Iz razprave O potrpežljivosti sv. Ciprijana, škofa in mučenca (Št. 13 in 15)
Naš Gospod in Učenik nam je dal zveličavno zapoved: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. In zopet: Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
Trpeti je treba in vztrajati, preljubi bratje, da bomo mogli do resnice in svobode tudi dospeti, ko smemo upati resnico in svobodo. Že to, da smo kristjani, je dar vere in upanja; da pa bosta vera in upanje mogla obroditi sad, je treba potrpežljivosti. Ne potegujemo se namreč za sedanjo slavo, marveč za prihodnjo, kakor opominja tudi apostol Pavel: Za to upanje smo bili rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti, kar kdo vidi, čemu bi to še upal? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti. Zategadelj je pričakovanje in potrpljenje potrebno, da dopolnimo, kar smo začeli, in da od božje darežljivosti prejmemo, kar verujemo in upamo. Isti apostol na drugem mestu spodbuja in podučuje pravične, ki delajo dobro in si nalagajo nebeške zaklade s prirastkom božjih obresti, naj bodo potrpežljivi in pravi: Dokler imamo torej čas, delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri. Ko dobro delamo, pa ne omagujmo; kajti ob svojem času bomo želi.
Opominja, naj nihče, ki dobro dela, iz nepotrpežljivosti ne omaga, da se ne bi kdo – od skušnjav odvrnjen ali premagan – sredi hvale vredne in slavne poti ustavil in bi bila pot, ki jo je že prehodil, zaman, ker ne bi dovršil, kar je začel.
Views: 307