DEVETERO GREŠNIH NAGNJENJ, NASPROTI DEVETIM BLAGROM
II. LAKOMNOST – UBOŠTVO
Druga gora, s katere se moram spustiti, je gora lakomnosti.
In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina ubogih in prosečih: blagor ubogim.
Slišali smo, kako modri Sirah obravnava napuh in prevzetnost in pravi, da je izvor slehernega greha napuh (10,13), ki pokončuje posameznike in cele narode.
Apostol Pavel pa daje navodila svojemu učencu Timoteju, škofu v Efezu, ga svari pred lakomnostjo in pred dobičkarstvom in pravi takole:
“Zakaj korenina vsega zla je lakomnost; njej so se vdali nekateri, pa so zašli od vere in sami sebe prebodli z mnogimi bolečinami” (1 Tim 6,10). Ko je Jetro, Mojzesov tast, Mojzesu svetoval, naj si postavi pomočnike, mu je rekel:
“Izberi pa iz vsega ljudstva može, ki so zmožni, bogaboječi, zanesljivi in sovražijo dobiček, in jim jih postavi za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset!” (2 Mz 18,21).
Med svetopisemskimi pregovori sta tudi ta dva o dobičkarstvu (Prg 15,27; 28,16).
“Kdor grabi za dobičkom, ogroža svojo hišo, kdor sovraži podkupnino, bo živel.”
“Veljak brez razumnosti je velik izsiljevalec, kdor pa sovraži dobiček, bo dolgo živel.”
Prav tako je svoje učence svaril Jezus: “Glejte in varujte se vsake lakomnosti, zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja” (Lk 12,15).
“Vse to pa so slišali denarja lakomni farizeji in so ga zasmehovali” (Lk 16,14).
Apostol Pavel svari: “Ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo posedli Božjega kraljestva” (1 Kor 6,10).
Marija je pri teti Elizabeti hvalila Gospoda, ki se ozira na uboge in proseče:
“Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne” (Lk 1,53).
Tudi višino gore lakomnosti spoznam šele, ko se odločim za spust in se spustim.
Zanimivo je, kako tudi lakomnost skrivaj v meni spi in se potuhne, da je ne čutim.
Komaj pa naredim sam pri sebi kakšen sklep ali pa kakšno obljubo proti njej, se prebudi kakor velikan iz svojega spanja in skoči pokonci oborožen do zob.
Stokrat in tisočkrat sem že prodal vse, kar želim doseči in ohraniti in imeti, pa je moje skladišče še vedno visoko kakor gora in polno blaga.
Vsak dan znova mečem na pult in razglašam razprodajo in razdajam zastonj, a vse se po skrivnih poteh zopet vrača v mojo trgovino in mi jemlje prostor, kopiči se okrog mene in po meni, da nimam kam stopiti in nimam kam odložiti.
O kako visoka je ta gora moje lakomnosti in mojega dobičkarstva!
In tudi za spuščanje s te gore so uporabni in učinkoviti samo ene vrste klini – to so klini bolečih izgub in pekočih primanjkljajev, klini skromnosti in prosjačenja.
Kako malo človek potrebuje, da živi in da je srečen, samo če tako hočem in želim.
In ko se spomnim na tisto, kar imam, si vedno znova ponavljam apostolovo naročilo:
“Odslej naj bodo tudi tisti, … ki kupujejo, kakor bi bili brez posesti …” (1 Kor 7,31).
In še moja prošnja: “O Gospod, daj mi pogum, da bom začutil prožnost uboštva in gibljivost ramen brez bremen!” Amen.
Vir
Views: 15