Kateheza: “Blagor Kristusovega kraljestva”(sv. Leon Veliki, papež)

sv. Leon Veliki, papežIz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6)

Za blagrovanjem ubogih je Gospod dejal: Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Ta žalost, predragi, ki ji je obljubljena večna tolažba, nima nič skupnega z žalostjo tega sveta, in tožbe, ki jih v joku izraža ves človeški rod, nikogar ne naredijo blaženega. Drugačen je razlog za pobožne zdihe, drugačen vzrok za blažene solze. Sveta žalost objokuje tuje ali lastne grehe. Ne žaluje zato, ker je prizadeta božja pravičnost, temveč se žalosti zaradi tistega, kar je zakrivila človeška hudobija. Prav tako moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi.

Nato je Gospod rekel: Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Krotkim in pohlevnim, ponižnim in skromnim ter tistim, ki so pripravljeni, da prenašajo vse krivice, je obljubljena dežela, ki jo bodo prejeli v last. Te dediščine ne smemo podcenjevati ali jo zaničevati, kakor da bi se razlikovala od nebeškega bivališča, ker bodo očitno prav ti stopili v nebeško kraljestvo. Potemtakem je dežela, ki je obljubljena krotkim in jo bodo prejeli v last pohlevni, telo svetih, ki se bo zaradi zaslužne ponižnosti spremenilo v blaženem vstajenju in bo obleklo slavo nesmrtnosti. Ne bo več v ničemer nasprotovalo duhu in bo popolnoma soglašalo z duhovno voljo. Takrat bo notranji človek imel nemoteno in neokrnjeno oblast nad zunanjim človekom.

Krotki jo bodo imeli v večnem miru in njihova pravica se ne bo nikoli v ničemer zmanjšala, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, tako da se bo preskušnja spremenila v plačilo in, kar je bilo v breme, bo v čast.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Svojo postavo položim v njihovo notranjost” (sv. Leon Veliki, papež)

sveti Leon I. Veliki - papež in cerkveni učiteljZačetek govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 1-2)

Predragi! Ko je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal evangelij kraljestva in po vsej Galileji ozdravljal razne bolezni, se je glas o njegovih delih razširil po vsej Siriji. Iz vse Judeje so velike množice prihajale k nebeškemu zdravniku. Ker je namreč vera zaradi človeške nevednosti počasna za verovanje tistega, česar ne vidi, in za upanje v to, česar ne pozna, je bilo potrebno tiste, ki naj bodo potrjeni z božjim naukom, spodbuditi s telesnimi dobrimi deli in vidnimi čudeži. Tako naj ne bi dvomili, da je nauk tistega, čigar tako dobrohotno moč okušajo, odrešilen.

Gospod je hotel preiti od zunanjih ozdravljenj k notranjim, da bi, potem ko je ozdravil telesa, ozdravljal duše. Zato se je ločil od množic, ki so ga obdajale. Povzpel se je na samoten kraj na bližnji gori. Poklical je apostole, da bi jih v višine skrivnostnega kraja napolnil z vzvišenimi nauki. Z izbiro takega kraja in dejanja naj bi jim povedal, da je on tisti, ki je nekoč milostno nagovoril Mojzesa. Tam je sicer govoril bolj kot tisti, ki mu gre pravičnost, in je vzbujal bolj strah, tu pa je govoril s krotkostjo, ki je bolj razodevala svetost. Tako se je spolnilo, kar je bilo obljubljeno po besedah preroka Jeremije: Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in hišo Judovo novo zavezo. Po tistih dneh, govori Gospod, položim svojo postavo v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce.

On, ki je nekdaj govoril Mojzesu, je govoril tudi apostolom in hitra roka Besede je zapisala v srca učencev postavo nove zaveze. Pri tem ga niso obdajali gosti oblaki in se ni slišal grmeči glas in niso strele držale narod daleč, da bi se ne približal gori. To zavezo je razglasil mirno v pogovoru z ljudmi. Tako je storil zato, da bi milina milosti odstranila trdoto postave in bi duh posinovljenja pregnal strah suženjstva.

Kakšen je Kristusov nauk, je razvidno iz njegovih svetih besed. Tisti, ki želijo dospeti v večno srečo, naj bi iz njih spoznali stopnice blaženega vzpona. Blagor, pravi, ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Mogoče bi ne bilo jasno, o kakšnih ubogih je govorila Resnica, če bi rekla: Blagor ubogim in bi nič ne dodala, za katere uboge gre. Zdelo bi se, da zadošča, da zasluži nebeško kraljestvo samo tisto uboštvo, ki ga mnogi trpijo zaradi težke in trde stiske. Toda ko pove: Blagor ubogim v duhu, pojasni, da bodo prišli v božje kraljestvo tisti, ki jih bolj priporoča ponižnost src kakor pa pomanjkanje bogastva.
Vir: Bogoslužno branje

Beseda sv. Bernarda k prazniku Jezusovega imena

Sv. Bernard je rad govoril o vzvišenosti, lepoti in moči Jezusovega imena, zlasti v zvezi z Visoko pesmijo, kjer nevesta (= starozavezno božje ljudstvo; nato Cerkev, duša), govori ženinu (=Jahveju; Kristusu): »Tvoje ime je razlito olje« (Vp 1, 3Vp 1, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 vonj tvojih mazil je prijeten, tvoje ime je razlito olje, zato te ljubijo mladenke. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zakaj ta primerjava med imenom in oljem? se vprašuje sv. Bernard. In odgovarja: »Zaradi trojne lastnosti olja, ki sveti, hrani in blaži bolečine: (zato je) luč, hrana, zdravilo. Poglej zdaj tudi na Ženinovo ime: sveti, ko ga oznanjamo; hrani, če mislimo nanj; blaži in mazili, če ga kličemo. Odkod, misliš, je ves svet prežarila tako velika in tako nagla luč vere, če ne iz oznanjevanja Jezusovega imena? Ali nas ni v luči tega imena Bog poklical v svojo čudovito luč? Ali ni Pavel tistim, ki so bili razsvetljeni in so zagledali luč v tej luči, zaklical: Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu? Kako je zasvetila ta luč in pritegnila nase vse poglede tistih, ki so jo gledali, ko je kakor blisk prihajala iz Petrovih ust!…
Jezusovo ime pa ni samo luč, temveč tudi hrana. Ali ne priteka vsakokrat tudi okrepitev, kadar koli se tega imena spominjaš! Kaj je tako dobrodejnega za duha kakor misel nanj? Kaj tako poživi preutrujene čute, kaj tako okrepi moč volje in da zacveteti svetim krepostim in prebudi vzgibe čiste ljubezni? Neokusna je sleherna hrana duše, če ni zabeljena s tem oljem; pusta je, če ni začinjena s to soljo. Če pišeš, ne najdem na tem nikake slasti, ako ne berem tu Jezusa. Če razpravljaš ali nastopaš z nagovori, mi to ne more ugajati, če ne doni Jezusovo ime. Med za usta, prijazno zvenenje ušesu, radovanje v srcu – to je Jezus …
Je pa tudi zdravilo. Je kdo med vami bolan? Naj pride v srce Jezus in naj odtod dospe v usta – in glej, ko vzide luč tega imena, se razbeži sleherni oblak, spet je tu vedrina. – Morda je kdo padel globoko v hudobijo greha ali pa razen tega obupovaje hiti v zanko smrti? Ali ne bo, če kliče to ime življenja, takoj zadihal življenje?
Komu je kdaj ob tem imenu ostala trdota srca neomehčana, otrdela lenobnost nespremenjena, ljubosumnost ali plazeča se mlačnost neprizadeta? Komu bi se osušil studenec solza, ko je Jezusa klical, in ali ne bi obilneje teklo sladko vodovje? Komu ne bi, ko je trepetal v nevarnosti, klicanje tega močnega imena takoj vlilo zaupanje in pregnalo sleherni strah? Komu ne bi, ko je v dvomih omahoval sem in tja, takoj zasijala gotovost, kakor hitro je zaklical to svetlo ime? Komu se ne bi, ko je obupoval v nezgodah in že skoraj omahnil, vrnila moč, ko je na ušesa zadonelo ime, ki pomeni pomoč? V resnici je tako: tukaj so bolezni in slabosti duše, tam je zdravilo.
Ali hočeš dokazov? – Kliči me, je pisano, in na dan stiske te bom rešil in ti me boš slavil (Ps 49, 15Ps 49, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Kakor ovce jih denejo v podzemlje smrt jih bo pasla in pravi?no bodo gospodovali nad njimi. Njih podoba hitro izgine, podzemlje bo njih bivališ?e. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Nobena stvar tako ne zadržuje navala jeze, ničesar ni, kar bi tako blažilo prevzetnost napuha in ugašalo plamen počutnosti in pomirjalo pohlepnost ter odganjalo stran vse nizkotno poželenje. Če namreč imenujemo Jezusovo ime, stoji pred menoj podoba tako ponižnega srca, tako dobrotljiva in plemenita, tako čista in hkrati usmiljena – najvišji vzor vse nravstvene lepote in svetosti – in je hkrati vsemogočni Bog, ki mi daje zdravilo svojega zgleda in moč svoje pomoči. Vse to slišim doneti, kadarkoli se razlega ime Jezus.«
Vir = Leto svetnikov

Drobtinice iz predavanj : Erika Gibello o ozdravljanju notranjih ran

Mag. Erika GibelloMag. Erika Gibello je poznavalka ezoterike in okultnih, ter New Age gibanj. Desetletja je delovala skupaj s patrom Rufusom Pereira, ki je večkrat obiskal tudi Slovenijo. Pater Rufus je bil nekdaj drugi sopredsedujoči v mednarodnem združenju eksorcistov. Je izjemno izkušena, kompetentna in s posebnimi karizmami obdarjena strokovnjakinja v katoliški karizmatični službi ozdravljanja in osvobajanja.

Iz njenih govorov sem prevedel nekaj bistvenih odlomkov.

********************************************************************************

  1. Depresija je lahko tudi od Hudega. Delo Hudega je izolacija, osamitev človeka. Ko se ta počuti osamljenega, se počuti tudi depresivnega (stiskanega, v stiski) in takrat ima Hudi več dostopa do njega. To hoče. Hoče, da se počutimo same, osamljene, zapuščene. Predvsem zapuščene od Boga, da bi nas lahko na koncu uničil, ali pa vsaj navedel, da storimo kaj napačnega, da druge uničimo, hoče naše duše.

  2. Obsedenost. S tem ima veliko ljudi probleme, ker so prekršili 1. zapoved, ali kjerkoli pustili odprta vrata za hude duhove, ki se nato vključijo. Zlahka uspe pri otrocih, ki se ne morejo še braniti, in postanejo nenadoma deležni nasilja. Duhovno šibki, telesno premajhni in umsko tega še ne dojamejo, vedo pa, da je narobe, kar se jim dogaja. Več otrok mi je že to reklo.
    Dobi se en duh, ki jim sledi in poskuša uničiti njihovo življenje, navaja jih k slabemu, k ukvarjanju z okultnim – ne vedno, a pogosto.

  3. Posedenost. Za to mora človek en Ja reči Satanu. Na žalost je veliko otrok, ki to počnejo že v otroštvu kot maščevanje staršem, učiteljem in dandanes še več s Harry Potterjem. V Angliji imamo TV programe, ki otroke učijo čarovnij, da bi s tem učitelje prepričali, da jim dajo dobre cene. Grozljivo.

*****************************************************************************

Kaj je notranje ozdravljenje?

Vsi imamo čustvene rane, poškodbe. Najprej, naj omenim telesne poškodbe, ki pridejo kasneje v življenju. Zelo redko je kaj narobe že ob rojstvu, bolezen ali poškodbe. Tudi taki ljudje so in veliko trpijo. Toda običajno dobimo kot odrasli infekcije, poškodbe ob nesrečah ali bolezen. Toda poškodbe, ki smo jih doživeli kot otroci so čustvene in duševne rane.
En primer. Neka gospa je prišla k meni, ki je imela dve leti starejšo sestro. Ta gospa je močno trpela zaradi občutka manjvrednosti. Začelo se je tako, da ni mogla obdržati nobene službe dlje časa. Po nekaj tednih so se ljudje začeli do nje neprijazno obnašati. Kritizirali so jo in podobno. In si je poiskala drugo službo. To je bil njen problem, tako mi je povedala. V resnici pa je šlo za to: Ko je bila stara 5 let ji je njena stara mama, ki naj bi bila ljubeča stara mama, pa ni bila tako ljubeča, ta stara mama ji je rekla, ko se je ta deklica veselila šole in je bila njena starejša sestra že v 2. razredu:“ Nikoli ne boš imela tako lepih dolgih las in kodrov kot tvoja sestra in tako pametna tudi nikoli ne boš!“ Kako lahko to nekdo reče otroku, ne morem dojeti. Nekateri ljudje niso dobri, so hudobni, ljubosumni. Ali kaj takega. Ta gospa, lepo urejena, prijetna in nikakor ne grda, je imela ta kompleks manjvrednosti odkar ji je ta oseba z avtoriteto, ki jo je imela deklica rada, ta stara mama to rekla. To je poškodba v otroštvu, ki jo samo ljubi Bog lahko zaceli. V glavnem gre za to, da se to zgodi po Svetem duhu, v molitvi, ne gre za psihoterapijo, v kateri človeka analizirajo ali kaj takega. Ne, gre za molitev k Svetem duhu, za njegove darove, za spoznanje kako in kdaj v otroštvu se je to zgodilo. In oseba se potem ponavadi sama spomni. To je eden od stotine primerov, kako je človek poškodovan v svoji mladosti.
Poznam dostojne, urejene ljudi, ki naj bi bili kot dojenčki splavljeni, po njihovih starših. Kako se lahko en otrok tega spomni mi ni jasno, vendar menim, da jih Sveti duh v človeku tega spomni. Najmlajša oseba za katero se spomnim, da mi je to rekla je bila stara dve leti in pol.

Uspeh molitve k Svetem duhu, da bi bil človek ozdravljen, da bi človek lahko tudi drugim odpustil je odvisna od tega, da si človek želi ozdraveti in odpustiti in to veliko bolj, kot si lahko predstavljamo. Ni normalno, da se dveinpolletni otrok tega spomni, vendar očitno, in to sem doživela, da je to zato, da je bil tega ozdravljen. Notranje ozdravljenje je nujno, ker mi te poškodbe ponesemo s seboj v življenje. Prve poškodbe so, če so starši od česa odvisni, od droge ali alkohola. Vedno znova pride to na plan. S temi prvimi poškodbami je otrok tako poškodovan, tudi s temi številnimi ločitvami in dandanes tudi s številnimi mešanimi družinami, ko imajo otroci mačeho, krušne ali nadomestne starše, polbrate in polsestre, to je z vidika notranjega ozdravljenja ena katastrofa. So določeni ljudje, bolj intelektualci, ki si nekako pomagajo preko tega, toda na splošno je to katastrofa.

Otroci hočejo imeti oba starša, pa če se prepirata ali ne.
Molitve otrok za starše so vedno uslišane. Ne pa molitve staršev za otroke. Ker otroci imajo čistejše srce, ne molijo sebično. Odrasli molijo za svoje probleme, otroci pa molijo, da se starša ne bi prepirala, da bi bil spet mir v hiši, da bi bila mamica zdrava, da bi bil očka zdrav, takšne stvari.In so vedno uslišani.
V Indiji imajo otroške molitvene skupine, ne vem, če jih imate v Avstriji, (v Sloveniji), in dogajajo se čudovite stvari.

Kako vem, da potrebujem notranje ozdravljenje?

Včeraj sem omenila, da je notranje ozdravljenje ozdravljenje našega čustvenega, čutnega življenja, ki je bilo nekako moteno v našem otroštvu, večinoma seveda ljudje tudi v odrasli dobi zbolijo in imajo motnje, vendar korenine tega večinoma v ranah, ki so že prisotne.
Ugotovila sem, da se je ljudem, ki imajo problem sedaj, ta problem zgradil na prizadetostih, ki imajo povsem konkretne oblike. Na primer; otrok, ki se je čutil zapostavljenega je kasneje v življenju dobil kompleks manjvrednosti. Med tema dvema stanjema so vedno stopnje. Imam povsem enostavno razlago. Mislim, da Hudi uporabi te rane in jih dela globlje in globlje. Pogosto je tako, da se Hudi obesi na te rane, ki jih imamo. Niso vzrok, da Zlo visi tam, ampak so to še drugi grehi, ki so tam. Toda kje tiči Zlo je odvisno od teh ran, ki jih imamo, notranjih ran.
Ponavadi ljudje sami vedo, zato tudi pridejo sem. Imajo problem, ki ga ne morejo razložiti. Počutijo se slabe, imajo slabe izkušnje z ljudmi ali pa te izkušnje ovrednotijo kot slabe. So pa tudi ljudje, čustveno zdravi ljudje, popolnoma zdrav tako ali tako ni nihče, ki te izkušnje ovrednotijo kot dobre. Ko pa je človek zelo ranjen in ima pri tem nagnjenje, da vse okoli sebe vidi kot slabo zase, potem potrebuje notranje ozdravljenje.

****************************************************************************
Najprej je napaden zakon, varnost gnezda, v katerem naj bi odrasli otroci. Kjer otroci zdravo odraščajo, čisto normalno, običajno, ni potrebno, da so starši verni, samo, da je en zdrav red v hiši, so skozi vse življenje zavarovani. Se ne zlomijo zlahka, ne postanejo takoj odvisni od česa. To je danes čisto aktualna stvar.
…………………….

Veliko bolezni in težav ima vzrok v negotovosti in odsotnosti občutka varnosti, ki smo jih doživeli v otroštvu. Včasih so bili starši sicer bolj strogi in nepravični, toda tako negotovo kot danes se ljudje še nikoli nisi počutili. In ta negotovost se izkaže tudi v čisto postranskih oblikah. Na primer; danes ima neverjetno veliko ljudi alergije na stvari, na katere običajno človek nikoli ni bil alergičen. Seveda k temu pripomore sodobna kemija in čistilna sredstva, vendar je to povečini povezano z občutkom negotovosti. Vedno znova srečujem ljudi, ki imajo neko alergijo, ker so nekje v sebi začutili neverjeten občutek negotovosti. Ne rečem, da je to edini vzrok, vendar pripomore k temu, da je te alergije težko ozdraviti. Ljudje vsako leto jemljejo zdravila proti senenemu nahodu, vendar alergija sama ne izgine. Veliko sem jih srečala in vsem je skupen ta vzorec. Čeprav sami mislijo, da je to že od nekdaj, pa se je začelo v nekem obdobju in je prav Svetega Duha povprašati, kdaj in s čim se je to začelo.
***********************************************************************

Velik problem današnjega časa je vprašanje identitete. Ne samo spolne identitete, tudi to je danes zelo v ospredju. Še nikoli ni bilo tako veliko in pogosto. Če so rojeni kot moški, hočejo biti ženske; če so bile rojene kot ženske, pa hočejo biti moški. Ne rečejo konkretno tega, vendar pride na površje kot homoseksualnost. To je stvar občutja. Poznam znano gospo, katere hči je že deset let lezbijka. Mati je molila, molila, molila. Rekla sem:“Ne, povezano je s tabo kot mamo. Vprašaj ljubega Boga, kaj je pri tebi takšnega.“ So hudi duhovi, morda je težko sprejeti, so hudi duhovi, ki se podedujejo v družini, vplivajo na določene socialne okoliščine, ki odvzamejo otroku notranji mir in gotovost, ali je fant ali dekle. Največkrat gre za razbite zakone ali zunajzakonske odnose staršev, za katere otroci vedno vedo. Mislimo, da lahko pred triletnikom te stvari prikrijemo. Ne da se.
Globoko v družini, v notranjosti otroka je vedenje, ali je vse v redu s staršema, ali ne. Otroci poznajo starše veliko bolj, kot bi starši to hoteli. Mislijo, da, če se bodo svetniško obnašali, bo otrok postal lepo veren. Vendar, če otrok ve, da pri hiši nekaj ni v redu, potem bo postal uporniški in bo v sebi postal negotov: „Ali hočem res postati tak mož, kot je moj oče, ki se dobiva še z drugimi? Zakaj?“
Tega ne moremo razložiti drugače kot z duhovno tangento v njem pri razmišljanju o tem. So hudi duhovi, ki so povezani z določenimi ranami v človeku. To vem, ker sem že za veliko ljudi molila. Že leta 1975 sem molila za mladega človeka, ki je prišel k meni in rekel, da je homoseksualec. Takrat o tem še nismo veliko vedeli. Potem smo molili, da bi ljubi Bog osvobodil tega človeka teh vezi, teh predstav in teh občutkov. Čez kako leto ali dve je don Benedikt prišel k meni in rekel:“ Sploh nisem vedel, kaj se je tisti čudoviti večer zgodilo. Ta je poročen in oni drugi prav tako, postala sta spodobna poštena moža, pa sta bila prej homoseksualca.“ To je vedel, ker je bil spovednik. Rekla sem:“ Ne vem, samo molila sem, da ti duhovi odidejo.“ Ne gre samo za spolne perverzije, ta primer ni stereotip. Gre za sprevrženost Božje volje. KO Bog ustvari človeka kot ženo ima s tem določen načrt. Verjetno se bo ta duša kot žena lažje zveličala. Vedno gre za duše. Ne za življenje tukaj ampak bolj za prihodnjo realnost duše v nebesih. Bog ima načrte, ki so za nas najboljši. Ko ljudje to zavržejo, gre za sprevračanje Božje volje. Perverzija pomeni sprevrženost Božje volje na vseh področjih, ne samo na spolnem.

**************************************************************************

Kako molim za notranje ozdravljenje?

Nihče nima navodil v sebi, kako naj moli za notranje ozdravljenje. Izgovoriti nek ritual je lepo in dobro in Cerkev ima neizpodbitno moč, tudi, če duhovnik ne verjame v to. Lahko bi vam to dokazovala. Obstaja zlo in to zlo ni neko neosebno zlo, ampak ena oseba, ki se je postavila nasproti Boga, Lucifer, en duh, angel, najlepša božja stvaritev, imenuje se prinašalec luči. V začetku se je postavil proti Bogu in je hotel biti kakor Bog, saj naj bi bil ustvarjen Bogu enak. Tudi človek je ustvarjen Bogu podoben in ima tudi ta upor v sebi, se pravi, lahko razmišlja, se odloča, ima svobodno voljo in lahko ustvarja. Lahko nekaj ustvarimo, umetniško sliko, miselni svet lahko ustvarimo, filozofijo. Le pravega življenja ne moremo ustvariti. To je še vedno odvisno od Boga.

Vendar smo ustvarjeni Bogu podobni. Zato je človeku ta greh, ta človekov upor proti Bogu zelo blizu. Vse te nove religije delujejo v bistvu na samoodrešitvi. Če bom tako in tako ravnal, bom to in tak postal. Potem bom boljši.To nima nobene zveze z medicino, ni znanstveno, ni matematično dokazljivo. In to nam je zelo blizu. Če bom samo pozitivno mislil, avtogeni trening.. To delajo sedaj številni oboleli za rakom. Tudi moj oče je to počel.
Dejansko obstaja svet zla, res obstajajo demoni. Zakaj je spiritizem tako nevaren? Bioenergija, šamani, to je vse spiritizem. Če naprimer afričani molijo k svojim prednikom, tudi kitajci to počno. Te stvari imajo različna imena. Ljudje hočejo svoje prednike nekako povezati s pomočjo ali duhovnim svetom. Nič ne vedo o angelih, to je zdaj novi kult. Vedo samo, da predniki še živijo nekje drugje in jih želijo priklicati kot pomočnike v ta svet. Toda človekovi duši ni dovoljeno vrniti se v minljivi svet, torej v zemeljsko življenje. To piše v Samuelovi knjigi.
Enkrat se je ni čarovnici zdelo, tako je doživela in povedala kot primer, kaj se ne sme početi. Zakaj? Ker ni duša tista, ki govori s spiritistom, kot on predvideva, da je sorodnik, oče ali prejšnji mož, ampak demon, ki je te ljudi za časa življenja nadziral. Na nek način, ali kot obsedenost ali drugače vplival na njihova življenja. Te demone imenuje sveti Pavel osnovni duh vesolja. Nimajo nobenega imena, očitno kot nekakšna Božja kazen. In ti hočejo biti dejavni pod imenom ali v osebi s tem, da visijo na od Boga ustvarjenih stvareh. Kot človek, kot žival ali tudi kot rastlina, tudi to obstaja. Bila sem 34 let v Indiji in sem to doživela. Tam je 1,25 miljarde ljudi, od tega je 2,6 % kristjanov, od tega pa 2% katoličanov. Govorimo o približno 12,5 miljona ljudi. Veliko več jih je kot na primer v Avstriji, kljub temu je cela dežela poganska. Molijo vse sorte različne bogove, kar si jih lahko zamislimo. Toda rabijo evangelizacijo. Ko rabijo pomoč, tekajo od enega vrača do drugega, sprašujejo prednike, zvezde, gledajo v dlani, karte, kaj bo v prihodnosti. Saj to delajo tudi tukaj. Ti grehi so vsi skupaj en sam greh. Greh proti 1. božji zapovedi.
In to naredi, slikovito povedano, eno luknjo v ščitu, ki ga imamo po sv. Krstu. Krst je resničnost, ki se zgodi eni duši. Je zaščitena v Jezusovem imenu. Na žalost se te stvari v Cerkvi ne govorijo več, zato včasih še duhovniki tega ne verjamejo več. Na žalost.
In ljudje se teh stvari učijo in to delajo saj jim nihče ne reče, da so to grehi zoper 1. božjo zapoved. In, da so grozovite posledice, če človek to zapoved prekrši. Je edina zapoved, kjer Gospod zatrdi, da zaradi tega trpijo 4 rodovi (1 Rim 1). Ne dobijo kazni kot take, bolj so to posledice. Ne morejo več doseči Boga. Lahko bi ga, a ga ne morejo več slišati. Bog je še vedno tu, a ga ne morejo doseči in stopiti z njim v korak.
Težo krivde nosimo vsi (1 Rim 2,14Rim 2,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 kadar namre? pogani, ki nimajo postave, po naravi delajo, kar veli postava, so oni, ko nimajo postave, sami sebi postava; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Vsak človek je rojen z zavestjo in težo greha doživlja vsak. Kaj pa je greh vedo samo judje in kristjani. Morda še nekoliko muslimani, ki so prevzeli od judov Toro v kateri je 10. zapovedi. Drugi pa so glede tega v temi. Odkod zlo? Zakaj so ljudje zlobni? Druge religije povezujejo to z načinom življenja, karmo, novim rojstvom, vendar brez jasnega odgovora. Pravi hindujec vidi to ne kot greh, ampak kot napako, zmoto. Nima nič zveze z moralo. Zahodni človek beži v ta svet kot ga je predstavil na primer Rudolf Steiner. In danes ves New age sloni na njegovi filozofiji, ki je popolnoma nekrščanska in proti stvarjenju.

Vir

Devetdnevnica k sv. Ani in sv. Joahimu

Sveta Joahim in Ana sta oba potomca rodu kralja  Davida.        Bila sta pravična in pobožna človeka. Kot zakonca sta si zelo želela otrok in za to zaupno molila. Šele na stara leta sta dobila otroka, ki sta mu dala ime Marija (po hebrejsko:-Mirjam). Kot pravi izročilo, sta jo   v varstvo in vzgojo duhovnikom, kot sta se zaobljubila.
Sv. Ana je priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, obdarjenost z otroki in srečen porod. K njej se zatekajo matere, vdove, gospodinje, delavke, hišni delavci, rudarji, tkalci, strugarji, umetelni mizarji, mlinarji, kramarji, krojači, klekljarice in sluge. Priporočajo se ji tudi za dež, proti neurju ter pri iskanju izgubljenih predmetov.
Joahim je zavetnik zakoncev, mizarjev in trgovcev z lanom.

Molimo:
Nebeški Oče, blagoslavljaj vso cerkev in ji nakloni mnogo dobrih staršev, ki bodo po zgledu svete Ane in Joahima krščansko vzgajali svoje otroke. Razsvetljuj vse mlade, da se bodo dobro pripravili na družinsko življenje in po poroki vztrajali v zakonski zvestobi do smrti. Utrdi s posebno milostjo družinsko življenje pri vseh narodih, da bodo vsi napredovali v resnični omiki.

1. dan: Moli za modrost

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati premodre Device, od večne modrosti mi izprosi dar modrosti, ta veliki dar Svetega Duha. Pošlji k meni modrosti, ki stoji ob Božjem prestolu, naj bo ob meni in naj dela z menoj vsak trenutek, da bom vedno vedela, kaj mi je storiti in kaj opustiti. Naj me vodi pri opravljanju mojih dolžnosti. Sama od sebe ne vem mnogo in ne morem videti resnice. Razsvetljena z božansko svetlobo pa ne bom nikoli zašla. Sveta zaščitnica, vedno mi pokaži pravo pot, po kateri moram hoditi. Pomagaj mi storiti, kar je prav. Daj mi modrosti, ki jo rabim kot krščanska ženska, žena in mati. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

2. dan: Moli za moč

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Device Marije, daj mi sveto moč, da ne podležem težavam svojega stanu, temveč naj čvrsto stojim v vseh borbah in naj junaško prenesem vse tegobe. Sama od sebe sem slabotna, a z Božjo milostjo je vse mogoče. Izmoli mi jo po Mariji od Jezusa, da bom po vzoru te močne žene opora svojemu možu in svojim otrokom in tako izbojujem krono večnega življenja. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

  1. dan: Moli za krotkost in potrpljenje

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.Sveta Ana, mati milostljive Device! Prosim te za duha krotkosti, ki je tako zelo potreben v družinskem življenju in za sveto potrpežljivost, ki obljublja blaženost, če jo ohraniš skozi razne nejevolje zakonskega in materinskega življenja. Pri Božjem Srcu Jezusovem mi izposluj krotko srce, ki bo obvladalo nagnjenosti k jezi in nepotrpežljivosti in bo vzor prave krotkosti. Nauči me, kako naj nosim bremena bližnjega, da tako izpolnim Kristusovo zapoved, ko je krotkim obljubil zemljo. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    4. dan: Moli za mir in slogo

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, ki si bila v zakonu povezana z bogaboječim Joahimom, poveži nas, krščanske zakonce, s sveto zvezo, ki izhaja iz tega velikega zakramenta, polnega milosti in blagoslova. Vzdržuj v nas duha sloge, da bova kot miroljubna sopotnika kot Božja otroka. Odstrani od nas vse, kar bi lahko zmotilo to sveto slogo. Posebno daleč odženi vse strasti in pregrehe, najprej nevarno ljubosumje. Naj ohranim zakonsko zvestobo vse do smrti, daj mi smisel za dom in ljubezen in naravnaj vse moje delo po sveti Božji volji in želji. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu
    5. dan: Moli za pravo nadnaravno ljubezen

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Marije, Matere čudovite ljubezni, podari mi pravo zakonsko ljubezen, nauči me ljubiti moža, kakor to Bog hoče, naj v možu ljubim Boga, ki mi ga je dal kot svojega namestnika. Pomnoži v meni sveto ljubezen, naj bo z leti vse večja, vse čistejša in svetejša in naj v starosti postane popolna. Podari mi materinsko ljubezen, naj v svojih otrocih vedno gledam otroke in Božjo sliko, ker jih moram vzgojiti za večno življenje. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    6. dan: Moli za poslušnost

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, zaročenka svetega Joahima, ki si bila svojemu možu pokorna zaradi Boga, daj mi krepost poslušnosti. Naj vedno zvesto opravljam to prvo in najnujnejšo dolžnost žene in naj poslušam moža v vsem, kar je Bogu všečno, tako kot je Cerkev poslušna Kristusu. Naj nikoli ne pozabim, da je mož po Božjem zakonu glava ženi. Naj poslušam iz ljubezni in v ljubezni, ki pravo poslušnost olajšuje in osladi. Izprosi mi pri Jezusu milost, da po zakonski poslušnosti napredujem do večne blaženosti. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    7. dan: Moli za čistost svojega stanu

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati prečiste matere Marije, izprosi mi po svoji prečisti hčeri pri njenem božanskem Sinu Jezusu krepost čistosti, ki je za zakonsko srečo tako zelo potrebna. Naj vzdržujem svoj zakon v svetosti in časti. Pravilno me usmeri, da bom vedno delala samo tisto, kar je Bogu všeč. Naj bo moj zakon zgled skrivnostne svete veze Kristusa s Cerkvijo, kar je tudi največje dostojanstvo krščanskega zakona in njegov blagoslov. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    8. dan: Moli za svojo svetost

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Matere Božje milosti, po močnem zagovoru svoje hčere mi pri Jezusu izprosi milosti za pobožno, bogaboječe življenje v zakonskem stanu. Naj dosežem blaženost, ki je obljubljena ženam, če vztrajajo v veri in svetosti. Posveti me celo, moje korenine in vejice, da moji otroci postanejo sveti. Daj mi moč za zvesto, vestno in Bogu všečno opravljanje vseh dolžnosti moje poklicanosti, da s svojim poklicem po Božji volji postanem srečna in blažena. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    9. dan: Moli za dobro vzgojo otrok

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Kraljice vseh svetih, izposluj mi pri Jezusu po Mariji milost dobre vzgoje mojih otrok, od tega je namreč odvisna moja cela večnost. Kakor si ti svojega otroka, Marijo, v najnežnejšem obdobju prinesla v tempelj in si jo pokazala Gospodu, tako nauči tudi mene, kako naj svoje otroke že od najnežnejšega otroštva vzgajava skupaj z njihovim očetom, mojim možem, za večno življenje. Naj ne bom manj pozorna na njihovo dušo in srce kot na njihovo telesno dobro. Daj mi razum in moč, da pri tem težkem delu, vzgoji otrok, vedno prepoznam pravi način in ga tudi močjo izberem. Naj otroke vzgojim z nasveti in opomini, po potrebi tudi kaznimi, a na prvem mestu z besedo in zgledom. Pomagaj mi, dobra mati, da vzgojim svoje otroke za Božje služabnike in svetnike, ker so poklicani, da na nebu zavzamejo prazna mesta padlih angelov. Naj s svojimi otroki in po njih nekoč s svojim možem pridem v večno blaženost. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu
    Vir

In Memoriam: g. Marijan Arhar (1930 – 2017)

g. Marijan Arhar (1930 - 2017)V petek, 5. maja 2017, je odšel h Gospodu
gospod Marijan Arhar,
duhovnik ljubljanske nadškofije.

Rojen je bil 30. julija 1930 v Šentvidu nad Ljubljano,
mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1960 v Ljubljani.

Duhovniško službo je opravljal v župnijah Vrhnika, Trebnje, Gozd, Tunjice, Šenturška Gora in Črni Vrh. Poleg tega je bil uradni eksorcist ljubljanske nadškofije in zadnja leta hišni duhovnik pri Marijinih sestrah v Vincencijevem domu v Štepanji vasi.

V ponedeljek, 8. maja 2017, bo od 15.00 naprej ležal v župnijski cerkvi Ljubljana – Šentvid. Ob 20.30 se bodo s sveto mašo od njega poslovili dekanijski duhovniki.
V torek, 9. maja, bo ob 15.00 pogrebna sveta maša in po njej pogreb.

Rajnega sobrata priporočamo v molitev.

“Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru. Amen.”

Vir

Slovo od župnika Marijana Arharja
Ravno ko smo bili v največji pripravljenosti na veselo praznovanje svete birme v župniji Črni Vrh, je krajane pretresla žalostna vest. V petek, 5. maja, je za vedno odšel h gospodu naš dolgoletni župnik Marijan Arhar.
Svojo duhovniško službo je opravljal v več župnijah, nazadnje pa je deloval skoraj 32 let prav tu v Črnem Vrhu. Gospod Marijan je v naši župniji avgusta leta 2010 praznoval kar trojni praznik. Svojih častitljivih 80 let, 50 let od prejema mašniškega posvečenja in 30 let delovanja v naši župniji. Vse skupaj smo obeležili prav na največji Marijin praznik – 15. avgusta, ko je bila slovesna maša s pogostitvijo pred cerkvijo. Njegova pot v Črnem Vrhu se je nato nadaljevala vse do julija 2012, ko je na žegnanjsko nedeljo daroval še zadnjo mašo za vse farane črnovrške župnije in se poslovil. Zaradi zdravstvenih težav namreč ni mogel več opravljati vseh del v župniji. Rad je romal po božjih poteh, saj je bil velik častilec matere Marije. Njegova strast je bila šivanje gobelinov, še najraje pa so ga imeli otroci pri urah verouka, saj jih je velikokrat “pocrkljal” s sladkimi dobrotami in se z njimi rad pohecal. V vseh letih delovanja v naši župniji se je ob njem zvrstilo kar lepo število bogoslužnih sodelavcev. Tako je septembra 2016 starejša generacija ministrantov gospoda Arharja povabila na ponovno srečanje. Sveto mašo je daroval sam gospod Marijan in to je bil tudi zadnji obisk Črnega Vrha. Ob tej priložnosti bi se mu radi še enkrat zahvalili prav za vse, kar je dobrega storil za nas. Od njega smo se poslovili 9. maja v župniji Ljubljana – Šentvid. Priporočamo ga v molitev. Farani župnije Črni Vrh
Vir

»Pamet naj nucajo in denar šparajo.«

Ob vstopu v župnišče sem najprej opazila velikega plišastega psa dalmatinca, ki je ležal pred televizorjem in zanj sprva mislila, da je pravi. Nato sem opazila slike, ki so bile ena poleg druge posejane po stenah župnišča – torej gospod Arhar še vedno izdeluje gobeline, kot mi je o njegovem konjičku v prostem času malo pred obiskom pripovedoval oče.
Na Črni Vrh sem se zapeljala skupaj s staršema, ki sta prav tako kot jaz, želela z njim sproščeno poklepetati
o njegovem, petdesetletnem predanem opravljanju bogoslužja iz ljubezni do Boga, ter darovani zlati maši v
Tunjicah. »Pamet naj nucajo in denar šparajo« so njegove uvodne in preproste besede, namenjene vsem tunjiškim faranom v tem obdobju masovne eksplozije raznih informacij, ki poskušajo privabljati ljudi v svojo sredo.
Sama gospoda Arharja ne poznam, živi pa v pripovedovanju mojih najbližjih. Prijazen in v naši vasi še vedno cenjen in spoštovan gospod, se je našega obiska zelo razveselil, toliko bolj mojega očeta Justina, katerega se še vedno spominja po vzdevku iz njegovih najstniških let, ko so ga njegovi vrstniki klicali »Justa«. V trenutku sta se zaklepetala o prigodah iz Tunjic in ena prvih je bila seveda meni že dolgo znana anekdota, ki se je pripetila zadnjo nedeljo pred očetovim odhodom k vojakom leta 1981. Ob šestih zjutraj se je udeležil svete maše in stal pod korom.
Tistega dne pri maši ni bilo nobenega ministranta, zato je župnik po končani pridigi stopil po »pušco« in izpod kora poklical mojega očeta. Ko je »Justa« pobral »u pušco«, mu je župnik pred oltarjem prišepnil, naj v zakristiji pripravi še žerjavico, da bodo po maši litanije, ker popoldne tako in tako ne bo nobenega v cerkev. Takšne in drugačne zgodbice so se vrstile tekom našega pogovora z danes 80-letnim župnikom, ki vse od odhoda iz Tunjic leta 1981 mašuje na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu. Tu vernike duhovno usmerja že devetindvajset let in ima pri svetem obhajilu že skoraj otroke tistih, ki jih je krstil ob prihodu v novo faro.
Marijan Arhar se je rodil v Šentvidu pri Ljubljani kot šesti otrok v družini mizarja, ki je bil pred drugo svetovno vojno lastnik ene največjih tovarn pohištva v Šentvidu. Trem hčeram so v družini sledili trije sinovi, kot zadnji sin Marijan. V otroštvu se je želel izučiti za »malarja« (sobopleskarja), vendar so ga starši prepričali, da je zaključil šolo tapetnika. Ročne spretnosti, ki jih je pridobil s tem poklicem, mu še danes omogočajo izdelovanje gobelinov ter barvanje velikonočnih pirhov. Za študij duhovništva se je odločil kasneje in pri okroglih tridesetih letih obhajal novo mašo. Starša njegovega novomašniškega posvečenja žal nista dočakala, študij v Ljubljani pa so mu omogočili dobrotniki iz vasi.

Vse stopa korak s časom, tudi vera
Gospod Arhar je tekom petdesetih let maševal v različnih župnijah. Pričel je na Šutni v Kamniku ter Mekinjah, nato je štiri leta in pol maševal na Vrhniki ter devet mesecev v Trebnjem, preden pa je leta 1970 prišel v Tunjice, je v Gozdu opravljal bogoslužna dela dobrih pet let. V času maševanja na Gozdu, se je v Kamniku sešel z nadškofom in ga prosil za večjo faro in kmalu je prišlo pismo, ki ga je pošiljalo v Tunjice. Zanj je bila ta sprememba velika, saj je iz manjše fare odšel v večjo, kar se mu je zdelo podobno kot da bi »iz bajte prišel na grunt«. Ob ponovnem obisku cerkve svete Ane 26. septembra, ko je tu daroval zlato mašo je dejal, da se mu le-ta v primerjavi z današnjo cerkvijo na Črnem Vrhu zdi majhna, katera je po njegovem mnenju večja in prostornejša. Po končani sveti maši je odšel k Birtovim, kjer so pripravili nedeljsko kosilo. Pogovor je nanesel tudi na njegovo izkustvo maševanja tekom teh petdeset let in sprememb, ki so se skozi čas hitrih sprememb v družbi vrstile tudi znotraj Cerkve. V času njegovega novomašniškega posvečenja je celotna maša potekala v latinščini, s koncilom med leti 1962 in 1965 pa sta papeža Janez XXIII in Pavel VI, kateri je predhodnika nadomestil po njegovi smrti, sprejela različne spremembe, ki so Cerkev bolj približale sodobnemu času in človeku. Ena pomembnejših sprememb je bila uvedba svete maše v domačem jeziku. Maše so se tako počasi pričele izvajati v slovenskem jeziku; sprva le berilo in evangelij, nato pa se sledili še glavna prošnja ter postopoma celoten obred. Skupaj z napredovanjem tehnologije ter sodobno miselnostjo ljudi je tudi vera stopila korak dalje. Zanimivo pa je razumevanje vere ne le v daljših obdobjih človeštva, temveč tudi skozi življenjsko obdobje vsakega posameznika. Gospod Arhar je poudaril, da v različnih obdobjih ljudje na svojevrsten način odgovarjajo na vprašanje o razumevanju vere. »Ni važno tisto, kar je bilo, važno je to, kako bomo danes odgovorili na to vprašanje za jutri.« Ob tem doda, da na Poljanah pravijo: »Bo že en tok, da bo enkok, sam bo še zmerm en kok, da bo en tok, da bo tud kdaj entok, da bo enkok.«

Rešen je »fajmoštrov« prašič
V Tunjicah je gospod Arhar ob pomoči faranov marsikaj postoril. Tik preden je prišel v Tunjice, je pogorel hlev,
v smehu pa nam je dejal, da je župnišče bilo »kot ena strgana cunja«, zato so ga skupaj s Tunjičani obnovili
ter na novo ometali, v zdajšnjih prostorih pa so naredili tudi novo kuhinjo. Pred odhodom iz Tunjic je naročil nov
oltar, ki danes krasi našo cerkev, dokončan pa je bil v času naslednika g.Arharja, župnika Trnovca. Sodelovanje s Tunjičani je predstavil na primeru obiska trebenjskega župnika, ki ga je nekoč obiskal v Tunjicah. Le-ta se je izredno čudil, kako složni so farani pri skupnih delih okoli župnišča in cerkve, medtem ko so pri njih »samo tri opeke nesli na streho in se čudili, koliko so sedaj naredili«. Gospod Marijan se je med našim pogovorom spomnil tudi na zabavne prigode iz Tunjic. Nekateri so imeli »šnops« skrit pod prtom v kapelici, Haluparjeva Tončka s Šenturške gore ga je vsako nedeljo hodila budit pred pričetkom maše, Mežnarjeva mama, ki se je iz Tunjic preselila na Vrhpolje, pa je gospodu kazala, kako ima lepo rožo. Arhar jo je pohvalil in pripomnil, da ni postavljena na pravem oknu. Ob njenem začudenem pogledu je dodal, da bi morala biti pri njem v Tunjicah.
Anekdota, ki nas je nasmejala od srca, pa je bila prav dogodivščina reševanja »fajmoštrovega« prašiča iz
gorečega hleva leta 1970 na veliki šmaren, tik preden je gospod Arhar prišel v našo faro. V času požara je bil
v hlevu tudi župnikov prašič, katerega po njegovi rešitvi niso mogli dati nikamor drugam, zato so ga zaprli v
»totenkamro«. Le-ta se je nahajala na koncu pokopališča, kjer je danes prostor za hranjenje lopat in ostalega orodja. V času požara so vodo zelo hitro porabili, ker pa so se vnela še polena, ki so bila pospravljena poleg hleva, so bili za gašenje primorani uporabiti gnojnico. Ta polena so bila pripravljena za župnikovo prvo prihajajočo zimo, v času katere jih je moral nato zbijati s sekiro. Ob delu je imel roke vedno črne, čemur so se čudili tudi na škofiji, Arhar pa jim je v smehu odgovoril: »Kaj pa češ v Tuncah druzga kot delat!«
V župnišču mu je pomagala gospodinja Angela, meni znana kot Krišekarjeva mama. Pospravljala mu je sobne prostore, kuhal pa si je župnik sam. Ob prijetnem vonju skuhanih jedi je velikokrat dejala »o, kako tole diši, to pa bi js tud jedu«, časih pa mu je kosilo naročila kar sama z besedami »dejte no tako župo nardit, k jo znate tko dobr nardit, js sm tko lačn«. Na Črnem Vrhu si gospod Arhar še vedno kuha sam, le ob nedeljah ga zaradi dveh maš prijazni vaščani povabijo v svoje domove na nedeljsko kosilo.

Zlata maša v baziliki Sv. Janeza Marie Vianneya
Gospod Arhar vsako leto potuje v francosko romarsko mesto Paray-le-Monial, ki zadnji teden v mesecu juliju
prireja srečanja za romarje. Na poti proticilju so se letošnje leto ustavili v mestu Ars-sur-Formans, kjer je gospod Arhar v baziliki Sv. Janeza Marie Vianneya, zavetnika duhovnikov, zase obhajal zlato mašo. Nato je s skupino romarjev iz Slovenije ter Hrvaške nadaljeval pot proti mestu Paray-le-Monial. Izlet vsako leto organizira Majda iz Slovenske Bistrice, Arhar pa je duhovni vodja skupine. Romarski teden v Franciji organizira skupnost Emanuel, ki skozi vse leto moli za udeležence naslednjega romanja. Tik pred pričetkom pripravijo različna predavanja za mladino, starše z majhnimi otroki, zakonce in samske. Predavanja se sicer izvajajo v francoskem jeziku, vendar udeleženci prejmejo slušalke, preko katerih jim prevajajo prevajalci, ki so skupaj z njimi odšli na pot.
Marijan na romanju skupaj z drugimi duhovniki sedi pod veliko cipreso ter spoveduje vse dneve. Na to romanje
prihajajo mladi iz vse Evrope, ki se tu spreobračajo. Zaupal nam je svoje izkušnje s poti. »Tja smo odšli vsi poklapani, nazaj pa se vrnili polni energije, celo jaz sem skakal po eni nogi. Predodhodom me vedno skrbi, kakšna bo pot, ker se vozimo ves dan in vso noč, vendar ko pridemo do kraja, kar letimo.Na avtobusu se čas odklopi in kar leti. ko pa se vrnemo domov, pričnemo odštevafi mesece do naslednjega
romanja. Sedaj smo v petem mesecu, do romanja nam jih ostane še sedem.«

Da čakanje na novo romanje hitreje mine…
Ročne spretnosti, katere si je pridobil s poklicem tapetnika, danes s pridom uporablja pri vezenju gobelinov. Delo, ki zahteva veliko potrpljenja, je po njegovem mnenju potrebno pustiti ob strani v času utrujenosti in nadaljevati spočit, saj mora biti vezenina spletena gladko in brez kupčkov, ki pričajo o ne preveč vestni roki umetnika. Pri delu uporablja platno, ki je pritrjeno na posebno držalo, načrte raznih motivov pa predhodno razreže na manjše kose, ki mu s preglednostjo olajšujejo delo in preprečijo, da bi se večji list zaradi neprestanega prepogibanja pretrgal ter uničil shemo. Nekdaj je gospod Arhar zelo rad za veliko noč barval in krasil pirhe. Danes jim ne posveča toliko pozornosti, saj za krašenje enega pirha potrebuje približno petinštirideset minut.
Vsako leto se srečuje tudi z duhovniki, ki so bili posvečeni istega leta kot g.Arhar. Med njimi je tudi kardinal Franc Rode, ki pa je bil v novomašnika posvečen v Franciji. Prihodnje leto bodo na Črnem Vrhu ponovno obhajali
Sveto birmo, zato se skupaj z osmim in devetim razredom intenzivno pripravljajo na prejem Svetega Duha, katerega jim bo podelil sam nadškof. V preteklosti je birmo na Črnem Vrhu vedno podeljeval pomožni škof, medtem ko bodo imeli prvega maja naslednje leto prav posebno slavje ob prihodu nadškofa. Povprašali smo ga, kako se veseli njegovega obiska, njegov odgovor pa je ponovno požel ogromno smeha. »Jaz se tistega veselim, ko bodo nadškofa peljali domov. Za župnika zapojejo najlepši cerkveni zvonovi takrat, ko pospremijo škofov odhod s fare.«
Župnik Marijan Arhar je tekom našega pogovora bil zelo sproščen, zabaven, prijazen, zgovoren in poln optimizma, česar smo se nalezli tudi mi. Prav zabavno se je kdaj usesti skupaj s starejšim občanom in poslušati prigode iz preteklega življenja. Smeh, pravijo, je pol zdravja, zato upam, da sem vam podala vsaj kanček zabavnih besed, ki smo jih  bili deležni na Črnem Vrhu. (B.K.)
Vir

sv. Gregor Nazianški o Veliki noči

sv. Gregor NazianškiGospodova velika noč! — Velika noč — in k časti svete Trojice hočem tretjič reči: »Velika noč.« To je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov, kakor sonce med zvezdami, tako ta praznik sveti med vsemi drugimi minljivimi in zemeljskimi, celo Gospodovimi. Včeraj je bilo Jagnje zaklano in njegova kri je pordečila podboje duri. Ves Egipt žaluje za svojimi prvorojenci, angel pokončevavec pa je šel mimo naših vrat. Znamenje krvi, ki mu je vlivala strah in grozo, nas je obvarovalo.

Danes smo šli iz Egipta, daleč za nami je strašni faraon, neizprosni nadzornik, trdi gospod ob opekarni. Zginili so vsi, ki so nam hoteli zabraniti, da praznujemo zahvalni praznik našemu Gospodu in Bogu. Tako hočemo ta praznik obhajati z nekvašenim kruhom čistosti in resnice in ne s starim kvasom hudobije in malopridnosti. Ne bomo s seboj nosili egiptovskega kvasu greha in brezbožnosti. Včeraj sem s Kristusom trpel na križu smrtne muke, danes bom z njim poveličan. Včeraj sem bil z njim položen v grob, danes sem z njim vstal.

Njemu torej, ki je za nas trpel in za nas vstal od mrtvih, hočemo prinesti darove. Mislite morebiti, da govorim o zlatu in srebru, o dragocenih tkaninah in diamantih? Vsa ta minljiva posvetna ničevost je večinoma v rokah brezbožnikov, sužnjev satana in sveta. Ne, drugačen dar mislim, dar, ki je vreden Boga in mu ugaja: nas same. Postali bomo zvesta podoba božje prvine. Zavedajmo se svoje časti. Spoštujmo svojo podobo božjo s tem, da se trudimo čim globlje razumeti pomen skrivnosti in pomen Kristusove smrti. Podobni bodimo Kristusu, ker je Kristus naša podoba. Zavoljo Kristusa bodimo podobni Bogu, ker je Kristus zaradi nas postal človek. Privzel si je to, kar je slabše, da bi nam podaril, kar je odličnejše. Ubog je postal, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli. Sprejel je nase podobo hlapca, da bi mi dosegli svobodo. Skušan je bil, da bi bili mi zmagovavci. Zaničevan je bil, da bi nas obdaroval s poveličanjem. Umrl je, da bi nam prinesel odrešenje. Šel je v nebesa, da bi pritegnil k sebi tiste, ki jih je padec v greh vrgel na tla.

Naj mu vse damo, naj njemu, ki je dal samega sebe za nas v odkupnino in zameno, vse darujemo! Vendar mu ne bomo mogli darovati česa tako velikega, kakor, če sami sebe darujemo v globokem umevanju te skrivnosti in zaradi njega postanemo to, kar je on postal zaradi nas.

sv. Peter Julijan Eymard: “Premišljevanje o sv. obhajilu”

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana EymardaSv. Peter Julijan Eymard

1.

SMISEL SVETEGA OBHAJILA

Odpri svoja usta,
da jih napolnim (Ps 80, 11Ps 80, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Gore so se pokrile z njeno senco, z njenimi vejami božje cedre; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

Ker je ljubezen Jezusa Kristusa najpopolnejša v obhajilu in podeljuje najobilnejše milosti v svojem neizrekljivem združenju z obhajancem, moramo po obhajilu hrepeneti, in sicer po pogostem, celó vsakdanjem, hrepeneti z vsem, kar nam morejo vdihniti pobožnost, krepost in ljubezen dobrega, svetega, popolnega.

S svetim obhajilom se posvečujemo bolj kakor s katerim koli drugim sredstvom, ker je sveto obhajilo milost, vzor in vaja za vse kreposti, kajti vse se izpopolnjujejo v tem božjem delovanju.
Živimo tako, da bomo mogli pogostno ali celó vsakdanje sv. obhajilo prejemati koristno. Skratka, izpopolnjujmo se, da bomo sv. obhajilo dobro prejemali, in živimo tako, da ga bomo vedno prejemali.         Zato pa mora postati obhajilo vodilna misel uma in srca, smoter vsakega prizadevanja, vse pobožnosti, vse kreposti. Sprejemati Jezusa nam bodi namen in postava življenja. Vsa dela se morajo stekati v sv. obhajilo kot svoj končni namen in iz njega potekati kot iz svojega počela.

Toda sli ne bo morda božja veličina tvoje ničnosti zdrobila? Ne, v sv. obhajilu ni tiste in božje veličine, ki kraljuje v nebesih. Mar ne vidiš, da je Jezus zakrit zato, da te ne bi navdajal s strahom in da bi ti upal gledati ga in se mu bližati?

Morda pa te straši tvoja nevrednost, da si ne upaš bližati se neskončno svetemu Bogu. Res je, največji svetnik, najčistejši kerub ni vreden, da bi prejel Boga v sv. hostiji. Toda ali ne vidiš, da Jezus skriva svoje kreposti, celó svojo svetost, da ti kaže le svoje dobrote. Ali ne slišiš milega glasu, ki ti govori: Pridite k meni? Ali ne čutiš bližine božje ljubezni, ki te vleče k sebi? Saj ti ne dajejo tvoje zasluge pravice in tvoje kreposti ti ne odpirajo vrat v božjo obednico. To dela Jezusova ljubezen.

»Pa imam tako malo pobožnosti, tako malo ljubezni! Kako naj prejmem svojega Gospoda v tako mlačno dušo, ki ga gotovo odbija in zasluži njegovo preziranje?«

Mlačen si? Rázlog več imaš, da se potopiš v ta ogenj ljubezni. Odbijaš ga? Ne, tega dobrega Pastirja, tega nežnega Očeta, ki je bolj oče kakor vsi očetje in bolj mati kakor vse mater – nikoli! Čim bolj si bolan in slaboten, tem bolj ti je treba njegove pomoči: kruh je življenje slabotnih in močnih.

»Toda morda imam grehe na vesti…?« Izprašaj si skrbno vest in dokler se ne zavedaš smrtnega greha, smeš iti k sv. obhajilu. Če odpustiš tistim, ki so te razžalili, so tvoje napake že odpuščene. Svoje vsakdanje malomarnosti, raztresenosti v molitvi, prve vzgone nepotrpežljivosti, nečimrnosti, samoljubja, nemarnosti pri takojšnem zavračanju skušnjav: poveži vse to drobno Adamovo grmičevje in ga vrzi v ogenj božje ljubezni! Kar odpušča ljubezen, je prav gotovo odpuščeno.

Nikar se ne daj odvračati od svete mize s praznimi izgovori, marveč rajši prejemaj sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, če že ne zaradi sebe. – Prejemati sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, se pravi, tolažiti ga v zapuščenosti, v kateri ga pozablja večina ljudi; se pravi, povedati mu, da se ni zmotil, ko je ustanovil zakrament duhovnega krepčila; se pravi, izkoriščati zaklade milosti, ki jih je Jezus shranil v sv. Rešnje Telo zato, da jih deli ljudem; še več: pravi se, njegovi zakramentalni ljubezni omogočati, da razliva življenje, kakor si ga želi; njegovo dobroto osrečevati, da deli dobrote, njegovemu kraljevemu dostojanstvu omogočiti slavo, da bogato razvija svojo darežljivost. Ako torej prejemaš sv. obhajilo, na veličasten način dopolnjuješ namen sv. Rešnjega Telesa. Brez obhajancev bi ta reka tekla v izgubo; goreča ljubezen ne vnemala src in Jezus bi bil kralj ne prestolu, a brez svojih podložnikov.

Sv. Obhajilo pa ne daje Jezusu v sv. zakramentu samo priložnosti, da zadosti svoji ljubezni; daje mu tudi novo življenje, da ga bo posvetil Očetovi slavi. V svojem poveličanju ga ne more več slaviti z ljubeznijo ki je bila svobodna in zaslužena. Pri sv. obhajilu pa bo prišel v človeka, se z njim zvezal in spojil. Po tej čudoviti združitvi bodo kristjani postali udje ter čutne in žive zmožnosti za poveličanega Jezusa. Posluževal se bo njihove svobode, njih kreposti so zaradi njegove milosti. Tako se bodo po sv. obhajilu verniki spreminjali v Jezusa samega in Jezus bo v njih na novo oživel.

Tedaj se bo v obhajancu godilo nekaj božjega. Človek bo delal, a Jezus mu bo zato dajal milost; zasluženje bo človekovo, slava pa Jezusova. Jezus bo tedaj mogel svojemu Očetu govoriti: »Ljubim te, molim te, še trpim, ker znova živim v svojem udu.«

Glej, to je, kar daje obhajilu najvišjo moč: je drugo in večno učlovečenje Jezusa Kristusa, ustvarja vzajemno življenje in ljubezen med Jezusom Kristusom in človekom. Skratka, obhajilo je za Jezusa Kristusa novo življenje.
Vir

Kreposti: Čistost

Čistost med poroko. Kaj? Kako lahko obstaja kaj takega?

Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost! Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja – v naravnem ali nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema, slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega in/ali redovniškega).

Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu daritvena in zvesta. Čistost je preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih. Brez čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno, povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji, vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.

V primeru svetega zakona čistost omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo pomoč. Če je čistost na splošno zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru svetega zakona varovalo pred njegovim propadom, saj ga vzdržuje nadnaravna vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan, da je Bog kot tretji člen v odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.

Kdor se na poroko pripravlja z dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako. Kdor ni pripravljen biti zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.

Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo. Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni, da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine, zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja – in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša naravno načrtovanje družine.

Čistost stoji in pade na štirih praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj, kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere. Iz tega sledi, da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.
Vir

sveti Hieronim: “Pismo Starcu Pavlu v Konkordiji” (10)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Ob 10. pismu se moramo prisrčno nasmejati. Začetni hvalnici naslovniku, stoletniku Pavlu, ki je živel v Konkordiji, mestecu na Beneškem, sledi njen neizprosni razlog: Hieronim bi pač rad dobil od njega knjige. Vidimo, da kljub puščavniškemu življenju1 nikdar ni ločen od civilizacije in se vseskozi izobražuje. »Hvalnica« na začetku je resnično slikovita, polna svetopisemskih podob in pestrih izrazov. S pismom mu pošilja življenjepis (še starejšega) puščavnika Pavla in po tem spisu lahko pismo datiramo okrog l. 376. Pravi, da je življenjepis skušal napisati preprosto, a da mu ni prav uspelo. Pismo je odgovor na Pavlovo pismo, kjer prosi, naj reče Rufinu, da mu vrne sposojena Tertulijanova dela.2 Zanimivo bi bilo vedeti, katere so »druge okusne reči«, o katerih govori na koncu pisma; najbrž gre za njegove spise.

BESEDILO PISMA

1.

  1. Kratkost človeškega življenja je kazen za grehe in smrt, ki pogosto seže po novorojenčku, ko mu zasveti luč, in spričuje, da se svet vsak dan bolj pogreza v pregrehe. Kajti ko se je kača po gadje ovila okrog prvega rajskega prebivalca in ga potegnila k zemlji (prim. 1 Mz 3), je večno prekletstvo in obsodbo nad človekom še odložila, ker se je umrljivost spremenila v devetsto in še več let (prim. 1 Mz 5), skorajda v drugo neumrljivost. Ko pa je kasneje greh polagoma postal hujši in hujši, je brezbožnost velikanov prinesla pogin vesoljnega sveta (1 Mz 6; 7).
    2. Po tem, bi dejal, krstu za očiščenje sveta se je človeško življenje skrčilo na kratko dobo. Pa še to ped časa smo skoraj zapravili s svojimi grehi, ki se zmeraj vojskujejo z božjo voljo. Koliko pa jih je, ki žive nad sto let, ali pa jih tako učakajo, da jim ni žal, da so jih učakali, kakor pravi Sveto pismo v knjigi psalmov: »Dni našega življenja je sedemdeset let, če pa mnogo, osemdeset; kar jih je več, je težava in bolečina« (Ps 89, 10.11Ps 89, 10.11
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    10 Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, bu?anje njegovih valov ti krotiš. 11 Ti si Rahaba prebodel in razbil, s svojo mogo?no roko svoje sovražnike razkropil. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    )?

2.

1. Čemu, meniš, segam tako visoko in začenjam s tako davno preteklostjo, da bi se utegnil kdo z menoj pošaliti s Horacijevo besedo:

»Vojsko trojansko začne že z dvojnim Ledinim jajcem.«(3)

Zato, da bi tvojo starost in tvojo kakor Kristusovo belo glavo (prim. Raz 1,14Raz 1,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, in njegove o?i kakor ognjen plamen Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) počastil z dostojno besedo.
2. Glej, že kolobari stoto življenjsko leto, ti pa še zmeraj spolnjuješ Gospodove zapovedi in v podobah sedanjosti premišljuješ blaženost prihodnjega življenja. Vidiš jasno, stopaš trdno in varno, slišiš tenko, zobje imaš bele, glas poln, telo krepko in sočno. Sivi lasje se ne ujemajo z rdečimi lici in moči ne soglašajo s starostjo. Leta ti niso vzela dobrega spomina, kakor vidimo pri premnogih, hladna kri ti ni otopila bistrega duha, nagubanega obraza ti ne dela še starejšega razorano čelo in tresoča se roka ne blodi s pisalom v krivih črtah po povoščeni tablici.
3. Gospod nam na tebi razodeva čilost prihodnjega vstajenja, da bi spoznali, da je od greha, če drugi že živi po mesu umirajo, in da je sad pravičnosti, če kažeš ti mladost, ki je tvojim letom tuja. In čeprav vidimo mnoge, tudi grešnike, da so tako zdravi, jim vendar to daje hudič, da greše, tebi pa podeljuje Gospod, da se raduješ.

4.

1. Najspretnejši med Grki, o katerih je Cicero v svojem govoru za Flaka4 sijajno rekel, da jim je »lahkomiselnost prirojena in nečimrnost privzgojena«, so svoje ‘kralje in prvake za plačilo hvalili. Prav tako terjam zdaj tudi jaz plačilo za hvalo.
2. In nikar ne misli, da zahtevam malo: želim od tebe evangeljski biser (prim. Mt 13,46Mt 13,46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

46 Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), Gospodove besede, čiste besede, srebro, z ognjem preskušeno v prsteni posodi, sedemkrat očiščeno (Ps 11,7Ps 11,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Zakaj Gospod je pravi?en, ljubi pravi?nost; pravi?ni bodo gledali njegovo obli?je. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), namreč Fortunacijanove komentarje5 in, da spoznam preganjalce, zgodovino Avrelija Viktorja6 ter Novacijanova7 pisma, da bomo, če spoznamo razkolnikov strup, toliko rajši pili protistrup svetega mučenca Ciprijana.
3. Za zdaj pošiljamo tebi, starčku Pavlu, še starejšega Pavla,8 s katerim smo se mnogo trudili, da bi se zaradi preprostejših bralcev preprostejše izražali. Pa me vem, kako je to: četudi je vrč poln vode, vseeno ohrani duh, katerega se je navzel, ko je bil nov.9 Če ti bo to darilce všeč, imamo še druge okusne reči, ki bodo z množico vzhodnega blaga prijadrale k tebi, če bo Sveti Duh dal ugoden veter.

OPOMBE

  1. Gl. 6. pismo in komentar.
  2. Prim. Pismo 5, 2,2
  3. Horacij, Epist. II, 3, 147.
  4. Cicero, Pro Flacco fragm. 2.
  5. Fortunacijan, po rodu Afričan, je bil 337 – 361 škof v Ogleju. Sestavil je v slabi latinščini kratko razlago evangelijev.
  6. Avrelij Viktor, po rodu Afričan, 389 rimski perfekt, je napisal zgodovino rimskih cesarjev (Caesares) od Avgusta do l. 360.
  7. Novacijan, rimski prezbiter, ki je spomladi 251 po izvolitvi Kornelija za rimskega škofa nastopil kot protiškof. V svoji shizmi je bil zelo rigorozen in je zanikal možnost odpuščanja ne le greha odpada od vere ampak celo drugih težkih grehov.
  8. Življenjepis puščavnika Pavla, ki ga je Hieronim napisal okrog l. 376 v halkiški puščavi. S tem je podan »terminus post quem« našega pisma.
  9. Prim. Horacij, Epist. I, 2, 69.70: »Duh, ki se vrč navzel ga je nov, mu dolgo ostane.« Hieronim pravi, da mu je težko preprosto pisati.