Nadškof in metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar

Danes, v petek 29. junija 2007 dopoldne nas je zapustil in odšel k svojemu Očetu po nebeško plačilo upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Spomnimo se ga v molitvi in se Bogu zahvalimo za vse, kar nam je po njem naklonil.

V sredo, 25. oktobra 2006, je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano potekala biserna maša upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. dr. Alojzija Šuštarja. Ljubljanski nadškof in metropolit, msgr. Alojz Uran je zbrane nagovoril z naslednjimi besedami:

Spoštovani gospod biseromašnik, spoštovani in dragi gostje, bratje in sestre!

Naš jubilant, nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar, nas je ljubeznivo povabil na slovesnost svoje biserne maše. Vsi tukaj zbrani smo se z veseljem, spoštovanjem in hvaležnostjo odzvali povabilu. Pri tej sveti daritvi se skupaj z njim zahvaljujemo troedinemu Bogu in preblaženi Devici Mariji za »dar in skrivnost« njegovega duhovništva. Vse je milost. Rim 1946 –Ljubljana 2006″.

Malokomu je znano, kaj je naš biseromašnik zapisal na skromen kartonček, s katerim je pred 60. leti v Rimu obveščal ljudi o svojem duhovniškem posvečenju in novi maši. Takole je zapisal: »Po usmiljenem vodstvu Božje Previdnosti sem prišel do svojega cilja: na praznik Kristusa Kralja, 27. oktobra 1946, bom v Rimu posvečen v duhovnika. Na praznik Vseh svetnikov, 1. novembra 1946, bom daroval svojo prvo daritev Bogu v zahvalo. Božji blagoslov naj pride na vse, ki so me spremljali in mi pomagali na moji poti k oltarju, posebno na moje drage domače in na dobrotnike. – Lojze Šuštar, novomašnik«.

Kako neki je bilo tedaj pri srcu novomašniku in kako njegovim domačim? V trebanjski župnijski cerkvi so s prazničnimi prti prekrili prve klopi, da jih je potem zasedla vsa novomašnikova žlahta z mamo Marijo v sredi. Bila je »Lojzetova nova maša« – toda brez novomašnika. Kaj je doživljala mati med tistim »novomašnim slavjem«? Veliko bolečino in veliko veselje! Ko je leta 1980 zvedela, da je papež Janez Pavel II. njenega sina imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita, je v svoji ponižnosti rekla: »Ne, ne! Prevelika odgovornost! Preveliko breme za našega Lojzeta. Preveliko je to breme, strašna odgovornost. Toda Lojze ve, da mora tako biti. Poslej bom zanj še bolj molila.« Naš jubilant ima svojo mamo za svetniško osebo. Ob njenem pogrebu leta 1983 je neki domačin v svojem nagovoru dejal o materi: »Bila je kot sonce, ki vsako jutro brez hrupa vzide in zvečer brez hrupa zaide. Pa vendar sonce ves dan greje, sveti in vsemu daje rast.«

Lojze kot prvi od desetih otrok je doma na kmetiji trdo delal. Ob svojem očetu se je učil brati iz knjige stvarstva. Oče mu je govoril: »Vidiš, Lojze, globoko v zemljo je treba položiti seme. Nihče ga ne opazi. Pride zima in sneg vse prekrije. Za zimo pride pomlad, iz zemlje poženejo zelene bilke, toda še veliko časa bo minilo, dokler vse ne dozori za žetev.« Nadškof Šuštar sam pripoveduje, da je od nekdaj nanj naredila močan vtis Kristusova beseda o pšeničnem zrnu, ki pade v zemljo in obrodi obilen sad (Jn 12,24Jn 12,24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), zato je za današnjo slovesnost sam predlagal ta odlomek. Ker so imeli doma majhno kmetijo in je kot otrok in pozneje še kot študent doživljal setev in žetev, si je za svoj grb izbral pšenični klas ter zrna, ki padajo v zemljo. Tudi notranja zveza med žitom in kruhom ter njegovim pomenom za življenje kakor tudi povezava med kruhom in evharistijo je popolnoma jasna.

»Usmiljeno vodstvo Božje Previdnosti«, piše mladi, a tako zreli novomašnik Šuštar: istega dne, 1. novembra 1946, ko je imel naš biseromašnik novo mašo »brez staršev in domačih«, je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtiła. Ni čudno, da gospod nadškof Šuštar stalno poudarja, da je vse njegovo življenje milost, dar, vodstvo Previdnosti … Kakor ob novi maši tako si je tudi ob škofovskem posvečenju izbral za življenjsko vodilo iste besede: »Božjo voljo spolnjevati«. Pri tem gre za brezpogojno prvenstvo Božje volje, ki je edino merilo za vse.

Po teh izhodiščnih dogodkih biseromašnikovega življenja se ustavimo še ob nekaterih značilnih postajah njegove »prehojene poti« (Šuštar, Prehojena pot, MD Celje 1990). S številnimi in pomembnimi nalogami v Švici in Evropi (zlasti kot ustanovitelj, tajnik in podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE)) si je Šuštar pridobil dragocene pastoralne izkušnje, ki jih je s pridom uporabljal v svojem škofovskem služenju.

Študij teologije in profesorska služba sta ga notranje oblikovala pri njegovi osebni rasti. Omenil bi vsaj dvoje: doktorsko disertacijo »De caritate apud Ioannem apostolum« je iz nemščine prevedel v latinščino za pisno objavo. Njeno vsebino je ves čas skrbno prevajal v življenje. Okrožnica papeža Benedikta XVI. »Deus caritas est« je posvečena isti osrednji krščanski resnici.

Med številnimi Šuštarjevimi razpravami in članki zavzema posebno mesto vprašanje vesti in oblikovanja vesti. Naš biseromašnik je bil v vseh svojih odločitvah in dejanjih izjemno vesten in odgovoren, skrben in natančen. Kot človek dialoga in kot glasnik človekovega dostojanstva je zavzeto sodeloval z vsemi ljudmi dobre volje. Vedno je študiral in bral, pisal in predaval. Ustvaril je velikanski opus. Njegova bibliografija obsega 1300 enot (Bibliografija 1950–1995, sestavila s. Mira Rožanc in Anton Štrukelj, Ljubljana 1995). Tudi to je sestavni del učiteljske in oznanjevalne službe. Šuštar se je že pred ustanovitvijo Evropske zveze posvečal pomembnim vprašanjem o Evropi in krščanstvu. Bil je zavzet ekumenski delavec. Kako zelo ga ljudje cenimo, med drugim dokazuje tudi jubilejni zbornik ob njegovi 75-letnici »Božjo voljo spolnjevati« (SŠK Ljubljana, MD Celje 1995). Tu je kar 77 prijateljev z vsega sveta v trinajstih jezikih izpričalo spoštovanje do njega.

Naj omenim še nekatere značilne lastnosti biseromašnika kot pastirja ljubljanske nadškofije. Sam pravi: »V krščanskem življenju in zato v škofovskem in duhovniškem služenju mora biti na prvem mestu skrb za poglobitev in poživitev vere, upanja in ljubezni. Oznanjevanje Božje besede in njena razlaga, meditacija in uporaba za življenje je prvi sestavni del tega prizadevanja. Drugi pa je obhajanje zakramentov, zlasti evharistije. Bistvenega pomena je tudi osebna in skupna molitev, gojitev ljudske pobožnosti in verskih navad ter pristno in živo Marijino češčenje.

Osrednjega pomena za krščansko življenje je ljubezen do bližnjega. Po Kristusovem zgledu in zapovedi ne gre samo za solidarnost in humanizem, temveč za nesebično in požrtvovalno ljubezen, ki se kaže v telesnih in duhovnih delih usmiljenja, posebno do trpečih, bolnih, ubogih, zapostavljenih in preganjanjih« (Šuštar, Božjo voljo spolnjevati, v: Tvoja in moja Cerkev, Ljubljana 1982, 55na 1982, 55
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
–59).

Posebna škofova skrb so duhovniški in redovniški poklici. Nadškof Šuštar je že v svojem prvem pismu duhovnikom ljubljanske nadškofije (28. aprila 1980) poudaril, da bodo osebni stiki in pogovori z duhovniki njegova prva naloga. Žal zaradi različnih drugih obveznosti te naloge ni mogoče vedno tako spolniti, kakor bi človek rad, pravi sam. Toda vedno si je iskreno prizadeval, da bi bil oče, brat in prijatelj duhovnikom. Redno je obiskoval bolne sobrate. Povezanost med škofom in duhovniki je za medsebojno razumevanje, sodelovanje in pomoč zelo velikega pomena. V Sporočilih slovenskih škofij, ki jih je uvedel leta 1982, je zapisal: »Papež Janez Pavel II. vedno znova poudarja pomen duhovniškega bratstva in povezanosti duhovnikov med seboj in s škofi. /…/ Ko v vsaki evharistični daritvi prosite za svoje škofe, vam zagotavljam, da tudi škofje molimo za vas vse. Prosim vas, da tudi vi vedno molite drug za drugega in za vse, ki so zaupani naši skrbi.«

V svojem članku »Duhovniško češčenje Srca Jezusovega« (v: Božje okolje 11 (1987) 77–80) posebej poudarja čut za Boga, za njegovo skrivnost in svetost; čut za čistost srca, za ljubezen in popolno predanost Bogu in za popolno pritrditev Božji volji; čut za žrtve, odpoved in trpljenje. Za dosego vsega tega je treba prositi: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem srcu. Duhovnik, ki opusti molitev, meditacijo in adoracijo, ne more biti dober duhovnik.

Vse navedeno niso le spodbude drugim. Vse to jubilant uresničuje in živi. Je veliki molivec, je zgled molitve za nas vse. Vsak dan je cele ure v kapeli pred Najsvetejšim. Sveta mašna daritev je zanj zares vrhunec in središče dneva. Tudi v bolezni z velikim hrepenenjem obhaja evharistijo. V svojem stanovanju pa dobesedno izpolnjuje Gospodovo naročilo: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo in moli k nebeškemu Očetu.« Sam priznava: »Rožni venec je sedaj vse dneve moj najdražji spremljevalec.«

Nadškof Šuštar je zlasti na »veliki četrtek, ki je naš dan in naš praznik,« razlagal odlomek iz preroka Izaija, ki smo ga tudi danes poslušali. »Jezus govori o svojem poslanstvu. Bog ga je poslal oznanjat blagovest. Tudi mi ne prihajamo iz svoje osebne odločitve, ampak smo poslani. Brez poslanstva ni duhovništva. Poslani smo k ubogim, ujetnikom, slepim in zatiranim. Vse to je Božji dar« (Dragi bratje duhovniki, v: Božje okolje 11 (1987) 52–55).

Nadškof Šuštar je bil apostol tolažbe. O božiču, ki je po njegovem prizadevanju spet postal praznik, je bodril trpeče, ostarele, bolne, osamljene, odrinjene na rob družbe, revne, jetnike, rojake v zamejstvu in svetu: »Preživel sem 35 let v tujini, zato iz svoje izkušnje vem, kaj pomeni doživljati hude čase in skrbi daleč od doma.« Klical je k strpnosti, k spravi, prijateljstvu, plemeniti človečnosti, srčni kulturi, sožitju: »Pustite vse hudo za seboj, odpustite vsem in vsakomur, ki vam je povzročil kako bolečino ali naredil škodo, pojdite v novo leto notranje svobodni in polni novega upanja in pričakovanja; močna vera v Boga, ki je gospodar časov, zgodovine in vseh ljudi, vam bodi trdna podlaga za tako upanje!« Kako zelo se je razveselil »plebiscita slovenskega naroda za samostojno in svobodno slovensko državo«. Bil je kakor Mojzes, ki je duhovno spremljal slovenski narod v samostojnost in neodvisnost. Nadalje je dosegel »osvoboditev iz smrtnega molka« ob spravnem bogoslužju v Kočevskem Rogu. Vedel je, da je sprava z mrtvimi lažja kakor sprava z živimi. Tudi je »lažje spreminjati imena, programe in strukture, kakor pa spreminjati ljudi,« vendar si je neutrudno prizadeval za »odkrit, iskren in prijateljski pogovor med vsemi in o vsem.«

Naj sklenem z Jezusovimi besedami: »Po njih sadovih jih boste spoznali«. Življenje našega spoštovanega biseromašnika nadškofa in metropolita msgr. dr. Alojzija Šuštarja, je obrodilo izredno bogate sadove. Seme, ki ga je kot pastir naše krajevne Cerkve sejal, že zori v zlato klasje. Čas od zlate maše naprej je bil zaznamovan tudi z boleznijo in gluhoto. Vendar je prav v tem križu v globokem oceanu tišine, darovanja in molitve dozoreval dragocen biser –biseromašnik. Zato se Bogu iskreno zahvaljujemo zanj, za njegovo služenje, za njegov zgled in njegovo molitev. Zahvala pa velja tudi sestri Miri, ki kot dobri angel spremlja in pomaga našemu slavljencu. Ob današnji slovesnosti biserne maše in ob bližnjem rojstnem dnevu, Ti, dragi gospod biseromašnik, vsi iz srca kličemo: Bog Te varuj in blagoslavljaj!

msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit

Vir