O Evharistiji (Pismo 63) – sveti Ciprijan
Ciprijan pozdravlja brata Cecilija.
1,1. Vem sicer, predragi brat, da se večina škofov, ki so postavljeni na čelo Gospodovih Cerkva po vsem svetu, ravna po duhu evangeljske resnice in Gospodovega izročila in zaradi človeškega novotarskega nauka ne pušča vnemar tistega, kar je Gospod Kristus, učitelj, zapovedal in storil; ker pa nekateri – ali iz nevednosti ali iz preproščine – pri posvečevanju keliha in obhajanju vernikov ne delajo tako, kakor je delal in učil Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, ustanovitelj in učitelj te daritve, se mi iz svetega spoštovanja zdi potrebno, da ti o tej zadevi pišem; če je kdo še zmeraj v tej zmoti, naj spozna jasno resnico in se vrne h korenini in viru Gospodovega izročila. 2. Nikar ne misli, predragi brat, da pišem o tem svoje in človeške misli ali da si iz drzne samovoljnosti lastim to pravico, saj o svojih slabih močeh zmeraj ponižno in skromno sodim. Kadar pa Bog navdahne in zapove, mora zvest služabnik poslušati Gospoda; nihče ga ne bo dolžil, da si predrzno lasti kako pravico, ker se boji razžaliti Gospoda, če zapovedi ne bi izvršil.
2,1. Vedi pa, da imamo zapoved, naj pri darovanju keliha ravnamo po Gospodovem naročilu in ne delamo prav nič drugega razen tega, kar je Gospod sam za nas storil: da namreč kelih, ki ga darujemo v njegov spomin, darujemo mešan z vinom. Zakaj če je Kristus dejal: “Jaz sem prava vinska trta,”1 gotovo Kristusova kri ni voda, ampak vino. 2. Nihče ne more misliti, da je v kelihu Kristusova kri, s katero smo bili odrešeni in oživljeni, če v kelihu ni vina, ki je podoba Kristusove krvi, naznanjena po predpodobah in napovedih Svetega pisma.
3. V Genezi vidimo, da je bilo to napovedano v skrivnostni Noetovi zgodbi, v kateri je predpodoba Gospodovega trpljenja. Pil je vino in se opil, da se je v svoji hiši razgalil, da je ležal z razgaljeno in nepokrito sramoto, da je to očetovo nagoto drugi sin zagledal in zunaj drugim naznanil, starejši in mlajši pa sta jo pokrila2 in tako dalje, kar ni treba na drobno pripovedovati; dovolj je, če na kratko povem le to, da Noe, predpodoba prihodnje resnice, ni pil vode, ampak vino, in tako podal podobo Gospodovega trpljenja.
4,1. Prav tako vidimo predpodobo Gospodove daritve v duhovniku Melkizedeku, kakor izpričuje božje pismo in pravi: “Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil pa je duhovnik Najvišjega Boga in je blagoslovil Abrahama.”3 Da pa je bil Melkizedek Kristusova podoba, pravi Sveti Duh v psalmih, ko v Očetovem imenu govori Sinu: “Rodil sem te pred zgodnjo danico. Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.”4 Ta red seveda prihaja od one daritve in izvira iz tega, da je Melkizedek bil duhovnik Boga Najvišjega, da je daroval kruh in vino in blagoslovil Abrahama. Zakaj kdo je bolj duhovnik Boga Najvišjega kot naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval daritev Bogu Očetu? Daroval pa je isto kakor Melkizedek, to je kruh in vino, namreč svoje telo in svojo kri. 2. In tisti blagoslov, ki ga je v podobi prejel Abraham, se nanaša na naše ljudstvo. Zakaj če je Abraham Bogu verjel in mu je bilo šteto v pravičnost,5 je seveda vsak, ki Bogu verjame in verno živi, pravičen in že prej v vernem Abrahamu blagoslovljen, kakor potrjuje blaženi apostol Pavel, rekoč: “Abrahamom je verjel Bogu in mu je bilo to šteto v pravičnost. Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo. Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu, da bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi. Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo.”6 Zato najdemo v evangeliju besedo, da Bog obuja otroke Abrahamu iz kamnov,7 to je, zbira iz poganov. Ko je Gospod pohvalil Zaheja, mu je odgovoril in rekel: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin.”8 3. Da je torej mogel duhovnik Melkizedek v Genezi pravilno blagosloviti Abrahama, se je najprej izvršila predpodobna daritev kruha in vina. Ko je Gospod to podobo izvršil in spolnil, je daroval kruh in kelih z namešanim vinom; on, ki je polnost vsega, je spolnil resnico, ki jo je napovedala podoba.
5,1. Sveti Duh pa je tudi po Salamonu pokazal predpodobo Gospodove daritve in omenil daritev, kruh in vino, pa tudi oltar in apostole. “Modrost,” je dejal, “si je naredila hišo, jo podprla s sedmimi stebri. Zaklala je svojo živino, namešala v vrčih svojega vina in pogrnila svojo mizo. 2. Razposlala je svoje služabnike in kliče na ves glas k svojemu vrču: ‘Kdor je nemoder, naj pride k meni!’ Temu, ki pogreša razumnost, pravi: ‘Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem vam ga namešala.’”9 Govori o namešanemu vinu, to je, s preroško besedo napoveduje, da bo v Gospodovem kelihu vino zmešano z vodo; tako postane očitno, da se je v Gospodovem trpljenju zgodilo, kar je bilo prej rečeno.
6,1. Tudi blagoslov Juda pomeni isto, tudi v njem je orisana Kristusova predpodoba, da ga bodo hvalili in častili njegovi bratje, da bo s svojo roko, s katero je nesel križ in premagal smrt, stisnil zatilnike ležečih in bežečih sovražnikov, da je on lev iz Judovega rodu, da bo v trpljenju legel in zaspal, potem pa vstal in da je upanje ljudstev.10 2. Temu je božje pismo dodalo in reklo: “V vinu bo opral svoje oblačilo in v krvi grozdja svoje ogrinjalo.”11 Ko pa pravi “kri grozdja”, mar namiguje na kaj drugega kot na vino v kelihu Gospodove krvi?
7,1. Tudi pri Izaiju Sveti Duh isto izpričuje o Gospodovem trpljenju: “Zakaj je rdeča tvoja suknja in tvoje oblačilo kakor od tlačenja v polni pretlačeni tlačilnici?” 12Mar more voda pordečiti obleko? Ali je v tlačilnici voda, ki jo tlačijo z nogami ali stiskajo s stiskalnico? Vino pa se omenja zato, da bi v vinu spoznali Gospodovo kri in vedeli, da so preroki vnaprej oznanjali in napovedali, kar je v Gospodovem kelihu kasneje postalo očitno. 2. Določno govori o tlačenju v tlačilnici in stiskanju tudi zato: Kakor ni mogoče piti vina, če se grozdje prej ne potepta in stisne, tako bi tudi ne mogli piti Kristusove krvi, če se ne bi bil Kristus prej dal poteptati in stisniti in ne bi bil prvi pil keliha, ki ga je ponudil vernikom.
8,1. Kolikorkrat se v Svetem pismu imenuje voda sama, se oznanja krst, kakor vidimo pri Izaiju. “Poprejšnjega,” pravi, “se ne spominjajte in na nekdanje ne mislite. Glej, jaz delam nove reči, ki se zdaj začenjajo, in spoznali jih boste. Napravil bom v puščavi pot in reke v brezvodnih krajih, da bom dal piti svojemu izvoljenemu rodu in svojemu ljudstvu, ki sem ga pridobil, da bo oznanjalo mojo mogočnost.”13 Bog je tu po preroku napovedal, da bodo pri poganih na krajih, ki so bili prej brez vode, tekle mogočne reke in napajale izvoljeni božji rod, to je božje otroke, rojene po krstu. 2. Zopet je bilo napovedano in naznanjeno, da bodo Judje pri nas pili, to je, dosegli krstno milost, če bodo žejni iskali Kristusa. “Če jih bo žejalo v puščavi,” je dejal, “jim bo pripravil vodo, iz skale jo bo priklical, razklal bo skalo, voda bo pritekla in moje ljudstvo bo pilo.”14 To se je spolnilo v evangeliju, ko je v trpljenju sulica razklala Kristusa, ki je skala. 3. On sam je opominjajoč, kaj je bil prerok napovedal, zaklical in dejal: “Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.”15 Da pa bo še jasnejše, da Gospod tu govori o krstu, ne o kelihu, je Pismo dostavilo: “To je namreč govoril o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj.”16 Po krstu se namreč prejme Sveti Duh in tako pristopijo krščeni, potem ko so dosegli Svetega Duha, pit Gospodov kelih.17 Nikogar naj ne moti, če božje pismo, ko govori o krstu, pravi, da smo žejni in pijemo; saj je tudi Gospod v evangeliju dejal: “Blagor lačnim in žejnim pravice.”18 Kar lačni in žejni željno prejme, popolneje in obilneje zaužije. Tako tudi drugje Gospod Samarijanki pravi: “Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, vekomaj ne bo žejen.”19 Tudi ta beseda pomeni krst z zveličavno vodo, ki se prejme enkrat in se ne ponavlja. Po Gospodovem kelihu pa nas v Cerkvi zmeraj žeja in ga pijemo.
9,1. Ni treba še več dokazov, predragi brat, da beseda voda zmeraj pomeni krst in da moramo tako razumeti, da je Gospod prišel in razodel pravi krst in kelih in ukazal v krstu vernikom dajati vodo vere, vodo večnega življenja, s svojo učiteljsko besedo in s svojim zgledom pa nas je poučil, da v kelihu mešajmo vino in vodo. 2. Pred dnevom svojega trpljenja je namreč vzel kelih, ga blagoslovil in dal svojim učencem, rekoč: “Pijte iz njega vsi. To je namreč kri nove zaveze, ki se bo prelila za mnoge v odpuščanje grehov. Povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novo vino v kraljestvu svojega Očeta.”20 V teh besedah vidimo, da je bil kelih, ki ga je Gospod daroval, namešan in da je bilo vino, kar je imenoval svojo kri. 3. Iz tega je jasno, da se ne daruje Kristusova kri, če ni v kelihu vina, in da se Gospodova daritev ne opravi in ne posveti, kakor je zapovedano, če naše dejanje in naša daritev ni v skladu s trpljenjem. Kako pa bomo pili novo vino iz sadu vinske trte s Kristusom v Očetovem kraljestvu, če pri daritvi Boga Očeta in Kristusa ne darujemo vina in Gospodovega keliha ne mešamo, kako je naročil Gospod?
10,1. Tudi apostol Pavel, ki ga je Gospod izvolil, poslal in postavil za oznajevalca evangeljske resnice, je isto zapisal v svojem pismu, rekoč: “Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo, ki bo izročeno za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel po večerji tudi kelih in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride.”21 2. Če torej Gospod veleva in apostol isto potrjuje in izroča, da delajmo, kolikokrat pijemo, v Gospodov spomin prav isto, kar je storil Gospod sam, je jasno, da ne spolnjujemo njegove zapovedi, če ne delamo tistega, kar je storil Gospod, in če zapustimo božje naročilo, da prav tako ne mešamo keliha. 3. Evangeljskih zapovedi pa nikdar ne smemo zapustiti in tisto, kar je učil in delal učitelj, moramo spolnjevati in delati tudi učenci. Tako uči apostol, rekoč: “Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical k milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug, le nekateri vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo zavržen! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo zavržen!”22
Views: 828