Zlasti v poletnem obdobju se pogosto pojavi zadrega, kaj obleči oz. katera »zakmašna oblačila« so primerna za obisk maše ali katere koli druge prireditve, kjer je zahtevan določen kodeks oblačenja. O tem smo se pogovarjali z moralnim teologom dr. Gabrielom Kavčičem.
Ali opažate, da zlasti v poletnem času ljudje premalo pozornosti posvetimo temu, da smo za mašo primerno in dostojno urejeni?
Vsekakor je na vseh področjih zaznati težave s kulturo oblačenja, posebej v poletnem času. Težave z oblačili »za na plažo« opažamo že v gimnaziji in na fakulteti, nadaljuje pa se povsod, vključno z udeležbo pri svetih obredih. Menim, da bi moral prav vsak, ki stopi v uraden prostor, kaj šele v božjo hišo, upoštevati minimalne kulturne standarde, težava pa je v tem, da se ti hitro znižujejo in danes niti verniki ne razumejo več, kaj je sploh narobe. Desetletja so vernike vzgajali v smislu domačnosti in vse-sprejemanja, kar je pripeljalo do današnjega stanja. Je pa tudi res, da so standardi oblačenja v različnih kulturah zelo različni. Ko sem bil v Indiji, na primer, sem hitro opazil, da drugega kot »japonk« sploh ne poznajo. Jim je pa denimo povsem jasno, da je treba za udeležbo pri svetih obredih imeti pokrita ramena in noge. Brez dolgih hlač fantje nismo imeli kaj iskati pri sveti maši, pa je podnebje bistveno bolj vroče in vlažno kot pri nas. Skratka, pri teh vprašanjih je treba ravnati modro in umirjeno.
Kaj so minimalni standardi, ki jih moramo tako ženske kot moški pri tem upoštevati?
Minimalni standardi se niso spremenili in so zelo enostavni: vsaj do kolena pokrite noge ter pokrita ramena. To izhaja iz naše kulture, hkrati pa je to standard, ki zagotavlja, da nihče s svojim »razkazovanjem« ne izstopa in ne privablja pogledov. Vendar je to danes težko zagotavljati, saj bi potrebovali varnostnike v vsaki cerkvi, župnik se težko ukvarja še s tem, vsi skupaj pa smo se navadili, da lahko vsakdo dela, kar hoče. To pomeni, da je navadno veliko opravljanja in razpravljanja o vsem tem, da bi si kdo na povprečni slovenski župniji drznil kaj reči, to pa seveda ne. Običajno se to prelaga na župnika, ki je na koncu malodane kriv, da so ljudje pri svetih obredih oblečeni, kakor pač so.
Danes niti verniki ne razumejo več, kaj je sploh narobe.
Zakaj sta primerna urejenost in dostojno oblačenje za udeležbo pri sveti maši pomembna? Kakšen je njun namen v odnosu do svete maše, evharistije, duhovnikov in ostalih vernikov?
Pri vsem – obleki, klečanju in stanju, molitvenih kretnjah, splošnem obnašanju, izgovarjanju molitev, sodelovanju pri petju in še bi lahko naštevali – velja, da Gospod Bog vsega tega seveda ne potrebuje. On je neskončno večji od našega zunanjega obnašanja. Nujno pa je treba razumeti, da vse to bistveno vpliva na nas same. Skozi desetletja se je denimo iz naših cerkva pogosto metalo klečalnike, misleč, da smo sedaj tako zelo napredni in reflektirani v svoji veri, da lahko zanemarimo skozi stoletja pridobljene vzorce obnašanja v svetih prostorih. Pozabljalo pa se je in se še pozablja, da nam vse to pomaga k osebni veri. Dostojno oblačenje in obnašanje izražata notranji odnos spoštovanja, vere in zavedanja, da vstopamo v sveti prostor in sveto dogajanje. Tako kot se primerno oblečemo za pomembne dogodke v življenju (npr. poroko, pogreb, uradna srečanja), se spodobi, da z oblačilom izkažemo čast tudi Bogu. To nam pomaga, da resno vzamemo Božje stvarnosti, v katerih smo udeleženi. Še Gospod Jezus govori o primernem oblačilu za svatbo!
Dostojno oblačenje in obnašanje izražata notranji odnos spoštovanja, vere in zavedanja, da vstopamo v sveti prostor in sveto dogajanje.
Ali ima Cerkev na Slovenskem v okviru Slovenske škofovske konference kakšna navodila v zvezi s primernim oblačenjem za v cerkev?
Posebnih navodil nimamo, najdemo pa na cerkvah opozorila glede obnašanja, uporabe telefonov, oblačenja in navzočnosti živali. Pri večjih in bolj izpostavljenih cerkvah je to lažje, saj je navadno navzoča tudi oseba, ki skrbi za red in dostojanstvo prostora. Zatika se pri turistično prav tako obleganih, vendar manjših krajih, kjer župnija skrbi, da je cerkev čez dan odprta, hkrati pa ne more zagotoviti »redarja« ali česa podobnega. Vse to je prepuščeno duhovniku, ki mu je območje zaupano.
Vir
Ni se težko obleči tako in drugače. Da se spodobno oblečeš za k maši, pa so potrebne tri reči: zavedanje h Komu greš, ko greš k maši, zavedanje tega kar se pri maši dogaja, pri čemer tega sploh ne vemo ali pa vemo in ne verjamemo ter zavedanje, da ni treba pritegovati pogledov nase, pač pa na Boga. V družbi, v kakršni sedaj živimo, vse troje manjka. Z oltarja smo vrgli Boga in nanj splezali sami. Zato ni v središču pozornosti Bog, pač pa mi sami. In še prav se nam zdi, da je tako.
Cerkev ne more dati trdnih pravil, kar je prav. To bi bila farizejskost. Bilo pa bi prav, da dá smernice, da ob različnih priložnostih duhovniki odprejo te teme, takrat, ko je treba: pred poletjem, pred birmo, pred poroko, v pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.
Vidim pa tudi veliko vlogo očetov in mater pri tem. Z najstniki se je treba o očitni neprimernosti oblačil pogovoriti, pa ne tik pred mašo. Razložite jim, kaj se pri maši dogaja, in tudi pomen spodobnosti oblačenja. Potem zahtevajte najvišje standarde. Nič hudega, če bo veliko očitkov o tem, kako staromodni ste, saj je prav, da ste. Bodite vztrajni. In težite.
Jasno je, da s poletnimi meseci pokuka izpod obleke več gole kože kot sicer, četudi se kažejo trendi kazanja gole kože mladenk tudi v zimskih mesecih, kar je celo zdravstveno neprimerno in meji pravzaprav že na norost. Kdo bi si pri zdravi pameti želel riskirati hudo vnetje ledvic, da lahko pri minus 10 stopinjah kaže popek? Zmedena dekleta, ki jih nihče ne poduči. Slovenski duhovnik mi je v pogovoru zaupal, da vzgajamo dekleta za na tržnico. »Mlado meso« pa se seveda »prodaja« tako poleti kot pozimi. Spet naloga očetov, ki je ne opravljajo.
Sam se pogovori s seboj in si zastavi nekaj vprašanj. Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši? Kaj izražam s svojo obleko: kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase? Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za moje sožupljane? Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke? Bodi tudi praktičen, ker če se ti nekaj »zdi,« to zagotovo drži – pa naj bo to prekratko krilo, ki ga bo potrebno podaljšati, ponošene natikače zamenjaj za čevlje, če so hlače preozke in poudarijo preveč, jih zamenjaj s krilom. Ti sam si odgovoren, sam boš polagal račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov. (Aleš Čerin)
Vir
Bontona, kjer bi lahko prebrali, kako se vesti v cerkvi, ne bomo našli, a obstajo smernice, ki so dober kompas, kakšno vedenje je v cerkvi primerno, kaj pa je na meji izzivalnega in motečega. Poleg predpisanih drž pri bogoslužju obstajajo še neformalna pravila, ki izhajajo iz potrebe po spoštovanju svetega prostora.
Čeprav so to nenapisana pravila, jih najdemo na mnogih spletnih straneh. Še zlasti je veliko tovrstnih napotkov na forumih, kar kaže, da ljudje, ki se odpravljajo v cerkev, pa je niso vajeni, po njih povprašujejo. Ko v cerkev pridejo ob posebnih priložnostih (prvih obhajilih, birmah, porokah, pogrebih, obletnih mašah ali kot iskalci, turisti …), so pogosto v zadregi, kako se obnašati. K spoštovanju svetega prostora pa smo vedno znova povabljeni tudi nedeljniki, saj tudi sami prispevamo k (ne)zbranosti.
Ob vstopu v cerkev naj nas spremlja zavest, da prihajamo v Očetovo hišo, v svetišče, kjer smo vedno dobrodošli in kjer smo na poseben način doma. Cerkev je božja hiša, prostor, v katerega vstopamo, da bi bili z Bogom, obenem pa je prostor, kjer se srečujemo kot občestvo verujočih. Odgovor na vprašanje, kako se obnašati v cerkvi, nam je veliko bolj razumljiv, ko poznamo skrivnost svetega prostora. V tabernaklju, ki je ob ali na oltarju, so posvečene hostije, torej Jezus, ki je telesno navzoč, je v knjižici Skrivnost za zlatimi vratci zapisala Marija Krebelj; oltar pri maši pa predstavlja samega Jezusa. .
Ko vstopimo v cerkev, ob straneh zagledamo kropilnik, kjer se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. V prednosti smo, če pridemo nekaj trenutkov prej. V cerkvi sta potrebna zbranost in tišina. Izogibajmo se nenujnim pogovorom, saj je klepetanje pred mašo, med in takoj po njej moteče za tiste, ki so zatopljeni v molitev. Če moramo kaj sporočiti, to po tihem zašepetajmo. Pred mašo izključimo mobilnike.
Razen ob posebnih priložnostih (npr. obhajila, birme, poroke, pogrebi) sprednje klopi v cerkvi niso vnaprej rezervirane, zato lahko sedemo kamor koli; je pa res, da ob nedeljah ljudje sedajo na ista mesta, zato se, kadar nismo v domači cerkvi, lahko malce razgledamo in nato izberemo mesto. Preden sedemo v klop, se obrnemo k tabernaklju in z enim kolenom pokleknemo do tal. Polovični pokleki so v cerkvi videti smešni in ne izražajo spoštovanja.
Po mnogih podeželskih cerkvah še vedno velja, da moški sedijo na desni in ženske na levi strani cerkve. Tega ni treba nujno upoštevati, a je lepo, če sledimo običajem domačega občestva.
Vstajanje, sedanje, poklekanje in priklanjanje so telesne drže, s katerimi se v duhu in telesno pridružujemo mašni daritvi. So molitev našega telesa, s katerim izražamo ponižnost, spoštovanje, veselje in predanost Bogu. Če ne vemo, kdaj je pri maši treba vstati, poklekniti, sesti raje ne hodimo v prvo klop, ampak sedimo nekoliko nižje, da bomo laže sledili drugim. Tudi če redko obiskujemo cerkev, če ne verujemo, smo povabljeni, da sledimo drugim in izrazimo spoštovanje do dogajanja v cerkvi. Če ne želimo poklekniti, lahko ta čas zavzememo drugo telesno držo (sedimo ali stojimo), a naj bo to nevpadljivo.
Če pri obredih ne znamo odgovarjati, ostajamo v tišini in notranji zbranosti. Tudi če znamo samo nekaj osnovnih obrazcev (amen, Bogu hvala, očenaš …), smo povabljeni, da jih izgovarjamo ter da sodelujemo s petjem (pesmarice so na voljo) in prispevamo k lepoti obreda. Če smo bolj zadržani, lahko ostanemo v tišini. Med mašo ne beremo oznanil ali raznih letakov, ampak spremljamo božjo besedo. Ne žvečimo žvečilnih gumijev in ne jemo (izjema so majhni otroci, ki jih moramo včasih potolažiti s stekleničko ali skritim zalogajem).
Ni primerno, če iz cerkve odidemo po obhajilu ali še preden iz nje odide mašnik, zato počakamo na konec sklepne pesmi. Ob odhodu znova pokleknemo, obrnjeni proti oltarju, in se pri kropilniku pokrižamo.
Kakor vemo, kaj je primerno za v gledališče, v službo ali za bazen, imamo tudi predstavo o tem, kaj obleči za v cerkev. Vendar se v tem tudi precej razlikujemo. V številnih cerkvah, zlasti v romarskih in turističnih krajih, bomo zasledili dve oznaki: moškega, ki naj ne bo v majici brez rokavov ali v kratkih hlačah, in žensko, ki prav tako naj ne bo v majici brez rokavov ali v kratkem krilu. V cerkev naj bi prišli oblečeni praznično nekoliko bolj urejeni kakor za v službo, pa vseeno manj kakor za koncert. Včasih smo tudi v precepu, ali naj se oblečemo šporno ali klasično. Klasično ima prednost pred športnim, toda če bomo takoj po maši šli na izlet, je razumljivo, da smo bolj športni.
Veliko elektronskega črnila je porabljenega tudi za dolžino kril, a so bontonisti soglasni: naj ne bodo nad koleni tudi, ko sedemo. Če smo v precepu, kakšen izrez je še primeren, pa imejmo pred očmi splošno priporočilo: klasično in spodobno. Tudi nevpadljivo ličenje kot del prazničnega videza je primerno. Primerno oblačilo za moškega sta suknjič in srajca, tudi kravata se v nedeljo spodobi, še zlasti na praznično nedeljo. Moški v cerkvi nikoli nimajo pokritih glav, ženske si pokrivalo lahko privoščijo; pred nekaj desetletji pa je bilo to še obvezno.
O tem, ali so kavbojke primerno oblačilo za v cerkev, lahko najdemo celo vrsto odgovorov. Džinsu naj bi se izogibali, a mlajši takega navodila ne bodo sprejeli z navdušenjem. V cerkvi niso primerne majice s provokativnimi napisi. Podoben je tudi odgovor na vprašanje o supergah, ki kukajo tudi izpod ministrantskih oblek. Fantom te starosti se zdijo superge najboljše obuvalo. Poleg tega je čevlje za dečke težko najti v prodajalnah; o tem vedo več povedati starši, ki skušajo slovesno obleči fanta za prvo obhajilo. Besedo o tem, kaj sodi v cerkev, dajmo najprej staršem, ki se trudijo iskati skupni jezik z mladostnikom v času upiranja vsemu konvencionalnemu.
Na splošno velja, da pri oblačenju sledimo modi, ne pa modnim odstopanjem, da smo oblečeni okusno, izogibamo se izzivalnemu.
Če smo osvojili pravila splošnega bontona, nas ni treba biti strah, da se v cerkvi ne bomo znali obnašati. Naj bo naše vedenje izraz naše srčne kulture; vedno pa lahko napravimo še korak naprej in prispevamo k ubranosti svetega prostora.
Vir
Za vstop v Vatikanske muzeje je treba upoštevati pravila glede oblačenja in varnostna pravila.
Pravila glede oblačil so enaka kot za vse sakralne prostore v Rimu: ramena in kolena morajo biti pokrita. Oblačila brez ramenskega dela in krila z naramnicami niso dovoljena, prav tako ni dovoljeno vstopiti v Vatikanške muzeje v majicah brez ramenskega dela, mini krilih ali kratkih hlačah. Kratke hlače morajo segati pod kolena. Tudi klobuki niso dovoljeni.
V Vatikanskih muzejih je nošenje orožja prepovedano tudi z orožnim dovoljenjem. Nevarne predmete je treba oddati v garderobi, enako velja za alkoholne pijače. Tudi nahrbtnike, velike torbe in prtljago je treba oddati v garderobi.
V muzejih je dovoljeno jesti in piti le v za to namenjenih prostorih. Telefoniranje v muzejih ni zaželeno.
Živali niso dovoljene. Izjema so vodniški psi, ki pa morajo biti na povodcu in nositi nagobčnik.
DE
Views: 73