Pismo Diognetu

1. Zelo si prizadevaš, kakor vidim, spoštovani Diognet, da bi spoznal krščansko vero, in zelo natančno in marljivo izprašuješ o kristjanih: na kakšnega Boga zaupajo in kako ga časte; zakaj vsi nič ne cenijo sveta in prezirajo smrt; zakaj ne marajo niti bogov, v katere verujejo Grki, niti se ne drže judovske vere; kakšna ljubezen jih veže med seboj; zakaj je vendar ta rod ali ta naprava prišla kot nekaj novega na svet sedaj in ne prej. Pohvaliti te moram, da kažeš tako dobro voljo in prosim Boga, ki nam daje milost, da govorimo in poslušamo, naj meni nakloni, da bi tako govoril, da bi se ti, ki me boš poslušal, kar najbolj poboljšal, tebi pa naj podeli, da bi tako poslušal, da ne bom žalosten jaz, ki bom govoril.

2. Pusti torej vse misli, ki so prej objemale tvoj razum, loči se od navad, ki so te varovale, in postani, kakor od začetka nov človek, ker boš poslušal tudi nov nauk, kakor si sam priznal. Poglej ne samo z očmi, marveč tudi z razumom, kaj pravzaprav in kakšni so tisti, ki jih imenujete in imate za bogove. Da ne služijo kristjani takim bogovom, zato bi mogel še mnogo drugega navesti; če se komu ne zdi že to dovolj, bi bilo, menim, odveč še kaj več govoriti.

3. Dalje bi, mislim, ti prav rad slišal o tem, da ne častijo kristjani Boga na isti način kakor judje. Če se torej judje vzdržujejo od bogočastja, o kakršnem sem pravkar govoril (malikovanja), ravnajo prav, ko častijo enega Boga vesoljstva in ga imajo za Gospoda: da pa mu izkazujejo to čast na podoben način kakor tisti, o katerih sem prej govoril (s klavnimi in z žgalnimi daritvami), se motijo.

4. Mislim, da si dovolj spoznal, da se kristjani po pravici vzdržujejo skupne (malikovalske in judovske) nespameti in zmote, ter judovske nepotrebne prizadevnosti in bahavosti; v čem pa je skrivnost njihove vere, ne pričakuj, da boš zvedel od človeka.

5. Kristjanov namreč ne loči od drugih ljudi ne zemlja, ne jezik, ne običaji. Ne prebivajo v svojih mestih, ne govore drugačnega narečja in ne žive posebnega življenja. Tega nauka jim ni našlo kako umovanje in vrtanje zvedavih ljudi in se ne drže kakega človeškega nazora kakor nekateri. Prebivajo v grških in barbarskih mestih, kamor je koga zanesla usoda, vedejo se po običajih domačinov v obleki, hrani in drugem življenju, a vendar kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja. Žive v svoji domovini, a so kakor priseljenci, imajo vse pravice, kakor meščani, a trpe vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina. Ženijo se kakor vsi, rodijo otroke, a otrok ne zametujejo. Imajo skupno mizo, a ne postelje. V mesu živijo, a ne po mesu. Na zemlji bivajo, a v nebesih imajo svojo domačijo. Pokorni so danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Dobro delajo, a kaznujejo jih kot hudobneže; kazni se vesele, kot da vstajajo v novo življenje. Judje jih napadajo kot drugorodce in Grki jih preganjajo in njihovi sovražniki ne vedo povedati, zakaj jih sovražijo.

6. Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani. Po vseh udih telesa je razsejana duša. Kristjani pa po mestih sveta. Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta. Nevidna duša je zaprta v vidnem telesu; tudi kristjane vidiš, da bivajo na svetu, a njihova vera ostane nevidna. Meso sovraži dušo in se bojuje z njo, čeprav ta mu ne dela nobene krivice, ker mu brani uživati slasti; tudi kristjane sovraži svet, čeprav mu ne delajo nikakršne krivice, ker nasprotujejo slastem. Duša ljubi meso, ki jo sovraži, in ude; tudi kristjani ljubijo tiste, ki jih sovražijo! Duša je zaprta v telesu, a ohranjuje telo; tudi kristjani so v svetu kakor v temnici, a oni ohranjajo svet. Neumrljiva duša prebiva v umrljivem šotoru; tudi kristjani prebivajo v minljivem domu, pričakujejo pa neminljivosti v nebesih. Če jih ne strežeš z jedjo in pijačo, postane duša krepkejša; tudi kristjani od dne do dne naraščajajo, ko trpe kazni. Na tako pomembno mesto jih je postavil Bog; zato ne smejo pobegniti.

7. Ni jim bilo namreč to, kot sem dejal, izročeno kakor zemeljska iznajdba, tudi ne menijo, da tako skrbno hranijo minljivo misel in ni se jim poverila naloga, da čuvajo človeške skrivnosti, marveč, resnično, sam vsemogočni Stvarnik vsega in nevidni Bog je presadil iz nebes resnico in sveto, nedoumljivo besedo med ljudi in jo vcepil v njihova srca. Ni poslal, kakor bi mislil kdo, ljudem kakega služabnika, bodisi angela ali prvaka ali koga, ki vodi zemske zadeve, ali koga, ki mu je poverjena uprava na nebu, ampak Graditelja in Stvarnika vesoljstva samega, po katerem je naredil nebesa; po katerem je zaprl morje v njegove meje; katerega skrivnosti verno čuvajo vsa nebesna telesa; od katerega je prejelo sonce mero dnevnega teka in se je drži; kateremu so poslušne zvezde, ki hodijo za tekom meseca; po katerem je vse razporejeno in določeno, kateremu je vse podlo no; nebesa in, kar je v nebesih, zemlja in, kar je na zemlji, morje in, kar je v morju, ogenj, zrak, brezno, kar je na višavah, kar je v globinah, kar je v sredi. Tega je poslal k njim. Morda li, kot bi kdo mislil, da bi prinesel kot trd vladar strah in trepet? Nikakor ne, marveč v milobi in krotkosti ga je poslal, kakor pošilja kralj kraljeviča; poslal ga je kot Boga; poslal ga je kot človeka k ljudem; poslal ga je kot rešitelja, ki vabi in ne sili, kajti nasilja Bog ne pozna; poslal ga je, ker nas kliče, ne preganja; poslal kot ljubitelj, ne kot sodnik. Poslal ga bo namreč kot sodnika in kdo bo prestal njegov prihod?… Ne vidiš, kako jih mečejo zverem, da bi zatajili Gospoda, a jih ne morejo premagati? Ne vidiš, da toliko bolj raste število drugih, kolikor več jih usmrte? To očitno ni človeško delo; to je moč Boga, to je dokaz njegove pričujočnosti.

8. Kdo je sploh med ljudmi vedel, kaj neki je Bog, dokler ni sam prišel? Ali odobravaš prazne in nespametne besede »vere vrednih« modrijanov, ki so eni od njih trdili, da je ogenj bog (kamor bodo sami šli, to imenujejo boga), drugi, da je voda, drugi pa, da je kaka izmed prvin, ki jih je ustvaril Bog? Če se sprejme kateri od teh naukov, potem bi se morala tudi vsaka druga neustvarjena reč tako imenovati bog. Toda to so prazne marnje in prevare sleparjev; od ljudi ni nihče Boga videl niti spoznal, temveč on sam se je razodel. Razodel pa se je po veri, ki ji je edini dano videti Boga. Kajti Bog, Gospod in Stvarnik vesoljstva, ki je vse naredil in razporedil, ni bil človeku le prijazen, marveč prizanesljiv. Vedno je bil tak, je in bo: mil, dober, brez srda in resničen, samo on je dober. Ko pa je spočel veliko in neizrekljivo misel, jo je povedal samo Sinu. Dokler je torej hranil zase svoj modri sklep in ga skrival, se je zdelo, da se ne briga za nas in nas zanemarja; ko pa nam je odkril in razodel po ljubljenem Sinu, kar je bil od začetka pripravil, nam je dal vse hkrati, da smo postali dele ni njegovih dobrot, jih videli in razumeli. Kdo izmed nas bi bil kdaj to pričakoval?

9. Ko je torej vse pri sebi s svojim Sinom uredil, nas je pustil do nedavnega časa, da smo se dali, kakor smo hoteli, voditi nerednim nagonom, speljani na kriva pota po nasladah in poželenjih. Tega pa nikakor ni storil, kot da bi se veselil naših grehov, marveč ker jih je potrpežljivo prenašal, in tudi ne, kot da bi odobraval čas krivičnosti, marveč ker je pripravljal sedanji čas pravičnosti. Hotel je namreč, da bi prišli v onem času do spoznanja, da po lastnih delih nismo vredni življenja, marveč da smo ga postali vredni sedaj po bo ji dobrotljivosti in da bi mi poskusili, da sami po sebi ne moremo priti v bo je kraljestvo, temveč da smo to dosegli po bo ji moči. Ko pa je bila mera naše krivičnosti polna in je bilo popolnoma jasno, da jo čaka kot plačilo kazen in smrt, in je prišel čas, ki ga je Bog določil, da pokaže za naprej svojo dobrotljivost in moč – o neprekosljiva prijaznost in ljubezen bo ja do ljudi! – nas ni sovražil ne zavrgel ne se spomnil naših hudobij, marveč se je pokazal prizanesljivega, potrpel z nami, vzel iz usmiljenja sam naše grehe nase in dal svojega lastnega Sina kot odkupnino za nas, svetega za grešnike, nedolžnega za hudobneže, pravičnega za krivičnike, neminljivega za minljive, neumrljivega za umrljive. Kaj drugega je namreč moglo pokriti naše grehe nego njegova pravičnost? Kdo je mogel opravičiti nas grešnike in brezbožneže nego samo Sin Božji? O sladka zamena, o neizsedljiva naredba, o nepričakovana dobrota! Greh mnogih se skrije v enem pravičnem, pravičnost enega opraviči mnogo grešnikov! V prejšnjem času nas je torej privedel do spoznanja, da ne more naša narava doseči življenja; zdaj pa nam je pokazal Odrešenika, ki more rešiti tudi tisto, kar se ni moglo samo rešiti. S tem obojim nas je hotel privesti do tega, da bi verovali v njegovo dobrotljivost, da bi imeli njega za rednika, očeta, učitelja, svetovalca, zdravnika, razum, luč, čast, slavo, moč, življenje in bi ne bili v strahu za obleko in hrano.

10. Ako želiš tudi ti to vero, spoznanj najprej Očeta! Bog je namreč ljubil ljudi; zaradi njih je ustvaril svet, njim je podredil vse na zemlji, njim je dal razum, dal pamet; samo njim je dal, da dvignejo oči k njemu; nje je ustvaril po svoji podobi, njim je poslal svojega edinorojenega Sina, njim je obljubil nebeško kraljestvo in dal ga bo tistim, ki so ga ljubili, Kaj misliš, kakšna radost te bo navdala, ko ga boš poznal! Kako ga boš ljubil, ki je prej tebe tako ljubil? In če ga vzljubiš, boš posnemal njegovo dobrotljivost. In ne čudi se, če more človek posnemati Boga! More, če on (Bog) hoče. Kajti sreča ni v tem, da kdo gospoduje nad bližnjim, da želi imeti več, kot imajo slabotnejši, da je bogat in da tlači ni je; v tem nihče ne more posnemati Boga, saj je to izven njegovega veličanstva. Toda kdor sprejme nase breme bližnjega; kdor hoče drugemu šibkejšemu pomagati v tem, v čemer je boljši; kdor daje potrebnim to, kar je od Boga prejel in postane bog tistemu, ki prejema: ta posnema Boga. Tedaj boš e tukaj na zemlji videl, da vlada Bog v nebesih; tedaj boš začel govoriti bo je skrivnosti, tedaj boš ljubil in občudoval tiste, ki trpe kazen, ker nočejo zatajiti Boga; tedaj boš obsodil prevaro in zmoto sveta, ko boš spoznal resnično življenje v nebesih, ko boš preziral navidezno zemsko smrt, ko se boš bal resnične smrti, ki čaka tiste, ki bodo obsojeni v večni ogenj, ki bo mučil do konca nje, kateri pridejo vanj. Tedaj boš občudoval one, ki prenašajo zaradi pravičnost častni ogenj in jih blagroval, ko boš spoznal oni ogenj.

11. Ne govorim čudnih stvari, ampak postajam učitelj narodov, ker sem učenec apostolov: s tem, kar mi je izročeno, dostojno služim vsem, ki so postali učenci Resnice. Kajti kdo, ki je pravilno poučen in ga je rodil ljubeznivi Logos, si ne prizadeva jasno spoznati vsega, kar je bilo po Logosu razodeto učencem? Njim se je Logos razodel, ko se je pojavil, ne da bi neverni to umevali. Razodel se je in govoril učencem, ki jih je spoznal za verne in so zaradi Njega spoznali Očetove skrivnosti. Oče je poslal Logos zato, da bi se pokazal svetu, Njega, ki ga je ljudstvo osramo­tilo, Njega, ki so ga oznanili apostoli, Njega, v katerega so dobili vero narodi, Njega, ki je od začetka. On je bil videti mlad, a se je izka­zal kot Starodavni, a obenem vselej mlad, saj se poraja v srcih svetih. On je Večni, danes priznan za Sina. Po Njem postaja Cerkev bogata in se milost razprostira ter množi v svetih; milost, ki daje um, milost, ki razodeva skrivnosti, ki naznanja čase, ki se raduje nad vernimi, ki se daruje vsem iskalcem, ki ne prelamljajo prisege vere in ne prestav­Ijajo meja očetov. Opeva se strah postave in spoznava milost prerokov; utemeljuje se vera evangelijev in ohranja Izročilo apostolov: milost Cerkve poskakuje … Če ne boš žalostil te milosti, boš spoznal, kaj govori Logos, po tistih, po katerih hoče in kadar hoče. Kar sem se trudoma namenil povedati, ker to veleva volja Logosa, vse to delim z vami, iz ljubezni do tistega, kar mi je bilo razodeto.

12. Preberite, pazljivo poslušajte in vedeli boste, kaj Bog ponuja vsem, ki ga pravilno ljubijo, ki so okrašeni s pisanimi sadovi in so postali razkošen raj, ki bodo v sebi vzgojili čudovito cvetoče drevo z vsemi sadeži. Na tej zemlji sta zasajena drevo spoznanja in drevo življenja. In ne ubija drevo spoznanja, ampak neposlušnost. Ni namreč brez pomena pisano, da je Bog od začetka zasadil drevo spoznanja in drevo življenja sredi raja, saj je pokazal, da življenje (dosežemo) po spoznanju. Onadva na začetku ga nista uporabljala na čist način, in sleklo ju je zavajanje kače. Življenja namreč ni brez spoznanja niti ni spoznanje varno brez resničnega Življenja. Zato sta (drevesi) zasajeni eno blizu drugega. Apostol je doumel ta pomen in graja spoznanje, ki se ne vadi za Življenje in ne (izpolnjuje) resnične zapovedi ter pravi: “Spoznanje napihuje, ljubezen pa zida. Kdor misli, da je kaj spoznal brez resničnega spoznanja, za katerega bi pričalo Življenje – ni spoznal. Zapel­jala ga je kača in ni vzljubil Življenja. Kdor pa je s strahom spoznal in si prizadeva za življenje, sadi zaradi upanja in pričakuje sad. Tvoje spoznanje naj bo srce in tvoje življenje naj bo Logos, ki si ga vase sprejel. Če bo v tebi raslo Njegovo drevo in če boš želel Njegov sad, boš vselej ubral tisto, po čemer pri Bogu hrepeniš: tega se ne dotakne kača, tega ne omadežuje zabloda. Eva se ne oskrunja, ampak se veruje v Devico. Kaže se Odrešilno, apostoli postajajo razumni, Gospodova Pasha se bliža, časi se zbirajo, raduje se Logos, ki poučuje svete in ki se po Njem slavi Oče. Njemu slava na veke. Amen.
Vir