj človekovemu razumu in volji kakor naključju njegove telesne dejavnosti.
Pristojnost cerkvenega učiteljstva
4. Omenjena vprašanja so zahtevala od cerkvenega učiteljstva novo in poglobljeno razmišljanje o načelih nravnega nauka glede zakona; nauka, ki temelji na naravnem zakonu, razsvetljenem in obogatenem po božjem razodetju.
Noben vernik ne bo zanikal, da ima cerkveno učiteljstvo pravico razlagati tudi naravni nravni zakon. Kakor so že večkrat izjavili naši predniki,[1] ni nobenega dvoma, da je Jezus Kristus Petra in apostole, ko jim je izročil svojo oblast in jih poslal oznanjat njegove zapovedi vsem narodom,[2] postavil za verodostojne varuhe in razlagavce vsega nravnega zakona; ne samo evangeljskega, temveč tudi naravnega zakona. Naravni zakon namreč razodeva božjo voljo in njegovo zvesto spolnjevanje je kajpada potrebno za zveličanje.[3]
Cerkev je to svojo poslanstvo vedno izvrševala, v zadnjem času pa še pogosteje, ko je izdajala listine, ki govore ali o naravi zakona ali o pravilni uporabi pravic zakoncev ali o njihovih dolžnostih.[4]
Posebna preučevanja
5. V zavesti tega poslanstva smo potrdili in razširili študijsko komisijo, ki jo je naš prednik blagega spomina, Janez XXIII., ustanovil marca 1963. To komisijo je sestavljalo več strokovnjakov za panoge, ki zadevajo to področje, in tudi nekaj zakoncev. Imela je namen raziskati nasvete in mnenja o vprašanjih zakonskega življenja, posebej še o uravnavanju rojstev, in posredovati potrebne ugotovitve, da bi moglo cerkveno učiteljstvo primerno odgovoriti na pričakovanje, ki ga gojijo o tej zadevi ne le verniki, temveč tudi drugi ljudje po vsem svetu.[5]
Ko smo sprejeli ugotovitve teh raziskovavcev in tudi mnenja ter nasvete, ki so nam jih poslali bodisi sami od sebe, bodisi na izrecno prošnjo mnogi naši bratje v škofovstvu, nam je bilo omogočeno, da bolje preudarimo vse vidike tega zapletenega vprašanja. Vsem izražamo iz vsega srca iskreno hvaležnost.
Odgovor cerkvenega učiteljstva
6. Sklepov komisije pa nismo mogli tako upoštevati, da bi mogli na njihovi osnovi izreči jasno in dokončno sodbo. Tudi nas niso mogli ti sklepi oprostiti dolžnosti, da bi tudi sami ne preučevali to tako važno vprašanje. To smo storili še posebej zato, ker komisija ni prišla do popolnega soglasja o nravnih načelih, ki naj bi jih razglasili, zlasti pa še, ker so se pojavili nekateri vidiki takih rešitev, ki odstopajo od nravnega nauka o zakonu, kakor ga je s stanovitno odločnostjo naglašalo cerkveno učiteljstvo. Po skrbnem preučevanju vse dokumentacije, ki nam je bila predložena, po treznih premišljevanjih in vztrajnih molitvah odgovarjamo sedaj v moči poslanstva, ki nam ga je zaupal Kristus, na ta težavna vprašanja.
II. NAČELA
Celostno gledanje na človeka
7. Kakor vsako drugo vprašanje človeškega življenja je treba tudi vprašanje roditve reševati v luči celotnega pogleda na človeka in na njegovo poklicanost, ne samo na naravno in zemeljsko, temveč tudi na nadnaravno in večno. To gledanje se dviga nad delna pojmovanja človeka: nad biološko, psihološko, demografsko in sociološko. Ker so se mnogi, ko so poskušali upravičiti umetne metode uravnavanja rojstev, sklicevali na zahteve bodisi zakonske ljubezni, bodisi odgovornega starševstva, je potrebno, da prav opredelimo pojem teh dveh velikih stvarnosti zakonskega življenja. Pri tem se bomo posebej ozirali na nedavne izjave, ki jih je o tej zadevi z najvišjo avtoriteto podal 2. vatikanski koncil v pastoralni konstituciji »Veselje in upanje«.
Zakonska ljubezen sodeluje s stvarnikom
8. Zakonska ljubezen nam razodeva svojo naravo in plemenitost, če jo gledamo v najvišjem izviru, v Bogu, ki je ljubezen[6] in oče; »od katerega izhaja vsako očetovstvo, tako v nebesih, kakor na zemlji«.[7]
Zakon ni torej proizvod slučaja ali razvoja nezavednih naravnih sil. Zakon je Stvarnik v svoji modrosti in previdnosti ustvaril z namenom, da bi z njim v človeštvu uresničeval svoj načrt ljubezni. Po medsebojni podaritvi, ki je zakoncem lastna in izključna, težijo ti po osebnem združenju. Tako se medsebojno dopolnjujejo, da morejo sodelovati z Bogom pri roditvi in vzgoji novih življenj.
Za krščene pa ima zakon tudi dostojanstvo zakramentalnega znamenja milosti, ker predstavlja zvezo Kristusa in Cerkve.
Značilnosti zakonske ljubezni
9. Če postavimo zakonsko ljubezen v pravo luč, se jasno pokažejo njene značilnosti in zahteve. Zelo važno je, da te značilnosti in zahteve pravilno pojmujemo.
Zakonska ljubezen je predvsem po1noč1oveška, to se pravi, da je čutna in duhovna. Pri njej torej ne gre za goli naval nagonov in čustev, temveč tudi in predvsem za dejanje svobodne volje. Kot taka hoče ta ljubezen ne le vztrajati, ampak tudi rasti v veselju in v bridkosti vsakdanjega življenja. Tako zakonca po vsem tem postajata eno srce in ena duša in skupaj dosegata svojo človeško popolnost.
Ta ljubezen je dalje ce1ostna, to se pravi, da je oblika prav posebnega osebnega prijateljstva, po katerem si zakonca plemenito delita vse reči, ne delata krivičnih izjem in ne računata s samoljubnimi udobnostmi. Kdor res ljubi svojega soproga. ga ne ljubi samo zaradi tistega, kar od njega prejema, temveč zaradi njega samega. In srečen je, da ga more bogatiti z darovanjem samega sebe.
Zakonska ljubezen je zvesta in izk1jučna ljubezen, trajajoča do smrti. Saj sta tako pojmovala ljubezen ženin in nevesta na dan, ko sta se svobodno in popolnoma zavestno povezala z zakonsko vezjo. Nihče ne more resno trditi, da zakonska zvestoba, čeprav je včasih težka, ni mogoča, da ne more biti vedno plemenita in polna zaslug. Zgled toliko zakoncev v teku stoletij dokazuje ne samo, da se ta zvestoba ujema z naravo zakona, temveč tudi, da je vir globoke in trajne sreče.
Ta ljubezen je končno rodovitna ljubezen, ki se ne izčrpa v sožitju zakoncev, temveč je naravnana na to, da se nadaljuje v zbujanju novih življenj. »Zakon in zakonska ljubezen sta po svoji naravi naravnana na rojstvo in vzgojo potomstva. Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev.«[8]
Odgovorno starševstvo
10. Zaradi tega zahteva zakonska ljubezen od poročencev, da se zavedajo poslanstva, po katerem so poklicani k »odgovornemu starševstvu«. To starševstvo danes po pravici toliko poudarjajo. Treba pa ga je tudi prav razumeti. Treba ga je presojati pod različnimi in upravičenimi ter med seboj povezanimi vidiki.
Če premislimo najprej biološki postopek, vidimo, da odgovorno starševstvo pomeni razumevanje in spoštovanje njegovega poslanstva. Razum namreč odkriva v sposobnosti, ki poraja življenje. biološke zakone, ki so sestavni del človeške osebe.[9]
Glede na prirojene nagone in duševne strasti odgovorno starševstvo zahteva potrebno obvladanje samega sebe, pod vodstvom razuma in volje.
Če se potem ozremo na fizične, gospodarske, psihološke in družbene pogoje, ugotovimo, da izvajajo odgovorno starševstvo tako tisti, ki se modro in plemenito odločijo za večje število otrok, kakor tisti, ki zaradi utemeljenih razlogov in v spoštovanju nravnega zakona sklenejo, da za določen ali nedoločen čas ne bodo imeli novega otroka.
Po tem, kar smo povedali, je utemeljeno, da je odgovorno starševstvo predvsem in tesno povezano z objektivnim nravnim redom, ki ga je postavil Bog in ki ga oznanja prava vest. Poslanstvo odgovornega starševstva tudi zahteva, da zakonca priznavata svoje dolžnosti do Boga, do samih sebe, do družine in do družbe, in to po pravilni lestvici vrednot.
Iz tega sledi, da zakonca pri posredovanju življenja ne moreta postopati samovoljno, češ, saj smeta sama in svobodno določati; kaj je zanju najbolj prav. Zoper to mišljenje izjavlja stalni nauk Cerkve, da sta dolžna svoje ravnanje prilagoditi ustvarjalnemu božjemu načrtu, ki ga izraža sama narava zakona in narava zakonskih dejanj.[10]
Naravnanost zakonskih dejanj
11. Ta dejanja, s katerimi se zakonca združujeta v čisti ljubezni in s katerimi se posreduje človeško življenje, so. kakor je dejal zadnji koncil, »dobra in čista«.[11] Ne nehajo biti upravičena, če se predvidi, da zaradi vzrokov, neodvisnih od volje zakoncev, ne bodo rodovitna. Ohranijo namreč naravnanost, da izrazijo in utrdijo njuno zvezo. Skušnje dokazujejo, da iz vsakega zakonskega združenja ne izvira življenje. Bog je tako modro uredil naravne zakone in čas rodovitnosti, da ti že sami pa sebi delajo presledke med rojstvi. Cerkev, ki kliče ljudi k spolnjevanju naravnega zakona in ga s svojim stalnim naukom razlaga, pa uči, da mora vsaka uporaba zakona sama po sebi ostati naravnana na porajanje življenja.[12]
Dva neločljiva smisla: združitev in roditev
12. Ta nauk, ki ga je cerkveno učiteljstvo pogosto razložilo, temelji na neločljivi zvezi dvojnega smisla zakonskega dejanja: smisla združitve in smisla roditve v zakonskem dejanju. To povezavo je določil Bog in je človek ne sme svojevoljno pretrgati. Po svojem notranjem ustroju zakonsko dejanje namreč istočasno globoko zedinja zakonce in ju usposablja za porajanje novih življenj po zakonih, zapisanih v moško in žensko naravo. Če se torej ohranita oba omenjena smisla; namreč smisel združitve in smisel roditve, obdrži tudi uporaba zakona polni pomen medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnavo k vzvišenemu poslanstvu starševstva, k čemer je človek poklican. Mislimo, da so ljudje sedanjega časa še posebej zmožni razumeti, kako se ta nauk sklada s človeško pametjo.
Zvestoba božjemu načrtu
13. Upravičeno pripominjajo, da zakonsko dejanje, ki ga zahteva zakonec od soproga ne glede na njegove razmere in upravičene želje, ni resnično dejanje ljubezni. Nasprotuje torej pravilnim odnosom, ki jih med zakonci upravičeno zahteva nravni red. Če dobro premislimo, pa je prav tako treba priznati: dejanje medsebojne ljubezni, ki bi izključilo možnost posredovanja življenja – to je Stvarnik po posebnih zakonih pridružil temu dejanju – nasprotuje tako božjemu načrtu, po čigar pravilih je bil zakon ustanovljen, kakor volji Početnika življenja. Kdor torej uporablja ta božji dar tako, da mu odvzema, če tudi delno, njegov pomen in namen, nasprotuje tako moški kakor ženski naravi in njunim najbolj intimnim odnosom; nasprotuje pa tudi božjemu načrtu in božji volji. Kdor pa uporablja dar zakonske ljubezni v spoštovanju zakonov rodnosti, priznava, da ljudje nismo gospodarji virov človeškega življenja, temveč le izvrševavci Stvarnikovih načrtov. Kakor človek nad svojim telesom na splošno nima neomejene oblasti, prav tako je nima iz posebnega razloga tudi ne nad svojimi rodnimi sposobnostmi kot takimi in to zaradi njihove notranje naravnave k porajanju življenja, čigar počelo je Bog. »Človeško življenje je sveto,« je opominjal naš prednik blagega spomina Janez XXIII., »zakaj že od svojega početka zahteva neposredno ustvarjalno božje dejanje.«[13]
Nedovoljeni načini uravnavanja rojstev
14. V skladu s temi osnovnimi načeli človeškega in krščanskega gledanja na zakon moramo še enkrat izjaviti, da je treba popolnoma zavračati kot dopusten način uravnavanja rojstev neposredno prekinitev že začetega porajanja življenja. Zlasti je nedopusten neposreden splav, četudi bi se izvršil iz zdravstvenih razlogov.[14]
Prav tako je treba obsoditi, kakor je cerkveno učiteljstvo večkrat storilo, neposredno povzročeno sterilizacijo, tako pri moškem kakor pri ženski, naj bo trajna ali začasna.[15]
Treba je tudi zavreči dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja.[16]
Za upravičenost zakonskih dejanj, namenoma narejenih za nerodovitna, ni dovoljeno imeti kot veljavni sledeči utemeljitvi: treba je izbrati tisto zlo, ki se zdi manjše; preprečujoča dejanja so s predhodnimi ali sledečimi rodovitnimi dejanji celota in so zato z njimi vred ena in ista nravno dobra dejanja. Res je včasih dovoljeno dopustiti manjše zlo; da se izognemo večjemu ali da pospešujemo večjedobro.[17] Nikdar pa ni dovoljeno, tudi iz zelo važnih razlogov ne, delati slabo, da bo iz njega prišlo dobro.[18] To se pravi, ni dovoljeno, da se volja odloči za nekaj, kar samo v sebi nasprotuje nravnemu redu in je torej nevredno človeške osebe, četudi se to zgodi z namenom, da se brani ali pospešuje blaginja posameznika, družine ali družbe. Moti se potemtakem, kdor misli, da more zakonsko dejanje, samovoljno narejeno za nerodovitno, kar je samo v sebi nečastno, postati neoporečno zaradi celote rodovitnih dejanj vsega zakonskega življenja.
Dovoljenost terapevtičnih sredstev
15. Cerkev pa nikakor ne smatra za nedovoljeno uporabljanje sredstev, ki so potrebna za zdravljenje organizma, čeprav se kot posledica predvidi preprečitev roditve, le da ta preprečitev ni iz nobenega razloga neposredno hotena.[19]
Dovoljenost uporabljanja nerodovitnih dob
16. Kakor smo že zgoraj (v točki 3) omenili, nekateri danes oporekajo takemu cerkvenemu nauku o zakonski nravnosti in trde, da ima človeški razum pravico in dolžnost gospodovati nad nerazumno naravo, njene sile krotiti in jih usmerjati k cilju, skladnemu s človekovim blagrom. Sprašujejo se torej, ali bi ne bilo v tem primeru v mnogih okoliščinah upravičeno umetno uravnavati rojstva, če bi s tem bolje poskrbeli za skladnost in mir v družini in pripravili boljše pogoje za vzgojo že rojenih otrok?
Na to vprašanje je treba jasno odgovoriti: Cerkev je prva, ki hvali in priporoča poseg razuma v delo, ki tako tesno povezuje razumno stvar s Stvarnikom. Trdi pa Cerkev, da se mora to zgoditi v spoštovanju reda, ki ga je določil Bog.
Če torej zaradi fizičnih ali psiholoških pogojev zakoncev ali pa zaradi zunanjih okoliščin obstajajo resni razlogi za razmik med rojstvi, uči Cerkev, da je dovoljeno posluževati se naravnih menjav, ki jih imajo rodilne zmožnosti. Dovoljeno je torej rabiti zakonske pravice samo v nerodovitnih dneh ter tako uravnavati rojstva. Pri tem pa se ne smejo kršiti nravna načela, ki smo jih pravkar razložili.[20]
Cerkev je dosledna sebi in svojemu nauku, ko dopušča uporabo nerodovitnih dob. Je dosledna, ko obsoja kot nikdar dovoljeno uporabo sredstev, ki spočetju naravnost nasprotujejo, pa čeprav bi jih kdo uporabljal iz na videz poštenih in resnih razlogov. Med tema dvema primeroma je namreč bistvena razlika: v prvem primeru se zakonci upravičeno poslužujejo naravne zmožnosti; v drugem primeru pa jo ovirajo, ker ima ta svoj naravni rodilni postopek. Res je, da so tako v prvem kakor v drugem primeru zakonci sporazumno odločeni, da se zaradi pametnih razlogov izognejo otroku in iščejo varna sredstva za to. Res pa je tudi, da se v prvem primeru samo odpovedo uporabi zakonskih pravic v rodovitnih dneh, ker zaradi upravičenih razlogov nova roditev ni zaželena; zakonskih pravic pa se poslužujejo v nerodovitnih dneh zato, da si izkažejo ljubezen in da varujejo medsebojno zvestobo. Ko tako delajo, pričajo za resnično in v celoti pravilno ljubezen.
Hude posledice umetnega uravnavanja rojstev
17. Dobromisleči ljudje se bodo mogli še bolj prepričati o utemeljnosti cerkvenega nauka o tej zadevi, če premislijo, kakšne posledice imajo umetni načini uravnavanja rojstev.
Najprej naj pomislijo, kako široko in lahko pot bi s tem odprli zakonski nezvestobi in splošnemu padcu nravnosti. Ni treba imeti mnogo izkušenj, da spoznamo človeško slabost in da razumemo, kako so ljudje – zlasti mladi so tako zelo izpostavljeni čutnosti – potrebni spodbude k spolnjevanju nravnega zakona. Ni prav, da se jim dajejo lahkotne možnosti za kršitev tega zakona. Bati se je dalje treba, da bi moški, ki bi se navadili na uporabo sredstev proti spočetju, ne izgubili spoštovanja do žen in se ne bi več brigali za njihovo psihološko in telesno ravnovesje ter jih končno ne bi začeli gledati le kot sredstvo svojega samoljubnega uživanja in jih ne imeli več kot svojih soprog, katerim so dolžni spoštovanje in ljubezen.
Treba je tudi dobro premisliti, kako nevarno orožje bi mogli z umetnim uravnavanjem rojstev dati v roke tistim državnim oblastem, ki se malo brigajo za zahteve nravnih zakonov. Kdo bi mogel očitati neki vladi, če bi za rešitev težav celotne narodne skupnosti uporabljala tisto, kar bi bilo dovoljeno zakoncem za reševanje težav kake družine? Kdo bi mogel prepovedati državnim oblastem, naj ne pospešujejo tistih oblik preprečevanja spočetja, ki so posebno učinkovite? Kdo bi jim mogel prepovedati, naj ne ukažejo teh oblik, če se jim zde za preprečevanje potrebne? Tako bi prišlo do tega, da bi ljudje, ko bi se hoteli izogniti posameznikovim, družinskim in družbenim težavam, katere čutijo pri izpolnjevanju božjega zakona, dopustili vmešavanje državnih oblasti v najosebnejše in najintimnejše poslanstvo zakonskega življenja.
Če torej nočemo prepustiti poslanstva posredovanja življenja človekovi samovolji, je treba nujno priznati neke meje, prek katerih človek ne sme iti pri uporabi svojega telesa in njegovih naravnih funkcij; meje, ki jih noben človek, naj bo navaden posameznik ali oblastnik, ne sme podreti. Te meje je treba končno določiti zaradi spoštovanja, ki ga dolgujemo človeškemu telesu kot celoti in njegovim naravnim funkcijam. Treba jih je določiti po zgoraj navedenih načelih in po pravem razumevanju načela celotnosti, ki ga je razložil naš prednik Pij XII.[21]
Cerkev je varuhinja pristnih človekovih vrednot
18. Predvideti moremo, da tega nauka ne bodo morda vsi z lahkoto sprejeli. Preveč glasov, okrepljenih po modernih propagandnih sredstvih, se ne strinja z glasom Cerkve. Cerkev se ne čudi, da je podobno kakor njen božji Ustanovitelj »znamenje nasprotovanja«.[22] Kljub temu pa ne neha ponižno in odločno oznanjati vsega nravnega zakona, tako naravnega kakor evangeljskega. Ni ona postavila obeh teh zakonov in zato ju ne more spreminjati. Ona ju samo varuje in razlaga. Nikoli pa ne more razglasiti za dopustno nekaj, kar je v resnici nedopustno, ker samo po sebi vedno nasprotuje pristnemu blagru človeka.
Ko ohranja zakonsko nravnost v njeni celosti, se Cerkev zaveda, da prispeva k obnovitvi resnično človeške civilizacije. Spodbuja človeka, naj se ne odreče svojim dolžnostim in naj se ne usužnji tehničnim sredstvom. Cerkev tako varuje dostojanstvo zakoncev. Cerkev je s tem zvesta Odrešenikovemu nauku in zgledu ter nastopa kot iskrena nesebična prijateljica ljudi, katerim želi pomagati, da bi že na tej zemeljski poti mogli biti »deležni kot božji otroci življenja živega Boga, Očeta vseh ljudi.«[23]
III. DUŠNOPASTIRSKA NAVODILA
Cerkev je mati in učiteljica
19. Naša beseda ne bi polno izražala misli in skrbi Cerkve, matere in učiteljice vseh narodov, če ne bi ljudi – ko jih je spomnila na spolnjevanje in spoštovanje božjega zakona glede zakonskega življenja – spodbudila, naj tudi sredi težavnih razmer, v katerih žive danes družine in narodi, častno uravnavajo število otrok. Cerkev ne more imeti nasproti ljudem drugačnega odnosa kakor Odrešenik: pozna njihove slabosti, sočustvuje z množico, sprejema grešnike, vendar se ne more odpovedati oznanjevanju zakona, ki je resnično lasten človeškemu življenju, če le-to gledamo v njegovi prvotni resničnosti in pod vodstvom Svetega Duha.[24]
Bog pomaga pri izpolnjevanju svojega zakona
20. Nauk Cerkve, ki razglaša božji zakon o uravnavanju rojstev, bi se mogel mnogim zdeti za izpolnjevanje zelo težaven, da ne rečemo nemogoč. Kakor vse dragocene in koristne dobrine zahteva tudi ta zakon od posameznikov, družin in od družbenih skupnosti resne napore in mnoge žrtve. Moremo celo reči, da ga ni mogoče spolnjevati brez pomoči božje milosti, ki podpira in utrjuje človekovo dobro voljo. Kdor pa dobro premisli, bo uvidel, kako ti napori človeka plemenitijo in prinašajo človeški družbi blagor.
Obvladanje samega sebe
21. Pravilno in častno uravnavanje rojstev zahteva od zakoncev predvsem, da globoko spoznajo in iskreno cenijo resnične dobrine življenja in družine ter da se navadijo krotiti svoja nagnjenja. Da moreta razum in svobodna volja obvladati nagone, je brez dvoma potrebna askeza. Tako postanejo izrazi ljubezni, ki so lastni zakonskemu življenju, primerno urejeni. Ta urejenost se še posebno zahteva za to, da se morejo zakonci posluževati občasne zdržnosti. Ta urejenost, iz katere odseva zakonska čistost, nikakor ne škoduje zakonski ljubezni, nasprotno, poglobi jo še z večjo plemenitostjo. Zahteva sicer stalen napor, toda zaradi njenega blagodejnega vpliva zakonci razvijajo svojo osebnost v celoti in se bogatijo z duhovnimi vrednotami. Družinskemu življenju prinaša sadove vedrosti in miru ter lajša rešitev drugih težav. Veča pozornost in spoštovanje do drugega zakonca, pomaga poročencem premagovati samoljubje, sovražnika pristne ljubezni, in jih hrabri za vestno izpolnjevanje dolžnosti. Ta red podeljuje staršem globljo in učinkovitejšo avtoriteto pri vzgoji otrok, ko otroci in mladina rastejo v pravem spoštovanju človeških vrednot in v vedrem ter skladnem razvoju svojih duhovnih in čutnih zmožnosti.
Ustvariti je treba ozračje, naklonjeno čistosti
22. Ob tej priložnosti želimo opozoriti vzgojitelje in vse tiste, ki so odgovorni za skupno blaginjo družbe, na potrebo ustvarjanja ozračja, naklonjenega vzgoji za čistost, to se pravi, naklonjenega zmagi pristne svobode nad razuzdanostjo s pomočjo doslednega izpolnjevanja nravnega reda. Vse, kar po modernih sredstvih družbenega obveščanja vodi k zbujanju čutnosti, pospešuje razkroj nravi, prav tako tudi vsaka oblika opolzkega pisanja in nespodobnih prizorov, mora zbuditi odkrit in enodušen odpor vseh ljudi, ki so dolžni skrbeti za napredek civilizacije in za obrambo najvišjih vrednot človeškega duha. Napačno je, če kdo zagovarja te zablode z dozdevnimi zahtevami umetnosti ali znanosti[25] ali išče razloga zanje v prostosti; ki jo na tem področju dopušča javna oblast.
Poziv državnim oblastem
23. Oblastnikom, ki so najbolj dolžni, da varujejo skupno blaginjo, in ki morejo toliko storiti za ohranitev nravnih vrednot, kličemo: ne dopustite padca pristne nravnosti svojih narodov; ne pustite, da bi se po zakoniti poti v družino, v to osnovno celico človeške družbe, uvajale navade, ki nasprotujejo naravnemu in božjemu zakonu. Drug je način, po katerem morejo in morajo javne oblasti reševati demografski problem; treba je uvesti daljnovidne zakone, ki ščitijo družino, in ljudi modro vzgajati. Tako bosta nravni zakon in svoboda državljanov zavarovana.
Dobro se zavedamo, kolike težave nalaga ta problem državni oblasti, zlasti v deželah na poti razvoja. Njihovim upravičenim skrbem smo posvetili okrožnico »Razvoj narodov.« S svojim prednikom Janezom XXIII. pa še ponavljamo: »Teh težav ni mogoče rešiti s tem, da ljudje slede načinom in oblikam, ki so nevredni človeka, in ki jih je mogoče razglašati samo tistim, ki gledajo na človeka samega in na njegovo življenje s čisto materialističnega stališča. Prava rešitev je le v gospodarskem razvoju in družbenem napredku, ki služita tako posameznim državljanom kakor vsej človeški družbi in pospešujeta resnične človeške vrednote«.[26] Težko krivico povzroči, kdor dela božjo previdnost krivo za tisto, kar je dejansko zakrivilo pomanjkanje modrosti vlad, nezadosten čut za družbeno pravičnost, sebično kopičenje snovnih dobrin ali graje vredna brezbrižnost v podvzemanju naporov in potrebnih žrtev za zagotovitev višje življenjske ravni naroda in vseh njegovih sinov.[27] Naj vse odgovorne oblasti – kakor nekatere že hvalevredno delajo – začete napore obnove s povečanimi močmi! Naj se ne neha prizadevanje za medsebojno pomoč med vsemi deli velike človeške družine! Tukaj se odpira skoraj neomejeno področje, na katerem naj zastavijo svojo dejavnost velike mednarodne ustanove.
Znanstvenikom
24. Radi bi spodbudili tudi znanstvenike, ki morejo mnogo prispevati k blagru zakona in družine ter miru vesti, če se s primerjalnim preučevanjem trudijo globlje osvetliti pogoje, ki pospešujejo častno uravnavanje človeškega razmnoževanja.[28] Želeti bi bilo posebej, kakor je želel že Pij XIL, da bi zdravniška veda uspela ustvariti dovolj zanesljivo podlago za uravnavanje rojstev po upoštevanju naravnih ritmov pri ženi.[29] Tako bodo znanstveniki, posebej še katoliški, pripomogli dokazati, da reči res tako stoje, kakor uči Cerkev, namreč da »ne more biti resničnega protislovja med božjimi postavami glede posredovanja življenja in med tem, kar je v prid pristni zakonski ljubezni.«[30]
Krščanskim zakoncem
25. In zdaj se naša beseda obrača prav posebej na naše sinove in hčere, posebej na tiste, ki jih Bog kliče, da mu služijo v zakonu. Ko Cerkev uči nespremenljive zahteve božje postave, oznanja istočasno in odpira z zakramenti pota milosti. Po zakramentih človek postane nova stvar, sposoben, da odgovori z ljubeznijo in resnično svobodo na načrt svojega Stvarnika in Odrešenika in da mu postane Kristusov jarem prijeten.[31]
Naj bi se krščanski zakonci, poslušni Kristusovemu glasu, spomnili, da se je njihov krščanski poklic, ki se je začel pri krstu, posebej opredelil in potrdil z zakramentom sv. zakona. Z njim so zakonci okrepljeni in takorekoč posvečeni, da zvesto spolnjujejo svoje dolžnosti, da uresničujejo svoje poslanstvo do popolnosti in da dajejo svetu svoje posebno krščansko pričevanje.[32] Njim je Gospod zaupal nalogo, da kažejo ljudem svetost in milino zakona, ki ubrano združuje njihovo medsebojno ljubezen in sodelovanje z ljubeznijo Boga, Začetnika človeškega življenja.
Nikakor nočemo prezreti velikih težav, ki včasih spremljajo življenje krščanskih zakoncev. Kakor za vsakogar so tudi zanje »ozka vrata in strma pot, ki pelje v življenje«.[33] Toda upanje v to življenje mora osvetljevati njihovo pot, ko se pogumno trudijo, da »na tem svetu trezno in pravično in pobožno živijo«,[34] dobro vedoč, da »podoba tega sveta preide«.[35]
Naj torej zakonci sprejmejo nase napore, ki so jim namenjeni. Pri tem naj jih krepi vera in tisto upanje, ki »ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«.[36] Naj s stanovitno molitvijo prosijo božjo pomoč ter naj črpajo moči in ljubezni zlasti v neusahljivem vrelcu Evharistije. In če jih kdaj greh premaga, naj ne izgube poguma, temveč naj se ponižno in vztrajno zatekajo k božjemu usmiljenju, ki ga obilno podeljuje zakrament sv. pokore. Tako bodo mogli uresničiti polnost zakonskega življenja, kakor jo je opisal apostol: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev . . . Tako so tudi možje dolžni svoje žene ljubiti kot tvoja telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Kajti še nikoli ni nihče svojega telesa sovražil, marveč ga hrani in neguje kakor Kristus Cerkev . . . Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: v Kristusu in v Cerkvi. Vsekakor tudi vi: vsak naj svojo ženo ljubi kakor sebe, žena pa naj moža spoštuje.«[37]
Apostolat med zakonci
26. Med sadovi, ki jih rodi plemenit napor za zvestobo božjemu zakonu, je eden najdragocenejših ta, da zakonci sami često žele drugim posredovati svoje izkušnje. Tako v širokem okviru poklicanosti laikov k apostolatu nastaja nova in zelo značilna oblika medsebojne pomoči med enakimi: zakonci vrše apostolat med drugimi zakonci in jim kažejo pot. Med tolikimi drugimi oblikami apostolata je to ena izmed tistih, ki se zde danes najpotrebnejše.[38]
Zdravnikom in zdravstvenemu osebju
27. Zelo visoko cenimo zdravnike in člane zdravstvenega osebja, ki se pri izvrševanju svojega poslanstva trudijo, da zadostijo odličnim zahtevam svojega krščanskega poklica bolj kakor katerimkoli človeškim koristim. Naj v tem vztrajajo in ob vsaki priložnosti zagovarjajo take rešitve, ki se strinjajo z vero in zdravo pametjo. V svojem okolju naj si prizadevajo, da za te rešitve pridobe prepričanje in spoštovanje svojih stanovskih tovarišev. Poleg tega naj imajo za svojo poklicno dolžnost, da si pridobe potrebno znanje na tem kočljivem področju. Tako bodo mogli dati zakoncem; ki se k njim zatekajo, pravilne nasvete in poštene napotke, ki jih ti po vsej pravici od njih pričakujejo.
Duhovnikom
28. Vas, ljubljeni sinovi duhovniki, ki ste po svojem svetem poslanstvu svetovavci in duhovni voditelji posameznikov in družin, nagovarjamo polni zaupanja. Vaša prva dolžnost je, da oznanjate odkrito ves cerkveni nauk o zakonu. To velja najbolj za tiste, ki poučujejo moralno bogoslovje. Duhovniki dajte pri izvrševanju svoje službe prvi zgled iskrenega pristanka, ki ste ga na znotraj in zunaj dolžni cerkvenemu učiteljstvu. Veste namreč, da vas k pokorščini obvezujejo ne toliko dokazna dejstva, kolikor to, da luč Svetega Duha pastirje Cerkve posebej razsvetljuje, kadar razlagajo resnico.[39] Ne spreglejte tudi, da je izredno važno za mir vesti in za edinost krščanskega ljudstva, da se v področju nravnih kakor tudi dogmatičnih resnic vsi držijo cerkvenega učiteljstva in da govorijo isti jezik. Zato vam iz vsega srca ponavljamo zaskrbljen klic velikega apostola Pavla: »Opominjamo vas, bratje, pri imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razporov, temveč bodite popolni v enem duhu in v enem mišljenju.«[40]
29. Odlična oblika ljubezni do duš je, da v ničemer ne okrnemo zveličavnega Kristusovega nauka. Vedno pa mora to vernost spremljati strpnost in ljubezen, za kar je dal Gospod sam zgled s svojim razgovarjanjem in ravnanjem z ljudmi. Prišel je, ne da bi svet sodil, temveč zveličal;[41] bil je res nespravljiv z zlom, toda potrpežljiv in usmiljen z ljudmi. Naj v svojih težavah zakonci vedno najdejo v duhovnikovi besedi in v srcu odmev Odrešenikovega glasu in ljubezni !
Govorite z zaupanjem, dragi sinovi, trdno prepričani, da božji Duh istočasno, ko podpira učiteljstvo v razlaganju nauka, notranje razsvetljuje srca vernikov in jih vabi, da ta nauk sprejmejo. Učite zakonce potrebno pot molitve, pripravljajte jih, da se bodo pogosto in z globoko vero zatekali k zakramentom Evharistije in pokore, ne da bi kdaj izgubili pogum zaradi svoje slabosti.
Škofom
30. Dragi in častiti bratje v škofovstvu, s katerimi pobliže delimo skrb za duhovno blaginjo božjega ljudstva! Na vas obračamo ob koncu te okrožnice spoštljivo in ljubeče svojo misel. Pozivamo vas z nujno prošnjo. Na čelu duhovnikov, svojih sodelavcev v sveti službi. in svojih vernikov, se vztrajno in nenehno trudite za varstvo in svetost zakona, da ga bodo mogli zakonci vedno bolj živeti v vsej njegovi človeški in krščanski polnosti. Imejte to poslanstvo za eno izmed najbolj odgovornih del in nalog, ki so vam zaupane v sedanjem času. Kakor veste, zahteva ta dolžnost skupno dušnopastirsko delo na vseh področjih človeške, zlasti gospodarske, kulturne in družbene dejavnosti. Samo če bodo vsa ta področja hkrati napredovala in če se bo zvesto izpolnjeval načrt, ki ga ima Bog o svetu, bo postalo življenje staršev in otrok v okolju družin znosnejše, lažje in veselejše, sožitje v človeški družbi pa bo bolj bratsko in miroljubno.
Končni poziv
31. častiti bratje, dragi sinovi in vsi ljudje dobre volje! Kličemo vas k velikemu delu vzgoje, napredka in ljubezni; na osnovi nauka Cerkve, katerega zvesto čuva in razlaga Petrov naslednik s svojimi brati v škofovstvu. Zares veliko delo za svet in za Cerkev je to. O tem smo globoko prepričani. Človek namreč more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo. Na vse to delo, kakor tudi na vas vse in še posebej na zakonce kličemo obilje milosti svetega in usmiljenega Boga. Radi vam dajemo svoj apostolski blagoslov, ki naj bo jamstvo teh milosti.
Dano v Rimu pri Sv. Petru na praznik sv. apostola Jakoba, 25. julija 1968, v šestem letu našega papeževanja.
PAPEŽ PAVEL VI.
Views: 13