DEVETERO GREŠNIH NAGNJENJ, NASPROTI DEVETIM BLAGROM
III. POČUTNOST – ČISTOST
Tretja gora, s katere se moram spustiti, je gora počutnosti ali uživaštva.
In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina čistih in prosojnih duš: blagor čistim.
Počutnost se v širšem pomenu nanaša na grešne razvade vseh petih človekovih čutil, to so: vid, sluh, tip, vonj, okus.
Pismo Hebrejcem, na primer, uporablja isti izraz počutnost za označitev Ezavove poželjivosti po hrani: “Pazite, … da ne bo kdo počuten (pornos!) ali posveten kakor Ezav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva” (Heb 12,16). V ožjem pomenu pa se izraz nanaša predvsem na področje človekove spolnosti.
Slišali smo, kako modri Sirah obravnava napuh in prevzetnost in pravi, da je izvor slehernega greha napuh (10,13), ki pokončuje posameznike in cele narode.
Slišali smo tudi, kako apostol Pavel daje nasvete svojemu učencu Timoteju in pravi, da je korenina vsega zla lakomnost (1 Tim 6,10).
Modri Salomon pa v Knjigi modrosti obsoja malikovanje in pravi:
“Izumitev malikov je spočetje počutnosti, iznajdba teh je pokvarila življenje” (14,12).
Maliki so torej nekaj, kar je spočeto v počutnosti in ne v resnični ljubezni.
Pred poročilom o vesoljnem potopu poroča Mojzes o stanju med ljudmi na zemlji:
“Ko so se ljudje začeli na zemlji množiti in so se jim rodile hčere, so videli božji sinovi, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katerekoli so hoteli” in Gospod je najprej skrajšal njihovo življenje na sto dvajset let, nato pa poslal vesoljni potop, iz katerega se je rešilo samo osem ljudi (1 Mz 6).
Vesoljni potop je prikazan kot posledica človeške počutnosti, razpuščenosti, uživaštva.
Podobni so bili razlogi tudi za naslednjo veliko kazen, ki je opisana v SZ in je postala trajno znamenje Božje pravičnosti, to je pokončanje Sodome in Gomore.
O pogubnosti tega nagnjenja govori veliko svetopisemskih besedil. Modri Sirah:
“Vneta poželjivost gori kakor ogenj, ne ugasne, dokler se ne použije” (Sir 23,17).
Apostol Pavel svari Korinčane in Efežane pred takšno razvado: “Pisal sem vam v pismu, da ne občujte s pohotneži” (1 Kor 5,9). “To namreč razumite in vedite, da noben pohotnež ali umazanec, kar pomeni malikovalec, nima deleža v kraljestvu Kristusovem in Božjem” (Ef 5,5).
Kristus sicer pravi, da človeka omadežuje, kar prihaja iz njegovega srca (Mt 15,18).
Po drugi strani pa Kristus enako poudarja, kako strog naj bo človek do vseh svojih čutil, ki mu lahko zbujajo grešne misli in želje in so mu tako vir pohujšanja: “Če to tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe … In če te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe …” (Mt 5,29-30). Nobenega dvoma ni, da se njegovih besed ne sme jemati dobesedno, prikazuje pa nazorno, kako je treba izdreti in odsekati vsako slabo željo.
Podobno opisuje zvestega človeka, ki sme stati v Božji bližini, prerok Izaija:
“Kdor otresa svojo roko, da ne sprejema podkupnine, kdor si maši uho, da ne sliši o prelivanju krvi, kdor zatiska svoje oči, da ne vidi hudega” (Iz 33,15). Verni Jud si še danes dvakrat na dan zatiska oči in slovesno izjavlja: “Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini!” Njihovo pravilo: “Zatiskaj si oči!
Ne oziraj se na to, kar vidiš in kar ti posredujejo vsa tvoja čutila! Živi samo po resnici, ki jo slišiš o živem Bogu in njegovih zapovedih!”
In še prošnja: “O Gospod, kot po mrzli studenčini žejni jelen hrepeni, tako naj moja žejna duša pije iz čistih virov tvoje milosti!” Amen.
Views: 14