Kateheza: “Skrivnosti vere je treba premišljevati” (sveti Bernard – opat in cerkveni učitelj)

sveti Bernard - opat in cerkveni učiteljIz govorov sv. Bernarda, opata

Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet.

V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar zaenkrat samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami.Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo. Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo. Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa.

O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Ves se radujem v Gospodu” (sveti Bruno – redovnik in ustanovitelj)

sveti Bruno - redovnik in ustanoviteljIz pisma sv. Bruna, duhovnika, svojim sinovom kartuzijanom (1-3)

Iz pogostnih in ljubih poročil našega dragega brata Landovina poznam neomajno strogost vašega urejenega in vse hvale vrednega življenja. Ko slišim tudi o vaši sveti ljubezni in nenehnem prizadevanju za popolnost in plemenitost, se moj duh raduje v Gospodu. Zares se veselim in hvalim Gospoda ter se mu zahvaljujem, obenem pa zdihujem po ljubezni. Veselim se, kakor je prav, ker se množe sadovi vaših kreposti, obžalujem pa in se sramujem, da sem jaz tako len in nemaren in z grehi omadeževan.

Veselite se, predragi moji bratje, da ste deležni take sreče in vam božja roka tako radodarno deli milosti. Veselite se, da ste se izognili mnogoterim nevarnostim in brodolomom v valovih sveta. Veselite se, da ste dosegli mirno in varno pristanišče v samotnem zalivu. Mnogi želijo priti tja, mnogi se tudi trudijo in poskušajo, pa vendar ne pridejo. Mnogi so bili v njem, pa niso smeli ostati, ker nikomur od njih ni bilo dano od zgoraj. Zato, moji bratje, bodite trdno prepričani: kdor je užival to dragoceno dobrino, pa jo kakorkoli izgubil, bo do konca obžaloval, če le kaj misli in skrbi za zveličanje svoje duše. O vas, preljubi moji bratje laiki, pa pravim: Moja duša poveličuje Gospoda, ker imam pred očmi, kako veliko je njegovo usmiljenje do vas – po sporočilu vašega priorja in ljubečega očeta, ki ste mu v velik ponos in veselje. Veselim se tudi jaz.

Čeprav nimate višje izobrazbe, vsemogočni Bog s svojim prstom piše v vaša srca ne le ljubezen, ampak tudi vednost svoje svete postave. V dejanjih namreč kažete, kaj ljubite in kaj veste. Ker z vso skrbjo in prizadevnostjo izpolnjujete resnično pokorščino, je očitno, da modro nabirate najboljše in življenjske sadove svetega pisma.
Vir= Bogoslužno branje

Alfa in omega, prvi in poslednji

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 40.45)

Medsebojno prešinjanje zemeljske in nebeške družbe je mogoče dojeti samo z vero; še več, to ostane skrivnost človeške zgodovine, ki jo vzburja greh prav do trenutka, ko se bo veličastvo božjih otrok v polnosti razodelo.

Cerkev torej pri uresničevanju svojega odrešitvenega cilja ne le posreduje človeku delež božjega življenja, ampak na neki način tudi razliva na ves svet tisto luč, ki jo izžareva to božje življenje. To drugo izvršuje Cerkev najbolj s tem, da ozdravlja in dviga dostojanstvo človeške osebe, da utrjuje povezanost človeške družbe in da vsakdanjo dejavnost ljudi prepaja z globljim smislom in pomenom. Cerkev veruje, da more po svojih udih in po svojem celotnem občestvu prispevati k temu, da bi družina ljudi in zgodovina te družine postali bolj zares človeški.

Ko Cerkev pomaga svetu in od njega mnogo prejema, teži edinole za tem, da bi prišlo božje kraljestvo in da bi se uresničilo odrešenje vsega človeškega rodu. Vse dobro, kar ga more božje ljudstvo v času svojega zemeljskega potovanja izkazati družini človeštva, pa priteka iz dejstva, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, ki razodeva in hkrati uresničuje skrivnost božje ljubezni do človeka.

Božja Beseda sama, po kateri je vse ustvarjeno, je namreč postala meso, da bi tako kot popolni človek vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari. Gospod je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj. Njega je Oče obudil od mrtvih, ga povišal in posadil na svojo desnico; njega je postavil za sodnika živih in mrtvih. V njegovem Duhu oživljeni in združeni potujemo nasproti tisti dovršitvi človeške zgodovine, ki se popolnoma sklada z načrtom njegove ljubezni: Prenoviti v Kristusu vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.

Gospod sam pravi: Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih. Jaz sem alfa in omega, prvi in poslednji, začetek in konec.
Vir

Duhovnikov pogled na krizo duhovnih poklicev (Donald Koster)

V svojem odraslem življenju sem deloval na 3 kontinentih in v 11 škofijah. Zato lahko trdim, da sem videl veliko povezanega z duhovnimi poklici. Strinjam se z zapisom na blogu Liturgy Guy, ki trdi, da lahko s pravim pristopom povečamo število duhovnih poklicev. Žal so naše škofije vseprepogostokrat odgovore na problem iskale na napačnih krajih.

Strah pred priznanjem napake

Večje število duhovnih poklicev nima veliko skupnega s konferencami, publikacijami, oglaševanjem in diapozitivi. Vse omenjene stvari imajo minimalne učinke.

Zdi se mi, da obstaja veliko a priori predpostavk, ki zavirajo resnično rast poklicev. V Cerkvi obstaja nekakšen skupinski strah pred tem, da bi si priznali, kateri pristopi so bili uspešni pri povečanju števila duhovnih poklicev. Dejstvo je, da iz tradicionalnih škofij in tradicionalnih skupnosti prihaja levji delež poklicev.

Coca Cola je leta 1985 predstavila nov okus pijače z imenom »New Coke«. Obstajala je le 77 dni. Le 13% pivcem kokakole je bil nov okus všeč. Kako je na to reagiralo podjetje? Je podvojilo oglase za »New Coke«? Navsezadnje so porabili milijone dolarjev za promocijo novega izdelka. Ne, Coca Cola je kmalu opustila nov izdelek in uvedla »Coca-Cola Classic«! Naši škofje ravnajo ravno nasprotno. Nadaljujejo metode, ki so dokazane napačne.

 
Kaj točno počnemo narobe? Bojim se, da veliko sodobnih prelatov ne želi slišati pravega odgovora, ker se ne ujema z njihovim narativom o razvoju v zadnjih 50-ih letih; trmasto se oklepajo svoje ideologije.

Kaj storiti?

Prvič, prezbiterij mora ponovno postati moški prostor. II. vatikanski koncil ni nikoli zahteval vojske izrednih delivcev svetega obhajila. Nikoli ni zahteval ministrantk. Nikoli ni predvidel (skoraj izključnega) branja beril pri maši s strani žensk.

V Združenih državah obstaja le ena škofija, ki upošteva najnovejšim splošnim navodilom za uporabo rimskega misala iz leta 2011 (Institutio Generalis Missalis Romani). IGMR poziva k uvedbi stalnih služb akolita in lektorja (kar je zapisano že v dekretih tridentinskega koncila). Žal smo moške v veliki meri pregnali iz prezbiterija, kar je negativno vplivalo na število duhovnih poklicev. Dejstvo je, da se bodo moški držali v ozadju, če bodo nekatere službi percipirane kot prvenstveno ženske.

Drugič, potrebujemo bolj prepoznavno duhovščino. Najpravilnejša duhovniška obleka je talar. Šele na drugem mestu ji sledi t. i. »clergyman«. Duhovniki naj vedno nosijo vsaj srajco s kolarjem. V preteklih letih so obstajali tudi predpisi o nošenju birete ali duhovniškega klobuka. Ne morem vam povedati, kolikokrat so me na ulici ustavili za vprašanje, blagoslov ali spoved. Če me verniki ne morejo prepoznati, sem neviden kot razpoložljiv duhovnik. Če bi se redno sprehajal v običajnih oblačilih, bi s tako obleko drugim sporočal določeno pomanjkljivost svojega poklica. Policija nosi uniforme z razlogom. Duhovniki smo njihov duhovni ekvivalent, le da nismo nikoli »prosti«.

Tretjič, in to je najpomembnejše, nujno potrebujemo dela pokore in zadoščevanja za nove duhovne poklice. Morda to pomeni resnično vrnitev k postu ob petkih. Morda bi moral vsak katolik pod kaznijo malega greha 10 minut tedensko počastiti Jezusa v Najsvetejšem. Morda bi morali mesečno uvesti dan strogega posta kot na pepelnično sredo ali veliki petek.

Lincoln v Nebraski in Guadalajara v Mehiki sta najuspešnejši škofiji v Ameriki pri spodbujanju duhovnih poklicev. Zakaj jih vse druge škofije ne posnemajo? Boli me, da se je Cerkev očitno kolektivno sprijaznila s tem, da bo število duhovnikov pač radikalno upadlo.

V vsaki življenjski situaciji človek pač opusti neuspešen pristop. To je logično. Tradicija ni nekaj slabega. Sveta Mati Tereza iz Kalkute je nekoč zavrnila poslati svoje redovnice v Albanijo brez duhovnikov: »Brez duhovnikov nimamo maše.«

Duhovni poklici niso le pobožni del našega »seznama želja«. So osnovna potreba naše Cerkve in nujni za njeno preživetje.Ko bo naraslo število novih duhovnikov, bo to ponoven znak bolj duhovno zdrave Cerkve.

Prirejeno po: One priests view on the vocation crisis

Vir

Kateheza: “Kristus je govoril o templju svojega telesa” (Origen, duhovnik)

Iz razlage Janezovega evangelija Origena, duhovnika (10, 20)
Origen
Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Vase zaverovani in posvetno misleči ljudje se mi zdijo podobni tem Judom, ki so nejevoljno prenašali, da je Jezus pregnal tiste, ki so iz Očetove hiše naredili tržnico za svoje posle. Zahtevali so znamenje, po katerem bi spoznali, da ima Jezus pravico do takega ukrepanja, znamenje, da je božji Sin, česar niso hoteli priznati. Toda Odrešenik preide na govor o svojem telesu in jim, kakor bi govoril o templju, na vprašanje: kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš to delati, odgovori: poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.

Oboje, tempelj in Jezusovo telo, se mi zdi, predstavljata Cerkev, saj je ta zgrajena iz živih kamnov: Cerkev je duhovna hiša za sveto duhovništvo,zidana na temelju apostolov in prerokov, in glavni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, ki je resnično tempelj. Pri apostolu beremo tudi to misel: Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Morda to pomeni, da se bodo stični sklepi tempeljskih kamnov zrahljali, da se bodo, kakor je zapisano v 22. psalmu, vse Kristusove kosti razklenile zaradi preganjanj in preizkušenj, ki jih povzročajo nasprotniki celovitosti templja. Toda tempelj bo zopet postavljen in telo bo vstalo tretji dan, na dan po dnevu trpljenja in naslednjem dnevu, ki je dan dopolnitve.

Napočil bo namreč na novem nebu in na novi zemlji tretji dan. Tistega velikega Gospodovega dne se bodo zbudile te kosti, hiša Izraelova. Na ta način pa resnica, da je Kristus po prestanem trpljenju na križu vstal od mrtvih, vključuje tudi skrivnost vstajenja vsega Kristusovega telesa. Kakor je bilo čutno Jezusovo telo pribito na križ in pokopano, pa je potem vstalo od mrtvih, tako je vse telo Kristusovih vernikov s Kristusom pribito na križ in nekako umira. Kakor Pavel se naj noben vernik ne hvali z ničemer razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je on križan svetu in svet njemu.

Zato pa vernik ni le križan skupaj s Kristusom in svetom, ampak je tudi skupaj z njim pokopan. Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, pravi Pavel, a dodaja, kakor bi aro vstajenja imel že v rokah: z njim smo vstali tudi mi.
Vir: Bogoslužno branje

Kateheza: “Staro je prešlo in vse je nastalo novo” (sv. Andrej s Krete, škof)

sv. Andrej s Krete, škofIz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (1. govor)

Konec postave je Kristus. Še bolj kot nas rešuje črke postave, nas dvigne k Duhu. Dovršil je postavo v tem, da je kot postavodajalec črko privedel do duha, ko je vse povzel v sebi kakor v glavi in je starozavezno postavo povišal z milostjo. Del postave si je podredil, del pa skladno povezal z milostjo. Značilnosti postave in milosti ni med seboj pomešal, temveč je z božjo močjo spremenil to, kar je bilo v postavi suženjsko breme in podložništvo, da je postalo lahko in svobodno. Tako naj bi, po besedah apostola Pavla, ne bili več zasužnjeni pod začetnimi nauki sveta niti ne vklenjeni v suženjski jarem črke postave.

Kristus nam je s tem podaril glavni dar, razodel nam je skrivnost, prenovil naravo, on, ki je Bog in človek ter je pobožanstvil privzetega človeka. Vendar je tako sijajni in očitni prihod Boga k nam vsekakor potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji praznik slavimo rojstvo božje Matere, po kateri je božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga, ki je kralj vseh vekov. Iz nje nam izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, potem pa nam rešuje življenje, zasužnjeno pod črko postave. Kako to in na kakšen način? S prihodom luči namreč se je senca umaknila in milost prinaša svobodo, kjer je bilo suženjstvo črke. Današnji praznik je mejnik, povezuje namreč resničnost z njenimi simboličnimi predpodobami in staro nadomešča z novim.

Vse stvarstvo naj torej poje in raja ter prispeva svoj delež k tej slovesnosti! Nebeščani in zemljani naj se zberejo v praznični zbor, vsa občestva vernikov na svetu in vsi zbori angelov v vesolju naj skupno praznujejo! Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Velik mir uživajo tisti, ki ljubijo tvojo postavo” (sv. Leon Veliki, papež)

sveti Leon I. Veliki - papež in cerkveni učiteljIz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 8-9)

Po pravici je čistosti srca obljubljen blagor, da bo gledala Boga. Umazan pogled namreč ne bo mogel videti sijaja resnične luči in, kar bo veselje za čiste duše, bo kazen za omadeževane. Odvračajmo se torej od temin zemeljskih nečimrnosti in očistimo notranje oči vsake umazanije krivičnosti. Tako se bo jasen pogled veselil čudovitega gledanja Boga.

Če pa hočemo to zaslužiti, vemo, da je potrebno, kar sledi: Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Ta blagor, predragi, se ne nanaša na kakršnokoli soglasje, ne na kakršnokoli slogo, temveč na tisto, o kateri govori apostol: Spravite se z Bogom in o kateri govori prerok: Velik mir uživajo vsi, ki Ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotaknejo.

Še tako tesne prijateljske vezi in neločljive sorodnosti duš si ne morejo zares lastiti tega miru, če se ne ujemajo z božjo voljo. Ni veličine tega miru v skupnostih, do katerih prihaja iz nepoštenih poželenj, zločinskih zvez in grešnih pogodb.

Ljubezen do sveta se ne ujema z ljubeznijo do Boga, in v družbo božjih sinov ne pride tisti, ki se ne loči od grešnega rodu. Vsi pa, ki so v srcu vedno pri Bogu in si prizadevajo, da bi ohranili edinost duha z vezjo miru, se nikoli ne sprejo z večnim zakonom, temveč polni vere pravijo v molitvi: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

Ti so res miroljubni, ti so res enodušni in složni v svetosti ter se imenujejo božji otroci, sodediči pa Kristusovi. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega jim bo zaslužila, da ne bodo čutili nobenih nasprotovanj in se ne bodo bali nobenega pohujšanja, temveč bodo, po končanem boju s skušnjavami, počivali v najspokojnejšem božjem miru, po našem Gospodu, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Vir: Bogoslužno branje

Nedelja – temelj in jedro Cerkvenega leta

»Prvi dan tedna«

Prvi krščanski praznik je bil nedelja. O tem prazniku lahko rečemo, da ga je postavil sam Kristus – ne z besedami, marveč z dejanji: s svojim vstajenjem od mrtvih. Zgodilo se je to na prvi dan po judovski soboti, na »prvi dan tedna« (Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 16, 9Mr 16, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prikazovanje Vstalega 9 Ko pa je prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je prikazal najprej Mariji Magdaleni, iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 1Lk 24, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

VII. PO VSTAJENJU Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ; 24 1 Prvi dan tedna pa so šle navsezgodaj h grobu in nesle dišav, ki so jih bile pripravile. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jan 21, 2Jan 21, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Skupaj so bili Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvoj?ek, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih u?encev. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Še tisti dan se je prikazal ne le posameznim »od Boga prej izbranim pričam« (Apd 10, 41Apd 10, 41
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

41 ne vsi ljudje, ampak od Boga prej odbrane pri?e, mi, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), marveč učencem tudi skupno, ko so bili zbrani za zaklenjenimi vrati, in je v dokaz resničnosti svojega vstajenja tudi jedel z njimi (Jan 20, 19-23Jan 20, 19-23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže apostolom ; 19 Zve?er tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih , kjer so iz strahu pred Judi bili u?enci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se u?enci, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O?e poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« 22 In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; 23 katerim grehe odpustite, so jim odpuš?eni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 36-43Lk 24, 36-43
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže apostolom ; 36 Ko pa so o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« 37 Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha. 38 In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? 39 Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« 40 Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. 41 Ker pa od veselja še niso verjeli in so se ?udili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« 42 Dali so mu kos pe?ene ribe. 43 In vzel je ter vpri?o njih jedel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Prav tako je bil »prvi dan tedna«, ko se je »čez osem dni« (Jan 20, 26Jan 20, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 ?ez osem dni so bili njegovi u?enci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in re?e: »Mir vam bodi!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) spet prikazal svojim učencem, med katerimi je bil sedaj tudi apostol Tomaž. Enako je bil »prvi dan tedna«, ko je na binkoštni praznik Kristus prvi Cerkvi poslal Svetega Duha, da bi Cerkev usposobil za »posredovanje sadov odrešenja« vsemu človeštvu (C 8, 2), za »orodje odrešenja vseh ljudi« (C 9, 2), za vesoljni zakrament odrešenja (C 48, 2).

»Prvi dnevi tedna«, ki so hkrati tudi »osmi« po Kristusovem vstajenju, so v Cerkvi trajno postali spominski dnevi Kristusovega vstajenja in njegovih prikazovanj, pa tudi spominski dnevi podaritve Svetega Duha Cerkvi. In Cerkev jih je že takoj od začetka občutila kot dneve čudovito osrečujočega stika s poveličanim Gospodom. Zato je že prvim kristjanom »vsak prvi dan v tednu« (1 Kor 16, 11 Kor 16, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

ZAKLJU?EK PISMA. Priporo?ila. Pozdravi 16 1 Kar pa se ti?e zbiranja darov za svete, storite tudi vi tako, kakor sem naro?il cerkvam v Galaciji. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Apd 20, 7Apd 20, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

V Troadi. Pavel obudi mladeni?a 7 Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je hotel naslednji dan oditi, je govor raztegnil do polno?i. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in nato skozi vse čase bil dan skupnega obhajanja sv. evharistije. Že v času apostolov je ta dan dobil tudi ime »Gospodov dan« (Raz 1, 10Raz 1, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 Na Gospodov dan sem se zamaknil in sem slišal za seboj mo?an glas kakor glas trombe, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; prim. Jan 20, 24-29Jan 20, 24-29
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže Tomažu 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvoj?ek, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. 25 Pripovedovali so mu torej drugi u?enci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« 26 ?ez osem dni so bili njegovi u?enci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in re?e: »Mir vam bodi!« 27 Potem re?e Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« 28 Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« 29 Jezus mu re?e: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Gospodov dan« zato, ker je to dan Kristusovega vstajenja, ko je Kristusova človeška narava s poveličanjem prešla v področje troedinega Boga in postala delež božjega gospostva nad vesoljstvom in zgodovino človeštva. Ko je namreč bila do vseh globin prešinjena z božanstvom druge božje osebe – v tem obstoji poveličanje – je v svoji nedopovedljivo tesni povezanosti z večnim in vsepričujočim Bogom stopila v docela nov odnos bližine vsem časom in razsežnostim celotnega stvarstva. »S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (prim. Apd 2, 36Apd 2, 36
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

36 Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
8), in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo« (CS 38, 1).

Ob obhajanju sv. evharistije so prvi kristjani občutili nezaslišano veličastvo odrešenja, ko so skupno doživljali najtesnejše in najprisrčnejše srečanje z vstalim Gospodom. Zato je bila nedelja kristjanom dan odrešenjskega veselja nad vsem tistim, kar se je začelo s Kristusovim poveličanjem in kar se bo v polnosti uresničilo ob koncu časov s Kristusovim prihodom v slavi. Jezusovo vstajenje je namreč obenem začetek in poroštvo našega poveličanega vstajenja. Vstali Kristus je »upanje slave« (Kol. 1, 27Kol. 1, 27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

27 Njim je Bog hotel oznaniti, kako bogata je med pogani veli?ina te skrivnosti: to je namre? Kristus v vas, upanje slave; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za vse človeštvo.

Že apostoli sami so zato na temelju svojih srečanj z vstalim Gospodom namesto sobote izbrali »prvi dan tedna« za bistveni, stalno se ponavljajoči krščanski praznik. Sv. Ignacij Antiohijski (u. ok. 110), učenec apostola Janeza, piše: »Tisti, ki so prej živeli v stari zavezi, so prišli do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli v skladu z Gospodovim dnem, na katerega je vzšlo življenje in se dvignilo po Gospodu in njegovi smrti… Po tej skrivnosti smo sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo, da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja« (Magn. 9, 1gn. 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Bog sklene z Noetom zavezo 9 1 Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: »Rodite in množite se ter napolnite zemljo! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S tem je sv. Ignacij povedal vzrok, zakaj je za praznovanje bil izbran prvi dan tedna: zato, ker je na ta dan s Kristusovim poveličanjem vzšlo naše življenje in novo upanje.

»Gospodov dan«

Prvi dan tedna, posvečen spominu na nastop novega stvarstva, ki se je začelo s poveličanjem Kristusove človeške narave, je že pred Ignacijem Antiohijskim dobil ime »Gospodov dan«. V knjigi Razodetja, ki jo je Bossuet nazval »evangelij vstalega Kristusa«, pripoveduje sv. Janez, kako so se njegova preroška videnja začela ravno »na Gospodov dan« (1, 10; prim. Jan 20, 24Jan 20, 24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže Tomažu 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvoj?ek, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
–29). To ime je pri cerkvenih očetih in v bogoslužju kmalu prevladalo nad drugimi označbami za dan, ki ga Slovenci imenujemo »nedeljo«.

In v resnici je ime »Gospodov dan« po svoji vsebini pač najbolj bogato; saj vključuje misel na Kristusovo poveličano vstajenje kot začetek novega stvarstva, kot temelj in poroštvo poveličanja vsega človeštva in z njim vsega stvarstva. Z vstajenjem se je razodelo, da je Jezus iz Nazareta v resnici Mesija, na katerega so kazale vse božje obljube od stvarjenja sveta skozi vso staro zavezo. »Gotovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da ga je Bog postavil za Gospoda in Maziljenca – tega Jezusa, ki ste ga vi križali« (Apd 2, 34-36Apd 2, 34-36
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

34 David namre? ni šel v nebesa, vendar sam govori: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: 35 Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog.‘ 36 Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; prim. Flp 2, 11Flp 2, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 in da vsak jezik prizna v slavo Boga O?eta, da je Jezus Kristus Gospod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 26Lk 24, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Hebr 2, 9Hebr 2, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Njega pa, ki je bil malo nižji od angelov, da bi po milosti božji smrt okusil za vse, Jezusa, vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in ?astjo ven?anega. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 1 Pet 1, 111 Pet 1, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 preiskovali so, za kateri ali kakšen ?as je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveli?anje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S svojim poveličanim vstajenjem je Jezus začel razodevati svojo moč in dostojanstvo, svojo zmagovitost nad smrtjo in slehernim zlom (Ef 1, 19Ef 1, 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 in kako neizmerna velikost njegove mo?i do nas vernikov, kakšno je delo silne njegove mo?i, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Rimlj 1, 4Rimlj 1, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 po duhu svetosti pa dolo?enem za mogo?nega Sina božjega po vstajenju mrtvih – o Jezusu Kristusu, Gospodu našem, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 1 Kor 6, 141 Kor 6, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Bog je pa Gospoda obudil in bo tudi nas obudil s svojo mo?jo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Z obuditvijo Jezusa od mrtvih je Bog izrekel najodličnejšo, vsemu človeštvu namenjeno in nepreklicno veljavno besedo odrešenja. Jezus je – po Svetem Duhu in po Cerkvi – začel uveljavljati svojo nalogo v zgodovini odrešenja in vesoljno gospostvo nad človeštvom in vsem stvarstvom. Zato mu gre, odkar je poveličan, isto ime kakor v stari zavezi Bogu samemu: »Jahve« (= »Jaz sem, ki sem« = Gospod). Sv. Pavel vidi v priznavanju, da je Jezus Gospod, kratek povzetek vsega krščanskega verovanja: »če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan« (Rimlj 10, 9Rimlj 10, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Kajti ?e boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In vstali Gospod sam je pred svojim vnebohodom izrekel besede: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji…« (Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
8).

Napačno razlaga izraz »Gospodov dan«, kdor misli pri tem na dan, ki na poseben način pripada Bogu kot stvarniku in gospodu vsega stvarstva. Seveda je tudi to resnično. Toda pri uvedbi imena »Gospodov dan« za nedeljo je odločalo dejstvo, da je Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih postal Gospod zgodovine in vesoljstva, studenec življenja (2 Kor 13, 42 Kor 13, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Bil je namre? križan zaradi slabosti, toda živi zaradi božje mo?i; tudi mi smo slabotni v njem, toda živeli bomo z njim zaradi božje mo?i glede na vas. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), milosti (Ef 2, 6Ef 2, 6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 in z njim vred obudil in nam dal sedež v nebesih s Kristusom Jezusom, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in moči (Flp 3, 10Flp 3, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 da bi spoznal njega in mo? njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, tako da mu postajam podoben v njegovi smrti, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 2 Kor 10, 42 Kor 10, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je mo?no za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za vse, ki se odzovejo božji ljubezni. Seveda pa Kristus, čigar kraljestvo se od vstajenja naprej v skrivnosti že uveljavlja in raste na svetu (C 3), ne gre za gospostvo v lastno korist, marveč za to, da bi k svojemu Očetu privedel vse odrešeno stvarstvo (prim. 1 Kor 15, 20-281 Kor 15, 20-28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, 21 ker je namre? po ?loveku smrt in po ?loveku vstajenje mrtvih. 22 Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 23 Toda vsakteri v svojem redu: kot prvi Kristus, potem, kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu; 24 nato bo konec, ko bo kraljevanje izro?il Bogu in O?etu, potem ko bo izni?il vsako poglavarstvo in sleherno oblast in mo?. 25 Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge. 26 Kot zadnji sovražnik pa bo kon?ana smrt, »zakaj vse je podvrgel njegovim nogam«. 27 Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen njega, ki mu je vse podvrgel. 28 Ko mu bo pa vse podvrženo, tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Njegovo gospostvo je odrešenjsko gospostvo. »Oče, poveličaj svojega Sina, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje« (Jan 17, 2Jan 17, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 kakor si mu dal oblast nad vsem ?loveštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil ve?no življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Že samo ime »Gospodov dan« za nedeljo je izpoved vere v tisto, kar je za krščanstvo najbolj odločilno.

Ponekod so spominski dan Kristusovega vstajenja začeli označevati tudi z drugimi imeni, ki pod nekoliko drugačnim vidikom kažejo na isto kakor ime »Gospodov dan«. Taka imena za nedeljo so: »Dan vstajenja« ali kar »vstajenje« (Rusi: »voskresenie«), »vsakotedenska velika noč«, »dan odrešenja«, »dan sonca«, »dan luči«. Vedno pa ostane resnično: »Gospodov dan« velja za dan Kristusovega vstajenja, za praznik odrešenja, ki se je izvršilo s poveličanjem Kristusa kot novega Adama (prim. 1 Kor 15, 22. 451 Kor 15, 22. 45
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 45 Tako je tudi pisano: »Postal je prvi ?lovek Adam živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajo? duh. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in, ki je docela spremenilo položaj človeštva in vesoljstva pred Bogom – položaj odrešenosti, položaj neomajnega upanja v veličastno prihodnost.

Vsebina »Gospodovega dneva« je čudovito povzeta v himni mozarabske liturgije:

»Praznujmo, dragi bratje, Gospodov dan s sveto službo! Prisijal je dan sonca, dan resnične luči, dan, ko je Kristus, Življenje, vstal od mrtvih. Poveličujmo in zahvaljujmo Boga Očeta. Prosimo ga, naj nas na ta dan z močjo Gospodovega vstajenja ohrani v miru in veselju od prvega jutranjega speva do nočnega počitka; saj je to dan, ko se radujemo tega, kar je storil Odrešenik.«

Dan počitka

Precej dolgo je tudi pri prvih kristjanih sobota ostala dan počitka kakor pri Judih. Toda sv. evharistijo so skupno obhajali že prvi Jezusovi učenci na spominski dan Kristusovega vstajenja in ne na soboto. Na »Gospodov dan« počitek za kristjane sprva ni bil obvezen; saj spričo razmer tudi ni bil mogoč. Šele za cesarja Konstantina so kristjani prenesli počitek od sobote na nedeljo, obenem pa je bila obveznost počitka omiljena in poduhovljena. Tako je bila glavni prvini praznovanja Gospodovega dneva, namreč občestvenemu obhajanju sv. evharistije, pridružena še tista prvina praznovanja, ki je bila prej lastna soboti: počitek od težkega dela. V zvezi s praznovanjem Gospodovega vstajenja je vsakotedenski počitek dobil globlji smisel, kakor ga je imel v stari zavezi, ne da bi bil prejšnji smisel docela odpravljen. Kot spomin na dovršitev božjega stvarjenja (prim. 2 Mojz 20, 8-11; 52 Mojz 20, 8-11; 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Pomni, da boš posve?eval sobotni dan! 9 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! 10 Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin, ne h?i ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! 11 Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je po?ival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Prvo sre?anje s faraonom 5 1 Zatem sta šla Mojzes in Aron ter rekla faraonu: »Tako govori Jahve, Izraelov Bog: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puš?avi!‘« 2 Faraon je odvrnil: »Kdo je Jahve, da bi ga slušal in odpustil Izraela? Ne poznam Jahveja in tudi ne odpustim Izraela.« 3 Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj gremo, prosimo, tri dni hoda v puš?avo, da opravimo daritve svojemu Bogu Jahveju, sicer nas zadene s kugo ali z me?em!« 4 Egiptovski kralj pa jima je odgovoril: »Mojzes in Aron, zakaj odvra?ata ljudstvo od dela? Pojdita na raboto!« 5 Dalje je faraon dejal: »Glejta, že zdaj je preve? ljudstva v deželi in vidva ho?eta, da preneha s svojo raboto?« 6 In faraon je zapovedal tisti dan priganja?em ljudstva in njegovim nadzornikom tole: 7 »Ne dajajte ve? ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in naj si nabirajo slame! 8 Toda naložite jim število opeke, kolikor so je doslej naredili, in od tega ni? ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo: ‚Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu.‘ 9 Delo naj ljudi teži, da bodo z njim imeli posla in ne bodo poslušali lažnivih besedi.« Egip?ani še huje stiskajo Izraelce 10 Odšli so torej priganja?i ljudstva in njegovi nadzorniki ter so ljudstvu govorili: »Tako pravi faraon: ‚Slame vam ni? ve? ne dam. 11 Pojdite sami, preskrbite si slamo, kjer jo najdete! Toda od vašega dela se ne bo ni? zmanjšalo.‘« 12 Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo strnjè za slamo. 13 Priganja?i pa so jih pritiskali in govorili: »Dovršite svoje delo, delo vsakega dneva ob njegovem dnevu kakor takrat, ko je bila slama!« 14 In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nad njimi faraonovi priganja?i, govore?: »Zakaj niste ne v?eraj ne danes dovršili dolo?enega števila opeke kakor poprej?« 15 Tedaj so prišli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu: »Zakaj delaš tako s svojimi hlapci? 16 Slama se ne daje tvojim hlapcem; ‚toda opeko,‘ nam pravijo, ‚delajte!‘ In glej, tvoje hlapce tepejo in tvojemu ljudstvu se dela krivica.« 17 Odvrnil je: »Leni ste, leni; zato pravite: ‚Naj gremo darovat Gospodu!‘ 18 Zdaj pa pojdite, delajte; slama se vam ne bo dajala, a dolo?eno število opeke morate oddajati.« Malodušnost in tolažba Izraelcev 19 Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v hudi zadregi, ker morajo re?i: »Ni? ne smete zmanjšati od svoje opeke, od dela vsakega dneva!« 20 Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pri?akovala. 21 In rekli so jima: »Gospod naj vaju pogleda in sodi, ker sta ogrdila naš sloves pri faraonu in njegovih služabnikih in jim dala v roke me?, da nas pomoré!« 22 Mojzes se je zopet obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko zlo? Zakaj si me vendar poslal? 23 Kajti odkar sem prišel k faraonu govorit v tvojem imenu, dela temu ljudstvu zlo, a nikakor nisi svojega ljudstva rešil.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
Mojz 30) je bila sobota Izraelcem predvsem dan počitka, brez kakršnega v resnici še tako razvit in »ustvarjalen« človek postane nečloveški. Za božje ljudstvo stare zaveze je bil to tudi dan, ko Bog daje poroštvo, da bo človek kljub počitku, katerega si privošči, imel vedno dovolj tega, kar potrebuje za življenje. Še več. Ta dan naj bi si Izrael vedno znova klical v zavest svoja dostojanstva: božja stvar sem, božja podoba, vzdržuje me v bivanju Bog, da me bo v prihodnosti odrešil. – To je bil končno dan, ko naj bi se Izrael bolj živo spominjal Boga zaveze (2 Mojz 31, 12-172 Mojz 31, 12-17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Postava o soboti 12 Gospod je rekel Mojzesu: 13 »Govori Izraelovim sinovom: ‚Dajte, praznujte moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami od roda do roda, da se ve, da vas jaz, Jahve, posve?ujem! 14 Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo oskruni, mora umreti; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! 15 Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je popoln po?itek, posve?en Gospodu; kdor koli opravlja sobotni dan kako delo, mora umreti. 16 Zato naj praznujejo Izraelovi sinovi soboto s po?itkom od roda do roda kot ve?no zavezo. 17 Med menoj in Izraelovimi sinovi naj bo to znamenje na veke; kajti v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je po?ival in si oddahnil.‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Ez 20, 12Ez 20, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi, da se spozna, da sem jaz Gospod, ki jih posve?ujem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Iz 56, 4-7; 58, 13Iz 56, 4-7; 58, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj tako govori Gospod: Skopljencem, ki spoštujejo moje sobote in izbirajo to, kar mi je vše?, in se drže moje zaveze: 5 njim dam v svoji hiši in sredi svojih zidov prostor in ime, ki je boljše kot sinovi in h?ere; ve?no ime jim dam, ki ne bo iztrebljeno. 6 Tujce, ki se pridružijo Gospodu, da bi mu služili, Gospodovo ime ljubili in bili njegovi hlapci, vse, ki spoštujejo soboto in je ne skrunijo in se držé moje zaveze: 7 te pripeljem k svoji sveti gori in jih razveselim v svoji hiši molitve; njih žgalne in klavne daritve bodo vše?ne na mojem oltarju. Zakaj moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva. Posve?evanje sobote 13 ?e zadržiš v soboto svojo nogo, da ob mojem svetem dnevu ne opravljaš svojih poslov, da soboto imenuješ radost in sveti dan Gospodov ?astitljiv, in ga ?astiš s tem, da ne delaš svojih potov, se ne lotevaš svojega posla in ne govoriš praznih besed: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) tistega Boga, na katerega človek spričo skrbi za zemeljsko življenje na druge dneve tako lahko pozabi.

Ta starozavezni počitek kot prostost za Boga je v novi zavezi v odnosu do Kristusovega vstajenja, ki ga na nedeljo praznujemo, dobil globlji smisel.

S Kristusovim odrešenjem je delo samo dobilo drugačen značaj: Naravne naloge sicer ostanejo; tudi je še treba prenašati posledice izvirnega greha in osebnih grehov. Toda s poveličanjem drugega Adama nam je bila razodeta skrivnost odrešujoče božje previdnosti; in odslej vse, kar nas zadene, vstopa v red prenovljenega stvarstva. V tem redu delo ni s prekletstvom obremenjena borba za življenje in za uveljavljanje človeških sil. Delo namreč v zvezi s Kristusovo velikonočno skrivnostjo dan za dnem uresničuje človekovo rast v upodabljanju samega sebe po Kristusu in v hoji za njim, ki je šel skozi trpljenje in ponižanje k vstajenju in poveličanju, da bi nas po isti poti privedel k Očetu. Znani moralist B. Häring lepo pravi: »Od časa padca v greh nosi delo, ne sicer iz sebe, marveč iz človeške sebičnosti in gospodovalnosti v sebi nevarnost, da bi se prevrglo človeku v prekletstvo (prim. 1 Mojz 3, 18. 191 Mojz 3, 18. 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

18 Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zeliš?e jesti. 19 V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S tem, da je Kristus vzel nase breme križa, zadostilno breme za naše grehe, je osvobodil zemljo, tudi svet dela, vsega prekletstva. Kdor pa se noče za en dan v tednu (na nedeljo in zapovedane praznike) oprostiti od dela, da bi skupaj z drugimi obhajal Kristusovo daritev in njegovo vstajenje, ta ostane neodrešen, in delo mu postane dvakrat v prekletstvo. Velja mu opomin: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!« (Mt 16, 26Mt 16, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Kaj namre? ?loveku pomaga, ?e si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo ?lovek dal v zameno za svojo dušo? Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Brezuspešnost in dokončno prekletstvo takšnega dela, katerega je človek napravil za namen (samemu sebi), nam kaže prilika o bogatem človeku, kateremu je polje dobro obrodilo in mu njegove žitnice niso mogle biti nikoli dovolj velike (Lk 12, 15Lk 12, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nih?e iz obilice svojega premoženja.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
ss.). Sredi njegovega neplodovitega napora ga je zalotila smrt, ki ga je kljub polnim žitnicam našla praznih rok.

Posvečena nedelja, sodarovanje Kristusove daritve spremeni prekletstvo. B. Häring pravi: »Breme dela postavi pod postavo hoje za Kristusom, pod postavo ljubezni, katera spolnjuje vso pravico. Kristjani, ki znajo Gospodov dan praznovati v skupni ljubezni Križanega in Vstalega ter v skupnem upanju na dovršitev, bodo na področju dela in poklica po najboljših močeh uresničevali božjo postavo socialne pravičnosti in ljubezni. Praznovanje nedelje nujno sili človeka k temu, da vsakdanjost oblikuje iz tistega duha, v katerem skupno praznujemo Gospodov dan, dan zmagoslavne Kristusove ljubezni.«

V luči Gospodovega dne dobi delo novo vrednost in novo dostojanstvo (prim. CS 67, 2), novo gotovost: »Ljubezen in njena dela bodo ostala«, »napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni«, »sadove narave in našega truda bomo potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to … ob Gospodovem prihodu« (CS 39, 1; prim. 38, 1; 39, 3rim. 38, 1; 39, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
).

Tudi počitek dobi nov pomen. Gospodov dan naj kristjana osvobodi zasužnjenosti delu (prim. CS 67, 3). Cilj je človek in ne delo (CS 35), čeprav je delo človekova dolžnost (CS 67, 2) in dasi »pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta« (CS 39, 2). Kristjan naj bi se na Gospodov dan v svoji svobodi v odnosu do dela in do vsega stvarstva zavedel svoje odrešenosti, ki mu jo je prinesla Kristusova velikonočna skrivnost. Vedno znova naj bi si poklical v zavest ne le svojo ustvarjalnost, marveč tudi svojo odrešenost; posebej svoj krst, pri katerem je bil v moči poveličanega Gospoda preustvarjen, ko je postal ne le po imenu, ampak v resnici božji otrok in nova stvar (1 Jan 3, 11 Jan 3, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

II. ŽIVITE KAKOR BOŽJI OTROCI 3 1 Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal O?e, da se imenujemo in smo božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 2 Kor 5, 172 Kor 5, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zavedel naj bi se korenin svoje krščanske eksistence, svoje poklicanosti k občestvu z Bogom v povezanosti z vsem božjim ljudstvom, k dosegi »blaženega cilja onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18, 2). Zato pa je nedelja tako zelo važna za krščansko življenje. Kakor hitro kristjan neha posvečevati nedeljo, bodo minljive reči prevzele njegovo zavest, ki bi jo moral imeti o večnih, božjih, nadnaravnih stvarnostih; minljive reči bodo prevzele tudi zavest, ki bi jo naj imel o svoji lastni biti in o svojem dostojanstvu odrešenosti. Kajti kristjan mora, pripominja R. Guardini, verovati ne le v Boga, marveč tudi vase, v to, da je odrešen. Saj brez te zavesti njegova vera v Boga odrešenja ni popolna.

Na Gospodov dan pustimo orodje zemeljskega življenja in pridemo skupno v cerkev, da bi posebej delali za večno življenje; in da bi tudi naša prizadevanja za zemeljsko življenje, za zgraditev bolj človeškega sveta (prim. CS 57, 1), dobila neminljivo vrednost in večnostni smisel. Zato se skupno zberemo ob oltarju, da bi v zedinjenju z daritvijo samega božjega Sina, ki je nekoč »s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo deloval, s človeškim srcem ljubil« (CS 22, 2), »darovali sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo« (D 5, 2). Šest dni smo delali kot delavci zemeljske družbe, da bi gradili lepšo, bolj človeško bodočnost tukaj na zemlji. Uporabljali smo orodje, ki gradi dostojno zemeljsko bivališče za celotno človeško družino (CS 57, 2): stroje, kladiva, kose, motike, mlatilnice, poslovalnice, kamione, ateljeje, urade, predavalnice… Vse to je dobro in potrebno.

Toda na Gospodov dan pustimo vse to, da izpovemo: Nismo samo prebivavci tega sveta. S Kristusom in po Kristusu smo tudi prebivavci nebes , določeni za »blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18, 2).

Še več. Ni dovolj, da bi samo opustili težka zemeljska dela. Nedelja, ki bi bila posvečena le telesnemu oddihu ali le športu, izletom in sprehodom, ali celo neprimernemu veseljačenju, bi bila vse kaj drugega kakor resničen Gospodov dan. Polagoma bi niti človekov dan ne bila več; kajti »če manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človeško dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21, 3),

Dan posvečenega občestvenega veselja

Za praznovanje Gospodovega dne gotovo ni najvažnejši telesni počitek. Prvo pri obhajanju nedelje je naš občestveni stik s poveličanim Gospodom pri evharistični daritvi. Telesni počitek naj odstrani ovire in pripomore h kar najboljšemu oblikovanju tega, kar je za nedeljo glavno. Kristjanov nedeljski počitek naj po razlagi prvih cerkvenih pisateljev v prvi vrsti opozarja na »počitek od greha«. In ves naj bo usmerjen na bogočastje in na duhovno veselje zaradi odrešenja, ki se je začelo uveljavljati s Kristusovim poveličanjem, dokler se ne bo v vsej polnosti in v vsem nezastrtem sijaju uresničilo na veliki »Gospodov dan« ob koncu časov.

Na Gospodov dan naj znova poživimo in utrdimo zavest o naši odrešenosti, o naši najgloblji in najvišji krščanski poklicanosti. Spet naj močneje in zavestneje zaživimo iz tistega, kar se je z nami izvršilo pri krstu, ko smo bili vcepljeni v poveličanega Kristusa in potopljeni v odrešenjsko moč Kristusove smrti in vstajenja, da se je v nas začelo izlivati skrivnostno življenje iz Očeta po Sinu v Svetem Duhu in da bi se končno razcvetelo v »nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 182 Kor 4, 18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

18 ?e ne gledamo na to, kar se vidi, marve? na to kar se ne vidi; kar se namre? vidi, je ?asno, kar se pa ne vidi, je ve?no. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In k temu lahko pripomore še pošteno razvedrilo, zlasti v krogu lastne družine, da bi njene člane okrepitev stika s poveličanim Gospodom tudi med seboj tesneje in topleje povezala.

Po pravici pravi B. Häring: »Nedelja ni v prvi vrsti predpis, ki bi nam bil od zunaj naložen. Nasprotno – nedelja je dar, je dan veselja. Nikakor ni to ovira za napredek pri delu in poklicu; je marveč najvažnejša varstvena postava za svet dela. Nedelja je več kakor le počivanje. Kdor se hoče na nedeljo le oddahniti od dela in se predati zabavi brez udeležbe pri sv. daritvi, ta ne najde v ljubečem češčenju Boga oporišča v nečem takem, kar ga dviga nad vso njegovo zaskrbljenost pri delu. Njegovo delo in njegov poklic ostaneta neposvečena, neodrešena,« zato pa brez globokega odrešenjskega veselja.

Krščansko praznovanje Gospodovega dne je veselo razodevanje občestva s Kristusom in bratovstva vseh odrešenih v Kristusovi skrivnosti, ki to bratovstvo zedinja, ko ga z močjo svojega poveličanega telesa preoblikuje »za bivališče božje v Duhu« (Ef 2, 22Ef 2, 22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 v katerega se tudi vi vzidavate za božje bivališ?e v Duhu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Izražanje odrešenjskega veselja in krščanskega bratovstva pa ni omejeno na liturgične obrede, podobno kakor odrešenje ne ostane zgolj pri osvoboditvi duše. Tudi telo ima svoj delež, prav tako tudi družbeno in svetno življenje. Zato vsakotedenska velika noč vabi občestvo, naj se veseli in raduje v razvedrilu in oddihu, ki sta osvetljena od vere. Vprašanje nedeljskega počitka vedrega veselja je povezano z vprašanjem občestvenega obhajanja evharistije kot velikonočne skrivnosti. Kristjani se pritožujejo nad tem, da je dan onečaščen z vsemi mogočimi zabavnimi programi, ki hočejo oblikovati prosti čas; s programi, ki nimajo nobenih verskih pogledov. S čim je mogoče odpomoči temu stanju? Ali morda z izrazitim nezaupanjem in z odporom do vsega, v čemer vidimo nekoristno ali nevarno razveseljevanje? Prvo je odprtost za krščanski smisel in temelj nedeljskega počitka in veselja, katerega jedro je evharistični shod. In tu je mesto za najgloblje veselje, ki mora sijati tudi na vsa naša razvedrila. Radostna pesem poveličanja in zahvaljevanja Bogu za njegova čudovita dela, vesela bratovska povezanost s Kristusom in med seboj – to naj se uresničuje v obhajanju sv. evharistije in naj potem od oltarja izžareva velikonočni sijaj tudi na oblikovanje prostega časa in razvedrila. Tako se učimo tudi pravega odnosa do zemeljskih stvarnosti. »Človek, ki ga je Kristus odrešil in v Svetem Duhu napravil za novo stvar, more in mora ljubiti tudi stvari same, ki jih je ustvaril Bog. Od Boga jih namreč prejema in zato gleda nanje ter jih ceni kot pritekajoče iz božje roke. Zahvaljuje se zanje božjemu dobrotniku; in ko uporablja ter uživa stvari v duhu uboštva in svobode, postaja pravi posestnik sveta, kakor bi nič ne imel in vendar ima vse (prim. 2 Kor 6, 102 Kor 6, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi ni? ne imeli in vendar imamo vse. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). ,Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji’ (1 Kor 3, 22. 231 Kor 3, 22. 23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 naj bo Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje: vse je vaše, 23 vi pa Kristusovi, Kristus pa božji. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)« (CS 37, 4).

Obhajanje sv. evharistije – srce Gospodovega dne

Vse, kar je v nedelji velikega in odločilnega za krščansko življenje, je povzeto v enem: v hvaležno poveličujočem, veselem občestvenem obhajanju sv. evharistije. V tem je središče in srce nedelje. Šele to napravlja nedeljo za »Gospodov dan« v polnem smislu, za dan našega odrešenja po Kristusu, za našo tedensko »veliko noč«. Pravo krščansko praznovanje nikdar ni golo spominjanje preteklega. Nedeljo, svoj »prvi in glavni praznični dan« (B 106), pa je Cerkev že od vsega začetka obhajala s posebno izrazitim čutom za sedanjo stvarnost tega, kar obhajamo. Gotovo, ko praznujemo »Gospodov dan«, se spominjamo Kristusovega enkrat za vselej izvršenega prehoda skozi daritveno smrt v poveličano življenje pri Očetu, tistega prehoda (pashe = velike noči), ki nam je odprl pot v poveličano življenje pri Očetu.

Cerkev nikdar ne izroča naprej le golih spominov na Kristusovo življenje, smrt in vstajenje. Tudi ne gre Cerkvi le za izročanje Kristusovih besed, naukov in idej. V prvi vrsti izroča Cerkev vedno novim človeškim rodovom stvarnosti same, učlovečeno božjo Besedo samo, poveličanega Kristusa in Svetega Duha, katerega Kristus neprestano podarja Cerkvi in prek nje svetu. – Sv. Avguštin imenuje nedeljo »zakrament pashe«, »zakrament velike noči«. V zakramentih pa se ne srečujemo le z opozorili in naročili za duha, marveč z navzočimi in delujočimi stvarnostmi. In to velja tudi za nedeljo, ki nas ne le spominja na nekdanji najodločilnejši odrešenjski dogodek ampak nam hkrati omogoča življenjski stik z vstalim Kristusom samim in nas tako napravlja deležne odrešenja. Kot zakrament Kristusovega daritvenega prehoda iz tostranskega življenja v poveličano onstransko življenje v Bogu, je nedelja sicer tudi spomin; a hkrati in predvsem je to dejavna navzočnost Gospodove kalvarijske daritve, dovršene s poveličanim vstajenjem, navzočnost vstalega Gospoda samega med novozaveznim božjim ljudstvom: po delovanju Svetega Duha v molitvi zbranega božjega ljudstva, dalje v božji besedi in v duhovniku kot posebnem Kristusovem zastopniku, prav posebno pa pod podobama kruha in vina, kjer postane Kristus pričujoč s svojo božjo in človeško naravo kot veliki duhovnik in daritveni dar novozaveznega božjega ljudstva.

Za skupno nedeljsko udeležbo pri sv. daritvi še posebno velja, kar pravi O. Casel: »Ko obhajamo sv. evharistijo, stojimo sredi Gospodove smrti. Kako čudovit trenutek! Kako zelo moramo molčati in trepetati, ko se izvršuje ona sveta smrt! Ne izvršuje se smrt znova na Kristusu, toda mi v skrivnosti stopimo v enkratno Gospodovo smrt, tako, da nam sedaj ,stoji na voljo’ in da se potopimo v to smrt ter je moremo postati deležni. Ko pa vstopimo v Kristusovo smrt, stopimo skupaj s Kristusom, obujenim k življenju, v božje kraljestvo. Nič več nismo na svetu, marveč v Duhu poveličanega Gospoda. Zato v tem svetem trenutku obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda’; pred večnim božjim prestolom stojimo – in jemo in pijemo od tega oltarja jed in pijačo večnega življenja. Tu se naše potovanje skozi puščavo božansko okrepi. – O Izraelcih, ki so potovali skozi puščavo, je rečeno: ,Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala; skala pa je bil Kristus’ (1 Kor 10, 3. 41 Kor 10, 3. 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 da so vsi jedli isto duhovno jed 4 in vsi pili isto duhovno pija?o: pili so namre? iz duhovne skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Izpolnila se je ta predpodoba na Cerkvi, ki srka iz strani umirajočega Kristusa pijačo večnega življenja, milost, ki žubori iz krvi življenja in vzpostavlja večno zavezo. V evharistiji se torej na zakramentalni način uresničuje tisto, kar je vsebina vsega krščanskega življenja: iz skupnega trpljenja Kristusa in kristjanov, trpljenja, v katerem Kristus križani pritegne vernike v svoje trpljenje, vzcveteva tudi večna slava, v kateri Kristus vernikom podeljuje od svojega življenja in svojega veličastva.«

Pri obhajanju evharistije se spolnjuje Kristusova obljuba: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20Mt 18, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20Mt 28, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 in u?ite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Nikdar se ta obljuba ne spolnjuje na tako globok in nekako oprijemljiv način kakor tedaj, ko se kot novozavezno božje ljudstvo skupno zberemo k oltarju, da bi spolnjevali Kristusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« – dokler ne bo Gospod prišel v slavi in dovršil novo stvarjenje, ki se je z njegovim poveličanjem že začelo. Skupno obhajanje evharistije napravlja nedeljo za nas vse veseli praznik srečanja z vstalim Kristusom in po njem s troedinim Bogom – za resnični Gospodov dan, za dan, na katerega poveličani Kristus na posebno učinkovit način uveljavlja svoje gospostvo v Cerkvi v odrešenje človeštva.

V sv. evharistiji se nam Kristus daje v hrano ne le s svojo besedo in z nevidnim delovanjem milosti, marveč tudi pod vidnimi podobami kruha in vina z vso svojo osebo, s svojo božjo in človeško naravo, da bi tudi nas pritegnil v veletok svoje odrešenjske ljubezni do Očeta in do človeštva. Z vrednim prejemom sv. obhajila postanemo po besedah sv. Ireneja »delček Kristusa« (Adv. haer. 5, 2, 2. 3), po izražanju sv. Cirila Jeruzalemskega pa »kristonosci«, posode in nosivci Kristusa, »sotelesni Kristusu in deležni njegove krvi« (Myst. 4, 3st. 4, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

V vzhodni liturgiji ob koncu sv. maše verniki vzklikajo: »Videli smo resnično Luč, kajti prejeli smo nebeškega Duha«. Po delovanju Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa, stopi v našo sedanjost Kristus sam z vso žrtvujočo se ljubeznijo do Očeta in do človeštva, kakršna ga je prešinjala v trenutku najvišjega odrešitvenega dejanja. Tako se z nedeljskim obhajanjem evharistije uresničuje najgloblje bistvo krščanstva: skrivnost božjega življenja vstopa v skrivnost našega človeškega življenja in povezuje v sveto enoto vse, ki se z vero udeležujejo sv. skrivnosti: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno« (Jan 17, 2Jan 17, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 kakor si mu dal oblast nad vsem ?loveštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil ve?no življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
1)

Po svoji božji naravi je bil Kristus gospod zgodovine in vesoljstva že od vekomaj. Po svoji človeški naravi pa je postal gospod človeštva in vesoljstva s trenutkom svojega »prehoda k Očetu«. In mi sami postanemo s skupnim obhajanjem sv. evharistije na spominski dan Kristusovega vstajenja priče in obenem sodelavci Kristusovega odrešenjskega gospostva nad vesoljstvom.

Udeležba pri evharistični daritvi je že sama po sebi notranje naravnana na to, da bi bogoslužje ob oltarju nadaljevali z bogoslužjem celotnega krščanskega življenja sredi sveta, kamor nas je postavila božja previdnost in kjer izvršujemo svoj poklic.

Najpopolneje – vsaj kar zadeva zakramentalno raven – se nedeljske evharistične daritve udeležimo, če pri njej prejmemo tudi zakramentalno obhajilo. Prvim kristjanom je bilo to nekako samoumevno. Že zaradi tega so nedeljo mogli globlje kakor navadno mi občutiti kot resnično »Gospodov dan«, dan bratovskega občestva med seboj in s Kristusom, kot predokus tiste nebeške gostije, ki se bo začela na veliki»Gospodov dan« ob koncu časov (prim. CS 38, 2). In to jim je dajalo moči, da so tudi sredi najhujših preskušenj ohranjali velikonočno veselje v svojem srcu, v prepričanju, »da nam sedanja naša lahka stiska pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave (2 Kor 4, 172 Kor 4, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, ve?no bogastvo slave, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Pri obhajilu prejmemo poveličano Kristusovo telo, napolnjeno z oživljajočo in posvečujočo močjo Svetega Duha.

Velikonočni značaj sv. obhajila je še posebno ponazorjen v vzhodni liturgiji. Verniki se zbero ob ikonostasu (ob steni s svetimi podobami, ki loči oltar od ostalega svetišča) kakor žene v velikonočnem jutru ob Jezusovem grobu. Luč, postavljena pred vrati ikonostasa, predočuje njihovo čakanje. To je čakanje »pametnih devic« na Ženina – s prižganimi svetilkami in z oljem v posodicah (Mt 25, 1-13Mt 25, 1-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prilika o pametnih in nespametnih devicah 25 1 Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. 2 Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. 3 Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; 4 pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. 5 Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. 6 Opolno?i pa nastane vpitje: ‚Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‘ 7 Tedaj vse tiste device vstanejo in napravijo svoje svetilke. 8 In nespametne re?ejo pametnim: ‚Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‘ 9 Toda pametne odgovorijo: ‚Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajavcem in si ga kupite.‘ 10 Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapro. 11 Pozneje pa pridejo tudi ostale device in pravijo: ‚Gospod, gospod, odpri nam!‘ 12 On pa jim odgovori: ‚Resni?no, povem vam: 13 Ne poznam vas.‘ ?ujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Velika vrata se odpro: simbol angela Gabrijela, ki je odvalil kamen od groba. Držeč v rokah kelih se duhovnik prikaže pred verniki, ki so sklonjeni k tlom. To je prihod vstalega Kristusa, ki je žrtvoval svoje umrljivo življenje, da bi ljudi, svoje brate, napravljal neumrljive. Grob, smrt, moč pekla – vse je premagano. Zarja vstajenja vse obliva z neminljivo lučjo. Duhovnik spregovori: »S strahom pred Bogom, z vero in ljubeznijo, približajte se!«

Skupaj z duhovnikom vsi govore obhajilno molitev: »Verujem, Gospod, in priznavam, da si ti v resnici Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na svet zveličat grešnike, med katerimi sem jaz prvi…« Teodoret iz Cira pravi, da je sv. obhajilo »ženitovanjsko zedinjenje« Cerkve z vstalim Kristusom in pristavlja: »Ob sveti mizi prejme človek življenje v njegovi največji moči«

Med liturgijo človek usmerja svoj pogled na Boga, na njegov sijaj. Ne gre toliko za to, da bi se človek sam spopolnil, kakor za to, da bi gledal božjo luč, sijoče brezno božje »človekoljubnosti«, »filantropije«. In ob tem je človek deležen najglobljega, čeprav morda na zunaj tihega in skromnega veselja. To je tisto božansko veselje, ki ne išče sebe ali kakih svojih koristi in, ki prehaja na človekovo naravo in jo preoblikuje. Človek nima ničesar, kar bi moglo kaj dodati sijaju Boga, njegovi navzočnosti; ta navzočnost sama od sebe deluje na človeka, ki se je odprl za njeno izžarevanje. – In kako resnično so potrebni trenutki, ko človek ne išče za vsako ceno kakega neposrednega cilja! Potrebni so trenutki čistega češčenja, adoracije, kjer se človek brez vseh ovir sprosti – kakor kralj David, ko je plesal pred skrinjo zaveze.

»Didaskalia 12 apostolov«, sirski spis iz prve polovice 3. stoletja, pač po pravici trdi: »Kdor se na Gospodov dan žalosti, stori greh« (c. 12). Nedelja je kot dan Kristusovega vstajenja ravno v zvezi s sv. evharistijo bistveno dan veselja nad odrešenjem, ki nam je odprlo pot do »nedoumljivega bogastva Kristusovega« (Ef 3, 8Ef 3, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo bogastvo Kristusovo Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in nam že zdaj omogočilo »neizrekljivo in veličastno veselje« (1 Pet 1, 81 Pet 1, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 njega ljúbite, dasi ga niste videli, vanj sedaj verujete, dasi ga ne vidite, in se radujete v neizrekljivem in veli?astnem veselju, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) v upanju, ki nas ne bo varalo (Rimlj 5, 5Rimlj 5, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Ker nam nedelja oznanja Kristusovo vstajenje, ker v obhajanju sv. evharistije poveličani Gospod sam stopi med nas, od Boga sklicano ljudstvo (= Cerkev), in nas vse povezuje s seboj v enoto češčenja istega Očeta, ker nam vliva nevarljivo upanje v popolno dovršitev odrešenja ob dnevu Gospodovega prihoda v slavi, zato je ta dan res »velikonočni dan«: »Dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga!« »Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod… Blagor njim, ki so povabljeni na svatbeno gostijo Jagnjetovo« (Raz 19, 9Raz 19, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 In re?e mi: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo!« Dalje mi re?e: »To so resni?ne besede božje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) od tu je vzet vzklik, ki ga je uvedel prenovljeni rimski obred kot povabilo k sv. obhajilu). Veselje, ki nam ga vliva »tedenska velika noč«, razliva svoje žarke tudi na celotno naše svetno življenje. To je dobro izrazil naš pisatelj Ivan Cankar:

»Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.« (Podobe iz sanj, Nedelja).

Popolnoma jasno nam mora biti, da glavna vsebina praznovanja nedelje ni prenehanje s težkim delom – to je bolj pogoj (čeprav ima tudi svojo važnost), da se vživimo v pravo jedro nedelje: v priključitev na žrtvovanega in poveličanega Kristusa in na občestvo Cerkve v skupnem obhajanju evharistične daritve. Zato pa more biti kristjan mnogo prej oproščen od zapovedi nedeljskega počitka kakor pa od udeležbe pri maši. – Po občestvenem obhajanju evharistije je nedelja vedno novo obnavljanje in utrjevanje tiste dokončne, večne zaveze, ki je bila med Bogom in človeštvom sklenjena s Kristusovo kalvarijsko daritvijo in z njegovim poveličanjem, ki je temelj našega prihodnjega poveličanja in hkrati prenovitve vesoljstva. Prav zato je nedelja res dan odrešenja in globokega odrešenjskega veselja, ki razliva docela novo luč in nov smisel na vso človekovo dejavnost, na vse njegovo življenje, na celotno zgodovino človeštva (prim. CS 22, 3).
Nedeljska udeležba pri sv. evharistični daritvi je za pravega kristjana mnogo bolj nezaslišana pravica kakor pa gola obveznost.

Nove določbe glede praznovanja nedelje

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naročil, naj nedelja v bogoslužju spet dobi tisto častno mesto, kakršnega je imela v prvem času krščanstva. Že na zunaj naj bo vidno, da je nedelja »prvi in glavni praznični dan… temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106).

To naročilo je upoštevano v preurejenem bogoslužnem koledarju, ki velja z začetkom leta 1970. Po novih določbah se celo »navadne« nedelje umaknejo samo praznovanju najslovesnejših praznikov (katerih število je po novem koledarju zmanjšano). Večjo odliko so zdaj dobile zlasti vse nedelje med veliko nočjo in binkoštmi. Nič več se ne imenujejo »nedelje po veliki noči«, marveč kar »velikonočne nedelje«. Že v imenu naj bi bila izražena enota velikonočnega petdeseterodnevja, še posebej pa tesna povezanost teh nedelj s praznikom Gospodovega vstajenja. Obenem dobe te »velikonočne nedelje« v bogoslužju isto odličnost in veljavo, kakrsno so že doslej imele nedelje postnega časa in adventa: nedelje prvega reda. Tako imamo sedaj vsako leto vsaj dvajset nedelj, ki jim bogoslužje daje prednost tudi pred najslovesnejšimi prazniki. S tem se bo uveljavila koncilska določba, naj »druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, nedelje ne preglasijo« (B 106). A še na druge načine je bilo treba poskrbeti, da bo nedelja s svojo bogato vsebino v naši zavesti in v našem praktičnem življenju mogla polagoma spet zavzeti podobno mesto, kakor ga je imela v življenju prvih kristjanov. V ta namen je Cerkev zajela iz starih molitvenih zakladov in uvedla precej »novih« mašnih prošenj, ki jasneje izrazajo pomen krščanskega praznovanja nedelje. Razen tega je uvedla nov nedeljski razpored branja sv. pisma, iz katerega »bodo v določenem številu let ljudem prebrani odličnejši deli« (B 51),

Še eno pomembno posebnost daje bogoslužje nedelji. Bogoslužni dan poteka pri delavnikih tako kakor astronomski dan: šteje se od polnoči do polnoči. Pri nedelji pa je Cerkev ohranila stari svetopisemski običaj, ki prejšnji večer šteje za začetek dneva, kakor beremo že čisto od začetka sv. pisma: »In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan« (1 Mojz 1, 51 Mojz 1, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 In Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval no?. In bil je ve?er in bilo je jutro, prvi dan. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In tako je bilo skozi vse sv. pismo. Ta običaj se je v Cerkvi za stalno ohranjal že doslej, npr. v tem, da je nedelja pri duhovnih dnevnicah (brevirju) vedno imela tudi prve (in ne le druge) vespere (večernice), ki se molijo že v soboto zvečer. Tako je sv. Leon Veliki sredi 5. stol. zapisal: Nedelja je »dan Gospodovega vstajenja; in – kakor je znano – se ta dan začne že v soboto zvečer« (Ep. 9, 1Ep. 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
ad Dioscorum). To je tudi razlog, zakaj je z dovoljenjem apostolskega sedeža – če za takšno dovoljenje prosi škofovska konferenca – sedaj po koncilu mogoče zapovedi o nedeljski maši zadostiti že v soboto zvečer, če se kdo le s težavo udeleži nedeljske maše. Toda kjer imajo to dovoljenje, mora biti poskrbljeno, da bi pravi smisel nedelje kot dan občestvenega obhajanja Gospodovega vstajenja ne bil zaradi tega kakor koli zatemnjen. Mašni obrazec je že nedeljski. To dovoljenje ima namreč samo ta namen, da bi v današnjih razmerah verniki laže skupno obhajali dan Gospodovega vstajenja. Zato je treba v teh primerih mašo opraviti tako, kakor je označeno v koledarju za nedeljo in nikakor se ne sme opustiti homilija (pridiga) in tudi ne prošnje za vse potrebe. (Z nedeljami so v tem pogledu izenačeni zapovedani prazniki.)
Dr. Anton Strle
Vir=Leto svetnikov

Kateheza: “Krščanska modrost” (sv. Leon Veliki)

sveti Leon I. Veliki - papež in cerkveni učiteljIz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)

Gospod je rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Ta lakota ne zahteva ničesar telesnega, ta žeja ničesar zemeljskega; nasititi se želita z dobrino pravice; in ko sta uvedeni v skrivnost vseh tajn, se želita nasititi s samim Gospodom.

Blagor duši, ki hrepeni po hrani pravičnosti in jo žeja po taki pijači. Seveda bi po tem ne hrepenela, če bi ne bila že okusila kdaj njene sladkosti. Ko je slišala govoriti preroškega duha: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, je prejela neko mero sreče od zgoraj in se je vsa vnela v ljubezni do najčistejše radosti. Opustila je vse posvetno in se povsem razžarela v želji, da bi se hranila s pravico in se z njo odžejala. Spoznala je resničnost tiste prve zapovedi, ki pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo; kajti nič drugega ne pomeni ljubiti Boga kakor ljubiti pravico.

Kakor je poleg tega ljubezen do Boga združena s skrbjo za bližnjega, tako se tudi tej želji po pravici pridruži krepost usmiljenja in se oznanja: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.

Spoznaj, kristjan, kako nekaj velikega je ta tvoja modrost, in uvidi, kakšnih naukov se moraš učiti, da jo boš dosegel, in h kakšnemu plačilu si poklican. Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da si pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari, in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. Kdor si prizadeva živeti po veri, je lahko miren; tvoje želje se ti bodo spolnile in to, kar ljubiš, boš imel brez konca.

Ker pa je tebi zaradi izkazovanja miloščine vse čisto, boš dospel tudi do tistega blagra, ki ga potem obljubljajo Gospodove besede: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Velika je, preljubi, sreča tistih, ki jim je pripravljeno tako veliko plačilo. Kaj namreč pomeni drugega imeti čisto srce, kakor prizadevati si za poprej omenjene kreposti? Gledati Boga, kateri razum more spoznati in kateri jezik razložiti to veliko radost? In prav to bomo dosegli, ko se bo spremenila človeška narava, da bo gledala samega Boga, kakršen je, Boga, ki ga ni mogel videti noben človek; gledala ne več v zrcalu in nejasno, temveč iz obličja v obličje in bo sprejela v neizrekljivem veselju večnega gledanja tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce.
Vir: Bogoslužno branje

O zakramentalih (Ob blagoslovu sv. Blaža)

Kaj so blagoslovi?

Blažev blagoslov je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih in za razne namene. Blagoslovi spadajo k zakramentalom, to je k »svetim znamenjem, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo« (B 60).

Z blagoslovi Cerkev prosi Boga, da bi osebi ali reči podelil kako dobroto. Seveda je blagoslovitev reči (predmeta) končno vedno namenjena blagru človeka, ki tisto stvar uporablja, navsezadnje njegovemu večnemu blagru. Večkrat se Cerkev pri svoji blagoslovitveni molitvi opira tudi na priprošnjo kakega svetnika, ki ima to ali ono zvezo z dobroto, katero hoče Cerkev z blagoslovom izprositi.

Blagoslavljanje v stari zavezi

Blagoslov je nekak prenos božje moči in božjih darov na osebe ali reči, ki jih človek uporablja. Zato se je blagoslov pri Izraelcih podeljeval in se še danes tudi pri kristjanih včasih podeljuje ob položitvi rok na osebo ali stvar, pri čemer je roka simbol božje moči in darežljivosti. Blagoslovitve poznajo tudi mnoga nekrščanska verstva. V celotnem sv. pismu zelo pogosto nastopa misel o blagoslovu, ki ga Bog razliva na svet in še posebej na svoje izvoljence. Vsa izraelska zgodovina je zgodovina blagoslova, obljubljenega Abrahamu (Mojz 12, 3) in podeljenega svetu v Jezusu, »blagoslovljenem sadu« Marije Device (Lk ,42). Očaki blagoslavljajo potomstvo, očetje (zlasti pred svojo smrtjo) izrekajo blagoslove nad sinovi.

Trajna in službena pravica blagoslavljati v božjem imenu je pri Izraelcih pripadala duhovnikom, kakor hitro je bilo pri njih bogoslužje organizirano. »Gospod je govoril Mojzesu: Govori Aronu in njegovim sinovom: Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: Blagoslovi te Gospod in te varuj! Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in bodi milostljiv. Obrne naj Gospod svoje obličje k tebi in ti da mir. Tako naj kličejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil« (4 Mojz 6, 22-274 Mojz 6, 22-27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Duhovniški blagoslov 22 Gospod je govoril Mojzesu: 23 »Govori Aronu in njegovim sinovom: ‚Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: 24 Blagoslovi te Gospod in te varuj! 25 Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv. 26 Obrne naj Gospod svoje obli?je k tebi in ti dá mir. 27 Tako naj kli?ejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil.‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zagotovilo, ki ga Bog daje, da bo blagoslovil tiste, nad katerimi bodo duhovniki izrekali ta blagoslovitveni obrazec, kaže, da ne gre za preprost izraz zasebne molitve, ampak je službenega značaja in spada kot značilnost k stari zavezi (prim. 2 Kron 30, 272 Kron 30, 27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

27 Potem so vstali duhovniki-leviti in ljudstvo blagoslovili. Uslišan je bil njih glas, in njih molitev je prišla do nebes, do njegovega svetega prebivališ?a. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Blagoslovi v novi zavezi

Sv. pismo nove zaveze nam poroča, kako je Jezus blagoslavljal otroke (Mt 19, 13-15Mt 19, 13-15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus in otroci ; 13 Tedaj so mu prinesli otro?i?e, da bi nanje položil roke in molil. U?enci so jih karali, 14 a Jezus je rekel: »Pustite otro?i?e in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« 15 Položil je nanje roke in potem je šel od ondod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 10, 13-16Mr 10, 13-16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus in otroci ; 13 Prinašali so mu tudi otro?i?e, da bi se jih dotaknil, u?enci pa so prinašavce grajali. 14 Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim rekel: »Pustite otro?i?em, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, za take je namre? božje kraljestvo. 15 Resni?no, povem vam: Kdor božjega kraljestva ne sprejme kakor otrok, ne pride vanj.« 16 In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), kako je blagoslavljajoč pomnožil kruh in ribe (Mt 14, 19Mt 14, 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal u?encem, u?enci pa množicam. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; idr.), govoril večkrat ozdravljajoče blagoslove nad bolniki in slovesno blagoslovil učence, preden se je dvignil v nebo (Lk 24, 30Lk 24, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Učencem je Jezus dal naročilo in oblast blagoslavljanja, kakršno je tudi sam izvrševal (prim. Mt 10, 12-13Mt 10, 12-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Ko stopite v hišo, jo pozdravite. 13 In ?e bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; ?e pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 10, 5-6. 11Lk 10, 5-6. 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ 6 In ?e bo tam sin miru, bo vaš mir po?ival na njem; ?e pa ne, se povrne k vam. 11 ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel našh nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 6, 7. 12. 13Mr 6, 7. 12. 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 In poklical je dvanajstere ter jih po dva in dva za?el pošiljati in jim je dal oblast nad ne?istimi duhovi. 12 In šli so ter oznanjali pokoro; 13 tudi mnogo hudih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Hotel je, da se to po Cerkvi nadaljuje do konca sveta. Sv. Pavel pravi, da so vsi kristjani poklicani k temu, da bi blagoslavljali svoje bližnje, in sicer tudi tiste, ki krščanstvo odklanjajo (Rimlj 12, 14Rimlj 12, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Ljubite vse ljudi, tudi sovražnike 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne kolnite! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
); klicali naj bi na vse ljudi božje dobrote, predvsem seveda nadnaravne. Tako so se že v prvih stoletjih krščanstva razvili obredi in obrazci za blagoslavljanje tako v okviru skupnega bogoslužja kakor tudi zunaj njega. Že od začetka se Cerkev zaveda, da ima oblast blagoslavljati v Jezusovem imenu. In ta zavest se razodeva najprej v izvrševanju blagoslovov. Blagoslovitvene obrazce najdemo večkrat že v novozaveznih poslanicah (prim. Rimlj 1, 7Rimlj 1, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 vsem, kateri so v Rimu, Bogu ljubim, poklicanim k svetosti. Milost vam in mir od Boga, našega O?eta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Pet 1, 2), enako v spisih sv. Klementa Rimskega in sv. Ignacija Antiohijskega. Polagoma je v Cerkvi nastalo vedno več liturgičnih blagoslovov, namenjenih posameznim osebam, celotnemu vernemu ljudstvu, predmetom, ki so namenjeni bogoslužju, poljskim pridelkom m predmetom, ki jih človek uporablja v vsakdanjem življenju. Vsi blagoslovi so seveda naravnani na bistveno nalogo, za katero je Kristus prišel na svet in ustanovil Cerkev »kot vesoljni zakrament odrešenja« (C 48, 2): v čim večji meri naj se božje kraljestvo uresniči že na sedanji zemlji, ki bo ob koncu sveta prenovljena (prim. 2 Pet 3, 132 Pet 3, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 ?akamo pa po njegovi obljubi novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravi?nost. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Raz 21, 1Raz 21, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4. Novi Jeruzalem Nebeški Jeruzalem 21 1 In videl sem novo nebo in novo zemljo. Zakaj prvo nebo in prva zemlja sta prešla in morja ni ve?. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za blaženo prebivališče vstalega človeštva; to človeštvo se za svojo poveličanost skupaj s Kristusom in iz njegove moči na neki način pripravlja tudi s svojo svetno dejavnostjo, na katero se blagoslovi tolikokrat nanašajo.

Pravilno gledanje na zakramentale

Kolikor zakramentali in med njimi še posebno blagoslovi niso združeni v eno samo enoto skupaj z zakramenti, niso za posameznika ravno obvezni, kakor je to treba reči o zakramentih. A pregrešil bi se, kdor bi jih preziral bodisi v mislih in besedah bodisi v ravnanju. Opažamo pa pri ljudeh dvoje različnih stališč do zakramentalov: nekateri so nagnjeni k temu, da bi zakramentale postavljali v isto vrsto z zakramenti, ali celo k skušnjavi, da bi zakramentale imeli za nekakšna čarovna sredstva, ki imajo blagodejne učinke, ne da bi se bilo prejemniku treba potruditi za pravega notranjega duha vere; drugi, in to pač mnogo številnejši, pa nasprotno radi pozabljajo na to, kako velika opora za pristno krščansko življenje in kako močan vir notranjih milosti in resnične notranje rasti morejo biti blagoslovi, če jih le prejemamo v pravem duhu. – Pravilna uporaba zakramentalov (npr. blagoslovljene vode) je izraz globoke vere in obenem hrana za resnično bogovdanost, na katero misli božja beseda, ko poudarja, da pravični stalno živi iz vere (prim. Hebr 10, 38Hebr 10, 38
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

38 Moj pravi?ni pa bo živel iz vere. ?e se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Pri blagoslovitvah Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja, temeljni zakrament našega dviganja k dostojanstvu božjih otrok, k deležnosti pri poveličanem življenju učlovečenega božjega Sina, k tisti deležnosti, ki se bo v vsem svojem veličastvu razkrila ob koncu sveta (prim. Rimlj 8, 17-30Rimlj 8, 17-30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Ako pa otroci, tudi dedi?i, dedi?i božji, sodedi?i pa Kristusovi, ?e le z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveli?ani. 18 Mislim namre?, da se trpljenje sedanjega ?asa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela med nami. 19 Kajti stvarstvo željno pri?akuje razodetja božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namre? podvrženo ni?evosti, ne iz svoje volje, ampak zaradi tistega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo sámo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveli?anih božjih otrok. 22 Vemo namre?, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bole?inah. 23 Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko ?akamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa. 24 Za to upanje smo bili namre? rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti kar kdo vidi, ?emu bi to še upal? 25 ?e pa upamo, ?esar ne vidimo, pri?akujemo v potrpežljivosti. 26 Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namre? prosili, kakor je treba, ne vemo, marve? sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. 27 On pa, ki preiskuje srca, vé, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete. Poklicani – opravi?eni 28 Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani. 29 Zakaj katere je naprej poznal, jih je tudi naprej dolo?il, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. 30 Katere pa je naprej dolo?il, jih je tudi poklical; in katere je poklical, jih je tudi opravi?il; katere pa je opravi?il, jih je tudi poveli?al. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; C 48). Tudi sveče, katere duhovnik uporablja pri »Blaževem blagoslovu«, je po obredniku treba prej blagosloviti s posebno molitvijo in pokropitvijo z blagoslovljeno vodo. Ker nam je Kristus vse milosti zaslužil s svojo smrtjo na križu, končano s prehodom k poveličanemu življenju pri Očetu, je razumljivo, zakaj Cerkev pri vseh blagoslovitvah uporablja tudi znamenje križa. Tako Cerkev tudi z blagoslavljanjem »oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11, 261 Kor 11, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako, da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami«, »dokler ne pride po križu do luči, ki ne pozna zatona« (C 8, 4 in 9, 3).

Znani teolog J. Pohle lepo pravi: »Na temelju celotnega organizma zakramentalov je veličastna misel: Cerkev s svojimi blagoslovi in posvetitvami vso naravo dviga na raven božjega svetišča in katoličana na vsak korak spominja, da zemlja zdihuje pod prekletstvom greha in da so nebesa njegova prava domovina« (Dogmatik III3, 62). Na raven božjega svetišča Cerkev s svojimi blagoslovi dviga še posebej tudi človekovo časno dejavnost in proizvode te dejavnosti. Ti blagoslovi nas že sami po sebi opozarjajo na tisto, kar pravi o človekovi svetni dejavnosti 2. vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu: »S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla zemljo… in s to svojo nalogo pripravlja snov za nebeško kraljestvo…, da bi se (ljudje) v odpovedi samoljubju in s privzemanjem vseh zemeljskih sil v človeško življenje stegovali nasproti prihodnosti, ko bo človeštvo samo postalo Bogu prijetna daritev« (št. 38, 1).

Dr. A. Strle

Vir = Leto svetnikov