papež Benedikt XVI.: “Posvečeno duhovništvo”

Papež Benedikt XVI.

V tem velikonočnem času, ki nas vodi proti binkoštim in nas usmerja tudi k slovesnemu zaključku leta duhovništva, ki je predviden 9., 10. in 11. junija, od srca namenjam še nekaj razmišljanj temi o posvečenem duhovništvu in se zaustavljam pri rodovitnem dejstvu priličenja duhovnika Kristusu kot Glavi, ko izvaja tri službe, ki jih sprejema, to je poučevanja, posvečevanja in vodenja.

Duhovnik – v osebi Kristusa
Da bi razumeli, kaj za duhovnika pomeni delovati in persona Christi Capitis – v osebi Kristusa Glave in kaj sledi iz naloge zastopanja Gospoda, zlasti pri izvajanju teh treh služb, je treba predvsem pojasniti, kaj pomeni »zastopati«. Duhovnik zastopa Kristusa. Kaj pomeni »zastopati« nekoga? V običajni govorici to na splošno pomeni sprejeti naročilo od nekoga, da stopimo na njegovo mesto, da govorimo in delamo namesto njega, ker je tisti, ki se ga zastopa, odsoten pri samem dejanju. Sprašujemo se: ali duhovnik zastopa Gospoda na isti način? Odgovor je »ne«, ker Kristus ni nikoli odsoten v Cerkvi. Cerkev je njegovo živo telo in glava tega telesa je on, ki je vedno navzoč in dejaven v njej. Kristus ni nikoli odsoten, še več, navzoč je na način, ki je povsem osvobojen od omejitev prostora in časa, in to zaradi vstajenja, v kar se še posebej zaziramo v tem velikonočnem času.

In vendar duhovnik, ki deluje in persona Christi Capitis in zastopa Gospoda, ne deluje nikoli v imenu nekoga odsotnega, ampak v sami osebi vstalega Kristusa, ki se ponavzoča prek njegovega resnično učinkovitega delovanja. Resnično deluje in udejanja to, česar duhovnik ne bi mogel narediti: posvečuje vino in kruh, da postaneta resnična Gospodova navzočnost, odveza grehov. Gospod ponavzoča lastno delovanje v osebi, ki opravlja ta dela. Te tri duhovnikove naloge – ki jih je izročilo izrazilo z raznimi Gospodovimi besedami poslanstva: poučevati, posvečevati, voditi – so v svoji različnosti in svoji globoki edinosti natančnejša opredelitev tega učinkovitega zastopanja. To so v bistvu tri dejanja vstalega Kristusa, istega, ki danes v Cerkvi in svetu poučuje in tako vzpostavlja vero, zedinja svoje ljudstvo, vzpostavlja navzočnost resnice in resnično gradi občestvo vesoljne Cerkve ter posvečuje in vodi.

Naloga poučevanja
Prva naloga, o kateri bi želel spregovoriti danes, je munus docendi, to je naloga poučevanja. Danes, ko je tako očiten pomen pedagogike, je tudi munus docendi Cerkve, ki ga vsak duhovnik izvaja konkretno v svojem služenju, silno pomemben. Doživljamo veliko zmedo glede temeljnih odločitev svojega življenja in slišimo velika vprašanja o tem, kaj je svet, od kod prihaja, kam gremo, kaj moramo storiti, da bi delali dobro, kako moramo živeti, katere vrednote so res verodostojne. S tem v zvezi obstaja toliko nasprotujočih si filozofij, ki se rojevajo in izginjajo ter tako ustvarjajo zmedo glede temeljnih odločitev: kako živeti, ker na splošno ne vemo več, kdo nas je naredil in čemu in kam gremo. V teh okoliščinah se uresničuje Gospodova beseda, ko se mu je smilila množica, ker so bili kot ovce brez pastirja. Gospod je izrekel to ugotovitev, ko je videl na tisoče ljudi, ki so šli za njim v puščavo, ker ob raznolikosti tokov tistega časa niso več vedeli, kaj je pravi pomen Svetega pisma, kaj govori Bog. Gospod je ganjen razlagal Božjo besedo, on sam je Beseda in je tako dal neko usmeritev. To je vloga duhovnikovega delovanja in persona Christi: v zmedi in izgubljenosti naših časov ponavzočati luč, ki je Kristus sam v tem našem svetu. Torej duhovnik ne uči lastnih idej, filozofije, ki bi si jo sam izmislil, jo odkril ali ki mu ugaja. Duhovnik ne govori o sebi, ne govori zase, da bi si morda pridobil občudovalce ali lastno stranko; ne govori lastnih reči, lastnih odkritij, ampak v zmedi vseh filozofij uči v imenu navzočega Kristusa, predlaga resnico, ki je Kristus sam, njegovo besedo, njegov način življenja in napredovanja. Za duhovnika velja, kar je rekel Kristus o sebi: »Moj nauk ni moj« (Jn 7,16Jn 7,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 Jezus jim je odgovoril: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kristus ne predlaga samega sebe, ampak je kot Sin glas, beseda Očeta. Tudi duhovnik mora vedno govoriti in delovati tako: »Moj nauk ni moj, ne širim svojih idej ali tega, kar mi je všeč, ampak sem Kristusova usta in njegovo srce in ponavzočam en sam in skupni nauk, ki je ustvaril vesoljno Cerkev in ki ustvarja večno življenje.«

Kristusov nauk
To dejstvo, da si namreč duhovnik ne izmišlja, ne ustvarja in ne širi svojih idej, saj nauk, ki ga oznanja, ni njegov, ampak Kristusov, po drugi strani ne pomeni, da je nevtralen, kot nekak glasnik, ki samo prebere besedilo, ki ga sploh ne vzame za svoje. Tudi tukaj velja zgled Kristusa, ki je rekel: Nisem samo od sebe in ne živim za sebe, ampak prihajam od Očeta in živim za Očeta. Zato je v tem globokem poistovetenju Kristusov nauk Očetov in je on sam eno z Očetom.

Duhovnik, ki oznanja Kristusovo besedo, vero Cerkve, in ne lastnih idej, mora tudi reči: Ne živim iz sebe in za sebe, ampak živim s Kristusom in od Kristusa; in zato tisto, kar nam je povedal Kristus, postane moja beseda, čeprav ni moja. Duhovnikovo življenje se mora poistovetiti s Kristusom in na ta način nelastna beseda vendarle postane globoko osebna beseda. Ko je sv. Avguštin govoril o tem duhovnikom, je rekel: »In kaj smo mi? (Kristusovi) služabniki, kajti to, kar vam delimo, ni naše, ampak prinašamo iz njegovih shramb. In tudi mi živimo od tega, ker smo služabniki kot vi« (Govor 229/E, 4).

Nauk, ki ga je duhovnik poklican ponuditi, resnice vere: vse to mora biti ponotranjeno in živeto v zavzeti osebni duhovni poti, tako da duhovnik resnično vstopi v globoko, ponotranjeno občestvo s samim Kristusom. Duhovnik veruje, sprejema in skuša živeti kot nekaj lastnega to, kar je Gospod učil in kar je Cerkev izročila, v tem poistovetenju z lastnim služenjem, za kar zgledno pričuje sv. Janez Marija Vianney (prim. Pismo ob napovedi leta duhovništva). »Združeni v isti ljubezni,« trdi dalje sv. Avguštin, »smo vsi poslušalci njega, ki je za nas v nebesih edini učitelj« (razl. Psalmov 131,1,7).

Glas vpijočega v puščavi
Potemtakem je duhovnikov glas neredko lahko »glas vpijočega v puščavi« (Mr 1,3Mr 1,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 glas vpijo?ega v puš?avi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze‘, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), toda prav v tem je njegova preroška moč; v tem, da ni nikoli povzet niti nagnjen k povzetosti v kako prevladujočo kulturo ali miselnost, ampak da kaže na edino novost, ki je sposobna pristno in do globin prenoviti človeka, to je, da je Kristus živi, da je bližnji Bog, Bog, ki deluje v življenju in za življenje sveta in nam daje resnico, pot življenja.

Ko se pozorno pripravlja na praznično pridiganje, ne da bi izključil tudi delavniško, ko se trudi za katehetsko formacijo po šolah in akademskih ustanovah in še posebej prek tiste nenapisane knjige, ki je življenje samo, je duhovnik vedno »poučevalec«, vedno uči. A ne s prevzetnostjo tistega, ki vsiljuje lastne resnice, ampak s ponižno in veselo gotovostjo tistega, ki je srečal Resnico, bil prevzet od nje in spremenjen in si zato ne more kaj, da je ne bi oznanjal. Nihče si namreč ne more duhovništva izbrati sam od sebe; to ni način, kako dospeti do gotovosti v življenju, kako doseči neko mesto v družbi. Nihče si ga ne more dati niti ga iskati sam od sebe. Duhovništvo je odgovor na Gospodov klic, na njegovo voljo, da bi postali oznanjevalci ne neke lastne, ampak njegove resnice.

Dragi sobratje duhovniki, krščansko ljudstvo želi v našem poučevanju slišati pristen cerkveni nauk, po katerem bo lahko obnovilo srečanje s Kristusom, ki daje veselje, mir, odrešenje. Sveto pismo, spisi cerkvenih očetov in cerkvenih učiteljev ter Katekizem katoliške Cerkve predstavljajo v tem pogledu neizogibne sklicne točke pri izvajanju naloge poučevanja, ki je tako bistvena za spreobrnjenje, pot vere in odrešenje ljudi. »Duhovniško posvečenje pomeni: biti potopljeni […] v Resnico« (Homilija pri krizmeni maši 9. aprila 2009), tisto Resnico, ki ni zgolj pojem ali sklop idej, ki bi jih bilo treba posredovati in si jih prisvojiti, ampak je Kristusova oseba, s katero, za katero in v kateri je treba živeti; tako se nujno poraja tudi aktualnost in razumljivost oznanila. Samo zavest Resnice, ki je v učlovečenju Sina postala oseba, upravičuje misijonsko naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15Mr 16,15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Misijonsko naro?ilo in vnebohod ; 15 In rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Samo če je tisto, kar je namenjeno vsemu ustvarjenemu, Resnica, to ni vsiljevanje, ampak odprtost srca tistemu, za katerega je ustvarjeno.

Dragi bratje in sestre, Gospod je zaupal duhovnikom veliko nalogo: biti glasniki njegove besede, resnice, ki odrešuje; biti njegov glas v svetu, da bi prinašali to, kar koristi resničnemu dobremu duš in pristni poti vere (prim. 1 Kor 6,121 Kor 6,12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4. Pavel svari pred ne?istostjo 12 Vse je dovoljeno, a ni vse k pridu. Vse mi je dovoljeno, a ni? naj me ne spravi pod svojo oblast. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Sv. Janez Marija Vianney naj bo zgled vsem duhovnikom. Bil je zelo moder in junaško pogumen človek, ki se je znal upirati kulturnim in družbenim pritiskom svojega časa, da bi vodil duše k Bogu. Preprostost, zvestoba in neposrednost so bile bistvene značilnosti njegovega pridiganja, prosojnost njegove vere in njegove svetosti. Krščansko ljudstvo je ob njem raslo in, kakor se to dogaja pri pristnih učiteljih v vsakem času, tam prepoznavalo luč resnice. Tam je dokončno prepoznalo, kar je treba vedno prepoznati pri duhovniku: glas Dobrega pastirja.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 14. aprila 2010.
Prevedel br. Miran Špelič