sveti Hieronim: “Pismo Julijanu Oglejskemu, diakonu” (6)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Sveti Hieronim iz puščave1 piše diakonu Julijanu, svojemu prijatelju iz Ogleja. V sodobnem času elektronskih medijev je kar nekako nedojemljivo, kako pomembna so bila takšna dopisovanja za razširjanje novic. Zato Hieronim tudi posveča toliko pozornosti in se tako opravičuje, da dolgo ni pisal. To je pomenilo takorekoč temo, molk, pretrganje stikov.
V pismu Hieronim sprašuje po svoji sestri. Iz pisma lahko sklepamo,2 da je zapadla v neko krivoverstvo, a jo je diakon Julijan spametoval. Hieronim mu je bil za to prisrčno hvaležen.
6. in 7. pismo predstavljata Hieronimovo korespondenco s prijatelji iz Ogleja.

BESEDILO PISMA

1.

  1. Star pregovor pravi: »Lažnivcu se ne verjame, čeprav je res, kar pravi.« Vidim, da je to mene zadelo, ko me kregaš, da molčim in ti ne pišem. Ali naj rečem: »Pogosto sem pisal, toda pismonoše so bili malomarni?« Odgovoril mi boš: »Vsi, ki ne pišejo radi, se že od nekdaj tako izgovarjajo. Ali naj rečem: »Nikogar nisem našel, da bi nesel pismo?« Dejal boš, da jih je mnogo, mnogo sem in tja potovalo. Ali naj zatrjujem, da sem (pisma) tem izročil? Toda ti bodo tajili, ker jih niso oddali, midva, daleč vsaksebi, pa ne bova vedela, pri čem sva. Kaj naj torej storim?
    2. Četudi nisem kriv, bom prosil odpuščanja, ker se mi zdi bolj prav, da se vdam in prosim za mir, kot da se uprem in zanetim prepir. Vedi, da me je dolga telesna bolezen in duševna bol tako zdelala, da sem bil v smrtni nevarnosti komaj še pri zavesti.3 Da ne boš imel tega za zlagano, bom po navadi govornikov za dokaz poklical še priče.

2

1. Tukaj je bil sveti brat Heliodor,4 ki je hotel z menoj v puščavo, pa je odšel, ker so ga moje pregrehe odgnale. Toda moja sedanja gostobesednost bo popravila vso krivdo. Kajti, kakor pravi Flak v satiri:

Pevci imajo lastnost, da, kadar jih prosi prijatelj,
naj zapojo, ostane srce vsem prošnjam zaprto;
če jih ne prosi nihče, pa konca najti ne znajo.
(5)

Odslej te bom tako zasipal s svežnji pisem, da me boš začel prositi, naj ti več ne pišem. Veseli me, da je moja sestra, tvoja hči v Kristusu, stanovitna v tem, kar je začela,6 o čemer mi ti prvi poročaš.
2. Kajti tu, kjer sem zdaj, mi je neznano ne samo to, kaj se doma godi, marveč celo to, ali moje rodno mesto sploh še stoji.7 In čeprav me hiberska kača8 z grdim obrekovanjem trga, se ne bojim človeške sodbe, ker bom imel Boga za sodnika;

če svet se zruši in podere,
med razvalinami bal ne bom se.
(9)

Zato te prosim, imej v mislih apostolov ukaz, s katerim uči, da mora naše delo obstati (prim. 1Kor 3, 14), ter si zasluži Gospodovo plačilo s tem, da jo rešiš, in me pogosto razveseliš s poročili o najinem skupnem ponosu v Kristusu.10

 

OPOMBE

  1. Hieronim se je po dolgem preudarjanju v Antiohiji l. 376 odločil za anahoretsko življenje in šel v halkiško puščavo, tako imenovano po mestu Halkis, ki leži jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Hereb). Tam se je pokoril in pridno študiral.
  2. Gl. tudi 7. pismo in 13. pismo.
  3. Hieronim je v Antiohiji hudo zbolel. Evagrij je skrbel zanj.
  4. Heliodor je bil sin ugledne družine v Altinu, mestecu ob lagunah severno od Benetk. Obstajajo domneve, da se je s Hieronimom spoznal v času študija. Zagotovo pa se srečata v Ogleju, v krogih asketov, ki se zbirajo okrog škofa Valerijana (369-388?). S Hieronimom gre na Vzhod, skupaj obiščeta Jeruzalem, sta še nekaj časa skupaj v Antiohiji, a ne gre z njim v puščavo. Odpravi se domov, kjer skrbi za nečaka, osirotelega Nepotijana. V Altinu postane duhovnik in okoli l.380 tamkajšnji prvi škof. L. 381 se udeleži oglejske sinode, kjer je tudi sv. Ambrozij Milanski. Umre kmalu po l. 400. Njegov spomin se obhaja 3. julija.
  5. Horacij, Satur. I, 3,1-3
  6. Hieronimova sestra je sicer zabredla v zmoto, pa se po prizadevanju diakona Julijana spokorila in bila stanovitna – gl. tudi 7. pismo.
  7. Hieronim misli to popolnoma resno; komaj leto ali dve po tem pismu je njegovo rojstno mesto Stridon brez sledu izginilo.
  8. Kdo je ta hiberska (španska) kača? Nekateri mislijo na prezbiterja Lupicina, ki ga Hieronim zaničljivo omenja v pismu 7,5. Verjetneje se mi zdi, da pomeni excetra (kača) žensko s strupenim jezikom. Morda gre celo za njegovo teto Kastorino (gl. 13. pismo).
  9. Horacij, Carm. III, 3, 7.8
  10. Hieronimov in Julijanov »skupni ponos v Kristusu« je Hieronimova v dobrem stanovitna sestra.

Vir

Ta vnos je bil objavljen v cerkveni očetje z značkami , . Zaznamek za trajno povezavo.