papež Benedikt XVI.: “Naloga posvečevanja”

Dragi bratje in sestre!
Prejšnjo nedeljo sem se med svojim pastoralnim obiskom v Torinu z veseljem ustavil v molitvi pred svetim prtom in se pridružil prek dvema milijonoma romarjev, ki so ga lahko zrli med slovesno izpostavitvijo v teh dneh. To sveto platno lahko hrani vero in okrepi krščansko pobožnost, ker sili, da gremo h Kristusovemu obličju, k telesu križanega in vstalega Kristusa, da bi zrli velikonočno skrivnost, središče krščanskega sporočila. Mi, dragi bratje in sestre, smo živi udje tega telesa Kristusa, vstalega, živega in delujočega v zgodovini (prim. Rim 12,5Rim 12,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), vsak po sebi lastni službi, z nalogo, ki nam jo je hotel Gospod zaupati. Danes bi se rad v tej katehezi povrnil k svojskim nalogam duhovnikov, ki so po izročilu v bistvu tri: poučevati, posvečevati in voditi. V eni od prejšnjih katehez sem govoril o prvem od teh poslanstev, poučevanju, oznanjanju resnice, oznanjanju Boga, ki se je razodel v Kristusu ali – z drugimi besedami – o preroški nalogi, da postavijo človeka v stik z resnico, da mu pomagajo spoznati, kaj je bistveno v njegovem življenju, v samem svetu.

Kristus nas dela svete
Danes pa bi se rad z vami na kratko ustavil pri drugi nalogi, ki jo ima duhovnik, in sicer nalogi posvečevanja ljudi, zlasti s pomočjo zakramentov in bogoslužja Cerkve. Tu se moramo še zlasti vprašati: Kaj pomeni beseda »svet«? Odgovor je: »Svet« je svojska lastnost tistega, ki pripada Bogu, to je absolutni resnici, dobroti, ljubezni, lepoti – čisti luči. Posvetiti neko osebo pomeni torej postaviti jo v stik z Bogom, s to bitjo luči, resnice, čiste ljubezni. Tak stik pa nujno spremeni človeka. V starem veku je obstajalo trdno prepričanje: Nihče ne more videti Boga, ne da bi takoj zatem umrl. Prevelika je moč resnice in luči! Če se človek dotakne tega absolutnega toka, ne preživi. Po drugi strani pa so bili tudi prepričani: brez vsaj najmanjšega stika z Bogom človek ne more živeti. Resnica, dobrota, ljubezen so temeljni pogoji za njegov obstoj. Vprašanje pa je: Kako naj človek najde ta stik z Bogom, ki je temeljnega pomena, ne da bi umrl, prevzet od veličine božjega bitja? Vera Cerkve nam pravi, da Bog sam ustvarja ta stik, ki nas postopno spreminja v resnične božje podobe.
Tako smo znova prišli do duhovnikove naloge, da »posvečuje«. Noben človek ne more sam od sebe, z lastno močjo postaviti drugega v stik z Bogom. Bistveni del milosti duhovništva je dar, naloga, da ustvarja ta stik. To se uresničuje z oznanjevanjem božje besede, v kateri nam prihaja naproti njegova luč. Na posebno zgoščen način se uresničuje v zakramentih. Potopitev v velikonočno skrivnost Kristusove smrti in vstajenja se zgodi pri krstu, se okrepi pri birmi in spravi, se hrani pri evharistiji, zakramentu, ki gradi Cerkev kot božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha (prim. Janez Pavel II., Apost. spodbuda Pastores gregis, 32). Torej nas sam Kristus dela svete, to je, nas priteguje v božje okolje. Z dejanjem svojega neskončnega usmiljenja pa nekatere kliče, da »ostanejo« z njim (prim. Mr 3,14Mr 3,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in po zakramentu svetega reda postanejo kljub človeški revščini deležni njegovega duhovništva, služabniki tega posvečevanja, delivci njegovih skrivnosti, »mostovi« srečevanja z njim, posredništva med Bogom in ljudmi in med ljudmi in Bogom (prim. 2. vat. D 5).
V zadnjih desetletjih so se pojavile težnje, usmerjene k temu, da bi v duhovnikovi identiteti prevladala razsežnost oznanjevanja, odtrgana od razsežnosti posvečevanja; pogosto so trdili, da bi bilo treba preseči zgolj zakramentalno pastoralo. Toda ali je mogoče pristno opravljati duhovniško služenje »s preseganjem« zakramentalne pastorale? Kaj pomeni duhovnikom evangelizacija; v čem je tako imenovano prvo mesto oznanjevanja? Kakor poročajo evangeliji, Jezus trdi, da je oznajanje božjega kraljestva cilj njegovega poslanstva; to oznanilo pa ni samo »govor«, ampak obenem vsebuje njegovo delovanje samo: znamenja, čudeže, ki jih Jezus dela z omembo, da kraljestvo prihaja kot navzoča resničnost in se ki na koncu ujema z njegovo osebo samo, z darovanjem sebe, kakor smo danes slišali pri branju evangelija. In isto velja za posvečenega služabnika: on, duhovnik, zastopa Kristusa, Očetovega poslanca, nadaljuje njegovo poslanstvo s pomočjo »besede« in »zakramenta« v celovitosti telesa in duše, znamenja in besede. Sv. Avguštin v pismi škofu Honoratu iz Thiabe trdi, ko se opira na duhovnike: »Naj torej Kristusovi služabniki, služabniki njegove besede in njegovega zakramenta, storijo, kar jim je ukazal in jim dovolil« (Pismo 228,2). Nujno je premisliti, ali v nekaterih primerih podcenjevanje zvestega izvajanja munus sanctificandi (naloge posvečevanja) ni morda pomenilo oslabitve same vere v odrešenjsko učinkovitost zakramentov in slednjič v dejansko delovanje Kristusa in njegovega Duha v svetu po Cerkvi.

Kristus, križani in vstali, edini odrešuje
Kdo torej odrešuje svet in človeka? Edini odgovor, ki ga moremo dati, je: Jezus iz Nazareta, Gospod in Kristus, križani in vstali. In kje se uresničuje skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, ki prinaša odrešenje? V delovanju Kristusa po Cerkvi, posebej še v zakramentu evharistije, ki ponavzočuje odrešilno žrtveno daritev Božjega Sina, v zakramentu sprave, kjer se iz smrti greha vračamo v novo življenje, in v vsakem drugem zakramentalnem dejanju posvečevanja (prim. 2. vat. D 5). Torej je pomembno spodbujati ustrezno katehezo, ki bo vernikom pomagala, da bodo razumeli veljavo zakramentov, prav tako pa je potrebno biti po zgledu svetega arškega župnika na voljo, velikodušni in pozorni, da bomo bratom darovali zaklade milosti, ki jih je Bog položil v naše roke in ki nismo njihovi gospodarji, ampak varuhi in delivci. Zlasti v našem času, v katerem se po eni strani zdi, da vera peša in se po drugi kaže globoka potreba in razširjeno iskanje duhovnosti, je potrebno, da se vsak duhovnik spomni, da v njegovem poslanstvu misijonsko oznanilo, bogoslužje in zakramenti niso nikoli ločeni, in da pospešuje zdravo zakramentalno pastoralo, da bi tako oblikoval božje ljudstvo in mu pomagal v polnosti živeti bogoslužje, obrede Cerkve, zakramente kot zastonjske božje darove, svobodna in učinkovita dejanja božjega odrešenjskega delovanja.

Kot sem omenil med letošnjo krizmeno mašo: »Središče bogočastja Cerkve je zakrament. Zakrament pomeni, da nismo pri delu na prvem mestu mi, ljudje, ampak nam Bog prihaja vnaprej naproti s svojim delovanjem, nas gleda in vodi k sebi. (…) Bog se nas dotika prek snovnih resničnosti (…), ki jih vzame v svojo službo in naredi iz njih orodja za srečanje med nami in njim samim« (Krizmena maša, 1. aprila 2010). Resnica, po kateri »nismo pri delu ljudje«, zadeva in mora zadevati tudi duhovnikovo zavest: vsak duhovnik dobro ve, da je orodje, potrebno za božje odrešenjsko delovanje, a vendar še vedno le orodje. Ta zavest mora zbuditi ponižnost in velikodušnost pri podeljevanju zakramentov, spoštovanje do kanoničnih norm pa tudi globoko prepričanje, da je duhovnikovo poslanstvo v tem, da bi se lahko vsi ljudje, združeni s Kristusom, darovali kot živa, sveta in Bogu prijetna daritev (prim. Rim 12,1Rim 12,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

OPOMINI Duhovno bogoslužje 12 1 Rotim vas torej, bratje, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Glede prvenstva, ki ga ima munus sanctificandi, in pravega razumevanja zakramentalne pastorale nam je spet zgled Janez Marija Vianney, ki je nekega dne človeku, ki je rekel, da nima vere, in je hotel razpravljati z njim, odgovoril: »Oh, prijatelj moj, niste se obrnili na pravega, jaz ne znam debatirati … če pa potrebujete kaj tolažbe, stopite tjale (s prstom je pokazal na strogi klečalnik [spovednice]) in verjemite mi, da so pred vami že mnogi stopili tja in jim tega ni bilo žal« (prim. A. Monnin, Il Curato d’Ars. Vita di Gian-Battista-Maria Vianney, zv. I, Torino 1870, str. 163–164).

Duhovnik – služabnik evharistije
Dragi duhovniki, živite bogoslužje in obrede z veseljem in z ljubeznijo: to je delovanje, ki ga izvršuje Vstali v moči Svetega Duha v nas, z nami in po nas. Rad bi ponovil nedavno povabilo, da »se vrnete v spovednico kot na kraj, kjer se obhaja zakrament sprave, pa tudi kraj, kjer pogosteje ‘prebivate’, da bo vernik lahko našel usmiljenje, nasvet in tolažbo, da se bo čutil ljubljenega in razumljenega od Boga in bo izkusil navzočnost božjega usmiljenja poleg resnične navzočnosti v evharistiji« (Govor Apostolski penitenceriji, 11. marca 2010). Rad bi tudi povabil vsakega duhovnika, naj obhaja in intenzivno živi evharistijo, ki je v srcu naloge posvečevanja; to je Jezus, ki hoče biti z nami, živeti v nas, dati samega sebe, nam pokazati neskončno božje usmiljenje in nežnost. To je edina žrtev Kristusove ljubezni, ki se ponavzočuje, se uresničuje med nami in dospe do samega prestola milosti, božje navzočnosti, objema človeštvo in nas združuje z Bogom (prim. Govor rimski duhovščini, 18. februarja 2010). In duhovnik je poklican, da je služabnik te velike skrivnosti, in to v zakramentu in v življenju. Če »je veliko cerkveno izročilo upravičeno pretrgalo vez med zakramentalno učinkovitostjo in konkretno bivanjsko situacijo posameznega duhovnika in so tako ustrezno zaščitena upravičena pričakovanja vernikov,« pa to v ničemer ne zmanjšuje »potrebnosti, še več, neizogibnega teženja k moralni popolnosti, ki mora prebivati v vsakem pristno duhovniškem srcu.« Božje ljudstvo pa tudi upravičeno pričakuje od svojih pastirjev zgled vere in pričevanje svetosti (prim. Govor plenarnemu zasedanju Kongregacije za duhovščino, 16. marca 2009). In prav v obhajanju svetih skrivnosti najde duhovnik temelj svojega posvečenosti (prim. 2. vat k. D 12–13).

Dragi prijatelji, zavedajte se velikega daru, kar so duhovniki za Cerkev in za svet; prek njihovega služenja Gospod še naprej odrešuje ljudi, se ponavzočuje, posvečuje. Naučite se zahvaljevati Bogu in predvsem bodite blizu svojim duhovnikom z molitvijo in podporo, zlasti ko so v težavah, da bodo vedno bolj pastirji po božjem srcu. Hvala.

Prevedel br. Miran Špelič
Vir