Pričevanje

IZPOVED VESELJKA KRALJA IZ KRALJEVCA NA SUTLI NA HRVAŠKEM

RESNICA! BOG ME LJUBI!

»Želim povedati resnico.«
»Ne! Rekel boš tisto kar ti jaz povem!«
»Ne, želim povedati resnico.«
»In posledice? Kaj ti bom jaz potem?!«, je dejal odvetnik.
»Bog vas je pripeljal v moje življenje, naredite tisto kar mislite da je nujno, toda jaz bom povedal resnico.«
»Če misliš da boš tako olajšal svojo dušo, pojdi v cerkev!« me je še dalje prepričeval odvetnik.
»Prav zaradi tega ker sem bil v cerkvi želim povedati resnico.«
»Prav potem… še se bova pogovarjala« so bile zadnje odvetnikove besede, v upanju da se bom premislil in se tako izognil zaporni kazni.
Kako pa je vse začelo….
Bil sem zelo svojeglav človek, živel »slabo stran življenja«. Seveda, mislil sem da sem zelo dober.
Že v osnovni šoli sem se srečal z okultizmom in magijo, ne zavedajoč se da sem vragu rekel »Da!« Jezus, hvala ti na tem da mi nisi to zameril in mi to vzel za neodpustljivi greh. Vse to sem naredil ker nisem vedel kaj počnem. Posledice pa so ostale.
Živel sem preveč svobodno, pravzaprav pa v suženjstvu. Drugi mi niso bili pomembni. Cel čas me je Gospod opozarjal na to da se nahajam na napačni poti, na primer, ko sem imel prometne nesreče po katerih sem komaj preživel, ali pa ko mi je Gospod vzel tisto kar mi je največ pomenilo v življenju: dekle, prijatelje, denar…
Končno sem se oženil, toda najino skupno življenje je bilo prava katastrofa! Verjel sem da se dva ista horoskopska znamenja ne ujemata in sem tako živel v nenehnem prepiru z svojo ženo, nisem pa verjel v Božji blagoslov nad zakramentom poroke.
Tudi z drugimi ljudmi nisem bil v boljših odnosih.
Končno mi je Bog podaril zadnjo možnost. Še ena prometna nesreča.
Tega dne, 7. Decembra leta 1998., sem se odpravil s tovornjakom na pot. Vožnja po avtocesti je bila dolga. Na trenutek sem spustil pogled… tovornjak je zavil desno na odstavni pas… zabil sem se v avto v katerem so se nahajale dve ženske, zraven njega pa je stal mladenič. Zavem se tega kar se je zgodilo, začel sem se zaustavljati… skočil sem iz njega… jokal sem, kričal in bruhal.
Postavil sem trikotnik na cesto in prosil prihajajoče v avtih za pomoč.
Mladenič je ležal na cesti in se ni mogel premakniti, iz avta pa je kričala in jokala starejša ženska ter prosila za pomoč svoji hčerki, katera pa je po dveh dneh umrla v bolnici.
Ker sem živel v temi, grehu, je hudič izkoristil trenutek in mi dal inspiracijo za novo laž in se tako izognil zaporu.
»Avtomobil kateri mi je šel nasproti me je zaslepil, pa sem zavil« sem govoril policajem ki so prišli na mesto nesreče.
Še dolgo časa potem je ta laž živela v meni. Vsi, prijatelji, starši, sorodniki, žena…. prav vsi so verjeli v to laž, razen mene in Boga.
Prvi mesec je bilo prav grozno; psihologi, psihiatri, tablete… in tako v krog brez konca. Odšel sem k župniku. Tedaj se je moja duša odprla… povedal sem resnico.
»Nisi hotel da se kaj takšnega zgodi. Ne skrbi, Bog ti bo oprostil« je dejal župnik.
Res, nisem to hotel! Ampak, oseba kakšna sem bil, prepoln greha, kot da je to hotela.
Vsakič ko sem nekaj zgrešil, Jezus na križu je jokal in za mene govoril: »Oče, oprosti mu, saj ne ve kaj počne.«
Bog mi je odpustil. Toda kako naj osebi kakšna sem bil pokaže Pot?
Takole:
»Zdaj pa dobro razmisli: dobro ali zlo, svetloba ali tema, ljubezen ali sovraštvo.«
To je bil trenutek v katerem sem moral odločiti kako naprej.
Vedno sem verjel da Bog obstaja, ampak nekje daleč, ne tu, ne v mojem življenju. »Zakaj?« sem se vprašal. »Zakaj je Bog to dovolil?« Čeprav sem ga obtoževal za vse kar se mi je zgodilo, začel sem ga iskati… Začel sem ga iskati kot odgovor na vprašanje »Zakaj?«
Hotel bi nevmesno povedati tudi to, da se je s to prometno nesrečo končal period sedemletne nesreče, zaradi razbitega ogledala leta 1991., v kar sem tedaj verjel. Praznoverje kaznuje!!!
Življenje mi je postajalo vse teže, dnevi v krogu družine pa vse hujši in hujši. Junija 1999. leta me spomin na pokojno babico in njeno ozdravljenje spodbudi k molitvi Materi Božji Bistriški. Odhajam v svetišče, toda v mojem življenju še dalje ni sprememb.
Odločam se na pomoč vedeževalca, ker »on ve« kako mi pomagati, ker molitev »ne pomaga«. Kakšna napaka!
Suženj očeta laži mi daje vrečico različnih trav, katere naj bi bile čaj za pomirjevanje in mi pomagale, v zameno za denar. Iste so mi pomagale… od čaja sem se počutil boljše, vrag pa je s tem spet hotel pokazati moč svojega sužnja in njegovih pripravkov.
V enem trenutku, iz neznanih razlogov, pa vse to odvržem.
Danes verjamem, da je mati Božja »počistila« hlev ki sem ga naredil iz svojega življenja. S tem je pripravila teren za prihod Jezusa v moje življenje.
Velika Sobota leta 2001. v cerkvi vzamem Jezusa na križu v svoje roke. Poljubljam svete rane in kričim v solzah: »Jezus, pomagaj mi, jaz več ne morem.« Gospod se me je usmilil, ampak šele tedaj ko sem se jaz ponižal.
25. maja 2001. odhajam k župniku Ivici Berdiku, ne vedoč zakaj ravno k njemu in ne vedoč ničesar o njemu. Odšel sem na spoved. Vprašal me je, če sem prekršil 1. Božjo zapoved, oziroma, če sem bil pri kakšnem vedeževalcu. To vprašanje me je presenetilo. Odgovoril sem: »Večkrat.« Tedaj sem občutil Božjo milost. Odprl sem svoje srce in Duh Sveti se je spustil name.
Moja zavest se je zbudila. Župnik me je prepričal in odločil sem povedati resnico v zvezi z nesrečo, odvetnik pa je seveda bil proti temu, zaradi česa sem občutil, da me zlo napada. Toda povedal sem resnico.
Mnogi so molili zame, jaz pa sem končno imel pogum povedati resnico na sodišču. Govoril sem resnico, pričal po Resnici in s tem dobil Življenje.
Sodnik se je čudil, mati umrlega mladeniča tudi… vsi so se čudili, ker so poznali »resnico« iz policijskega zapisnika. Moja kazen je bila 18 mesecev brezpogojnega zapora.
Šest mesecev po sojenju, aprila 2002. leta, sem se odpravil z ostalimi verniki iz svoje župnije v Međugorje.
Na maši je prišla gospa, dala mi roko in rekla: »Mir s teboj.«
Nisem jo spoznal, na kar se je ona predstavila. Bila je to mati mladeniča katerega sem umoril v prometni nesreči. Dejala mi je, da me je vedno gledala kot morilca svojega otroka, ampak, da mi sedaj vse odpušča. V tem trenutku kot, da se je odprlo nebo nad cerkvijo polno ljudi. Objela me je kot mati objema svojega otroka. Jokali smo, jaz pa sem bil končno srečen, vesel in blagoslovljen zaradi milosti ki mi jo je Bog podaril.
Danes sem svoboden človek. Z mojega srca in duše so padle rešetke katere so me dolgo dušile in mi niso dale miru.
Ali bom šel v zapor ali pa ne, ni pomembno. Naj Gospod odloči, kje sem mu najbolj potreben, ker On ima najboljši načrt za moje življenje. Kamorkoli grem, kjerkoli bom, vedno bom slavil in poveličeval Njegovo sveto Ime.
Moja draga žena Kristina in jaz imava danes šest čudovitih otrok, skladno in mirno skupno življenje ter povezanost z Bogom v molitvi. In pa tisto, kar nam je najpomembnejše, imamo Tistega, ki nas čuva in pazi, Gospoda našega Jezusa. In res, povem Vam, priprošnja Blažene Device Marije deluje. Aleluja! Slava Brezmadežni Materi! Slavimo Gospoda! Aleluja!
Jezus, hvala Ti.