Marijino vnebovzetje 2007 : škof Metod Pirih

Nagovor g. škofa Metoda na praznik Marijinega vnebovzetja

Veselimo se, ker je Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Pri Bogu je prostor tudi za telo. Nebesa za nas niso več neznana in oddaljena resničnost. V nebesih imamo Marijo, Božjo in našo mater. Nebesa so za vse na stežaj odprta.

V evangeliju smo poslušali Marijin slavospev: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija razglaša Boga kot velikega. »Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen … Moč je skazal s svojo roko. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami.« (Lk 1, 49-53Lk 1, 49-53
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

Marija želi, da bi se Bog izkazal za velikega na svetu, v njenem življenju in med nami vsemi. Ni je strah, da bi bil Bog tekmec v našem življenju, da bi nam karkoli odvzel od naše svobode in od našega življenjskega prostora. Marija ve, če je Bog velik, smo veliki tudi mi. Če upoštevamo Boga, naše življenje ni prikrajšano, ampak je dvignjeno na višjo raven in ovrednoteno. Prav takrat, ko je človek povezan z Bogom, postane velik in na njem je nekaj Božjega sijaja.

Naša prastarša Adam in Eva sta mislila nasprotno in v tem je srž, bistvo izvirnega greha. Bala sta se, da bi Bog, če bi ga postavila na prvo mesto, kaj odvzel od njunega življenja. Mislila sta, da morata Boga potisniti na stranski tir, da bi imela več prostora zase. To je tudi velika skušnjava ljudi in človeštva. Nekateri mislijo in govorijo: Ta Bog nam ne dopušča svobode, s svojimi zapovedmi nas utesnjuje. Bog mora torej izginiti iz našega življenja, mi hočemo biti neodvisni, svobodni in samostojni. Brez Boga bomo bogovi mi sami in bomo lahko delali, kar bomo hoteli. Tako je bilo mišljenje izgubljenega sina, ki ni razumel, da je bil v Očetovi hiši svoboden prav zato, ker je bil tesno povezan z Očetom (prim. Lk 15). Odšel je proč od doma, v daljno deželo in zapravil bistvo svojega življenja, svoje dostojanstvo. V zapuščenosti je le spoznal, da je iz svobodnega človeka postal suženj. Spoznal je, da samo, če se zopet vrne v Očetovo hišo, lahko postane spet svoboden v vsej lepoti življenja. Takih izgubljenih sinov, ki tako mislijo in delajo, danes ne manjka. Kdor misli, da z odstranitvijo Boga postane svoboden in lahko dela, kar hoče, se zelo moti. Toda, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi Božje dostojanstvo in Božji sijaj s svojega obličja. Na koncu človek ostane samo še proizvod slepe evolucije in kot takega ga obravnavajo in zlorabljajo. Da človeka ne bi zlorabljali, Cerkev nasprotuje raziskovanju na embrionalnih celicah. Posledica takih raziskav je uničenje zarodkov. Dostojanstvo človeške osebe pa se začne že s spočetjem in traja vse do njene naravne smrti. Katoliška Cerkev odločno nasprotuje vsakemu ustvarjanju in uničevanju človeških zarodkov v raziskovalne namene, ker je to v nasprotju z dostojanstvom slehernega človeškega bitja (prim. Družina št. 32, 6. avgust 2006).V zgodovini poznamo ideologije in družbene ureditve, ki so najprej zanikale Boga, zatem pa ustvarile taborišča smrti, kjer so množično uničevale človeka. Samo če je Bog velik, je lahko velik tudi človek. Ob Mariji moremo spoznati, da je res tako. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ampak mu moramo odpreti vrata v svoje življenje in se tesno povezati z Njim. Tako bomo postajali vedno bolj Božji in sijaj Božjega dostojanstva bo odseval iz nas. Kako pomembno je, da je Bog velik med nami, da je upoštevan v javnem in našem osebnem življenju. Važno je, da je Bog v javnem življenju spoštovan in navzoč, da so upoštevani Božji in cerkveni zakoni glede dostojanstva vsakega človeka, glede zakona in družine, glede vzgoje, enakosti in resnične ter odgovorne svobode. Če vidimo križ na javnem prostoru, ne smemo biti nestrpni, če v gostilni vidimo koga, ki pred jedjo moli, ne smemo biti začudeni, kot da je nekaj narobe. Bog ima pravico biti priznan, čaščen in biti upoštevan v javnem življenju. Nekaj je narobe s tistim, ki tega ne priznava.

Naj bo Bog navzoč tudi v našem osebnem življenju, tako kot je bil navzoč v Marijinem življenju, začenši z vsakdanjo molitvijo, z nedeljsko mašo, z navzočnostjo v našem prostem času. Svojega prostega časa, zlasti nedelje, ne izgubimo, če ga posvetimo Bogu. Če Bog vstopi v naš čas, vse postane večje, lepše in bogatejše, lahko bi rekli posvečeno.

Marija je z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Z Bogom in v Bogu je kraljica nebes in zemlje. Ali je morda oddaljena od nas? Nikakor ne. Prav zato, ker je blizu Boga, je blizu tudi človeku, vsakemu od nas. Ko je bila še na zemlji, je bila lahko blizu le nekaterim osebam. Ker pa je sedaj v Bogu, je blizu vsakemu od nas. Pozna naša srca in skrbi, sliši naše molitve in prošnje za mir na Bližnjem Vzhodu, vidi naše stiske in solze, pomaga nam s svojo materinsko dobroto in priprošnjo, saj je naša dobra mati.

Danes se ponovno izročamo Marijinemu varstvu. Mariji izročamo sebe, naše družine, naj otrokom in mladim posredujejo vero, izročamo ji bolne in ostarele, Mariji izročamo našo krajevno Cerkev, našo domovino ter naš narod doma in po svetu. Naj nas sprejme v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu Kristusu.

Na ta praznični dan se zahvalimo Bogu, da nam je dal Marijo za mater, ona pa naj nam pomaga vsak dan najti pravo pot.

msgr. Metod Pirih, koprski škof

Vir