Kateheza: “Začetek pisma Tralcem” (sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec)

sveti Ignacij Antiohijski - škof in mučenecZačetek pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Tralcem (1,1 – 3,2; 4, 1-2; 6, 1; 7, 1-8, 1)

Vnaprej vas svarim, ker vas ljubim Ignacij, tudi Teoforos imenovan, od Boga, Očeta Jezusa Kristusa, ljubljeni sveti cerkvi v Tralah v Aziji, izvoljeni in Boga vredni, mir uživajoči v mesu in duhu po trpljenju Jezusa Kristusa, našega upanja po vstajenju k njemu: pozdravljam jo v polnosti milosti po apostolski navadi in ji želim mnogo radosti.

Zvedel sem, da imate brezgrajno in v potrpežljivosti neomajno mišljenje, ki pa ni priučeno, ampak prirojeno, kakor mi je povedal vaš škof Polibios, ki je prišel po volji Boga in Jezusa Kristusa v Smirno in se je tako razveselil z menoj vred, ki nosim vezi v Kristusu Jezusu, da sem gledal v njem vso vašo občino. Ko sem torej prejel po njem vašo ljubezen po Bogu, hvalim Boga, ker sem spoznal, da ga posnemate.

Ako ste namreč pokorni škofu kot Jezusu Kristusu, se mi zdi, da ne živite po človeško, ampak po Jezusu Kristusu, ki je zaradi nas umrl, da verujete v njegovo smrt in s tem uidete smrti. Vaša dolžnost je torej, kakor tudi delate, da brez škofa ničesar ne storite, ampak da ste pokorni tudi prezbiterjem kot apostolom Jezusa Kristusa, našega upanja, v katerem bomo živeli.

A tudi diakoni, ki so služabniki skrivnosti Jezusa Kristusa, morajo v vsakem oziru vsem ugajati. Niso namreč služabniki jedi in pijače, ampak pomočniki Cerkve božje. Varovati se morajo torej očitkov kot ognja.

Enako naj vsi časte diakone kot Jezusa Kristusa, kakor tudi škofa, ki je podoba Očetova, prezbiterje pa kot starešinstvo božje in kot zbor apostolov. Brez teh ni Cerkve. Prepričan sem, da vi o tem tako mislite. Kajti zgled vaše ljubezni sem prejel in ga imam pri sebi v vašem škofu; njegovo vedenje samo je velik nauk in njegova krotkost je moč.

Veliko božjih misli imam, a se brzdam, da se z bahanjem ne pogubim. Zdaj se moram namreč bolj bati in ne smem poslušati tistih, ki me zapeljujejo v napuh. Kdor mi namreč tako govori, me biča. Ljubim sicer trpljenje, toda ne vem, če sem vreden. Moje slepe gorečnosti namreč mnogi ne vidijo, mene pa tem bolj napada. Treba mi je torej krotkosti, ki uničuje vladarja tega sveta.

Opominjam vas torej, ne jaz, ampak ljubezen Jezusa Kristusa, da uživate samo krščansko hrano, zdržujte se pa tujega zelišča, to je krivoverstva.

To se bo pa zgodilo, če ne boste napuhnjeni in boste neločljivo združeni z Bogom Jezusom Kristusom, s škofom in zapovedmi apostolov. Kdor je znotraj oltarja, je čist; kdor je pa zunaj oltarja, ni čist. To se pravi: Kdor dela kaj brez škofa, prezbiterjev in diakonov, ta ni čist v vesti.

Ne pišem vam, kot da bi bil zvedel kaj takega o vas, ampak vnaprej vas svarim, ker vas ljubim.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Treba je zlasti moliti za vso Cerkev” (sveti Ambrož – škof in cerkveni učitelj)

sveti Ambrož - škof in cerkveni učiteljIz razprave sv. Ambroža, škofa, O Kajnu in Abelu (1, knjiga, 9, 34, 38-39)

Daruj Bogu hvalno daritev in izpolnjuj Najvišjemu svoje zaobljube. Kdor Bogu kaj obljubi in to izpolni, hvali Boga. Zato je Gospod izmed vseh pohvalil Samarijana, ker se je, ko ga je Gospod očistil gobavosti skupno z drugimi devetimi, le on povrnil h Kristusu, poveličeval Boga in se mu zahvaljeval. O njem pravi Gospod: Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca? Rekel mu je: Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.

Gospod Jezus je na božji način pokazal Očetovo dobroto. Bodril je k pogosti in vneti molitvi, a ne, da bi nam postala dolgočasna, ampak, da bi večkrat in redno molili. Dejansko molitev, ki se predolgo vleče, postane prazna, kakor z druge strani molitev, ki je preporedka, vodi v brezbrižnost.

Kadar prosiš odpuščanje za sebe, je prav tedaj čas, da se spomniš odpuščati drugim. Tako z dejanji priporočaš svojo prošnjo. Tudi apostol pravi, da moramo moliti brez jeze in nestrpnosti, tako da molitev ni motena in neiskrena. Uči tudi, da moramo moliti povsod, kakor pravi Gospod: Stopi v svojo sobo.

Pri tem ne pojmuj sobe s stenami, v kateri biva tvoje telo, ampak sobo, ki je v tebi, kjer so tvoje misli in čustva. Hram tvoje molitve nosiš vedno s sabo, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik.

Uči se zlasti moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude tvoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Ako prosiš le za sebe, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.

Naj končam: če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh. Povračilo bo torej veliko, ker prošnje vseh dosežejo za vsakega vse, kar prosi vse ljudstvo. Pri vsem tem pa ni nikake predrznosti v prošnji, temveč velika mera ponižnosti in obilnih sadov.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi” (sveti Gregor I. Veliki – papež)

sveti Gregor I. Veliki - papežIz Pastoralnega vodila sv. Gregorja Velikega, papeža (2, 4)

Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi, da ne bo govoril, o čemer bi moral molčati, in ne molčal o rečeh, ki bi moral o njih govoriti. Kakor namreč zavaja neoprezna beseda v zmoto, tako pušča nepreviden molk v zmoti tiste, ki bi se dali poučiti. Malomodri duhovni voditelji se pogosto boje prostodušno spregovoriti pravo besedo, da ne bi zapravili človeške naklonjenosti, in čuvajo svojo čredo, kakor pravi Resnica, ne kakor skrbni pastirji, marveč kakor najemniki; zakaj ko pride volk, zbeže, ter se skrijejo za zagrinjalo molka.

Zato jih Bog po preroku graja in pravi: Nemi psi, ki ne znajo lajati. In zopet toži in govori: Niste vstali v bran in niste gradili obzidja okoli Izraelove hiše, da bi trdno stala v boju na Gospodov dan. Vstati v bran pomeni s prostodušno besedo se upreti oblastem tega sveta za obrambo črede. Na Gospodov dan v boju stati pomeni iz ljubezni do pravice se krivičnim nasprotnikom ustaviti. Če se namreč pastir boji povedati resnico, je to kaj drugega kot molče pobegniti? Kdor pa se za svojo čredo potegne, se postavi zoper sovražnike Izraelove hiše kakor zid. Zato je grešnemu ljudstvu rečeno: Tvoji preroki so ti prerokovali laž in prevaro. Niso ti odkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Sveto pismo pravi namreč včasih učiteljem preroki, ker učijo, da so sedanje reči minljive, in odkrivajo, kar pride. Božja beseda jim očita, da prerokujejo laž, ker se bojijo grajati pregrehe, se grešnikom lažnivo dobrikajo, obetajoč jim varnost; hudobije grešnikov ne odkrivajo, ker ne zinejo svarilne besede.

Graja je ključ, ki odpira spoznanje, ker s svarilom odkriva greh, ki ga često celo grešnik sam ne pozna. Zato pravi Pavel, da bo zmožen z zdravim poukom opominjati in prepričevati tiste, ki ugovarjajo. Zato govori Malahija: Duhovnikove ustnice naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nebesnih čet. Zategadelj opominja Gospod po Izaiju: Kliči na vse grlo, ne zadržuj se! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas!

Kdor namreč stopi v duhovniški stan, vzame nase dolžnost glasnika, da hodi in kliče pred sodnikom, ki pride za njim s strašnim veličastvom. Če pa duhovnik ne zna pridigati, kako bo kot nem glasnik klical? Zato je tudi Sveti Duh prišel nad prve pastirje v podobi jezikov in je v hipu naredil zgovorne tiste, ki jih je napolnil.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Skrivnosti vere je treba premišljevati” (sveti Bernard – opat in cerkveni učitelj)

sveti Bernard - opat in cerkveni učiteljIz govorov sv. Bernarda, opata

Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet.

V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar zaenkrat samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami.Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo. Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo. Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa.

O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Ves se radujem v Gospodu” (sveti Bruno – redovnik in ustanovitelj)

sveti Bruno - redovnik in ustanoviteljIz pisma sv. Bruna, duhovnika, svojim sinovom kartuzijanom (1-3)

Iz pogostnih in ljubih poročil našega dragega brata Landovina poznam neomajno strogost vašega urejenega in vse hvale vrednega življenja. Ko slišim tudi o vaši sveti ljubezni in nenehnem prizadevanju za popolnost in plemenitost, se moj duh raduje v Gospodu. Zares se veselim in hvalim Gospoda ter se mu zahvaljujem, obenem pa zdihujem po ljubezni. Veselim se, kakor je prav, ker se množe sadovi vaših kreposti, obžalujem pa in se sramujem, da sem jaz tako len in nemaren in z grehi omadeževan.

Veselite se, predragi moji bratje, da ste deležni take sreče in vam božja roka tako radodarno deli milosti. Veselite se, da ste se izognili mnogoterim nevarnostim in brodolomom v valovih sveta. Veselite se, da ste dosegli mirno in varno pristanišče v samotnem zalivu. Mnogi želijo priti tja, mnogi se tudi trudijo in poskušajo, pa vendar ne pridejo. Mnogi so bili v njem, pa niso smeli ostati, ker nikomur od njih ni bilo dano od zgoraj. Zato, moji bratje, bodite trdno prepričani: kdor je užival to dragoceno dobrino, pa jo kakorkoli izgubil, bo do konca obžaloval, če le kaj misli in skrbi za zveličanje svoje duše. O vas, preljubi moji bratje laiki, pa pravim: Moja duša poveličuje Gospoda, ker imam pred očmi, kako veliko je njegovo usmiljenje do vas – po sporočilu vašega priorja in ljubečega očeta, ki ste mu v velik ponos in veselje. Veselim se tudi jaz.

Čeprav nimate višje izobrazbe, vsemogočni Bog s svojim prstom piše v vaša srca ne le ljubezen, ampak tudi vednost svoje svete postave. V dejanjih namreč kažete, kaj ljubite in kaj veste. Ker z vso skrbjo in prizadevnostjo izpolnjujete resnično pokorščino, je očitno, da modro nabirate najboljše in življenjske sadove svetega pisma.
Vir= Bogoslužno branje

Alfa in omega, prvi in poslednji

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 40.45)

Medsebojno prešinjanje zemeljske in nebeške družbe je mogoče dojeti samo z vero; še več, to ostane skrivnost človeške zgodovine, ki jo vzburja greh prav do trenutka, ko se bo veličastvo božjih otrok v polnosti razodelo.

Cerkev torej pri uresničevanju svojega odrešitvenega cilja ne le posreduje človeku delež božjega življenja, ampak na neki način tudi razliva na ves svet tisto luč, ki jo izžareva to božje življenje. To drugo izvršuje Cerkev najbolj s tem, da ozdravlja in dviga dostojanstvo človeške osebe, da utrjuje povezanost človeške družbe in da vsakdanjo dejavnost ljudi prepaja z globljim smislom in pomenom. Cerkev veruje, da more po svojih udih in po svojem celotnem občestvu prispevati k temu, da bi družina ljudi in zgodovina te družine postali bolj zares človeški.

Ko Cerkev pomaga svetu in od njega mnogo prejema, teži edinole za tem, da bi prišlo božje kraljestvo in da bi se uresničilo odrešenje vsega človeškega rodu. Vse dobro, kar ga more božje ljudstvo v času svojega zemeljskega potovanja izkazati družini človeštva, pa priteka iz dejstva, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, ki razodeva in hkrati uresničuje skrivnost božje ljubezni do človeka.

Božja Beseda sama, po kateri je vse ustvarjeno, je namreč postala meso, da bi tako kot popolni človek vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari. Gospod je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj. Njega je Oče obudil od mrtvih, ga povišal in posadil na svojo desnico; njega je postavil za sodnika živih in mrtvih. V njegovem Duhu oživljeni in združeni potujemo nasproti tisti dovršitvi človeške zgodovine, ki se popolnoma sklada z načrtom njegove ljubezni: Prenoviti v Kristusu vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.

Gospod sam pravi: Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih. Jaz sem alfa in omega, prvi in poslednji, začetek in konec.
Vir

Duhovnikov pogled na krizo duhovnih poklicev (Donald Koster)

V svojem odraslem življenju sem deloval na 3 kontinentih in v 11 škofijah. Zato lahko trdim, da sem videl veliko povezanega z duhovnimi poklici. Strinjam se z zapisom na blogu Liturgy Guy, ki trdi, da lahko s pravim pristopom povečamo število duhovnih poklicev. Žal so naše škofije vseprepogostokrat odgovore na problem iskale na napačnih krajih.

Strah pred priznanjem napake

Večje število duhovnih poklicev nima veliko skupnega s konferencami, publikacijami, oglaševanjem in diapozitivi. Vse omenjene stvari imajo minimalne učinke.

Zdi se mi, da obstaja veliko a priori predpostavk, ki zavirajo resnično rast poklicev. V Cerkvi obstaja nekakšen skupinski strah pred tem, da bi si priznali, kateri pristopi so bili uspešni pri povečanju števila duhovnih poklicev. Dejstvo je, da iz tradicionalnih škofij in tradicionalnih skupnosti prihaja levji delež poklicev.

Coca Cola je leta 1985 predstavila nov okus pijače z imenom »New Coke«. Obstajala je le 77 dni. Le 13% pivcem kokakole je bil nov okus všeč. Kako je na to reagiralo podjetje? Je podvojilo oglase za »New Coke«? Navsezadnje so porabili milijone dolarjev za promocijo novega izdelka. Ne, Coca Cola je kmalu opustila nov izdelek in uvedla »Coca-Cola Classic«! Naši škofje ravnajo ravno nasprotno. Nadaljujejo metode, ki so dokazane napačne.

 
Kaj točno počnemo narobe? Bojim se, da veliko sodobnih prelatov ne želi slišati pravega odgovora, ker se ne ujema z njihovim narativom o razvoju v zadnjih 50-ih letih; trmasto se oklepajo svoje ideologije.

Kaj storiti?

Prvič, prezbiterij mora ponovno postati moški prostor. II. vatikanski koncil ni nikoli zahteval vojske izrednih delivcev svetega obhajila. Nikoli ni zahteval ministrantk. Nikoli ni predvidel (skoraj izključnega) branja beril pri maši s strani žensk.

V Združenih državah obstaja le ena škofija, ki upošteva najnovejšim splošnim navodilom za uporabo rimskega misala iz leta 2011 (Institutio Generalis Missalis Romani). IGMR poziva k uvedbi stalnih služb akolita in lektorja (kar je zapisano že v dekretih tridentinskega koncila). Žal smo moške v veliki meri pregnali iz prezbiterija, kar je negativno vplivalo na število duhovnih poklicev. Dejstvo je, da se bodo moški držali v ozadju, če bodo nekatere službi percipirane kot prvenstveno ženske.

Drugič, potrebujemo bolj prepoznavno duhovščino. Najpravilnejša duhovniška obleka je talar. Šele na drugem mestu ji sledi t. i. »clergyman«. Duhovniki naj vedno nosijo vsaj srajco s kolarjem. V preteklih letih so obstajali tudi predpisi o nošenju birete ali duhovniškega klobuka. Ne morem vam povedati, kolikokrat so me na ulici ustavili za vprašanje, blagoslov ali spoved. Če me verniki ne morejo prepoznati, sem neviden kot razpoložljiv duhovnik. Če bi se redno sprehajal v običajnih oblačilih, bi s tako obleko drugim sporočal določeno pomanjkljivost svojega poklica. Policija nosi uniforme z razlogom. Duhovniki smo njihov duhovni ekvivalent, le da nismo nikoli »prosti«.

Tretjič, in to je najpomembnejše, nujno potrebujemo dela pokore in zadoščevanja za nove duhovne poklice. Morda to pomeni resnično vrnitev k postu ob petkih. Morda bi moral vsak katolik pod kaznijo malega greha 10 minut tedensko počastiti Jezusa v Najsvetejšem. Morda bi morali mesečno uvesti dan strogega posta kot na pepelnično sredo ali veliki petek.

Lincoln v Nebraski in Guadalajara v Mehiki sta najuspešnejši škofiji v Ameriki pri spodbujanju duhovnih poklicev. Zakaj jih vse druge škofije ne posnemajo? Boli me, da se je Cerkev očitno kolektivno sprijaznila s tem, da bo število duhovnikov pač radikalno upadlo.

V vsaki življenjski situaciji človek pač opusti neuspešen pristop. To je logično. Tradicija ni nekaj slabega. Sveta Mati Tereza iz Kalkute je nekoč zavrnila poslati svoje redovnice v Albanijo brez duhovnikov: »Brez duhovnikov nimamo maše.«

Duhovni poklici niso le pobožni del našega »seznama želja«. So osnovna potreba naše Cerkve in nujni za njeno preživetje.Ko bo naraslo število novih duhovnikov, bo to ponoven znak bolj duhovno zdrave Cerkve.

Prirejeno po: One priests view on the vocation crisis

Vir

Kateheza: “Kristus je govoril o templju svojega telesa” (Origen, duhovnik)

Iz razlage Janezovega evangelija Origena, duhovnika (10, 20)
Origen
Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Vase zaverovani in posvetno misleči ljudje se mi zdijo podobni tem Judom, ki so nejevoljno prenašali, da je Jezus pregnal tiste, ki so iz Očetove hiše naredili tržnico za svoje posle. Zahtevali so znamenje, po katerem bi spoznali, da ima Jezus pravico do takega ukrepanja, znamenje, da je božji Sin, česar niso hoteli priznati. Toda Odrešenik preide na govor o svojem telesu in jim, kakor bi govoril o templju, na vprašanje: kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš to delati, odgovori: poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.

Oboje, tempelj in Jezusovo telo, se mi zdi, predstavljata Cerkev, saj je ta zgrajena iz živih kamnov: Cerkev je duhovna hiša za sveto duhovništvo,zidana na temelju apostolov in prerokov, in glavni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, ki je resnično tempelj. Pri apostolu beremo tudi to misel: Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Morda to pomeni, da se bodo stični sklepi tempeljskih kamnov zrahljali, da se bodo, kakor je zapisano v 22. psalmu, vse Kristusove kosti razklenile zaradi preganjanj in preizkušenj, ki jih povzročajo nasprotniki celovitosti templja. Toda tempelj bo zopet postavljen in telo bo vstalo tretji dan, na dan po dnevu trpljenja in naslednjem dnevu, ki je dan dopolnitve.

Napočil bo namreč na novem nebu in na novi zemlji tretji dan. Tistega velikega Gospodovega dne se bodo zbudile te kosti, hiša Izraelova. Na ta način pa resnica, da je Kristus po prestanem trpljenju na križu vstal od mrtvih, vključuje tudi skrivnost vstajenja vsega Kristusovega telesa. Kakor je bilo čutno Jezusovo telo pribito na križ in pokopano, pa je potem vstalo od mrtvih, tako je vse telo Kristusovih vernikov s Kristusom pribito na križ in nekako umira. Kakor Pavel se naj noben vernik ne hvali z ničemer razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je on križan svetu in svet njemu.

Zato pa vernik ni le križan skupaj s Kristusom in svetom, ampak je tudi skupaj z njim pokopan. Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, pravi Pavel, a dodaja, kakor bi aro vstajenja imel že v rokah: z njim smo vstali tudi mi.
Vir: Bogoslužno branje

Kateheza: “Staro je prešlo in vse je nastalo novo” (sv. Andrej s Krete, škof)

sv. Andrej s Krete, škofIz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (1. govor)

Konec postave je Kristus. Še bolj kot nas rešuje črke postave, nas dvigne k Duhu. Dovršil je postavo v tem, da je kot postavodajalec črko privedel do duha, ko je vse povzel v sebi kakor v glavi in je starozavezno postavo povišal z milostjo. Del postave si je podredil, del pa skladno povezal z milostjo. Značilnosti postave in milosti ni med seboj pomešal, temveč je z božjo močjo spremenil to, kar je bilo v postavi suženjsko breme in podložništvo, da je postalo lahko in svobodno. Tako naj bi, po besedah apostola Pavla, ne bili več zasužnjeni pod začetnimi nauki sveta niti ne vklenjeni v suženjski jarem črke postave.

Kristus nam je s tem podaril glavni dar, razodel nam je skrivnost, prenovil naravo, on, ki je Bog in človek ter je pobožanstvil privzetega človeka. Vendar je tako sijajni in očitni prihod Boga k nam vsekakor potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji praznik slavimo rojstvo božje Matere, po kateri je božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga, ki je kralj vseh vekov. Iz nje nam izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, potem pa nam rešuje življenje, zasužnjeno pod črko postave. Kako to in na kakšen način? S prihodom luči namreč se je senca umaknila in milost prinaša svobodo, kjer je bilo suženjstvo črke. Današnji praznik je mejnik, povezuje namreč resničnost z njenimi simboličnimi predpodobami in staro nadomešča z novim.

Vse stvarstvo naj torej poje in raja ter prispeva svoj delež k tej slovesnosti! Nebeščani in zemljani naj se zberejo v praznični zbor, vsa občestva vernikov na svetu in vsi zbori angelov v vesolju naj skupno praznujejo! Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Velik mir uživajo tisti, ki ljubijo tvojo postavo” (sv. Leon Veliki, papež)

sveti Leon I. Veliki - papež in cerkveni učiteljIz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 8-9)

Po pravici je čistosti srca obljubljen blagor, da bo gledala Boga. Umazan pogled namreč ne bo mogel videti sijaja resnične luči in, kar bo veselje za čiste duše, bo kazen za omadeževane. Odvračajmo se torej od temin zemeljskih nečimrnosti in očistimo notranje oči vsake umazanije krivičnosti. Tako se bo jasen pogled veselil čudovitega gledanja Boga.

Če pa hočemo to zaslužiti, vemo, da je potrebno, kar sledi: Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Ta blagor, predragi, se ne nanaša na kakršnokoli soglasje, ne na kakršnokoli slogo, temveč na tisto, o kateri govori apostol: Spravite se z Bogom in o kateri govori prerok: Velik mir uživajo vsi, ki Ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotaknejo.

Še tako tesne prijateljske vezi in neločljive sorodnosti duš si ne morejo zares lastiti tega miru, če se ne ujemajo z božjo voljo. Ni veličine tega miru v skupnostih, do katerih prihaja iz nepoštenih poželenj, zločinskih zvez in grešnih pogodb.

Ljubezen do sveta se ne ujema z ljubeznijo do Boga, in v družbo božjih sinov ne pride tisti, ki se ne loči od grešnega rodu. Vsi pa, ki so v srcu vedno pri Bogu in si prizadevajo, da bi ohranili edinost duha z vezjo miru, se nikoli ne sprejo z večnim zakonom, temveč polni vere pravijo v molitvi: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

Ti so res miroljubni, ti so res enodušni in složni v svetosti ter se imenujejo božji otroci, sodediči pa Kristusovi. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega jim bo zaslužila, da ne bodo čutili nobenih nasprotovanj in se ne bodo bali nobenega pohujšanja, temveč bodo, po končanem boju s skušnjavami, počivali v najspokojnejšem božjem miru, po našem Gospodu, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Vir: Bogoslužno branje