Moderna uboštva – 1. hazarderji in igre na srečo

Hazarderji – od davnih časov…
Zgodovina iger na srečo sega v davne čase. Najstarejša pričevanja o tem početju so izpred več kot 3000 let pred Kristusom.
Igre na srečo so poznali v Starem Egiptu, Indiji, na Japonskem in Kitajskem ter kasneje v Rimskem imperiju. Pozneje so se pridružile konjske in druge stave, različne loterije ter končno ruleta in igralni avtomati različnih generacij in vrst.
V zadnjem času je postalo igranje na srečo vsiljivejše, njegovi mojstri z nabasanimi denarnicami nadvse propagandno uspešni, žrtev njihove grabežljivosti pa vedno več. Za pojav so se začeli zanimati različni strokovnjaki.

 Ekonomisti in sociologi
Ekonomisti in sociologi se pri nas za področje igralništva doslej niso izkazali. V dosedanji debati so dokazali, da se njihova stroka, vsaj na Slovenskem, ne meni za človeka ampak samo za profit. Doslej so ugotovili v bistvu samo to, da je igralništvo vabljivo in donosno za tiste, ki z njim upravljajo ali se nanj prisesavajo, kar kdo potem opisuje z nadstandardom. (Katerim in za koga?).
Država in občine pa tako in tako ne znajo izračunati cene kvarnih posledic igralniškega cunamija, kakor je npr. znala Evropa, končno! izračunati milijarde, ki jih plačujemo za posledice kajenja. Zanimivo bi bilo poiskati odgovor na vprašanje, zakaj naši ekonomisti in sociologi ne premorejo v tem času verodostojnega izračuna posledic igralništva na ljudeh in okolju.

 Medicina
V razumevanje posledic tega pojava vstopa med zadnjimi medicina, posebej psihiatrija, ki naj bi bila najbolj usposobljena za zdravljenje žrtev, ki jih namelje igralništvo. Toda če vprašamo, kje in kako vstopa medicina, kje pobira in zdravi eksistence, ki jih namelje igralništvo, ugotovimo nemoč celotne sodobne družbe in lahkotnost odgovornih, da bi razumno in dolgoročno upravljali z družbenimi procesi z območja igralništva.

 Vedno bolj ranljivi
Opazovalci iger na srečo govorijo vedno bolj glasno, da je v družbi določena skupina ljudi nagnjena k brezglavemu igranju z denarjem in sploh zapravljanju.
Nekaj vzrokov naj bi bilo dednih, drugi so v razmajanem okolju, ki pritiska na negotovega, večkrat nepotešenega in duhovno ubogega človeka; tretji naj bi izhajali iz prenizko postavljenih vrednot v družini; sledijo vzroki iz potrebe po samokaznovanju in mučenju; po begu v umeten, vznemirljiv svet in končno iz umišljene moči, da je igralec sposoben obvladati sistem iger na srečo.

 Nizko samospoštovanje
Ko množica navali na hazard, je kot z vsako množičnostjo. Nekateri si ne znajo postaviti nobenega pravila, koliko bodo zapravili, kdaj bodo odnehali… in postanejo mimogrede odvisniki. Česar niti ne opazijo in, Bog ne daj, da jim kdo reče, da so tudi umsko načeti, ker nad zasvojenostjo nimajo kontrole. Kar velja za moške in ženske različnih starosti, vseh poklicev, ki ne razmišljajo kaj dosti o sebi, se pa globoko v duši podcenjujejo.
Vir

Pri rokah
Igre na srečo danes nagovarjajo vse, od občinskih ljudi do vladnih. Igralništvo srka do okrog 3% igralcev v odvisnost, ostalim povzroča različne motnje kot samotnost, izumetničen odnos do življenja in okolja, izmikanje družinskim vlogam itn. Prva značilnost zatekanja v hazard je kot pri vsaki razvadi: doza mora biti vedno večja. Igralec potrebuje vedno večji izziv, vedno novo in bolj napeto vznemirjenost. Z vznemirjenostjo se javljajo njeni spremljevalci: povečana živčnost, tesnoba, razni strahovi, skreganost s samim seboj, neskladje z vestjo… Ko igralec pride do točke, ko si umišlja, da z igro lahko preneha, kadar hoče, je tam, kamor ni hotel.

 Dobiček in zabava
Ko so pri nas začeli z reklamo za megazabavišče in se je oglasila civilna družba, so zviteži postopno nižali reklamo za igralnico in dvigali reklamo za zabavišče. Novogoričani, ki so bili sredi novembra anketirani o svojem stališču do igralništva po telefonu, pripovedujejo, da so zvenela postavljena vprašanja prikrito, namreč o vsem lepem… razen izrecno o igralnici. Okrog hazarda in hazarderjev se dobiček in zabava prepletata. Igralec hoče priti do dobička. Dobičkarji pa lovijo žrtve na trnek zabave. »Zabava vendar že po svojem osnovnem poslanstvu združuje ljudi! Sodoben človek pa je tako sam…« In ribe? Nevedne in labilne osebnosti zgrabijo! Kot nekateri župani, občinski svetniki, politiki, ki ne vedo, kako naprej.

 Izziv
Igralni avtomati različnih vrst in generacij se »nadgrajujejo«, prihajajo novi tipi, nove generacije za novo zabavo. Kar se pokriva: nekateri bogatijo, ker delajo igralne avtomate, drugi, ker imajo koncesijo in prirejajo igre, naivna, nevedna in nesamozavestna lokalna skupnost, ker posluša, da ima od hazarda pregrešno visok standard.

 Podcenjevanje pravih možnosti
V povprečnih državljanih in lokalnih prebivalcih, ki ljubijo mir v udobju, je običajno globoko strahospoštovanje pred tistimi, ki naročajo, delajo, uprizarjajo z denarjem podprte, oni pravijo »študije« o igralništvu, ki, tako se je izkazalo, so preplačane, enostranske, nestrokovne. Ne potrudijo se celostno proučiti igralništvo ter obnašanje in obremenitve ljudi v hazardu ter okrog njega… Navijanje za hazard računa z »ljudsko« nepoučenostjo in spoštljivostjo do onih ki so»zgoraj«.
V mestnem in primestnem okolju se ljudje tako ne poznajo, problemi jih ne brigajo, dokler ne trčijo sami nanje z izgovorom: »Naj rešujejo službe, ki so za to plačane…«
Ko pa vprašate, kdo in kje so te službe in sadovi študij za spremljanje posledic iger na srečo, kaj strokovnjaki za ta pojav sploh počnejo, rešujejo in predlagajo, se sliši, da so tik pred rešitvami…
Zato je potrebno spremljati igralništvo z več pogledi, tudi s kritičnim. Predvsem pa z vero v znanje, ustvarjalno sposobnost, iznajdljivost in organizacijske sposobnosti prihajajoče generacije na Goriškem in v Sloveniji.
Vir