sveti Justin – mučenec
Apologija (Zagovor krščanstva)
Pamet zahteva, da resnično pobožni možje in filozofi spoštujejo in ljubijo zgolj resničnost ter nočejo slediti mnenjem starih, če so ta napačna. Saj nravno zdrava pamet ne veleva samo tega, da se ne smemo ravnati po ljudeh, ki so kaj krivičnega storili ali učili, ampak da mora tisti, ki ljubi resnico, njo ljubiti bolj kot nje, da mora pravično govoriti in delati, četudi mu grozi smrt. O vas govorijo, da ste res pobožni in modri, in povsod je slišati, da ohranjate pravičnost in da imate zelo radi izobraženost; če pa je to tudi res tako, se bo pokazalo. S tem spisom namreč stopamo pred vas, ne da bi se vam prilizovali ali govorili, kar bi vam bilo všeč, ampak prihajamo terjat, da presodite po natančnem in raziskujočem razmisleku, ne da bi bili pri tem ujeti v predsodek ali željo ugajati praznovernim ljudem in ne da bi vas vodila nerazumna strast in bi se zanašali na dolgotrajen slab glas o nas, ker bi tako sami sebe obsodili. Mi smo namreč prepričani, da nam ne more nihče nič hudega storiti, če nam ne dokaže, da smo naredili kaj slabega, ali očitno spozna, da smo zli. Lahko nas usmrtite, ne morete pa nam škodovati.
III. Da pa bi se te besede ne zdele komu nespametne in predrzne, zahtevamo, naj se preišče, kar nam očitajo, in če se izkaže, da je res tako, naj se storilci kaznujejo, kakor je prav. Če pa ne more nihče ničesar dokazati, resnična pamet pravi, da ne smete zaradi zlobne govorice delati krivice nedolžnim ljudem.
(…)
XVII. Davke in druge dajatve, ki ste jih določili, skušamo vašim uradnikom vedno plačevati prej kot vsi drugi, kakor nas je on učil. Takrat so namreč prišli nekateri in ga vprašali, ali se mora dajati cesarju davek. In odgovoril je: »Povejte mi, čigavo podobo ima denar?« Rekli so: »Cesarjevo.« In odgovoril jim je: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Zato sicer molimo samo Boga, vama pa z veseljem služimo v drugih rečeh, saj vaju priznavamo za cesarja in vladarja nad ljudmi, in molimo, da bi imela poleg cesarske oblasti tudi nravno mišljenje.
(…)
XXIV. Kljub temu, da govorimo podobno kot Grki, nas samo zaradi Kristusovega imena sovražijo in morijo kot grešnike, čeprav nikomur ne delamo krivice. Drugi ljudje drugod pa častijo drevesa, reke, miši, mačke, krokodile in domala vse živali, ki niso dovzetne za smisel, ne vsi povsod istih, marveč ene tu, druge drugje, tako da se morajo drug drugemu zdeti brezbožni, ker ne častijo istih reči. Edino, kar lahko nam očitate, je, da ne častimo istih bogov kakor vi in ne opravljamo pitnih daritev in dišav darovanega mesa za umrle ter vencev in daritev za (svete) kipe. Natančno veste, da ista bitja veljajo pri enih za bogove, pri drugih za zveri in spet pri drugih za daritvene živali. (…)
LXI. Zdaj pa hočem razložiti, kako nas je Kristus prenovil, da smo se posvetili Bogu, da se ne bi zdel neiskren v svoji razlagi, če bi to izpustil. Kdor se je prepričal in veruje, da je resnično, kar učimo in govorimo, ter obljubi, da bo mogel tako živeti, ga poučimo, kako naj moli in s postom prosi Boga, naj mu odpusti, kar je prej zagrešil. Z njim molimo in se postimo tudi mi. Nato ga povedemo na kraj, kjer je voda, in je prerojen tako, kakor smo se prerodili tudi mi sami. V tej vodi se namreč okopa v imenu Boga, Očeta in Gospodarja vesoljstva, in našega Odrešenika Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Kajti Kristus je rekel: »Če se ne prerodite, ne pridete v nebeško kraljestvo.« (…)
LXV. Po tej kopeli torej peljemo tistega človeka, ki je prišel do trdnega prepričanja in se nam je pridružil, k t. i. »bratom«, na kraj, kjer so zbrani, da bi vneto skupaj molili zase, ta tistega, ki je bil razsvetljen, in za vse druge vsepovsod, da bi spoznali, kar je resničnega, in bili tudi v delih dobri člani občestva in bi se držali zapovedanega, da bi dosegli večno odrešenje. Ko nehamo moliti, se pozdravimo med seboj s poljubom. Nato se prinese predstojniku kruh bratov in kelih z vodo in vinom. On to sprejme in naslovi hvalo in slavo na Očeta vesoljstva po imenu Sina in Svetega Duha in se dolgo zahvaljuje, da nas je spoznal za vredne teh darov. Ko konča molitve in zahvalo mu vse navzoče ljudstvo pritrdi, rekoč: »Amen.« »Amen« pomeni v hebrejskem jeziku: »Zgodi se.« Ko se predstojnik zahvali in mu vse ljudstvo pritrdi, dajo tisti, ki se pri nas imenujejo diakoni, vsakemu od prisotnih zaužiti kruh zahvale, vino in vodo ter to odnesejo tudi tistim, ki niso navzoči.
LXVI. Ta hrana se imenuje pri nas »evharistija«. Nihče je ne sme prejeti razen tistega, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus učil.
Kajti tega ne sprejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo, temveč smo poučeni: kakor je naš Odrešenik Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po Božjem Logosu prejel meso in kri za naše odrešenje, tako je tista hrana, ki je po molitvi k Logosu od njega z zahvalo posvečena in s katero se po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tega utelešenega Jezusa.
(…)
Vir
Views: 8