Sveti oče,
Rojen sem bil pred 57 leti, dominikanskemu redu pa sem se pridružil pred 35 leti. Svoje večne zaobljube sem imel pred 29 leti, 28 let pa sem že duhovnik. Na sveto mašo pred reformo leta 1970 sem imel samo motne spomine iz otroštva. 16 let po mojem posvečenju sta me dva prijatelja laika (ki se med seboj nista poznala) prosila, da se naučim darovati sveto mašo v njeni tradicionalni obliki. Poslušal sem ju.
Bil sem šokiran. Odkril sem, da sveta maša v svoji klasični obliki:
- usmerja celotno pozornost duhovnika in vernikov k Skrivnosti,
- izraža, z veliko natančnostjo besed in gest, vero Cerkve v tem, kar se tukaj in zdaj dogaja na oltarju,
- krepi, z močjo ki je enaka svoji natančnosti, vero mašnika in vernikov,
- ne vodi niti duhovinika niti vernikov na pot lastnih inovacij ali kreativnosti med liturgijo,
- nasprotno, postavlja jih na pot tišine in kontemplacije,
- omogoča, po številu in naravi svojih gest, nenehna dejanja pobožnosti in ljubezni do Boga,
- združuje mašnika in vernika, jih postavlja na isto stran oltarja in jih obrača v isto smer: versus Crucem, versus Deum (proti Križu, proti Bogu).
Rekel sem si: to je torej tisto, kar sveta maša je! In jaz, ki sem duhovnik že 16 let, tega nisem vedel! Bilo je kot močna eureka, kot odkritje, po katerem moje dojemanje svete maše ni moglo ostati enako.
Na začetku me je najbolj presenetilo to, da je ta obred popolno nasprotje stereotipov, ki mu jih pripisujejo. Namesto formalizma, svoboden izraz duše pred Bogom. Namesto hladnosti, gorečnost božanskega češčenja. Namesto oddaljenosti, bližina. Namesto tujosti, intima. Namesto togosti, gotovost. Namesto pasivnosti laikov, njihova globoka in živa povezanost s Skrivnostjo (navsezadnje sem bil preko laikov priveden do tradicionalne maše). Namesto prepada med duhovnikom in verniki, tesna duhovna povezanost med vsemi prisotnimi, zaščitena in izražena s tišino Slovila svete maše. Med odkrivanjem vseh teh stvari mi je postalo jasno: ta oblika svete maše je naš most generacijam, ki so živele pred nami in nam predale vero. Moje veselje nad to cerkveno enotnostjo, ki presega vse čase, je bilo izjemno.
Na začetku sem začutil močno silo duhovne privlačnosti do maše v njeni tradicionalni obliki. Niso me privlačili simboli sami po sebi, ampak njihov pomen, ki ga duša zna brati. Samo misel na naslednjo priložnost darovanja te maše, me je napolnila z veseljem. Z zagnanostjo in hrepenenjem sem iskal vsako priložnost za darovanje. Kmalu je v meni dozorela popolna gotovost, da, če bi lahko obhajal mašo (kot tudi vse ostale zakramente in obrede) v njeni tradicionalni obliki do konca svojih dni, pokoncilske oblike ne bi pogrešal niti najmanj.
Če bi me nekdo prosil, da svoje občutke o tradicionalni liturgiji v kontekstu novega obreda izrazim z eno besedo, bi odgovoril z “olajšanje”. Zame je bilo res neopisljivo globoko olajšanje. Bilo je kot da bi nekomu, ki je celo svoje življenje hodil v čevljih, v katerih je bil majhen kamenček, ki drgne in žuli njegova stopala, ampak nima drugačne izkušnje s hojo, po 16 letih ponudili par čevljev brez kamenčka in mu rekli “Izvoli, obuj jih in poizkusi!” Ne samo, da sem odkril sveto mašo, ampak tudi šokantno razliko med obema oblikama: med tisto, ki se je uporabljala stoletja, in pa pokoncilsko. Te razlike nisem poznal, saj nisem poznal starejše oblike. Svojega srečanja s tradicionalno liturgijo ne morem primerjati s srečanjem nekoga, ki me je posvojil in postal moj krušni oče. Bilo je, kot da bi srečal mater, ki je bila od nekdaj moja mati, a je nisem poznal.
Spremljal me je blagoslov papežev. Glede Misala iz leta 1962 so učili: “nikoli ni bil pravno ukinjen in je zato v principu vedno ostal dovoljen” in pa “Kar je bilo sveto za prejšnje generacije ostaja veliko in sveto tudi za nas, in ne more nenadoma postati popolnoma prepovedano ali celo škodljivo. Vsi smo dolžni ohranjati bogastvo, ki sta ga razvila vera in molitev Cerkve, in mu dajati pravo mesto.” (papež Benedikt XVI., Pismo škofom 2007). Vernike so učili: “Spričo njene častitljive in starodavne rabe se mora forma extraordinaria ohranjati s častmi, ki ji pripadajo.” Bila je opisana kot “dragocen zaklad, ki ga je treba ohraniti” (Navodilo Universæ Ecclesiæ, 2011). Te besede so sledile predhodnim dokumentom, ki so omogočili vernikom dostop do tradicionalne liturgije tudi po reformi leta 1970, s prvim med njimi, Quattor abhinc annos leta 1984. Temelj in izvor vseh teh dokumentov ostaja Bula svetega Pija V., Quo primum tempore (1570).
Sveti oče, brez da pozabimo na svečani dokument papeža Pija V. Če vzamemo v obzir časovno obdobje, ki pokriva deklaracije vaših predhodnikov, imamo obdobje 37 let, od 1984 do 2021, med katerim je Cerkev govorila vernikom, kar se tiče tradicionalne liturgije, in vse močneje: “Obstaja taka pot. Lahko hodite po njej.”
Zatorej sem hodil po poti, ki mi jo je ponudila Cerkev.
Kdorkoli stopi na to pot, kdorkoli želi ta obred, ki je posoda Božje navzočnosti in daritve, kdorkoli želi sadove v svojem življenju, naj se popolnoma odpre in popolnoma zaupa sebe in druge Bogu, ki je prisoten in deluje v nas po tem svojem svetem obredu. To sem počel s popolnim zaupanjem.
Nato pa je prišel 16. julij 2021.
Sveti oče, iz vaših dokumentov sem izvedel, da je pot, po kateri sem hodil 12 let, prenehala obstajati.
Imamo potrditev dveh papežev. Njegova svetost Benedikt XVI. je rekel, da moramo na Rimski misal svetega Pija V. gledati kot “izredni izraz lex orandi Katoliške Cerkve in Rimskega obreda”.
Kljub temu pa njegova svetost papež Frančišek pravi: “Liturgične knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. so edini izraz lex orandi Rimskega obreda.” Trditev naslednika torej zanika potrditev njegovega še živečega predhodnika.
Ali je mogoče, da nek način darovanja svete maše, ki je potrjen s starodavno in stoletno Tradicijo, ki je bil priznan s strani vsakega papeža, vključno z vami, Sveti oče, do 16. julija 2021, in ki je bil posvečen s svojo stoletno rabo, nenadoma preneha biti lex orandi Rimskega obreda? Če bi bilo to mogoče, bi to pomenilo, da ta karakteristika ni neločljivo povezana z obredom samim, ampak je zgolj zunanja lastnost, odvisna od odločitev tistih z avtoriteto. V realnosti tradicionalna liturgija izraža lex orandi Rimskega obreda z vsako gesto, z vsako povedjo in z vso celoto, ki jo sestavljajo. Tradicionalna liturgija zagotavlja, da zaradi svoje neprekinjene in starodavne rabe izraža takšen lex orandi, kot ga je Cerkev vedno razumela. Dolžni smo zaključiti, da ima prva izmed papeških trditev [Benediktova] trdne temelje in je resnična, druga [Frančiškova] pa neutemeljena in lažna. Kljub temu, da je lažna, pa ima pravno moč. To ima posledice, o katerih bom pisal spodaj.
Popuščanje v zvezi z rabo Misala iz leta 1962 ima sedaj drugačen značaj kot ga je imelo prej. Ne gre več za odziv na ljubezen, s katero so verniki navezani na tradicionalno obliko, ampak za dajanje vernikom časa – koliko časa, ne vemo – da se “vrnejo” k reformirani liturgiji. Besede motuproprija in vašega Pisma škofom jasno izražajo odločitev, ki ste jo sprejeli in jo že implementirate. Tradicionalno liturgijo želite odstraniti iz življenja Cerkve in jo pahniti v brezno pogube: ne sme se več obhajati v župnijskih cerkvah, ne sme se ustanavljati novih skupin, novi duhovniki z željo po darovanju tradicionalne maše se morajo posvetovati z Rimom. Škofje so dobesedno postali Traditionis Custodes, “varuhi tradicije”, a ne kot čuvaji, ki bi jo varovali, ampak kot pazniki v ječi. Menim, da “operacija Traditionis Custodes” nebo uspela. Zakaj? Previdna analiza obeh pisem iz 16. julija vrne štiri komponente: hegelianizem, nominalizem, prepričanje v papeževo vsemogočnost in kolektivno krivdo. Vsaka od njih je ključna za vaše sporočilo in niti ena od njih ni v skladu s Katoliškim izročilom. Ker se ne skladajo z Katoliško vero, ne bodo nikoli, niti v teoriji, niti v praksi, postale njen del. Preučimo vsako posebej.
1. Hegelianizem. Gre za konvencionalen izraz: ne pomeni dobesedno sistema nemškega filozofa Hegla, ampak nekaj, kar izhaja iz tega sistema, predvsem razumevanje zgodovine kot dobrega, racionalnega in neizogibnega procesa nenehnih sprememb. Tak način razmišljanja ima dolgo zgodovino, od Heraklita in Plotina, do Joachima iz Fiore in nenazadnje do Hegla, Marxa in njunih modernih dedičev. Glavna značilnost hegelianističnega pristopa do zgodovine je delitev le-te v obdobja tako, da se začetek vsakega naslednjega stika s koncem prejšnjega. Poskusi “krsta” hegelianizma niso nič drugega kot poskusi, da bi se ta obdobja napojila z oblastjo Svetega Duha. Nekateri verjamejo, da lahko Sveti Duh prihodnjim generacijam govori nekaj, česar ni govoril prejšnjim, ali pa jim celo posreduje nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar je govoril poprej. Če drži slednje, moramo torej sprejeti eno od treh stvari: ali v nekaterih obdobjih Cerkvi ni uspelo poslušati Svetega Duha, ali se Sveti Duh lahko spreminja, ali pa ima v sebi kontradikcije.
Še ena posledica tega svetovnega nazora je napačen način razumevanja Cerkve in njene Tradicije. Cerkev ni več videna kot skupnost, ki združuje vernike vseh časov, kakor uči Katoliška vera, ampak kot množica skupin, ki pripadajo različnim obdobjem. Te skupine nimajo več skupnega jezika, saj naši predniki niso imeli dostopa do tega, kar nam Sveti Duh govori danes. Tradicija sama ni več edinstveno sporočilo, ki se nenehno preučuje, ampak je sestavljena iz novosti, ki jih nenehno prejemamo od Svetega Duha. Zato lahko v vašem Pismu škofom zasledimo pojme, kot je “dinamika Tradicije”, pogosto v navezavi na specifične dogodke. Kot primer navajate, da je zadnja faza te dinamike “Drugi vatikanski koncil, na katerem so se zbrali katoliški škofje, da bi poslušali Svetega Duha in razpoznali pot, po kateri želi voditi Cerkev.” Tak način razmišljanja implicira, da to novo obdobje zahteva nove liturgične oblike, saj so stare primerne zgolj za prejšnje obdobje, ki pa se je končalo. Ker je bilo to “zaporedje obdobij” s Koncilom “blagoslovljeno” od Svetega Duha, tisti, ki se držijo starih oblik kljub temu, da imajo dostop do novih, nasprotujejo Svetemu Duhu.
Vendar pa so taki pogledi v nasprotju z Vero. Sveto Pismo, norma Katoliške vere, ne daje nobene podlage za tako razumevanje zgodovine. Še več, uči nas popolnoma drugačnega dojemanja. Ko je Kralj Jošija izvedel, da so odkrili staro knjigo Postave, je naročil da se praznik Pashe obhaja v skladu z njo, kljub prekinitvi, ki je trajala več kot pol stoletja (2 Kr 22-23). Na isti način sta Ezra in Nehemija, ko sta se vračala iz babilonskega ujetništva, praznovala Praznik tabernakljev s celotnim ljudstvom, strogo po starih zapisih Postave kljub temu, da je od prejšnjega praznovanja minilo več stoletij (Neh 8). V obeh primerih so bili starodavni pravni dokumenti uporabljeni za obnovo bogoslužja po obdobju nemira. Nihče ni zahteval sprememb v obredih v luči trenutnih dogodkov.
2. Nominalizem. Če hegelianizem vpliva na posameznikovo dojemanje zgodovine, nominalizem vpliva na njegovo dojemanje edinosti. Nominalizem implicira, da je zunanja uniformiranost (dosežena s hierarhično sprejetimi administrativnimi določitvami) ekvivalentna resnični edinosti. Razlog za to je ukinjanje duhovne realnosti in poskusi razumevanja in reguliranja le-te z materialnimi sredstvi, kar počne nominalizem. Vi, Sveti oče, pravite: “Dovoljenje, ki sta ga dala moja predhodnika, sem prisiljen odvzeti, da obvarujem edinost Kristusovega Telesa.” Ampak da bi bil dosežen ta cilj, resnična edinost, sta vaša predhodnika sprejela popolnoma nasprotno odločitev, in to z razlogom. Ko nekdo razume resnično edinost kot nekaj, kar je duhovno, večno, in drugačno od gole zunanje enotnosti, je ne želi več doseči zgolj z uniformiranostjo zunanjosti. Tako ne bomo dosegli resnične edinosti, ampak osiromašenost in nasprotje edinosti: razkol.
Edinost ni rezultat odvzemanja dovoljenj, preklicevanja soglasij in vsiljevanja omejitev. Kralj Judeje Roboam se je, pred odločitvijo glede prošenj Izraelcev, ki so želeli, da izboljša njihove življenjske pogoje, posvetoval z dvema skupinama svetovalcev. Starejši izmed njih so mu svetovali prizanesljivost in zmanjševanje bremen ljudstva: v Svetem Pismu starost pogosto simbolizira zrelost. Mlajši, ki so bili kraljevi vrstniki so svetovali povečanje bremen in rabo strogih besed: mladost v Svetem Pismu simbolizira nezrelost. Kralj je sledil nasvetom mlajših. To ni prineslo edinosti med Judejo in Izraelom. Ravno nasprotno, začela se je delite dežele na dve kraljestvi (1 Kr 12). Naš Gospod je ta razkol zacelil z blagostjo saj je vedel, da je pomanjkanje te kreposti povzročilo delitev.
Pred Binkoštmi so apostoli na edinost gledali zgolj iz vidika zunanjosti. Ta pristop je popravil naš Odrešenik sam, ko je na besede sv. Janeza: “Učenik, nekoga smo videli, ki je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.” odgovoril: “Ne branite! Kdor ni zoper vas, je za vas.” (Lk 9,49-50, Mt 9,38-41) Sveti oče, na tisoče vernikov ni bilo “zoper vas”, a ste kljub temu storili mnoge stvari zoper njih. Mar ne bi bilo bolje slediti besedam Odrešenika, ki kažejo na globlji duhovni temelj enotnosti? Hegelianizem in nominalizem sta zaveznika, saj materialistično razumevanje zgodovine vodi v prepričanje, da se mora vsako obdobje nepreklicno končati.
3. Prepričanje v papeževo vsemogočnost. Ko je papež Benedikt XVI. klasični obliki liturgije dal več svobode, se je pri tem skliceval na stoletja staro navado in usus. To dvoje daje njegovi odločitvi trdno podlago. Vaša odločitev, Sveti oče, takih temeljev nima. Ravno nasprotno, ukinja nekaj, kar je obstajalo in držalo izjemno dolgo. Pišete, da iščete potrditev v odločitvah sv. Pija V., čigar kriteriji pa so bili popolno nasprotje vaših. Po njegovi volji se je tisto, kar je obstajalo in zdržalo stoletja, neprekinjeno nadaljevalo. Unkinjeno je bilo zgolj tisto, kar je bilo novost. Edina podlaga, ki torej ostane za vašo odločitev je želja osebe, ki ji je bila podarjena papeška avtoriteta. Ali je kljub temu mogoče, da ta avtoriteta, ne glede na njeno moč, prepreči, da starodavne liturgične navade prenehajo biti lex orandi rimskega obreda? Sveti Tomaž Akvinski se sprašuje, ali lahko Bog nekaj, kar obstaja od nekdaj, spremeni tako, da to sploh nikdar ni obstajalo? Odgovor je ne, saj protislovje ni del Božje vsemogočnosti (Summa Theologiæ). Na podoben način tudi papeška oblast ne more preprečiti, da bi tradicionalno obredje, ki je stoletja izražalo vero Cerkve (lex credendi) nenadoma, nekega dne, prenehalo izražati molitveni zakon te iste Cerkve (lex orandi). Papež lahko sprejema odločitve, a ne takih, ki ogrožajo enotnost, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost, mnogo dlje od trajanja njegovega pontifikata. Papež je služabnik edinosti, ki presega njegovo avtoriteto. Gre za edinost, ki je dana od Boga, ne pa ustvarjena s človeškimi napori. Zatorej ima edinost prednost pred oblastjo, in ne obratno.
4. Kolektivna krivda. Ko v pismu škofom namigujete na namene vaših odločitev, Sveti oče, na različne načine resno obtožujete tiste, ki izvršujejo svoja s strani papeža Benedikta XVI. odobrena pooblastila. Nikjer pa ni napisano, kdo je kriv za te zlorabe, ali kje se dogajajo, in pa kako pogosto. Napisani sta zgolj besedi “pogosto” in “veliko”. Ne vemo niti, ali gre za večino. Verjetno ne. Kljub temu pa krute sankcije zadevajo prav vse, ki imajo prej omenjena pooblastila, in ne zgolj večine. Oropali ste jih njihove duhovne poti, ali nemudoma, ali pa boste to storili enkrat v prihodnosti. Obstajajo npr. ljudje, ki zlorabljajo nože. Ali to pomeni, da bi morali popolnoma ustaviti proizvodnjo in distribucijo nožev? Vaša odločitev, Sveti oče, je veliko hujša kot hipotetični absurd splošne prepovedi proizvajanja nožev.
Sveti oče, zakaj to počnete? Zakaj ste napadli pobožno obhajanje starodavne oblike najsvetejše daritve našega Gospoda? Univerzalne in splošno razširjene zlorabe, ki se dogajajo v drugih oblikah, ne privedejo do česa več od praznih besed in splošnih izjav. Ampak kako lahko nekdo avtoritativno uči “izginotje kulture je lahko tako resno, ali celo resnejše, kot izginotje živalske ali rastlinske vrste” (Laudato Si, 145), in nato nekaj let kasneje z enim dejanjem obsodi velik del cerkvene duhovne in kulturne dediščine na izumrtje? Zakaj v tem primeru pravila “celostne ekologije”, ki ste si jih izmislili vi, ne veljajo? Zakaj se ne vprašate, ali bi lahko bilo konstantno naraščajoče števillo vernikov, ki se udeležujejo tradicionalnih svetih maš, znamenje Svetega Duha? Namesto da bi sledili nasvetu Gamaliela (Apd 5), ste te vernike presenetili s svojo prepovedjo, ki je bila celo brez vacatio legis.
Gospod Bog, zgled cerkvenim oblastnikom in vladarjem tega sveta, ne uporablja svoje moči na tak način. Sveto Pismo pravi o Bogu: “Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš. (…) Ti pa si gospodar moči, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo.” Resnična moč nima potrebe po samopotrjevanju z okrutnostjo, saj to ni lastnost nobene avtoritete, ki želi slediti Božjemu zgledu. Naš Odrešenik sam nam je zapustil zanesljiv nauk o tem (Mt 20, 24-28). Ne samo, da ste ljudem, ki so hodili proti Bogu, izpulili preprogo izpod nog, ampak jim poskušate odvzeli celo tla, po katerih hodijo. Ta poskus bo neuspešen. Nič, kar nasprotuje Katoliški veri, ne bo sprejeto v Božji Cerkvi.
Sveti oče, nemogoče je imeti 12 let tla pod nogami, nato pa nenadoma trditi, da teh tal ni. Nemogoče je zaključiti, da moja mati, ki sem jo našel po toliko dolgih letih, ni moja mati. Papeška oblast je zares velika, a niti takšna oblast mi ne more vzeti moje matere! V življenju ne morem hoditi med dvema prepadoma, kjer eden skriva zaklad, v drugega pa naj bi ta zaklad odvrgli, saj naj bi mu potekel rok trajanja. Če bi sprejel to protislovje, ne bi več smel imeti niti intelektualnega, niti duhovnega življenja. Ali je mogoče slediti dvema nasprotujočima si izjavama? To bi pomenilo konec razumnega razmišljanja, konec občutka resničnosti in konec učinkovitega sporočanja česarkoli komurkoli. Vse te stvari so osnovne komponente človeškega življenja v splošnem, in pa posebej dominikanskega življenja.
O svoji poklicanosti ne dvomim. Trdno sem odločen nadaljevati svoje življenje in služenje v Redu sv. Dominika. A da to lahko počnem, moram razmišljati korektno in logično. Po 16. juliju 2021 v trenutnih strukturah to ni več mogoče. Kristalno jasno vidim, da zaklad svetih obredov Cerkve, tla pod nogami tistih, ki se jih udeležujejo, mati njihove pobožnosti, obstaja še naprej. Hkrati mi je postalo jasno tudi, da moram za to pričevati.
Edino, kar mi preostane, je, da se obrnem k tistim, ki so od vsega začetka radikalnih sprememb (sprememb, ki gredo mnogo dlje od volje Drugega vatikanskega koncila) branili Tradicijo Cerkve, cerkveno spoštovanje razuma in ki še naprej vernikom prinašajo nespremenljiv nauk Katoliške vere: k Duhovniški bratovščini sv. Pija X. Bratovščina je pokazala pripravljenost, da me sprejme tudi kot dominikanca. Ne nudi mi zgolj življenja služenja Bogu in Cerkvi, služenja brez madeža protislovij, ampak tudi možnost nasprotovanja tem protislovjem, ki so sovražnik Resnice in tako vztrajno napadajo Cerkev.
Situacija med FSSPX in uradnimo cerkveno hierarhijo je kontroverzna. Gre za notranji spor v Cerkvi, ki se dotika izjemno pomembnih stvari. Dokumenti in odločitve iz 16. julija so razlog, da se moje pozicije gledeh teh stvareh skladajo s pozicijami FSSPX. Kot vsak pomemben spor, mora biti tudi ta razrešen. Temu sem pripravljen posvetiti ves svoj trud, čigar del je tudi to pismo. Sredstva, ki se jih poslužujem, so lahko zgolj ponižno spoštovanje Resnice in krotkost, ki prihaja iz nadnaravnega vira. Lahko zgolj upamo, da bo rešitev te situacije in obnovitev edinosti zaobjela ne samo tiste, ki živijo sedaj, ampak vse generacije, pretekle in prihodnje.
Hvala za pozornost, ki ste jo namenili mojim besedam in prosim vas, Sveti oče, za vaš apostolski blagoslov.
S sinovsko pobožnostjo Kristusu,
p. Wojciech Gołaski, O.P.
Prevod: Nejc Škrbec
Vir
Views: 23