sveti Avrelij Avguštin – škof in cerkveni učitelj
Spreobrnjenje – Izpovedi VIII, 12
Ko pa mi je potegnilo vrtajoče premozgavanje vso mojo revščino iz skritih globin in jo nagrmadilo pred očmi mojega srca, je završala v meni silna nevihta in prinesla silno ploho solza. Da bi se mi mogla s svojim bobnenjem do kraja izliti, sem vstal od Alipija — samota se mi je zdela za opravilo jokanja primernejša — in se umaknil dalje proti ozadju, kjer mi njegova navzočnost ni mogla biti v nadlego.
Tako je bilo tedaj z menoj in prijatelj je to čutil. Kajti zdi se mi, da sem mu pri tem ne vem več kaj rekel in da se mi je že po glasu poznalo, kako zelo mi gre na jok.- in tak sem se dvignil. On pa je na vso moč osupel ostal, kjer sva sedela. Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo, ne ravno s temi besedami, vendar z besedami, podobnimi po smislu: »Ti pa, Gospod, doklej? Doklej, Gospod, se misliš srditi do konca? O, ne spominjaj se naših starih pregreh!« Zakaj čutil sem, kako me drže. Klical sem z žalobnim glasom: »Doklej, o doklej še ‘jutri’ in venomer ‘jutri’? Zakaj ne že danes? Zakaj bi ne bilo že to minuto konec moji sramoti?«
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek — ali dečka ali deklice, ne vem — in neprestano ponavljajoč: »Preberi si, preberi si!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled. Slišal sem bil namreč o Antoniju, da mu je dalo neko mesto v evangeliju, ki je nanj po naključju naletel, pobudo za posnemanje, prav kot da bi veljalo njemu, kar je slišal brati: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih! Potem pridi in hodi za menoj!« Pod vtisom tega božjega izreka se je takoj obrnil k tebi.
V veliki naglici sem se vrnil na kraj, kjer je sedel Alipij. Tam sem bil namreč odložil pisma apostola, ko sem bil vstal in odšel. Pograbil sem knjigo, odprl in bral molče stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile.
Vtaknil sem ne vem ali prst ali kako drugo znamenje med liste, zaprl knjigo in vse že s čisto vedrim obrazom povedal Alipiju. Izdal pa je tudi on meni, kaj se je v njem dogajalo in česar jaz nisem vedel, in sicer takole: Hotel je videti, kaj sem bral. Pokazal sem mu. Prebral je pazljivo, in bral še dalje prek tega, kar sem bral jaz. Jaz nisem vedel, kaj je sledilo. Sledilo pa je: »Slabotnega v veri pa sprejemajte medse!« Obrnil je besede nase in mi povedal. Opomin ga je le še potrdil in pridružil se je brez zmede in oklevanja mojemu dobremu sklepu in namenu, ki se je tako lepo skladal z njegovim značajem, po katerem me je že od nekdaj zelo zelo prekašal.
Stopila sva v hišo do matere. Povedala sva ji in bila je vesela. Nato sva ji nadrobno pripovedovala, kako se je zgodilo. Tedaj je v zmagoviti kipeči radosti slavila tebe, ki moreš storiti več kakor vse, kar mi prosimo ali umejemo; saj je videla, koliko obilneje si ji glede mene ustregel, kot te je med žalobnim jokom in vzdihi navadno prosila v svojih ganljivih tožbah. Saj si me obrnil k sebi, da nisem vpraševal ne po ženi ne po kakem drugem upanju tega sveta. Zdaj sem v resnici stal na ravnilu tvoje vere, na katerem si ji bil mene pred toliko leti pokazal v sanjah. In spremenil si njeno žalost o veselje, vse večje, kot si ga je želela, mnogo ljubše in čistejše, kakor ga je pričakovala od vnukov, otrok mojega mesa.
Vir
Views: 69