Moč vere

Psihiater in duhovnik Johann Torello z Dunaja je pred kratkim analiziral strahove modernega človeka. Ugotovil je, da danes kompaktne krščanske družbe ni, da je določena praznina, ki je nastala z pomanjkanjem vrednost in poraja nove strahove, nove negotovosti. Evropa nima več opore v krščanskem upanju, utaplja se v globalnem rivalizmu in grobem nihilizmu.. Strah v ljudeh poraja že rast podjetja v megalomanske razsežnosti, proces globalizacije ali možnosti v računalništvu, ki ne povezujejo ljudi, ampak jih še bolj osamijo.
Ljudje imajo tudi strahove pred majhnim: pred gensko tehnologijo, atomsko znanostjo in virusi. Zdi se, da človek postaja vsemogočen. Zmore vse – pa tudi sme vse? In ne na zadnje Torello ugotavlja tudi strah pred obvezo, pred življenjsko odločitvijo, do česar prihaja zaradi pomanjkanje zaupanja, pomanjkanje popolnega zaupanja vase, v sočloveka in tudi v Boga – ko nihče več ne zaupa, kot se posebej vidi pri učencih na Genezareškem jezeru: nenadoma je nastal vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode …
Po neki stari legendi je hotel hudič prodati vse svoje orožje, ki ga je uporabljal, da bi ljudi premagal: sovraštvo, nevoščljivost, jezo, maščevanje, prevaro, prazno govorjenje in še drugo orožje temé. Na vsakem kosu je bil listek s ceno. Ob strani je ležalo preprosto orožje. Videti je bilo, da je zaradi pogoste rabe že zelo zdelano. In cena je bila veliko višja kot za vse ostalo orožje. Hudič je razložil: to orožje se imenuje malovernost in dvom. In cena je visoka, ker je bilo to orožje najuspešnejše, bolj kot vse drugo. S tem orožjem sem si utiral pot k srcem preprostih ljudi in cerkvenih dostojanstvenikov, ki jih drugače nisem mogel osvojiti. Poglej, mali hudiček, kako je že obrabljeno! Malo ljudi ve, da malovernost prihaja od mene.
Maloverne imenuje Jezus svoje učence, ko polni strahu in dvoma vpijejo na pomoč, naj jih reši. Kot takšne so se učenci izkazali v Getsemaniju, ko primejo Jezusa, in na začetku njegovega trpljenja. V svojem strahu so le bežali. Vstali Jezus graja učenca na poti v Emavs, da sta nespametna in počasna v srcu, da bi verovala v novo življenje in v zmago nad smrtjo. Malovernost in strah je prevzel pričevalce veselega oznanila, ki so se po vnebohodu polni hrepenenja in hkrati strahu zaprli, dokler niso prejeli obljubljenega Duha tolažbe in moči.
V malovernosti vidi človek le še samega sebe, svojo lastno slabost in nezadostnost, pada iz enega strahu v drugega, postaja nesposoben za delovanje in za tveganje.
Moč vere se kaže tam, kjer veren človek in kristjan ne more več računati in preračunavati, kjer se račun njegovega življenja več ne izide, kjer ga obdajata samo še tema in dvom. Ko v takšnih situacijah človek svoje bivanje mirno in zaupljivo izroči v božje dlani, takrat veruje in popolnoma zaupa. Takrat človek prebudi Boga v barki svojega srca, ki mu pomiri vihraje in eksistencialne strahove.
Avstralski letalec Hans Bertram opisuje v svoji napeti knjigi »Let v pekel«: » 16 dni smo bili pogrešani, to je izgubljeni; nismo našli hrane in ne vode. Kaj bo z nami? Bomo ponoreli? Bomo umrli? Vendar želimo živeti, preprosto živeti! Zrl sem v neskončnost zvezdnatega neba, brez težkih misli sem opazoval utrinke. In takrat sem našel pot, edino pot: Molil sem! V tišini noči sem izgovarjal besedo za besedo »Oče naš«, v tvoje roke polagam našo usodo, Gospod. V tistem trenutku sem prepoznal najpreprostejšo življenjsko resnico, ki jo mi, ljudje, tako dolgo zaman iščemo. In ta resnica je in jo kričim v svet: Ti, človek, v življenju potrebuješ le dve reči: potrebuješ voljo in vero!
Storiti, kar je v tvoji moči, in zaupati v Gospoda, ki je ukazal viharju in morju, naj se pomiri – kot govori današnji evangelij. Kdor vzame resno Jezusa v svoj čolnu življenja, tudi v viharjih, Njega, ki je vse krize človeškega bivanja izkusil in sedi na desnici Očetovi, in kdor na robu svojega življenja upira svoje pogled Nanj, ki mu ponuja svojo rešilno dlan in jo pogumno in zaupljivo poprime – tisti je kristjan.
p. Franček Kramberger SJ

Vir