Marijino vnebovzetje 2007 : škof dr. France Kramberger

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: UVOD V MAŠO IN KESANJE:
Zvočni zapis

Bratje in sestre, z znano pesmijo »Marija, Mati ljubljena« smo se približali pred podobo ptujskogorske Matere Božje duhovniki in množica vernikov – romarjev, da proslavimo skrivnost njenega vnebovzetja. Pravkar izrečenemu bogoslužnemu pozdravu, ki ga slišimo na začetku vsake svete maše, pridružujem iskrene prisrčne pozdrave sobratom duhovnikom, redovnikom minoritom, ki se z današnjim slavjem že pripravljajo na vstop v 70. letnico njihovega prihoda na Ptujsko Goro, pozdravi naj posebej veljajo vsem, ki spremljajo to sveto dogajanje na Ptujski Gori po televiziji ali radiu, predvsem pa vam, dragi romarji, ki ste od blizu in od daleč napolnili to svetišče ali pa to sveto dogajanje spremljate tudi zunaj tega svetišča.

Naš blaženi škof Slomšek, ki je tako neizbrisno zaznamoval Ptujsko Goro s svojimi koraki, je za današnji praznik zapel tisto nam vsem znano pesem »V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom.« V duhu te Slomškove pesmi poglejmo najprej v svoj srce, svojo notranjost in očistimo svoj vest s kesanjem svojih slabosti in se pripravimo na svete skrivnosti, ki jih bomo obhajali Bogu v slavo, Mariji v priprošnjo in sebi v duhovni blagor.
(po zvočnem zapisu: pIR)

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Dragi bratje in sestre!

»Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Bog ni hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosilo Začetniku življenja in svetu rodila učlovečenega Sina, Jezusa Kristusa.«

Te besede bomo slišali danes v hvalospevu. Z njimi Cerkev v svetem bogoslužju predstavi vsebino in teologijo Marijinega vnebovzetja.

Skozi 2.000-letno zgodovino je Cerkev razglasila o Mariji štiri verske resnice, ali štiri dogme, in vse so tesno povezane z vero v Jezusa Kristusa, v njegovo skrivnost, pa tudi z vero v skrivnost Cerkve same.

Prva in temeljna resnica o Mariji je, da je Božja mati, da je rodila Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek (koncil v Efezu leta 431 in kalcedonski koncil leta 451). To je največ, kar moremo reči o Mariji. To je korenina, iz katere raste vse drugo, kar o njej izpovedujemo ali verujemo. Iz današnjega evangelija izvemo, da je Elizabeta, (mati Janeza Krstnika) pozdravila Marijo ob njenem obisku v mestu na Judovem, ob vstopu v Zaharijevo hišo: »Blagoslovljena ti med ženami … In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,42–43), mati napovedanega Odrešenika, Jezusa Kristusa. To resnico o Marijinem materinstvu izpoveduje Cerkev skozi vso zgodovino, ko ponavlja tisto znano molitev: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike …« Da, Mati Božja – kaj večjega o Mariji ni mogoče povedati.

Druga resnica ali dogma o njej je, da je vedno devica – devica Marija (carigrajski koncil l. 381 in kalcedonski cerkveni zbor l. 451). Tudi ta resnica je povezana z vero v Kristusa in v njegovo skrivnost, saj nam pove, da je Marija spočela Jezusa ne po naravni poti, se pravi s sodelovanjem moža, ampak od Svetega Duha. Cerkev naglaša Marijino nedotaknjeno devištvo preden je rodila Kristusa, med porodom in tudi po porodu. To ne pomeni, da Cerkev prezira ali zapostavlja naravno družinsko ali zakonsko življenje, marveč resnica hoče povedati, da je Kristus v resnici Božji Sin, Sin Boga Očeta, da ima svojo mater na zemlji, a svojega Očeta ima v nebesih. To resnico izpovedujemo, ko v apostolski veroizpovedi ponavljamo: »Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije.«

Tretja dogma ali resnica o Mariji je, da je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. To resnico je razglasil papež Pij IX. leta 1854 (razglasil z bulo Ineffabilis Deus – Neizrekljivi Bog.) S to resnico izpovedujemo, da je bila Marija v prvem trenutku svojega zemeljskega življenja, potem ko je bila po naravni poti spočeta, potem, ko je zaživela pod srcem svoje matere Ane, obvarovana izvirnega greha in tudi vsakega drugega greha v poznejšem življenju. V polnem pomenu besede je bila sveta Mati Božja.

Zadnja in četrta dogma ali resnica o Mariji je njeno vnebovzetje, vsebina današnjega praznika. To resnico je razglasil papež Pij XII. leta 1950 (z bulo Munificentissimus Deus – Nad vse darežljivi Bog). Ko je namreč brezmadežna Devica Marija končala svoje zemeljsko življenje, je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Ne smemo misliti, da je bila ta resnica razglašena po osebni papeževi odločitvi. Pred razglasitvijo Pij XII. vprašal ves svet, vse katoliške škofe, naj mu odgovorijo, ali je med Božjim ljudstvom živa vera v Marijino vnebovzetje. In ko je prejel odgovore vseh škofov, je bilo vidno, da ves svet, se pravi vsi verniki verujejo v Marijino vnebovzetje, zato je razglasil vsebino te vere za versko resnico. Resnica o Marijinem vnebovzetju je prav tako tudi pričujoča pri pravoslavnih kristjanih, pa tudi protestantom in evangeličanom ni tuja.

Marijino vnebovzetje! Ta praznik na poseben način dokazuje, da je Marija resnično blizu nas, da jo doživljamo kot eno izmed nas. To prihaja do vidnega izraza ob različnih pobožnostih – pri šmarnicah meseca maja, pri rožnem vencu meseca oktobra, ob romanjih za Marijine praznike, a najbolj se to vidi na današnji praznik, ko se množice ob Njej in njena svetišča so polna. Upravičeno rečemo velika maša. Samo dva praznika imenujemo velika: velika noč, ko je Kristus z lastno močjo vstal od mrtvih iz groba in premagal smrt, in velika maša, ko je svojo mater takoj po njeni smrti obudil in jo z dušo in poveličanim telesom vzel k sebi v nebeško slavo. Marijino vnebovzetje je za nas kristjane nekako druga velika noč, ki nam pove, da se naše življenje ne izteka v prazen nič, v brezno neke slepe usode, marveč v vstajenje in večno življenje. Res je Kristusovo vstajenje za našo vero zadostno zagotovilo, da bomo vstali tudi mi in zaživeli večno življenje, vendar nam je Kristus dal z Marijinim vnebovzetjem dal še eno zagotovilo, še en dokaz, še eno obljubo, da se bo to uresničilo tudi za nas. Ne samo On, ki je vsemogočni Bog, ampak tudi Ona, ki je samo človek, ena izmed nas, je že dosegla, kar nam je obljubljeno in zagotovljeno.

Upravičeno smo slišali v današnjem prvem berilu: »In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Marija v poveličanju, v nebeški slavi! In pred tem znamenjem, pred to podobo danes obnavljamo in poglabljamo posvetitev našega naroda Materi Božji.

Prav ta odlomek berila nas spominja na dogodek izpred treh let, ko je bila 1. maja 2004 naša mlada država sprejeta v Evropsko zvezo ali v družino evropskih narodov in na našem ozemlju je zaplapolala evropska zastava z dvanajstimi zvezdami. Tisti, ki je to in tako zastavo predlagal, je imel pred očmi prav današnji odlomek berila, čeprav se večina Evropejcev ne zaveda, da se njihovo življenje odvija pod tem Marijinim znamenjem. In to znamenje nas nagovarja, da bi po Mariji pri Kristusu iskali pravo smer za svojo prihodnost. Že papež Janez Pavel II., in tudi sedanji papež Benedikt XVI. opominja Evropo: spoznaj svoje krščanske korenine, spoznaj svojo identiteto. Danes, ko obnavljamo svojo posvetitev Mariji, lahko rečemo: »Slovenija, slovenski narod, spoznaj svoje krščanske korenine, spoznaj svojo identiteto!« Že 1250 let poganjajo te korenine in dajo rast našemu narodu. Če se evropski človek – in pri tem mislim tudi na slovenskega – odreče krščanskim koreninam in se vase zapre pred Bogom, se v resnici odpoveduje svoji prihodnosti.

Poznamo veliko starih civilizacij, ki so v svojem izobilju pozabile na temeljne človeške vrednote, na Boga, zato so šle te civilizacije v pozabo, so minile, jih več ni, in mnogi sploh ne vedo, da so obstajale. Če se človek zapre vase, pretrga zvezo z Bogom, potem začne poklekovati pred svojimi bogovi. In ti bogovi so standard, uživanje, izživljanje – in to pusti … in pri teh bogovih človek izgubi tisto, po čemer je hrepenel – večno življenje. To je kultura smrti, ki rodi razočaranje, otopelost za vse, kar je duhovnega, svetega in zares Božjega. Rodi tudi zasvojenosti vseh vrst, brezvestno uničevanje narave … Vse to je sad pozabe Boga. Obnoviti posvetitev Mariji pomeni, da si v zavest prikličemo in poživimo tiste korenine, iz katerih živimo kot ljudje, kot kristjani, kot člani Cerkve, kot slovenski narod.

Drugo, kar moramo imeti danes pred očmi pri obnovi posvetitve slovenskega naroda Mariji, je spoštovanje človekovega življenja. Samo par dni pred današnjim praznikom, ko se je ves svet še spominjal tiste velike tragedije v Nagasakiju in Hirošimi, smo brali lahko v našem dnevnem časopisju o množičnih pobojih po drugi svetovni vojni in prav na teritoriju naše nadškofije, v okolici Maribora in na Pohorju. Gre za največje morišče v Evropi po drugi svetovni vojni. Gre za morilski epicenter – tako smo lahko brali. Brez sodne obravnave je tedanja oblast ubijala, morila nedolžne, ne oziraje se na narodnost, državljanstvo ali vero. To je sad komunizma, fašizma, nacizma. Morda leži več deset tisoč nedolžnih žrtev v tankovskem jarku okrog Maribora in na tisoče Mariborčanov leži po gozdovih Pohorja. In vse to se oglaša in nas vprašuje in opominja, da poskušamo ozdraviti te rane preteklosti. Tako mali narod smo, pa imamo na sebi tako veliki madež, največji madež v Evropi. Nikogar ne želimo obsoditi, na nikogar s prstom pokazati. Po zgledu papeža Janeza Pavla II. stojimo pred pomembnim zgodovinskim dogodkom, da očistimo zgodovinski spomin, to pomeni priznati in spoznati resnico, prositi za odpuščanje in odpustiti, in za vse žrtve opraviti tudi pietetno dejanje.

Danes, ko obnavljamo posvetitev slovenskega naroda Mariji, prosimo, da bi v našem narodu bilo manj razklanosti, agresivne zaprtosti vase, samozadostnosti, manj sovraštva do drugega in več solidarnosti in pripravljenosti drugemu pomagati, več spoštovanja in odprtosti do življenja, predvsem pa več vere v Boga. Naj Božja Mati s svojo priprošnjo pomaga zaceliti rane naše preteklosti! Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

Vir