Sv. Justin v patrističnih besedilih
Razgovor z Judom Trifonom
II. Ko sem bil torej v takšnem duhovnem stanju, da sem se želel izpolniti z globokim mirom in zbežati pred človeško potjo, sem odšel ne neki kraj nedaleč od morja. Ko sem prispel blizu kraja, kjer sem se nameraval naužiti samote, mi je v majhni razdalji sledil siv starec, prijetnega videza, ki je razodeval blago in dostojanstveno nrav. Ko sem se obrnil k njemu, sem se ustavil in ga pozorno pogledal.
Rekel je: »Me poznaš?«
Odgovoril sem, da ne.
»Zakaj me torej gledaš s takšnim zanimanjem?«
»Čudim, se« sem odvrnil, »da si se znašel na istem kraju kot jaz. Nisem slutil, da bom tu videl kakšnega človeka.«
On pa mi je rekel: »Skrbi me za nekaj sorodnikov, ki so se odselili. Zato sem prišel, da poizvem nekaj v zvezi z njimi, če se bodo od kod pojavili.« Vprašal me je: »Kaj pa ti iščeš tukaj?«
Odgovoril sem: »Veselijo me takšni kraji. Moj pogovor s samim seboj ni oviran, saj ti na neki način ne delujejo proti njemu. Za ljubezen do besede/smisla so takšni kraji nadvse učinkoviti.«
(…)
VIII. Ko je rekel to in še mnogo drugega, za obnovo česar zdaj ni primeren čas, je odšel, še prej pa me je spodbudil, naj si za to prizadevam. Nikoli več ga nisem videl, toda v duši se mi je takoj vžgal ogeni in prevzelo me je hrepenenje po prerokih in tistih možeh, ki so Kristusovi prijatelji. Ko sem pri sebi razmišljal o njegovih besedah/naukih, sem odkril, da je le to resnična in koristna filozofija.
Tako torej in zaradi tega sem postal filozof. Želel pa bi, da bi vsi ljudje to tako začutili v srcu kot jaz in da ne bi bili oddaljeni od besed/naukov Odrešenika.
Vir
Views: 5