Slomškova nedelja 2001 – nadškof dr. Franc Kramberger

MARIBORSKI ŠKOF DR. FRANC KRAMBERGER: PRIDIGA 
škof Anton Martin SlomšekExzellenz! Hochwürdigster Herr Bischof von Gurk – Klagenfurt (Msgr. Dr. Alois Schwarz)!
Spoštovani gospod ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, pomožna škofa iz Ljubljane in Maribora ter zastopnik škofa iz Kopra!
Sobratje v duhovniški in redovniški službi, sestre redovnice!
Verehrte angesehene Vertreter der Staatsregierung, der Landesbehörde und der Stadtverwaltung!
Dragi bratje in sestre tostran in onstran državne meje! Liebe Schwestern und Brüder diesseits und jenseits der Staatsgrenze!

Hvaliti hočem vrle može, naše očete v njih rodovinah!
Bili so svetovalci s svojo razumnostjo,
vidci vseh reči s preroškim darom
voditelji narodov s svojimi sveti,
modri govorniki v svojih knjigah.
Na veke ostane njih spomin in njihova slava ne ugasne.
Njih ime živi od roda do roda (prim Sir 44,1-7.13-15Sir 44,1-7.13-15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

Tako se je starozavezni pisatelj zahvalil in s slavospevom oddolžil svojim prednikom. Tako je tudi Slomšek začel svoj spis "Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva." Če veljajo te besede Svetega pisma za katerega Slovenca, veljajo v prvi vrsti zanj, saj mu strokovnjaki naše zgodovine priznavajo, da kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini za Cirilom in Metodom". In če sta solunska brata "prvi dve zvezdi našega verozakona", kakor je zapisal sam Slomšek, je on tretja zvezda, ki bo svetila slovenskemu narodu, "dokler ne ugasne ime matere Slave".
Pred našo stolnico v Mariboru je Slomškov spomenik z napisom: "Anton Martin Slomšek – prvi mariborski škof – narodni buditelj – vzgojitelj – pisec". Lahko bi še dodali: ustanovitelj slovenske ljudske šole, utemeljitelj univerzitetnega ali visokega šolstva v Mariboru, apostol edinosti med kristjani, prenovitelj duhovnega, verskega in nravnega življenja po janzenizmu in jožefinizmu, veliki govornik, soustvarjalec slovenske kulture in še in še. To so posamezne poteze ali komponente na liku njegove osebnosti. Rezultanta vseh teh razsežnosti pa je: Slomšek – slovenski dušni pastir. V tem naslovu je zajeto vse njegovo delo, so povzete vse poteze njegove osebnosti. Tako so gledali nanj njegovi sodobniki, sodelavci in poznejši poznavalci njegovega življenja. Ni čudno, če so mu ljudje kot škofu rekli "župnik cele škofije", ali če je zadnje leto življenja potoval v Rim k sv. očetu pod nazivom "mestni župnik mariborski". Vsi ti nazivi ali naslovi stojijo za imenom. Od tiste nedelje (19. sept. 1999), ko je Petrov naslednik, papež Janez Pavel II. pred dvestotisočglavo množico izrekel besede: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …", je dobil nov naslov, naslov pred imenom: Blaženi!
V ta cilj, v to točko so se desetletja iztekale molitve in prošnje vernikov: "Poveličaj pred vesoljno Cerkvijo in podeli čast oltarja škofu A. M. Slomšku!" V to točko poveličanja in podelitve časti oltarja je bilo usmerjeno njegovo življenje in delo, kar je papež Janez Pavel II. povzel v glavni prošnji: "O Bog, vir vse svetosti, tvoj služabnik Anton Martin Slomšek se je v gorečnosti za apostolsko službo popolnoma izročil tvoji volji. Kot apostol in učitelj krščanske vere in omike je spodbujal vse ljudi k edinosti in k življenju po evangeliju." To je blaženi A. M. Slomšek.

Da, zavzema prvo mesto v zgodovini slovenskega naroda po Cirilu in Metodu, ne le zaradi tistih velikih del, ki jih je opravil v preroškem duhu za slovenski narod, marveč zavzema prvo mesto po Cirilu in Metodu kot prvi blaženi iz našega naroda, razglašen pred vesoljno Cerkvijo.
Vemo, da Bog ne potrebuje svetnikov. On je sama neskončna in vsemogočna svetost. Njemu ni mogoče kaj dodati ali odvzeti. On nikogar in ničesar ne potrebuje. Vemo tudi, da Slomšek ne potrebuje beatifikacije pred vesoljno Cerkvijo. Vsi rodovi, od Slomškove smrti pa do nas so bili in smo bili prepričani, da je Slomšek že v nebesih, v poveličanju, med svetniki. Zato smo se mu priporočali. Edini, ki potrebujejo Slomška svetnika, blaženega Slomška, smo mi. Mi potrebujemo svojega priprošnjika pri Bogu, zavetnika iz naših vrst, iz našega rodu, svojega vzornika pri Bogu.

-Blaženega Slomška potrebuje naša mladina, da bi se ob svojem učitelju in vzgojitelju navdušila za tiste ideale, za katere se splača živeti, za tiste duhovne in moralne vrednote, ki kakor sonce po dnevi ali zvezde ponoči razsvetljujejo človekova obzorja.
-Blaženega Slomška potrebujejo naše družine, da bi ob njem, ki je toliko svojih moči in sposobnosti posvetil prav družini, bile "domača Cerkev", ognjišče ljubezni, svetišče zvestobe in prežete s spoštovanjem do življenja.
-Blaženega Slomška potrebujemo mi duhovniki, da bi po njegovem zgledu mogli biti pravi slovenski dušni pastirji, pripravljeni za ceno največjih žrtev služiti ljudem in Bogu.
-Blaženega Slomška potrebuje slovenski narod, doma in po svetu, da bi bil tudi v tem pogledu enakovreden vsem drugim narodom, ki že imajo lastne svetnike, in da bi narod imel v svojem svetniku dokaz in potrditev o zdravih koreninah, iz katerih raste skozi zgodovino. Ta dokaz, to moč svetosti, ki je sposobna spremeniti svet, kakor je dejal papež Janez Pavel II. ob prvem obisku v Sloveniji, potrebuje slovenski narod kot popotnico v tretjem tisočletju.

Letošnjo "Slomškovo nedeljo" obhajamo na avstrijskem Koroškem, tu v Celovcu. Zakaj? Blaženi škof Slomšek je v korenini povezan s Celovcem in s Koroško na avstrijski strani. Tu, v Celovcu, v skupnem bogoslovju za krško in lavantinsko škofijo, se je pripravljal na duhovniško službo.
V tej častitljivi stolnici ga je krški škof Jakob Pavlič posvetil v duhovnika (8. sept. 1824).
Pozneje je bil devet let v istem bogoslovju duhovni voditelj ali spiritual za bogoslovce obeh škofij. Še pozneje je bil 13 let kot lavantinski škof v Št. Andražu na Koroškem v Labodski dolini.
S svojim delom in življenjem je neizbrisno zaznamoval zgodovino Koroške, posebej še Celovca. Letos se spominjamo ustanovitve Mohorjeve družbe. Prav tu v Celovcu je njeno rojstno mesto. Stopetdeset let mineva od tega dogodka, ki smo se ga spominjali ta petek v Celovcu in par dni prej pa v Celju. Za to njegovo delo mu slovenski narod ne bo nikoli dovolj hvaležen.
Z današnjim slavjem tu v celovški stolnici se mu želimo vsaj nekoliko oddolžiti skupaj z rojaki tostran državne meje, hkrati pa utrditi sedanje medsebojne vezi med obema škofijama, med obema narodoma.
Vir