O TROJICI
8, 8,12; 9,14; 15, 28,51
12. Nihče naj ne govori: »Ne vem, kaj naj bi ljubil.« Naj ljubi brata in bo ljubil ljubezen samo. Bolj namreč pozna ljubezen, s katero ljubi, kot pa brata, ki ga ljubi. Tako, glej, že lahko pozna Boga bolj kot brata, zares bolj pozna, ker mu je bližje navzoč, bolj pozna, ker mu je bolj notranje navzoč, bolj ga pozna, ker je bolj zanesljiv. Objemi Boga Ljubezen in v ljubezni objemi Boga.
Ljubezen sama z vezjo svetosti združuje vse dobre angele in vse božje služabnike; nas in nje medsebojno povezuje in podreja sebi. Kolikor bolj smo torej ozdravljeni od nabreklega napuha, toliko bolj smo polni ljubezni. Česa pa je poln tisti, ki je napolnjen z ljubeznijo, če ne Boga?
»Toda ljubezen vidim. Po svojim močeh jo gledam v duhu in verjamem Svetemu pismu, ki pravi: Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu. Toda ko jo vidim, v njej ne vidim Trojice.«
Pa še kako vidiš Trojico, če vidiš Ljubezen. Potrudil se bom, če bom mogel, da boš videl, kako jo vidiš. Le naj bo ona pri nama, da naju bo ljubezen privedla k nečemu dobremu. Ko ljubimo ljubezen, ljubimo njega, ki nekaj ljubi, že zato, ker nekaj ljubi. Kaj torej ljubi ljubezen, da bi mogli ljubiti tudi ljubezen samo? Če ne ljubi ničesar, ni ljubezen. Če pa ljubi samo sebe, mora nujno nekaj ljubiti, da se ljubi z ljubeznijo.
14. … Ljubezen pozna tisti, ki ljubi; in ljubezni je deležno, kar je ljubljeno. Glej, troje je: ljubeči, ljubljeni in ljubezen. Kaj je torej ljubezen drugega kot nekakšno življenje, ki povezuje ali skuša povezati dvoje, namreč ljubečega in ljubljeno? In to je tako celo v skrajnih telesnih ljubeznih. Toda, da bi zajeli iz čistejšega in bistrejšega studenca,
poteptajmo meso in se povzpnimo do duha.
Kaj ljubi duša na prijatelju, če ne duše? Tudi tam je troje: ljubeči, ljubljeni in ljubezen. Preostane torej, da se od tod povzpnemo še višje in preiskujemo, kolikor je človeku dano.
51. … Gospod, moj Bog, moje edino upanje, usliši me, da te utrujen ne bi nehal iskati, ampak da bom tvoje obličje vedno bolj goreče iskal. Daj mi moči za iskanje, saj se pustiš najti in mi daješ upanje, da te bom vedno bolj našel. Pred teboj sta moja moč in moja šibkost; prvo ohrani, drugo ozdravi. Pred teboj sta moje znanje in moja nevednost; kjer si mi odprl, me sprejmi, ko vstopam; kjer si mi zaprl, mi odpri, ko trkam. Naj se te spominjam, naj te razumem, naj te ljubim. Pomnoži vse to v meni, dokler me ne boš popolnoma prenovil.
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Celotna knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi 2014.
Vir
Views: 7