11.1. Ko torej niti apostol niti angel iz nebes ne more drugače oznanjati ali učiti, kakor je učil Gospod in apostoli, se zelo čudim, od kod ta predrznost, da se ponekod daruje v Gospodovem kelihu voda, ki sama ne more izražati Kristusove krvi. 2. O tej skrivnostni podobi ne molči v psalmih Sveti Duh, ko omenja Gospodov kelih in pravi: “Tvoja opojna čaša, kako je sijajna.”23 V čaši, ki je opojna, je gotovo primešano vino, zakaj voda ne more nikogar opiti. 3. Gospodova čaša pa opoji tako, kakor se je opil tudi Noe v Genezi, ko je pil vino. Ker pa opojnost Gospodovega keliha in njegove krvi ni takšna, kakršna je opojnost navadnega vina, je Sveti Duh potem, ko je v psalmu rekel: “Tvoja opojna čaša,” dodal: “kako je sijajna,” češ Gospodov kelih tako opoji, da strezni, da naravna srca k duhovni modrosti, da človeka izmodri od okusa za posvetno k božjemu spoznanju. Kakor navadno vino razveže duha, olajša srce in prežene vso žalost, tako naj uživanje Gospodove krvi in zveličavnega keliha prežene spomin na starega človeka, potisne v pozabljenost prejšnje posvetno življenje, otožno in žalostno srce, ki ga je prej stiskal strah zaradi grehov, pa razveže z veseljem nad božjim odpuščanjem. V Gospodovi Cerkvi pijočega pa more razveseliti le tista pijača, ki jo je Gospod zares postavil.
12,1. Kako narobe in kako napak rabimo vodo namesto vina, ko je Gospod na svatbi naredil iz vode vino! Tudi ta skrivnostni dogodek naj nas opominja in uči, da naj pri Gospodovi daritvi darujemo vino. Ker je pri Judih pošla duhovna milost, je pošlo tudi vino; zakaj vinograd Gospoda vojnih krdel je bila Izraelova hiša.24 2. Kristus pa je povedal in pokazal, da bo nastopilo pogansko ljudstvo in da na mesto, ki so ga Judje zapravili, pridemo kasneje po veri mi; zato je naredil iz vode vino, torej pokazal, da se bodo ob svatbi Kristusa in Cerkve Judje umaknili, pač pa bodo prihitela in se zbrala poganska ljudstva. Da voda pomeni ljudstvo, pravi božje Pismo v Razodetju: “Vode, ki si jih videl, kjer sedi ona hotnica, so ljudstva in množice in narodi poganov in jeziki.”25 Vidimo, da skrivnostni kelih obsega tudi to.
13,1. Ker nas je namreč vse nosil Kristus,26 ki je nosil tudi naše grehe, vidimo, da voda pomeni ljudstvo, vino pa kaže na Kristusovo kri. Kadar pa se v kelihu voda prilije vinu, se ljudstvo pridruži Kristusu in množica vernikov se poveže in spoji z njim, v katerega veruje. 2. Vino in voda se v Gospodovem kelihu tako zmešata, spojita in združita, da se ta mešanica ne da več razločiti. Zato Cerkve, to je ljudstva, ki zvesto biva v Cerkvi in stanovitno drži, kar veruje, ne more nič ločiti od Kristusa, tako da ljubezen ne bi bila zmeraj tesna in ostala nerazdružljiva. 3. Tako pa se pri posvetitvi Gospodovega keliha ne more darovati samo voda kakor tudi ne samo vino. Kajti če bi kdo daroval samo vino, bi postala pričujoča Kristusova kri brez nas. Če pa je voda sama, bi bilo ljudstvo brez Kristusa. Ko pa se oboje zmeša in drugo z drugim zlije, zveže in združi, se izvrši duhovna in nebeška skrivnost. 4. Gospodov kelih tedaj ni voda sama ali samo vino, če se eno ne pomeša z drugim, kakor tudi Gospodovo telo ne more biti sama moka ali sama voda, če se oboje ne zedini, spoji in sprime v tesno vez enega kruha. 5. Zakrament sam kaže, da je naše ljudstvo zedinjeno. Kakor je iz mnogih zrn, skupaj zbranih, zmletih in zmešanih, en kruh, tako vidimo, da smo v Kristusu, ki je nebeški kruh, eno telo, s katerim naj bo zvezana in zedinjena množica nas vseh.
14,1. Ni torej vzroka, predragi brat, da bi se kdo hotel ravnati po navadi nekaterih, ki so nekdaj menili, naj se v Gospodovem kelihu daruje samo voda. Vprašati je treba, po kom so se oni ravnali. Zakaj če se nam je pri daritvi, ki jo je daroval Kristus, ravnati samo po Kristusu, moramo seveda poslušati in delati, kar je storil Kristus in kar je zapovedal delati. Sam je v evangeliju dejal: “Če delate, kar vam naročam, vas ne imenujem več služabnike, ampak prijatelje.”27 In da je treba poslušati samo Kristusa, je izpričal tudi Oče z nebes, rekoč: “Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!”28 2. Če pa je torej treba samo Kristusa poslušati, se ne ozirajmo na to, kaj je kdo pred nami mislil in delal, ampak kaj je prvi storil Kristus, ki je pred vsemi. Zakaj ne smemo ravnati po človeških razvadah, marveč po božji resnici, ker po preroku Izaiju govori Bog in pravi: “Zaman pa me častijo, ko učijo človeške postave in nauke;”29 in Gospod ponavlja isto v evangeliju, rekoč: “Zametate božjo zapoved, da ohranjate svoje izročilo.”30 Tudi drugje pravi: “Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu.”31 3. Če tedaj ni dovoljeno kršiti niti najmanjše izmed Gospodovih zapovedi, koliko manj se smejo tako velike, tehtne, take, ki zadevajo skrivnost Gospodovega trpljenja in našega odrešenja, kršiti ali po človeškem izročilu spremeniti v nekaj, česar Bog ni postavil. 4. Zakaj če je Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, veliki duhovnik Boga Očeta in je prvi Očetu daroval sam sebe za dar in zapovedal, naj se to dela v njegov spomin, potem je tisti duhovnik res Kristusov namestnik, ki dela, kar je storil Kristus, in tedaj daruje v Cerkvi Očetu pravo in popolno daritev, če se za daritev tako pripravi,32 kakor vidi, da je Kristus daroval.
15,1. Sicer pa padejo vsi zakoni vere in resnice, če se zvesto ne spolnjuje, kar je duhovno zapovedano. Nemara pa se kdo pri jutranji daritvi boji, da bo zaradi duha po vinu dišal po Kristusovi krvi.33 Tako se torej v času preganjanja začno bratje obračati od Kristusovega trpljenja,34 ko se pri daritvi začno sramovati njegove krvi. 2. Gospod pa je v evangeliju dejal: “Kdor se bo mene sramoval, se ga bo sramoval tudi Sin človekov.”35 Tudi apostol pravi: “Če bi ljudem hotel ugajati, bi ne bil Kristusov služabnik.”36 Kako pa bomo zaradi Kristusa prelivali kri, če nas je sram piti Kristusovo kri?
16,1. Nemara se kdo tolaži z mislijo, češ četudi se zjutraj očitno daruje samo voda, vendar darujemo namešani kelih, ko se snidemo k večerji? Toda ko večerjamo, ne moremo k svoji večerji povabiti ljudstva, da bi vpričo vseh bratov obhajali pravo skrivnost. 2. “Toda Gospod je daroval namešani kelih ne zjutraj, ampak po večerji.”37 – Moramo torej Gospodovo daritev38 opravljati šele po večerji, da bomo pri Gospodovi daritvi darovali namešani kelih? Kristus je moral darovati na večer, da bi že ura daritve kazala zaton in večer sveta, kakor je zapisano v Eksodusu: “In zakolje naj ga vsa množica Izraelovih otrok na večer;”39 in zopet v psalmih: “Dviganje mojih rok naj bo kot večerna daritev.”40 Mi pa obhajamo Gospodovo vstajenje zjutraj.
17,1. Ker pa se pri sleherni daritvi spominjamo njegovega trpljenja – Gospodovo trpljenje je namreč daritev, ki jo darujemo -, ne smemo delati nič drugega kot to, kar je on storil. Pismo namreč pravi: “Kajti kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili ta kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride.”41 Delajmo torej, kar je storil Gospod sam, kolikokrat darujemo kelih v spomin Gospoda in njegovega trpljenja. 2. Če kdo med našimi predniki, predragi brat, bodisi iz nevednosti bodisi iz preproščine ni spolnjeval in se ni držal tega, kar nas je z besedo in zgledom učil Gospod, je njegova stvar; njegovi preproščini se more priznati odpuščanje po Gospodovem usmiljenju. Nam pa ne bo mogoče odpustiti, ker smo zdaj od Gospoda posvarjeni in poučeni, naj darujemo Gospodov kelih namešan z vinom, kakor ga je daroval Gospod. O tem pišem tudi pismo svojim tovarišem, da se bo povsod spolnjevala evangeljska postava in Gospodovo naročilo in se ne bo puščalo vnemar, kar je Kristus učil in storil.
18,1. Kdor bi še nadalje to preziral in vztrajal v prejšnji zmoti, bi ga zadela huda graja Gospoda, ki v psalmu očita in pravi: “Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost in jemlješ mojo zavezo v svoja usta? Saj sovražiš moje svarjenje in zametuješ mojo besedo. Ko si videl tatu, si tekel z njim in med prešuštniki si imel svoj delež.”42 Kajti oznanjati Gospodove pravice in zavezo, pa ne delati, kar je storil Gospod, mar ni isto kakor zametavati njegove besede in Gospodovo postavo zaničevati in grešiti s tatvino in prešuštvom, ne zemeljskim, marveč duhovnim, če kdo iz evangelija krade resnične Gospodove besede in pači in skruni božje zapovedi? 2. Tako je zapisano pri Jeremiju: “Kaj ima slama pri pšenici? Zaradi tega, glejte, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki moje besede drug drugemu kradejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in svojimi zmotami.?”43 Prav tako pri istem piše na drugem mestu: “In prešuštvovala je s kamenjem in lesom in pri vsem tem se ni vrnila k meni.”44 Da ta tatvina in prešuštvo ne pade tudi na nas, bodimo oprezni in skrbimo ter s spoštljivim strahom spolnjujmo Gospodove zapovedi! 3. Zakaj če smo božji in Kristusovi duhovniki, ga ne najdem, za komer bi moral zvesteje hoditi kot za Bogom in Kristusom, zlasti ko sam v evangeliju pravi: “Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja.”45 Da torej ne bomo hodili v temi, moramo hoditi za Kristusom in spolnjevati njegove zapovedi, ker je tudi sam na drugem mestu, ko je razposlal apostole, dejal: “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal.”46 4. Če hočemo torej hoditi v Kristusovi luči, ne odstopajmo od njegovih zapovedi in opominov in se mu zahvalimo, ker nas za naprej pouči, kako naj ravnamo, hkrati pa nam za nazaj odpusti, kar smo iz preproščine delali narobe. In ker se že bliža njegov drugi prihod,47 njegova dobrotljivost in obilna milost bolj in bolj razsvetljuje naša srca z lučjo resnice.
19. Z našo bogovdanostjo, predragi brat, in našo bogaboječnostjo, pa tudi z dostojanstvom in dolžnostmi naše škofovske službe se ujema, da se držimo pravega Gospodovega izročila, ko mešamo in darujemo Gospodov kelih, in da po Gospodovem opominu popravimo, v čemer so se nekateri pred nami zmotili. Ko pride v svoji slavi in v nebeškem veličastvu, naj nas najde, da se držimo tega, k čemur nas je opominjal, da spolnjujemo, kar je učil, da delamo, kar je storil.
Želim, predragi brat, da se ti zmeraj dobo godi.
Prevod F. K. Lukmana
Vir