Gospod, notranje sem osamljena in hladna. Toda ko začenjam o tem govoriti s Teboj, se v meni počasi začenja odjuga. Gospod, prosim Te za odjugo za mojo dušo.
Kako sem osamljena, kako nesrečna v tem stanju! Pogosto sem nedosegljiva za vsako besedo ljudi okoli mene. Včasih mislim, da ne morem nikomur več verjeti; kot sovražnike, ki me ogrožajo, doživljam veliko ljudi okoli sebe. Počutim se kakor v ledenem oklepu; ostri zatiči obrambe so zrasli pri meni; čisto sama in mrzla sem. Ogrej me, Gospod! Predri steno in me naredi nežno in dobrotljivo; prevzemi me s toplino od znotraj, da se bo vse stopilo in bom spet vdana in sposobna rasti.
Gospod, nesposobna sem za katero koli delo, ker sem notranje tako otrdela kot suha njiva, iz katere ne more pognati niti travica. Daj mi za vsem tem spoznati Tvoje namene. Mislim, da je najbolje molčati, nikomur nič povedati o tem, kadar se znotraj čutim tako mrtvo. Mar se ne bi zgrozili in bili še bolj razočarani? … Kakor se sama grozim nad seboj? Menim, da se moram potem umakniti. Ampak eno moram vseeno narediti, čeprav sebe čutim kot notranje mrtvo: Tebe moram prositi za odjugo. Ti si me sprejel … in Ti veš, katere male pozornosti v pravem trenutku zadostujejo, da se vse, ampak res vse stopi.
Gospod, naj v takem stanju odhajanja ne naredim nobene odločitve! Podari mi potrpljenje, da bom ostala mirna!
Gospod, danes se mi je spet odprlo in me zgrabilo v duši: Pri darovanju smem prinesti vse: moje grehe, moje polovičarstvo, mojo upornost; nad vsem tem boš potem Ti rekel: »To je moje telo – to je moja kri«; vse boš Ti vzel vase, to v sebi spremenil, potem pa boš prišel Ti, Gospod, in kar je spremenjeno, podaril nazaj, da se po tvoji navzočnosti tudi jaz dam spremeniti! Zveličar, jaz sem tukaj, molim Te!
Gospod, pozabila sem, da me ljubiš; zato sem se obotavljala reči »Da« na Tvojo prošnjo. Spet sem bila na svoji meji, na kateri sem stala brez pomoči. In šele s tem sem spet bila na novo obdarjena s spoznanjem Tvoje nedoumljive ljubezni.
Gospod, krepko deluj v meni! Pomagaj mi, da se bom resnično dala na razpolago! Naj novo raste mirno in močno! Ti dopuščaš, da se zavijem vase, nočem postati kriva.
Imam samo eno hrepenenje, eno željo: da bi smela Tebe ljubiti, biti Tvoje orodje.
Ti ne gledaš na moj neuspeh, Ti sprašuješ samo to, če mi je postalo pot k Tebi.
Zveličar, pomagaj mi tudi v postnem času hoditi Tvojo pot v ponižnosti, pokorščini, ljubezni in zvestobi.
Grete Ganseforth Heede, 22. 1. 1979
Vir
Views: 14