Iz pisem sv. Ambroža, škofa (35,4—6.13)
Apostol pravi, da bo tisti, ki po Duhu mrtvi dela telesa, živel. Nič čudnega, kajti kdor ima božjega Duha, postane božji otrok. Božji otrok je, zato ne prejme duha suženjstva, temveč duha posinovljenja. Sveti Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci. In pričevanje Svetega Duha je v tem, da kliče v naših srcih: Aba, Oče, kakor je zapisano v pismu Galačanom. Res veliko je sporočilo, da smo božji otroci; dediči božji, sodediči pa Kristusovi. Kristusov sodedič je, kdor je deležen njegove slave. V njegovi slavi pa je samo tisti, ki deli z njim bolečino.
Da bi nas navdušil za trpljenje z njim, pristavlja, da tistega, kar pretrpimo, sploh ni mogoče primerjati s plačilom, pripravljenim človeku, ki takšne bolečine prenaša. To obilno plačilo se nam bo razodelo, ko bomo, prenovljeni po božji podobi, gledali njegovo slavo iz obličja v obličje.
Da se še bolj pokaže veličina prihodnjega razodetja, apostol dostavlja, kako tudi vse stvarstvo željno pričakuje odrešenje božjih otrok. Stvarstvo je brez svoje krivde zdaj podvrženo posledicam greha. Upa pa, da mu bo Kristus naklonil milost, ki je primerna njegovi naravi. Tudi ono bo rešeno pokvarjenosti in obdarovano s svobodo in slavo božjih otrok. Tako bo ena svoboda obeh, ko se bo razodela njihova slava. Do tega razodetja božje slave pa tudi ono ječi v pričakovanju posinovljenja in odrešenja. Zdihuje, da bi obrodilo duha odrešenja, in koprni po rešitvi iz suženjstva minljivosti.
Božji načrt je jasen. Verniki, ki imajo prvine Duha, ječijo v pričakovanju posinovljenja. Posinovljenje je odrešenje vsega skrivnostnega telesa, kar se bo uresničilo, ko bo to gledalo Boga, večno in najvišje dobro, kakor božji posvojenec. Dosegamo posinovljenje že zdaj v Gospodovi Cerkvi, kajti Duh kliče: Aba, Oče, kakor piše v pismu Galačanom. Vendar bo to popolno šele takrat, ko bodo vsi, ki bodo smeli gledati božje obličje, vstali v neminljivosti, sijaju in poveličanju. Takrat bomo lahko rekli, da je človeštvo povsem svobodno. Zato se apostol hvali: Za to upanje smo bili namreč rešeni. V resnici, rešuje nas upanje, kakor nas rešuje vera, o kateri je rečeno: Tvoja vera te je ozdravila.
Vir
Views: 852