1. Med (duševnimi) utrpevanji je tudi jeza uma, ki je skladna z naravo in se obrača proti strastem. Brez jeze človek ne doseže čistosti, če se ne razjezi na vse, kar vanj seje sovražnik. In ko je to odkril Job, je svoje sovražnike sramotil in jim govoril: »Nečastneži, vredni zaničevanja, brez vsakega dobrega, vi, ki vas nimam za vredne toliko, kot so vredni psi mojih pastirjev.« Kdor hoče priti do te jeze, skladne z naravo, naj odstrani vse svoje hotenje, dokler se ne postavi v stanje, ki je skladno z naravo uma.
5. Če torej um sliši to zaupno besedo (parrhesia), si drzne upreti se sovražnikom in reče: »Kdo je, ki bi se bojeval z menoj? Naj mi stopi nasproti. In kdo je, ki bi me sodil? Naj se mi približa. Glej, Gospod je moja pomoč, kdo mi bo storil zlo? Glej, vsi vi se boste postarali kakor obleka, (razžrta) od moljev.«
7. Samotar mora zapreti vsa vrata svoje duše, se pravi čute, da skoznje ne pade (v greh). In ko um sprevidi, da ga nič ne obvladuje, se pripravlja na nesmrtnost, tako da zbira svoje čute in jih oblikuje v eno telo.
9. Če je um osvobojen, se odstrani pregrada med njim in Bogom.
Vir
Views: 0